Civilno pravo KL Flashcards
Tožba, kaj je to, obvezna vsebina?
Tožba je tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Pravdni postopek se začne s tožbo, pravda pa začne teči z vročitvijo tožbe nasprotni stranki. Je procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka. Pravdni postopek se začne s tožbo.
3 vrste tožb: dajatvena, ugotovitvena, oblikovalna.
Tožba mora obsegati:
- določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev,
- dejstva, na katera tožnik opira zahtevek,
- dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo,
- druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave)
- identifikacijske podatke strank
Če je pristojnost sodišča odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta.
O povrnitvi stroškov odloči sodišče le na podlagi zahteve stranke, ne pa po uradni dolžnosti. Zahteva mora biti opredeljena. Stroškovni zahtevek se mora pravočasno uveljaviti. Sodišče o stroškovnem zahtevku odloči v sodbi ali sklepu, s posebno odločbo pa le takrat, kadar gre za separatne stroške, ki jih mora ena stranka povrniti drugi ne glede na izid pravde o glavni stvari.
Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.
a) Sklepčnost tožbe
Tožba je sklepčna, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
Poleg opredelitve pravdnih strank, je za tožbo bistveno, da tožnik v njej natančno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva. To se imenuje tožbeni predlog oziroma tožbeni zahtevek. Opredelitev tožbenega zahtevka je bistveni del tožbe. Ta mora biti konkretno opredeljen (pri denarnem zahtevku z navedbo določenega zneska denarja). Tožba mora obsegati tudi navedbo sodišča, mora biti podpisana.
V tožbi je potrebno navesti dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerim ga utemeljuje.
Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.
Sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.
Skladno s teorijo substanciranja je sklepčnost pogoj za vsebinsko utemeljenost zahtevka, saj mora stranka navesti toliko dejstev in tista dejstva, ne pa pravne kvalifikacije, ki utemeljujejo sklep, da bi v primeru resničnosti zatajevanih dejstev, moralo sodišče zahtevku ugoditi. Vsebinsko pomanjkljiva oz. nesklepčna je tožba pri katerih iz dejstev, ki jih zatrjuje stranka, ne izhaja pravna posledica, ki jo uveljavlja. Kot tako gre za vprašanje materialnega prava in ne za procesno predpostavko oz. pogoj za popolnost tožbe. Nanaša se na dejansko podlago vloge in pogojuje odločitev o neutemeljenosti zahteve.
b) Nepopolnost tožbe (108 ZPP)
Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. Kadar sodišče zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni, določi rok za popravo ali dopolnitev. Če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena.
*vloga je nerazumljiva če iz nje ni mogoče razbrati kaj stranka hoče (nečitljivost, napisana v tujem jeziku, TZ za plačilo več oblik nepremoženjske škode ni jasno opredeljen, oškodovanec ne navede kolikšno odškodnino zahteva za posamezne vrste škod ampak zahteva le celotno odškodnino za vse škode skupaj)
*vloga je nepopolna če nima označbe sodišča, podpisa vložnika, njegovega ZZ, pooblaščenca, če ni priloženo pooblastilo, če ni predloženo dokazilo o plačilu sodne takse itd. (zaradi napačnega imenovanja vloga ni nepopolna, presoja se po vsebini)
Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže. To pride v poštev pri formalnih pomanjkljivostih vloge (stvar procesnega prava).
Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže.
*če sodišče zavrže ne da bi prej pozvalo, gre za absolutno bistveno kršitev (vložniku je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem)
*pri tem je nujno da ga sodišče v pozivu opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (če tega ne stori - relativna bistvena kršitev postopka)
Popolnost tožbe je procesna predpostavka (da vsebuje obvezne sestavine glede glavne stvari, stranskih terjatev, dejstev, dokazov in podatkov, ki jih ima vsaka druga vloga). Če niso izpolnjeni pogoji, sodišče tožbe ne more obravnavati.
Vrste tožb
Tožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. Je procesna predpostavka za začetek pravdnega postopka. 3 vrste tožb: dajatvena, ugotovitvena, oblikovalna. Tožba mora vsebovati zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (navedbo sodišča, prebivališče strank, zakonitih zastopnikov, pooblaščencev, sporni predmet, vsebino izjave, podpis). Stranka mora vedno navesti vrednost spornega predmeta.
Vrste sodb:
Dajatvena: sodišče tožencu naloži, da nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Mogoče jo je izdati le, če je obveznost do konca glavne obravnave že zapadla. Izjemi sta: plačilo preživnine ali mesečne rente, ter obsodba toženca na izročitev stvari, ki so bile dane v najem ali zakup. Bistvo dajatvene sodbe je njena izvršljivost.
Ugotovitvena: sodišče izreče ali obstaja ali ne obstaja določena pravica ali pravno razmerje. Le izjemoma je mogoče odločiti o obstoju spornih dejstev (pristnost, nepristnost listine).
Oblikovalna: s to sodbo sodišče razveže, spremeni ali na novo oblikuje določeno pravno razmerje. Temelji na oblikovalnem upravičenju stranke, učinkuje pa brez izvršbe, s samim izrekom.
Kdaj se začne pravdni postopek, kdaj se začne pravda
Pravdni postopek se začne s tožbo.
Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki (nastop litispendence).
Pravdni - tožba
Nepravdni - predlog
Izvršilni - predlog o izvršbi
Zapuščinski - postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je nekdo umrl ali je razglašen za mrtvega.
Kaj pomeni sklepčnost tožbe?
Tožba je sklepčna, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
Če je tožba nesklepčna, sodišče tožniku naloži rok, za odpravo nesklepčnosti s sklepom. Če tožeča stranka tožbe ustrezno ne odpravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (ZPP-D). To pa pomeni, da sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo le če ugotovi, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče pa je vrača tožbe v popravo, če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti.
Tožba ni sklepčna, kadar iz dejstev navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za preizkus subsumpcije zatrjevanih dejstev pod materialno pravo in ne za preizkus procesnih predpostavk.
Če je tožba nesklepčna, sodišče tožniku naloži rok, za odpravo nesklepčnosti s sklepom in ne izda takoj zavrnilne sodbe. Če tožeča stranka tožbe ustrezno ne odpravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (ZPP-D). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Za nesklepčnost bo šlo v primeru ko tožnik v tožbi za razveljavitev pogodbe navaja, da toženec ob zapadlosti ni izpolnil, ne navede pa, ali je dal tožencu dodatni rok za izpolnitev; ali pa v tožbi za uveljavitev jamčevanja za napake ne navede dejstva, da je napako pravočasno grajal.
Zamudna sodba
Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače.
Sodišče opozori toženo stranko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudna sodba) in da bo tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe nosila vse stroške postopka.
Sodišče izda zamudno sodbo:
- če toženec ne odgovori na tožbo v roku 30 dni –> prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati (kasnejša vložitev odgovora ne odpravi zamudnih učinkov)
Pod pogojem, da je tožba sklepčna (to pomeni, da mora iz dejstev navedenih v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka).
Gre za izraz afirmativne litiskontestacije - zamudna sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da pasivnost toženca pomeni priznanje tožbenih navedb tožnika. Ker je odgovor na tožbo obvezen pisni stadij postopka, je logično, da je toženčeva pasivnost v tem stadiju sankcionirana z zamudno sodbo, saj se vzpostavi absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve na katere opira zahtevek. Ta domneva je mogoča le ker je toženec seznanjen s tožnikovimi trditvami (oz. mu je to omogočeno) in je poučen o pravni posledici opustitve odgovora na tožbo. Zaradi te domneve sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb
Odgovor na tožbo mora biti obrazložen (vsebovati več od navedbe, da toženec nasprotuje TZ v celoti ali deloma). Če odgovor na tožbo ni obrazložen, sodišče izda zamudno sodbo. Šteje se, da ni vložen.
- obrazložen odgovor na tožbo mora nujno vsebovati navedbo ali toženec nasprotuje TZ v celoti ali deloma (ni pa potrebno priložiti listin in predlagati dokazov s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih toženec navaja v odgovoru).
*če oporeka le procesnim predpostavkam in sodišče ugotovi da neutemeljeno, izda zamudno sodbo (obrazloži tudi nepomanjkanje predpostavk)
*tudi nesklepčen odgovor prepreči izdajo zamudne sodbe
Zamudna sodba je lahko dajatvena, ugotovitvena, oblikovalna ali delna (ne more biti vmesna - le če toženec izpodbija tako podlago kot višino TZ). Izda se po UD (ne na poredlog).
Gre za PISNO fazo postopka - pogoji se presojajo v trenutki izteka roka za odgovor za tožbo (predstavlja tudi časovne meje pravnomočnosti).
- pri nepravi zamudni zavrnilni sodbi je časovni obseg pravnomočnosti določen s trenutkom, ko jo sodišče izda (do takrat ima tožnik možnost navajati dejstva in tožbo narediti sklepčno).
Zakon določa pogoje za izdajo zamudne sodbe:
1) da je tožba pravilno vročena toženi stranki (mora sodišče storiti v 30 dneh od vložitve tožbe oz. od odločitve o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks)
2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (neskladnost s prisilnimi predpisi, URS ali moralo) - če nedovoljenost ni razvidna že iz listin priloženih tožbi, navadno sodišče izvede poizvedovalni postopek
3) da je tožba sklepčna (temeljenost TZ izhaja iz dejstev navedenih v tožbi)
4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so na splošno znana (sodišče ne preverja resničnost dejstev, ampak le če med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja)–> če sodišče ugotovi nasprotje ne izda zamudne sodbe ampak opravi GO in izda kontradiktorno sodbo
* poizvedovalni postopek: kljub temu, da sodišče izvede poizvdovalni postopek in ugotovi da ni ovir za za,udno sodbo, mora sodišče to izdati, saj se pogoji za njeno izdajo presojajo na stanje ob nastopu toženčeve zamude
* če se odloči da zamudne sodbe po poizvedovalnem p. ne bo izdalo –> ustna faza postopka, osredotočena na ugotavljanje nedovoljenosti razpolaganj (zavrnitev TZ)
Obrazložitev: v obrazložitvi zamudne sodbe se navedejo le razlogi, ki opravičujejo njeno izdajo. Iz obrazložitve pa mora biti jasno in nedvoumno razvidno, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je oprlo svojo odločitev + katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je vzelo sodišče kot dejansko podlago (ne rabi pa potrebno opraviti dokazno oceno materialnopravno pomembnih dejstev).
NESKLEPČNOST TOŽBE
Tožba je nesklepčna če tožnik v tožbi opiše življenjski primer iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica (značilno da je tudi z dodatnimi navedbami ni mogoče odpraviti) oz. ne izhaja pravna posledica, ki jo s TZ zahteva tožnik ali ne izhaja pravna posledica zoper toženca oz. ni upravičen tožnik (zgrešena stvarna legitimacija). Gre za primere, ko iz jasnega opisa življenjskega primera, iz konkretnega dejanskega stanu, ki ga je tožnik navedel, ne izhaja pravna posledica, ki jo zatrjuje ali pa ni nobene pravne posledice ali ni pravne posledice zoper toženca.
Popolna in delna nesklepčnost.
Ker zamudni postopek poteka pisno v tem ni možnosti za uporabo materialnega procesnega vodstva. Sodišče preverja nesklepčnost tožbe šele po vročitvi tožbe tožencu (vzpostavljeno 3-stransko procesno razmerje).
Če je tožba nesklepčna, sodišče tožniku naloži rok, za odpravo nesklepčnosti s sklepom. Sodišče pa ne vrača tožbe v popravo, če je očitno, da stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti.
Če tožeča stranka tožbe ustrezno ne odpravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne- ZAVRNILNA ZAMUDNA SODBA.
Če tožnik sklepčnost odpravi, sodišče vnovič vroči v odgovor popravljeno tožbe in če je toženec ponovno pasiven so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.
*Pravnomočnost: objektivne meje pravnomočnosti zajemajo celoten sklop dejstev, ki tvorijo življenjski primer na katerega je sodišče uporabilo materialnopravno normo. Na isti dejstveni kompleks tako ni mogoče opreti vsebinsko enakega tožbenega predloga, čeprav se posamezne dejstva dodajo / izpustijo oz. se tožnik sklicuje na drugo pravno normo.
Zoper zamudno sodbo so dovoljena vse pravna sredstva; pritožba in obnova omejeno:
- PRITOŽBA
Če je sodišče v nasprotju z ZPP izdalo zamudno sodbo gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za razlog, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in zadevo vrne istemu sodišču ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (ni potrebna nova glavna obravnava, temveč lahko sodišče samo ozda novo sodbo - novost).
Kontradiktornost je pravica sodelovati v postopku, ni pa tudi obveznosti, zato tudi izdaja zamudne sodbe ni izjema od načela do kontradiktornosti, saj mora biti toženi stranki tožba pravilno vročena, s čemer je kontradiktornosti zadoščeno.
Pritožba: sodba se sme izpodbijati:
1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka;
2. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
OBNOVA
izključen obnovitveni razlog iz 10. točke (če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku);
*nasprotno tožba - samostojno tožba toženca zoper tožnika v isti pravdi, zaradi povezanosti tožbenega zahtevka, ki ga toženec z njo uveljavlja z zahtevkom iz prvotne tožbe (združeni v istem postopku, atrakcija zaradi skupnega obravnavanja, dokazovanja in odločanja).
1. če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali
2. če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali
3. če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku.
Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Nasprotna tožba se lahko vloži tudi, če mora o zahtevku iz nasprotne tožbe soditi isto sodišče v drugi sestavi.
O tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe je mogoče izdati zamudno sodbo (tudi če je tožnik pred nastopom litispendence iz nasprotne tožbe anticipirano ugovarjal takrat še neobstoječemu zahtevku)
- če nasprotovanje izrazi po nastopu litispendence (30-dnevni rok za odgovor na tožbo), pa izdaja zamudne sodbe ni mogoča
- sosporništvo
- navadno sosporništvo - se pogoji za zamudno sodbo presojajo za vsakega posebej (odgovor na tožbo enega nima preprečevalnih učinkov za izdajo zamudne sobe zoper druge)
- enotno sosporništvo - pravočasen in obrazložen odgovor na tožbo, ki ga je vložil 1 učinkuje tako kot da so gl vložili vsi in prepriči izdajo zamudne sodbe
*uporaba določb o zamudni sodbi ni mogoča v sporih za objavo popravka ali odgovora po ZMed (ni obveznega odgovora na tožbo)
Sodba na podlagi stanja spisa
Gre za nekoliko omiljeno obliko zamudne sodbe. V poštev pa pride, če obe stranki izostaneta s kakšnega kasnejšega naroka, sodišče pa je pred tem že opravilo narok, na katerem je izvajalo dokaze in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Tako ne bo prišlo do preložitve naroka. Takšno sodbo lahko sodišče izda tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stane spisa. V tem primeru sodišče za podlago vzame vso zbrano procesno gradivo in vse pisne navedbe strank. Pogoj pa je, da sodišče oceni, da zadeva izgleda dovolj pojasnjena za odločitev
Skupno premoženje
Premoženjska razmerja med zakonci - ureja Družinski zakonik
Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Osebno premoženje je tisto, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze in ki ga pridobi v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom (darila, dedovanje).
Osebno premoženje zakonca je vse tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi ZZ in premoženje, ki ga pridobi v trajanju ZZ, vendar ne z delom (darilo, dedovanje). Posebno premoženje zakonca so tudi tiste pravice, vezane na njegovo osebo:
* osebne služnosti
* preživnine
* invalidnine, nezgodne rente
* pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo
* zavarovalnina
* plodovi in dohodki posebnega premoženja zakonca, ki niso bili pridobljeni z delom.
Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Lahko pa se dogovorita, da ga upravlja le eden izmed njiju. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Pravice na nepremičninah se vpišejo v ZK kot skupno premoženje po nedoločenih deležih.
Obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze in obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja s svojim posebnim premoženjem in s svojim deležem na skupnem premoženju.
Za obveznosti, ki obremenjujejo oba zakonca, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem in ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba nerazdelno, tako s skupnim kot s posebnim premoženjem.
Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. Pri delitvi se šteje, da sta deleža na premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Pri tem se upošteva tako dohodek, kot tudi druge okoliščine kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja. Zakonca se lahko o deležih na skupnem premoženju tudi sporazumeta ali pa zahtevata, da o tem odloči sodišče.
Zakonca se lahko sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju (pred notarjem) ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. To je dobro za to, ker lahko potem razpolagata s tem premoženjem neodvisno drug od drugega.
Določitev preživnine
Preživnina se lahko določi med starši in otroki ter med zakoncema. Določi se glede na zmožnosti zavezanca in potrebe upravičenca.
Določi se s tožbo ali sporazumno.
Ob razvezi sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti otrok. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja hrane, obutve, verstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.
Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če pa se redno šolajo, pa do konca šolanje, vendar najdalj do 26. leta.
Otroci so dolžni preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.
O preživnini, ki jo je otrok dolžan plačevati staršem, se lahko sklene sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa.
*CSD pisno obvesti upravičenca o vsakokratni uskladitvi z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in novem znesku preživnine. Obvestilo CSD je skupaj s sodno odločbo izvršilni naslov. Upravičenec, ki se po 18 letu redno šola, je dolžan CSD do konca januarja predložiti potrdilo o šolanju in ga obvestiti, kje se redno šola.
Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. To lahko zahteva v postopku za razvezo zakonske zveze, ali s posebno tožbo, ki jo lahko vloži v enem letu od dne, ko je bila zakonska zveza pravnomočno razvezana.
Zakonca lahko v obliki izvršljivega notarskega zapisa skleneta sporazum o preživnini za primer razveze zakonske zveze ob sklenitvi zakonske zveze, med njenim trajanjem ali ob razvezi. Sporazum, zlasti sporazum o odpovedi pravice do preživnine, ne sme ogroziti koristi otrok.
Sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine zakoncu, ki zahteva preživnino, glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do drugega zakonca, ali če je zakonec, ki zahteva preživnino, pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze ali po razvezi storil kaznivo dejanje zoper drugega zakonca, otroka ali starše drugega zakonca.
Zakoncu, ki potrebuje krajši čas, da si uredi življenjske razmere po razvezi zakonske zveze, se lahko določi preživnina za ta čas.
Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej ter se lahko zahteva od dneva vložitve tožbe, s katero je bila zahtevana preživnina. Izjemoma se preživnina lahko določi v enkratnem znesku ali na drug način, če to opravičujejo posebni razlogi. Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. O zvišanju, znižanju ali odpravi preživnine lahko upravičenec in zavezanec skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa, pri čemer sporazum ne sme ogroziti koristi otrok.
Zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok.
Pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, pridobi premoženje ali svoje dohodke, ali če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti.
Kdo deduje v 1. in 2. dednem redu; deleži.
Pri ureditvi dednih redov izhaja zakon iz parentelnega sistema z reprezentanco. Osnova za oblikovanje dednih redov je sorodstvo z zapustnikom. Posamezno parentelo sestavljajo zapustnikovi predniki, ki so po stopnji sorodstva enako oddaljeni od zapustnika in vsi njihovi potomci. Po zakonu se dedovanje zaključi s tretjo parentelo. Med parentelami velja izključnost: sorodniki iz parentele, ki je po stopnji sorodstva bolj oddaljena od zapustnika, ne morejo dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližnje parentele.
Linijo predstavlja skupina sorodnikov, ki izhajajo od skupnega prednika. Med sorodniki, ki sestavljajo določeno linijo, velja vstopna pravica (pravica reprezentance). Če predstavnik linije ne deduje (ker ni preživel zapustnika, je dedno nevreden, se je odpovedal dediščini), stopijo na njegovo mesto kot dediči njegovi potomci prve stopnje oziroma otroci; če ne deduje kakšen otrok predstavnika linije, dedujejo njegovi otroci. Dedovanje na podlagi vstopne pravice ne pride v poštev, če od dedovanja odpadli dedič nima potomcev ali pa ti ne morejo ali nočejo dedovati po zapustniku. V takem primeru nastopi prirast (akrescenca): dedni delež odpadlega dediča priraste sodedičem po razmerju njihovih dednih deležev.
Dedovanje je možno v okviru treh dednih redov.
Prvi dedni red: zapustnikovi potomci in njegov zakonec
Drugi dedni red: zapustnikovi starši (1/2) in njegov zakonec (1/2)
Tretji dedni red: zapustnikovi stari starši (po enakih delih).
Prvi dedni red so zapustnikovi potomci in njegov zakonec. Ti so dediči pred vsemi drugimi. Otroci zapustnika in zakonec dedujejo praviloma po enakih delih. Oddaljenejši potomci zapustnika dedujejo na podlagi vstopne pravice.
Če zakonec deduje v prvem dednem redu, deli zapuščino z zapustnikovimi otroki praviloma po enakih delih. Sodišče pa lahko poveča dedni delež v breme dednega deleža zakonca, če gre za nepreskrbljene otroke. V okviru prvega dednega reda pa lahko tudi posamezni sodediči (zakonec je tu izvzet) zahtevajo povečanje svojega dednega deleža v breme drugih sodedičev, če nimajo potrebnih sredstev za življenje.
- kdaj deduje zakonec v 2. dednem redu sam:
ko so starši umrli in tudi ni njihovih potomcev
Podlage za dedovanje
Če so podani pogoji za dedovanje, se s trenutkom zapustnikove smrti uvede dedovanje, dediči so poklicani k dedovanju istočasno pa že pridobijo zapuščino. Trenutek uvedbe dedovanja, delacija, sovpada s trenutkom pridobitve dediščine, z akvizicijo. Zapuščina tako ni niti trenutek brez subjekta.
Dedovanje se uvede na podlagi zakona ali oporoke. (dva dedna naslova). Pogodbenega dedovanja pri nas ne poznamo.
Zakonsko dedovanjeje možno v okviru treh dednih redov.
Prvi dedni red: zapustnikovi potomci in njegov zakonec
Drugi dedni red: zapustnikovi starši in njegov zakonec
Tretji dedni red: zapustnikovi stari starši.
Pogoji za dedovanje:
- zapustnikova smrt
- da so ob smrti zapustnika dediči še živi
- dedna sposobnost
- da niso dediči dedno nevredni
- dedni naslov: zakon ali oporoka
Nujni delež je institut zakonitega dedovanja, ki omejuje oporočno razpolaganje.
Dedna transmisija
Če umre dedič pred koncem zapuščinskega postopka in se ni odpovedal dediščini, preide pravica odpovedi se dediščini na njegove dediče. Prehod dedičeve pravice odpovedati se dediščini na njegove dediče (oziroma dedovanje pravice odpovedati se dediščini) je primer t.i. dedne transmisije v sistemu ispo iure pridobitve dediščine.
Nujni delež
Z ustanovo nujnega deleža je omejena svoboda oporočnega razpolaganja. Zapustnik lahko z oporoko spremeni red dedovanja, določen z zakonom in tako onemogoči dedovanje osebam, ki bi dedovale po zakonu. Vendar pa določenim osebam po zakonu gre del zapuščine. Te osebe morajo dobiti svoj del, četudi jih je zapustnik v oporoki prezrl.
Nujni delež je kompromis med (neomejeno) svobodo testiranja in dedovanjem zapustnikovih svojcev. Osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po kogentnih določbah zakona del zapuščine, so nujni dediči. Del zapuščine, ki pripada posameznemu nujnemu dediču, je nujni delež. Skupni nujni delež pa je del zapuščine, ki gre vsem nujnim dedičem, torej vsota vseh posamičnih nujnih deležev.
Skupni nujni delež tako imenujemo rezervirani del, rezerva. Če je zapustnik s tem delom premoženja razpolagal, lahko prikrajšani nujni dediči po zapustnikovi smrti zahtevajo, da se ta razpolaganja razveljavijo. S preostalim delom zapuščine pa lahko zapustnik prosto razpolaga; ta del zapuščine je razpoložljivi del.
Dedovanje nujnih dedičev je zakonito dedovanje posebne vrste. Osebe, ki imajo po zakonu lastnost nujnih dedičev imajo pravico do nujnega deleža samo v primeru, če so po zakonitem dednem redu poklicane k dedovanju. Velikost nujnega deleža se določa v razmerju do zakonitega dednega deleža.
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujni dedič je pravi dedič. Položaj nujnega dediča se ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu.
Kot nujni dediči pridejo po našem pravu v poštev:
- zapustnikovi potomci, njegovi popolni ali nepopolni posvojenci ali njihovi potomci, njegovi starši ali njegov posvojitelj, njegov zakonec ali zunajzakonski partner;
- zapustnikovi dedi in babice ter bratje in sestre ali - pri popolni posvojitvi - starši zapustnikovega posvojitelja in otroci zapustnikovega posvojitelja. Osebe iz te skupine so lahko nujni dediči pod pogojem, da so trajno nezmožne za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.
Del zapuščine, ki gre nujnim dedičem je manjši kot pri dedovanju po zakonu. Nujni delež oseb iz prve alinee znaša polovico, nujni delež oseb iz druge alinee pa tretjino deleža, ki bi šel posameznemu od njih po zakonitem dednem redu. Najprej pa je potrebno ugotoviti, kolikšen del bi dedič konkretno dobil.
Nujni delež se tako določa na podlagi obračunske vrednosti zapuščine, ki jo dobimo, če vrednosti čiste zapuščine dodamo vrednost določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za časa življenja. Ob zapustnikovi smrti je potrebno najprej ugotoviti, popisati in oceniti zapustnikovo premoženje, aktiva in pasiva. Iz premoženja je potrebno izločiti tiste dele, ki niso predmet dedovanja. Od ostanka vrednosti premoženja, je potrebno odšteti zapustnikove dolgove ter določene dolgove zapuščine. Razlika je čista zapuščina. Vrednosti čiste zapuščine je potrebno prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi po zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči. K vrednosti čiste zapuščine se prišteje tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja naklonil drugim osebam (ki niso zakoniti dediči), razen če gre za manjša darila. Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine od katere izračunamo zakonite deleže nujnih dedičev in njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Razpoložljivi del zapuščine dobimo, če od vrednosti čiste zapuščine odštejemo vrednost skupnega nujnega deleža.
ZD omogoča zapustniku, da ob določenih pogojih odtegne ali zmanjša nujni delež osebi, ki ima pravico do nujnega deleža:
- razdedinjenje nujnega dediča: razlogi so taksativno našteti v zakonu. Razlog mora obstajati v času, ko je zapustnik napravil oporoko. Razdedinjenje je lahko popolno ali delno.
- odvzem nujnega deleža v korist potomcev: pogoj je, da je potomec ali posvojenec prezadolžen ali zapravljivec, tako da obstaja nevarnost, da bodo dediščino pobrali njegovi upniki ali da jo bo zapravil. Za odvzem nujnega deleža zadostuje že dejstvo zapravljivosti.
Razdedinjenje nujnega dediča
Oporočitelj lahko razdedini dediča, ki ima pravico do nujnega deleža:
- če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom;
- če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše;
- če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.
Razdedinjenje je lahko popolno ali delno.
Zastaralni in prekluzivni roki
Zastaranje pomeni, da po preteku določenega časa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Z zastaranjem se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Obveznost ne preneha, spremeni se le njena pravna narava. Če dolžnik ne ugovarja, da je terjatev zastarala in izpolni zastarano obveznost, nima pravice terjati nazaj tistega, kar je dal. Če se dolžnik na zastaranje ne sklicuje, se tudi sodišče nanj ne sme ozirati in mora o zadevi odločiti tako kot o vsakem drugem zahtevku (na zastaranje sodišče ne pazi po UD). S pretekom zastaralnega roka preneha sodno varstvo pravice.
*ali stranke lahko dogovorijo drugačne zastaralne roke ?
Prekluzija - po preteku prekluzivnega roka preneha tako sodno varstvo kot tudi pravica. Zakonski roki, določeni za stranke, so praviloma prekluzivni. Na njih pazi sodišče po UD.
Negatorna tožba
Negatorna tožba (prepovedna, opustitvena tožba)
Gre za posebno tožbo za varstvo lastninske pravice. S to tožbo lastnik (ali domnevni lastnik) varuje svoj položaj v primeru, da ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari (odvzem stvari = publicianska tožba). Lahko gre za trajajočo motnjo (npr. ovira za dostop do nepremičnine) ali ponavljajoče se motenje (imisije) - za 1x motenje ni mogoča.
Gre za patitorno tožbo pri kateri se tožnik sklicuje na svojo pravico z namenom da se trajno uredijo lastninska razmerja.
Lastnik zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja ali vzpostavitev v prejšnje stanje. Če je toženec z vznemirjenjem povzročil škodo, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Ta tožba ne zastara.
–>Zaščita pred vznemirjanjem
Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.
*če z odvzemom stvari: lastninska tožba na vrnitev stvari (publicianska tožba)
Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.
Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara.
Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari.
Negatorna tožba je utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnikov, ki so storjena PROTIPRAVNO, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V negatorni tožbi morajo tožniki dokazati, da je bila njihova lastninska pravica vznemirjena in da so jo vznemirili toženci, ni pa jim treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki jih vznemirjajo. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati, da njeno ravnanje ni protipravno oziroma da ima do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, pravico, ki jih na to pooblašča.
Tožnik mora dokazati:
- da je lastnik / domnevni lastnik stvari
- da ga toženec v njegovi posesti protipravno vznemirja drugače kot z odvzemom stvari
Zahtevek: dajatveni (opustitev vznemirjanja)
Konfesorna tožba: Če služnostnega upravičenca kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. Gre za servitutno tožbo (actio confessoria), ki je po svoji vsebini podobna negatorni tožbi. SPZ določa, da se za to tožbo smiselno uporabljajo pravila o negatorni tožbi.
Motenje posesti
Značilnost ureditve varstva posesti je, da varuje zgolj posest, ne glede na to, ali ima tisti, ki se sklicuje na varstvo, pravico do posesti ali ne. Posestnik je varovan proti vsakemu motenju posesti, celo v primeru, da to motenje prihaja od lastnika stvari.
- namen ureditve varstva posesti je ravno varovanje posestnika pred samovoljnimi posegi, saj pravo ne more tolerirati nasilnih sprememb obstoječega dejanskega stanja.
- SPZ kot izjemo od načela prepovedi samovoljnega ravnanja dovoljuje samopomoč, ter določa zelo stroge pogoje. Zahteva se, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč nujna, da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost in da je samopomoč takojšnja.
Tožba zaradi motenja posesti - značilni so kratki roki in dejstvo, da se ne razpravlja o pravici. Pravico do posestnega varstva ima tudi tisti, ki nima pravice do posesti. Toženec se tako ne more sklicevati na to, da je on lastnik stvari. Varuje se nedobroverna posest, celo, če je ta bila pridobljena s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, vendar pa lahko toženec ugovarja, da mu je tožnik sam odvzel posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pod pogojem, da je toženec pridobil posest nazaj v okviru dovoljene samopomoči.
Posestnik pa nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (npr. rubež).
Sodno varstvo pred motenjem je mogoče zahtevati v prekluzivnem roku 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, vendar ne pozneje kot v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo.
Izrek sodbe: tožena stranka je dolžna v roku ___ (sodišče ga določi samo) prenehati z motenjem posesti na nepremičnini tožeče stranke par.št. , k.o. –> gre za dajatveni zahtevek (v SPZ ni podlage za ugotovitveni).
Če dolžnik prostovoljno izpolni svojo obveznost, potem pa ponovno moti posest na način, ki se ne razlikuje od prejšnjega motenja, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik. Predlog lahko poda upnik v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za ponovno motenje posesti, najkasneje pa v enem letu od ponovnega motenja.
V pravdah zaradi motenja posesti mora sodišče pri določanju rokov in narokov vselej posebno paziti na to, da je treba zadevo po naravi vsakega posameznega primera hitro rešiti.
Rok za izpolnitev obveznosti, ki se naložijo stranki, določi sodišče glede na okoliščine posameznega primera.
Rok za odgovor na tožbo in rok za pritožbo je osem dni.
Iz tehtnih razlogov lahko sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
Zoper sklep,
izdan v pravdah zaradi motenja posesti, ni revizije.
Tožeča stranka izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahtevala prisilne izvršitve v tridesetih dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato, da ga opravi.
Obnova pravnomočno končanega postopka zaradi motenja posesti je dovoljena samo iz razlogov, ki so določeni v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona, in sicer v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti.
Posest
Posest je dejanska izključna oblast nad neko stvarjo. SPZ jo opredeljuje kot neposredno ali posredno dejansko oblast nad stvarjo. Pri tem ni pomembno ali ima tisti, ki ima stvar v posesti, tudi kakršnokoli pravico do posesti. Tipični primeri posestnikov so: lastnik, tat, ropar, najemnik, zakupnik, jemalec leasinga.
Neposredna posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo, pri posredni posesti pa gre za to, da nekdo izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega. Primer: A je lastnik kolesa, ki ga posodi B-ju. V tem primeru je A posredni, B pa neposredni posestnik. Pomembno je, da med posrednim in neposrednim posestnikom obstaja neko posestnoposredovalno razmerje. Za posredno posest zadostuje, da ima neposredni posestnik posest nad stvarjo iz kakršnega koli pravnega naslova.
Nepremoženjska škoda
Pravo priznava pravno sankcijo le za pravno priznano nepremoženjsko škodo. NEPREMOŽENJSKA ŠKODA Nepremoženjska škoda je povzročitev 1. telesnih ali duševnih bolečin 2. strahu drugemu 3. okrnitev ugleda pravni osebi
Pravno priznane nepremoženjske škode so:
- telesne bolečine: pretrpljene in bodoče telesne bolečine
- duševne bolečine: pretrpljene in bodoče telesne bolečine
- strah: primarni (strah ob škodnem dogodku) in sekundarni strah (strah zaradi izida zdravljenja)
- okrnitev ugleda pravne osebe: novost v OZ.
Odškodnina za duševne bolečine se prizna za
● zmanjšanje življenjske aktivnosti (nezmožnost z delo, povečan telesni napor, manjša življenjska sposobnost, splošno osebno neugodje, zmanjšanje osebnih priložnosti)
● skaženost (objektivna merila (zunanjost oškodovanca, opaznost sprememb, vidnost sprememb, možnost zakrivanja sprememb, starost, spol) in subjektivna merila (vpliv na psihično počutje oškodovanca))
● razžalitev dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice
* zaradi razžalitve dobrega imena in časti: neupravičeno odrekanje spoštovanja, jemanje ugleda, sejanje sovraštva, prezir, prepir, nekoga skušaš osmešiti.
* zaradi okrnitve svobode: gre za neupravičen poseg v prostost, ki je lahko fizičen ali duševen (odvzem svobode volje).
* zaradi okrnitve osebnostne pravice: poseg v ime in glas, posegi v duševni mir
● smrt bližnjega (duševna bolečina mora biti resnična)
Upravičenci so: zakonec, izvenzakonski partner, starši, otroci, bratje in sestre, če je med njimi obstajala življenjska skupnost, stari starši po sodni praksi, če so nadomeščali starše
● težja invalidnost bližnjega (gre za duševne bolečine zaradi trpljenja druge osebe) - isti upravičenci
● zaradi kršitve dostojanstva: oseba je bila s prevaro, zlorabo ali silo razmerja podrejenosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju; oseba proti kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti.
- zaradi izgube stvari: cena posebne priljubljenosti (pretium affectionis) se prizna, če je škoda nastala z naklepnim ravnanjem.
Kriteriji za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo?
Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravni standard. Tehtanje, kateri znesek ustreza pravični denarni odškodnini v konkretnem primeru, pomeni opredelitev vsebine pravnega standarda. Zato pravimo, da tisti, ki o tem odloča, kreira pravo za konkretni primer, navadno s pomočjo izvedenca.
POVRNITEV NEPREMOŽENJSKE ŠKODE
1. Objava sodbe ali popravka, preklic izjave (nepremoženjska satisfakcija)
- zaradi kršiteve osebnostne pravice
- na stroške oškodovalca
2. Denarna odškodnina
Pri odmeri odškodnine je treba gledati na pomen prizadete dobrine in na namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki ni združljiva z njeno naravo in družbenim namenom. OZ določa kriterije, od katerih je odvisna določitev pravične denarne odškodnine:
* stopnja trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu
* pomen prizadete dobrine
* namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
* omejitev, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.
Odškodnina se določi glede na okoliščine posameznega primera in osebne okoliščine posameznika kot pravično odškodnino (n. individualizacije) in ob upoštevanju, da je odškodnina določena primerljivo odškodninam za enako škodo in glede na ustrezno razmerje in razpon teh (objektivizacija odškodnine).
Ali možen ugovor zastaranja po pravnomočni vmesni sodbi v nadaljevanju postopka ?
Ko je izdana vmesna sodba, s katero sodišče ugodi temelju zahtevka, v nadaljevanju odloča samo še o njegovi višini in stranka ne more več podati ugovora zastaranja. Ugovor zastaranja je potrebno podati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo.
Ureditev meje
Mejni spor je vrsta nepravdnega postopka, katerega delno ureja ZNP (procesna pravila), delno pa SPZ (materialne določbe). ZNP določa, da v postopku za ureditev meje sodišče uredi mejo med zemljišči, če je ta sporna. Postopek se začne na predlog. Narok je opravi na kraju samem, kjer se napravi tudi skica, ki je sestavni del zapisnika, sodeluje pa izvedenec geodetske stroke. Sodišče izda sklep v katerem natančno opiše mejo in navede ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora. Skica je sestavni del sklepa.
3 metode, na podlagi katerih sodišče uredi mejo:
- močnejša pravica,
- zadnja mirna posest in
- pravična ocena
Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če pa se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.
Tisti, ki se s tako ureditvijo ne strinja, lahko uveljavlja morebitno močnejšo pravico v pravdi. Rok za vložitev tožbe je tri mesece po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.
Sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice.
- Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.
- Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata.
Če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti.
Če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.
Ureditev meje v pravdi
Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (4.000 EUR), predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, lahko vsak izmed njiju uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.
Lastnik nepremičnine sme do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, jarek, pregrado in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje.
Domneva se, da so mejne ograje, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje, skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin.
Mejna znamenja je treba vzdrževati na krajevno običajen način. Stroške vzdrževanja krijeta lastnika sosednjih nepremičnin po enakih delih.
Za škodo, ki nastane zaradi nevzdrževanja tretjim osebam, solidarno odgovarjata lastnika sosednjih nepremičnin.nujn
Delitev solastnine
Solastniki skupne stvari določijo način delitve sporazumno. Stvar se tako lahko razdeli v naravi, tako da vsak od solastnikov pridobi lastninsko pravico na delih skupne stvari, ki postanejo samostojna stvar (na primer delitev zemljišča na več manjših). Pri delitvi solastnine pogosto pride do pridobitve lastninske pravice enega ali več solastnikov. Zahtevata se veljaven pravni naslov in pridobitni način. Pravni naslov je pogosto pogodba o delitvi, pridobitni način pa je razpolagalni posel ter realno dejanje, ki je odvisno od vrste stvari, ki se deli.
Če se solastniki ne morejo sporazumeti o načinu delitve, odloči sodišče v nepravdnem postopku (na predlog enega od solastnikov).
Temeljno vodilo delitve je, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Če fizična delitev v naravi ni mogoča, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Lahko pa sodišče na predlog solastnika odloči, da mu namesto prodaje pripada stvar v celoti, pri čemer mora izplačati druge solastnike. Drugi solastniki mu odgovarjajo za pravne in stvarne napake stvari v mejah vrednosti svojih idealnih deležev.
Vsak solastnik ima pravico, da ob vsakem času zahteva delitev skupne stvari, možno pa je to pravico omejiti z zakonom ali s pravnim poslom. Solastnik pa se lahko odreče pravici, da zahteva delitev, vendar ni dopustno, da se tej pravici odreče za daljši čas ali za vedno.
Pravno sredstvo zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Sklep o izvršbi je potrebno vročiti dolžniku osebno, saj ima dolžnik možnost ugovora, upnik pa možnost pritožbe, če je njegov predolg zavrnjen. Vročitev se opravi tako, da se vroči dolžniku osebno, če ga ni doma, pa enemu od odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Če takšna vročitev ni možna, vročevalec pusti obvestilo, vendar ne več obvestila, kdaj bo vročitev poskušena znova, pač pa obvestilo, da pisanje čaka (praviloma) na pošti 15 dni. Če v tem času ni dvignjeno, nastane »fikcija« vročitve. Da pa se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub temu seznanil s pisanjem, se mu pisanje pusti v nabiralniku.
Pravni sredstvi zoper sklep o izvršbi: ugovor in pritožba.
1) Ugovor je redno pravno sredstvo, ki ga lahko dolžnik vloži zoper sklep o izvršbi v roku 8 dni od vročitve sklepa.
*O ugovoru odloča sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o izvršbi (nedovolutivno pravno sredstvo).
–> Ugovor mora biti OBRAZLOŽEN, v nasprotnem primeru ga sodišče zavrne, dolžnik pa lahko proti njemu vloži pritožbo. Za obrazloženega velja ugovor, v katerem je dolžnik navedel dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložil potrebne dokaze.
Ugovor je mogoče vložiti iz vseh razlogov, ki preprečujejo izvršbo, posamezne pa zakon tudi našteva. Na splošno lahko dolžnik vloži ugovor zaradi bistvene kršitve pravil ZIZ in ZPP, napačno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja
Ugovor po izteku roka:
Vrnitev v prejšnje stanje je v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.
2) Upnik ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je bil njegov predlog zavrnjen.
Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno. Pravočasna in dovoljena pritožba se vroči v odgovor nasprotni stranki, če ji je bil vročen tudi sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega je bila vložena pritožba
*Proti odredbam ni nobenega pravnega sredstva.
Kateri dve vrsti odškodninske odgovornosti poznamo ?
Odškodninska obveznost je obveznost stranke poravnati škodo, za katero je odgovorna.
Predpostavke odškodninske odgovornosti so:
* nedopustnost = nedopustno ravnanje
* škoda = nastanek škode
* vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode
* odgovornost povzročitelja škode.
Izpolnjene morajo biti vse 4 predpostavke, sicer odškodninska odgovornost ne nastane.
OZ določa dva vrsti odgovornosti:
1) Subjektivna / krivdna odgovornost:
Krivda je podana, če oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Krivda povzročitelja škode se v našem odškodninskem pravu domneva: povzročitelj škode velja za krivega, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.
Poznamo:
* direkten naklep: storilec ve za škodljivo posledico, ki bo nastala z njegovim ravnanjem, vendar kljub temu želi doseči škodljivo posledico;
* eventualni ali indirektni naklep: storilec ve za škodljivo posledico, ki bo nastala z njegovim ravnanjem, vendar kljub temu privoli v škodljivo posledico.
Malomarnost:
* zavestna malomarnost: storilec se zaveda, da utegne iz njegovega ravnanja nastati škodljiva posledica, vendar lahkomiselno misli, da ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečil
* nezavedna malomarnost: storilec se ne zaveda, da utegne iz njegovega ravnanja nastati škodljiva posledica, vendar bi se po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.
* huda malomarnost: storilec zanemarja pazljivost, ki se pričakuje od vsakega običajnega razumnega človeka
* navadna malomarnost: storilec zanemarja pazljivost, ki se pričakuje od skrbnega človeka (dobrega gospodarja)
* zelo lahka malomarnost: upošteva se le kot ovira za izključitev objektivne odgovornosti- že najmanjša nepazljivost stranke lahko izključi objektivno odgovornost.
2) Objektivna odgovornost:
Oškodovalec odgovarja za škodo ne glede na krivdo, samo zaradi določenih okoliščin na njegovi strani. OZ pozna odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti.
Za škodo iz nevarne stvari ( stvar je nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode) ali nevarna dejavnosti (človekova aktivnost, iz katere izvira povečana nevarnost, ne glede na to, ali povečana nevarnost izvira iz uporabe nevarne stvari ali iz same dejavnosti) se šteje, da izvira iz te stvari, če se ne dokaže kaj drugega. Oškodovanec mora dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če vzročna zveza ni bila izpodbita, se lahko odgovorni subjekt oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost (škoda ni posledica nevarne stvari).
Pravilo je krivdna odgovornost, objektivna le izjemoma.
Odgovornost imetnika živali
Odgovornost imetnika živali je poseben primer odgovornosti po OZ. Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival odgovarja njen imetnik (velja objektivna odgovornost). Za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za primerno varstvo (krivdna odgovornost). Če nekdo prevzame nadzor nad psom, preide nanj tudi odgovornost, da bo nadzor učinkovit. Ustrezen nadzor psa vključuje skrb, da bo pes zanesljivo priklenjen, ter da bo zanesljivo poskrbljeno, da ne bo mogel pobegniti in se brez nadzora gibati po okolici.
Pritožbeni razlogi
Sodba se sme izpodbijati zaradi:
- bistvene kršitve določb pravdnega postopka
- zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
- zmotne uporabe materialnega prava.
Bistvene kršitve postopka
Bistvena kršitev postopka je podana, kadar sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo napačno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe (relativna bistvena kršitev).
Absolutna bistvena kršitev je podana:
* glede procesnih predpostavk:
- glede sodišča (če je sodišče nepravilno sestavljeno ali je pri izdajo sodbe sodeloval sodnik ali porotnik, ki ga ni bilo na glavni obravnavi ali bi moral biti izločen; če je bilo odločeno o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost);
- glede strank: procesna sposobnost biti stranka, sposobnost zastopanja, kršitve glede pooblastila;
- glede postopka: kršitev pravil o litispendenci, sodni poravnavi, kršitev ne bis in idem;
* ostale kršitve: če je izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, pa za to niso bili izpolnjeni pogoji; če je izrek sodbe nerazumljiv sam s sabo v nasprotju, ni obrazložen, je v nasprotju z razlogi.
Razlike med ABK in RBK:
- na NEKATERE absolutne kršitve pazi sodišče po uradni dolžnosti, na relativne na predlog strank;
- ABK so taksativno naštete v ZPP, RBK pa so opredeljene z generalno klavzulo;
- pri RBK je potrebno dokazati, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost sodbe, pri ABK se vpliv nepravilnosti na vsebino domneva in nepravilnosti ni potrebno dokazovati.
Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Stranka mora zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedencem. Če je sodišče pred določitvijo izvedenca dalo stranki možnost, da se izjavi, se mora stranka ob tej priložnosti izjaviti o izločitvi. Če se izvedenec postavi zunaj glavne obravnave, pa stranka ni imela možnosti, da se izjavi, sme stranka zahtevati njegovo izločitev v osmih dneh od prejema sklepa o postavitvi izvedenca.
Vrste oporok
Oblike oporoke, ki jih ureja ZD so:
- lastnoročna (holografska) oporoka
- pisna oporoka pred pričami (alografska)
- sodna oporoka in iz nje izvedene oblike oporoke (konzularna, vojaška oporoka in oporoka na ladji)
- mednarodna oporoka
- ustna oporoka
- notarska oporoka
Lastnoročna oporoka
Je kot zasebna, pisna oporoka najbolj uporabljana oblika oporoke. Za njeno veljavnost je potrebno, da je oporočitelj izjavo poslednje volje z lastno roko napisal in lastnoročno podpisal. Zapis s pisalnim strojem ali s tujo roko ne zadostuje, lahko pa tuja oseba pomaga voditi roko oporočitelju. Oznaka kraja in datuma ni pogoj za veljavnost oporoke, vendar je datum koristno označiti zlasti glede na možnost obstoja kakšne prejšnje oporoke.
Sodna oporoka
Oporoko lahko sestavi oporočitelju po njegovi izjavi sodnik pristojnega sodišča, ko poprej ugotovi oporočiteljevo istovetnost.
Ko oporočitelj tako oporoko prebere in podpiše, potrdi sodnik na oporoki, da jo je oporočitelj v njegovi navzočnosti prebral in podpisal.
*Sodna oporoka, če je oporočitelj ne zna ali ne more prebrati
Če oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke, ki mu jo je sestavil sodnik, jo ta prebere oporočitelju v navzočnosti dveh prič, nato pa jo oporočitelj v navzočnosti istih prič podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, potem ko izjavi, da je to njegova oporoka.
Priči se podpišeta na oporoki.
Pri pisni oporoki pred pričami in pri sodni oporoki so lahko priče polnoletne osebe, ki jim ni vzeta poslovna sposobnost in ki znajo brati in pisati; če gre za sodno oporoko, morajo priče razumeti tudi jezik, v katerem je napravljena.
Pri pisni oporoki pred pričami in pri sodni oporoki ne morejo biti priče in ne morejo kot sodnik sestaviti oporoke po oporočiteljevi izjavi: oporočiteljevi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi predniki in posvojitelji, njegovi sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, zakonci vseh teh oseb in zakonec oporočitelja.
Neveljavna so določila oporoke, s katerimi se kaj zapušča sodniku, ki je oporoko sestavil, pričam pri oporoki ali prednikom, potomcem, bratom, sestram ter zakoncem teh oseb.
Različice: : * oporoka sestavljena v tujini;
- oporoka sestavljena na slovenski ladji;
- oporoka sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem
Oporoka sestavljena na ladji
Na slovenski ladji lahko sestavi oporoko poveljnik ladje po določbah, ki veljajo za sestavljanje sodne oporoke.
Oporoka, ki je bila sestavljena na ladji, neha veljati po preteku tridesetih dni od vrnitve oporočitelja v Republiko Slovenijo.
Oporoka sestavljena v tujini
Oporoko lahko sestavi državljanu Republike Slovenije v tujini po določbah, ki veljajo za sestavljanje sodne oporoke, konzularni predstavnik ali diplomatski predstavnik Republike Slovenije, ki opravlja konzularne zadeve.
Oporoka sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem
Med izrednim ali vojnim stanjem lahko vojaški osebi sestavi oporoko po določbah, ki veljajo za sestavljanje sodne oporoke, poveljnik čete, njej enake ali višje enote ali kdo drug v prisotnosti takšnega poveljnika.
Oporoka iz prejšnjega odstavka preneha veljati po preteku šestdesetih dni po koncu izrednega ali vojnega stanja, če je oporočitelju vojaška služba prenehala prej ali pozneje, pa po preteku tridesetih dni po prenehanju vojaške službe.
Oporoka pred pričami
Oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Pisna oporoka pred pričami je redna, zasebna pisna oporoka. Za to oporoko je najprej potrebno, da obstaja pisni sestavek (listina). Sestavek mora biti podpisan s strani oporočitelja. Oporočitelj mora znati pisati in brati v jeziku, v katerem je sestavek napisan in biti sposoben brati in pisati. Oporočitelj mora oporoko podpisati ob prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti, da je pisni sestavek njegova poslednja volja. Zakon določa, katere osebe ne morejo biti priče pri pisni oporoki pred pričami:
* absolutno nesposobne so osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti in ki ne znajo brati in pisati;
* relativno nesposobne so osebe, ki so v določeni krvni ali osebni povezanosti z oporočiteljem zato, da ne bi imele interesa na usodi zapuščine oporočitelja (obstaja nevarnost, da bi vplivale na njegovo voljo).
Nesposobnost prič ima za posledico spodbojnost oporoke.
Ustna oporoka je zasebna, izredna oblika oporoke, ki ni vezana na kakšno listino. Oporočitelj svojo voljo izjavi pred dvema pričama, ki morata biti sočasno navzoči. Ta oblika oporoke velja samo, če zapustnik zaradi izrednih razmer ni mogel napraviti pisne oporoke. Mora iti za izjemne razmere, da zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki (poplava, potres, epidemija, vojna, nenadna težka bolezen, nesreča v gorah…). Izjavo poslednje volje oporočitelja morata priči nemudoma zapisati in jo čim prej izročiti sodišču ali pa jo ustno reproducirati pred sodiščem. Toda če priči tega ne storita, oporoka ni neveljavna, saj oporoka ne more biti neveljavna iz razloga, ki je nastal šele po oporočiteljevi smrti, vendar pa takšne oporoke ni mogoče uporabiti. Čas veljavnosti pisne oporoke je omejen. Velja le dokler trajajo izredne razmere in še 30 dni po prenehanju izrednih razmer.
Po zakonu ne morejo biti priče pri ustni oporoki osebe, ki ne morejo biti priče pri sodni oporoki (enako kot pri pisni oporoki + sodnik ne sme biti z oporočiteljem v krvnem sorodstvu + absolutno nesposobne so tudi osebe, ki ne razumejo jezika, v katerem je oporoka sestavljena). Vendar pričam pri ustni oporoki ni treba znati brati in pisati. Relativna nesposobnost biti priča zajema pri ustni oporoki širši krog oseb, saj je večja možnost prikrojiti vsebino oporočiteljeve izjave.
Kdo je lahko priča pri pisni oporoki
Zakon določa, katere osebe ne morejo biti priče pri pisni oporoki pred pričami:
* absolutno nesposobne so osebe, ki nimajo poslovne sposobnosti in ki ne znajo brati in pisati;
* relativno nesposobne so osebe, ki so v določeni krvni ali osebni povezanosti z oporočiteljem zato, da ne bi imele interesa na usodi zapuščine oporočitelja (obstaja nevarnost, da bi vplivale na njegovo voljo).
Nesposobnost prič ima za posledico spodbojnost oporoke.
Pri pisni oporoki ni pomembno, kako je sestavek nastal - s tujo roko, s strojem - in kdo je pisec. Sestavek mora oporočitelj samo podpisati.
Kaj če se pojavi novi dedič po zaključku zapuščinskega postopka?
Po pravnomočnosti odločbe v zapuščinske postopku se lahko pravice iz do zapuščine uveljavljajo samo v pravdi. Zapuščinskega postopka ni mogoče ponovno uvesti niti obnoviti, četudi bi se po pravnomočno končanem postopku ugotovilo, da so v času zapustnikove smrti obstajala dejstva, za katera zapuščinsko sodišče ni vedelo in jih zato ni moglo upoštevati, ali če bi uveljavljala kakšno pravico do dediščine oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku in je zato sklep o dedovanju ne veže. Ta oseba lahko vloži dediščinsko tožbo v pravdnem postopku.
Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove glavne obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svoje pravice v pravdi. Pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi, je dediščinska tožba.
Z dediščinsko tožbo se uveljavlja dedna pravica zlasti tedaj, ko je bil toženec s sklepom o dedovanju ugotovljen kot dedič, dejansko pa ni dedič. V pravdi mora tožnik dokazati, da ima dedno pravico oziroma, da ima močnejšo pravico od tiste, na katero toženec opira svojo posest zapuščinskih predmetov in pa to, da ima toženec zapuščinske predmete v posesti, sklicujoč se na dedno pravico. Tožnik zahteva, naj sodišče:
* ugotovi, da je on dedič, ali sodedič
* naj tožencu naloži, naj mu izroči zapuščinske predmete, ki jih ima v posesti.
Tožba mora vsebovati oba zahtevka: ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Iz ugotovitvenega namreč izhaja, da zahteva tožnik stvari kot sestavni del zapuščine, da jih torej zahteva na temelju svoje dedne pravice. Roki, določeni v zakonu so zastaralni. Potek roka ima za posledico izgubo tožbenega zahtevka, ne pa izgubo dedne pravice.
Roki: pravica dediča do poštenega posestnika zastara v roku 1 leta, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v 10 letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v 20 letih
Oporoka
Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki podana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Oporoka ima naslednje značilnosti:
- je enostranski pravni posel
- vsak čas se lahko prekliče
- je pravni posel za primer smrti
- je strogo osebni akt
- gre za oporočiteljevo razpolaganje s premoženjem
- je strogo formalni pravni posel.
Za VELJAVNOST oporoke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- oporočna sposobnosti (starost nad 15 let + sposobnost za razsojanje)
- izraz resnične volje zapustnika
- oblika
Če niso izpolnjeni pogoji, je oporoka neveljavna (nična ali izpodbojna).
Oblike oporoke:
- lastnoročna (holografska) oporoka
- pisna oporoka pred pričami (alografska)
- sodna oporoka in iz nje izvedene oblike oporoke (konzularna, vojaška oporoka in oporoka na ladji)
- mednarodna oporoka
- ustna oporoka
- notarska oporoka
Načela po OZ
- načelo dispozitivnosti
- načelo avtonomije volje strank
- načelo enakopravnosti
- načelo vestnosti in poštenja
- načelo skrbnosti
- prepoved zlorabe pravic
- načelo ekvivalence (enake vrednosti dajatev)
- načelo pacta sunt servanda (dolžnost izpolnitve obveznosti)
- prepoved povzročanja škode
- načelo mirnega reševanja sporov
- načelo solidarnosti
- načelo dobre vere in poštenja
Izredno pravno sredstvo po ZIZ
- Obnova postopka
Obnova postopka ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. ZIZ omogoča obnovo postopka zoper tisti del sklepa o izvršbi, v katerem je odločilo o predlogu upnika za plačilo na podlagi verodostojne listine (dajatven del). Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.
Obnova postopka je prav tako možna proti pravnomočnemu sklepu, s katerim je sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo ali ga zavrnilo.
- Revizija
Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi, je dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. - Zahteva za varstvo zakonitosti
+ vložitev ugovora po izteku roka (sporna terjatev)
Tožba, ki je formalno nepopolna
Če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, zahteva sodišče od vložnika, da jo popravi oziroma dopolni. Vložniku določi rok, če je v tem roku ne popravi oziroma dopolni, vlogo zavrže.
V kolikor so navedbe nejasen ali nepopolne, vrne sodišče tožbo tožniku, v kolikor le-ta ni sklepčna in mu da dodaten rok za odpravo nesklepčnosti. Če je tožba sklepčna, pa bo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva moralo z vprašanji na glavni obravnavi vzpodbuditi tožnika, da dopolni svoje pomanjkljive navedbe. V primeru, da so dejanske navedbe v tožbi premalo opredeljene, tožba ni nesklepčna, pač pa nepopolna, saj v njej ni zadostno opredeljeno dejansko stanje. Podobno tudi ne dovolj konkretiziran tožbeni zahtevek povzroči nepopolnost in ne nesklepčnost tožbe.
Predhodni preizkus tožbe
Je prva in obligatorna faza pripravljalnega postopka, ki traja samo, dokler tožba ni poslana toženi stranki v odgovor. Njen namen je preizkus ali so podane vse obvezne sestavine tožbe in procesne predpostavke. Predhoden preizkus se opravi na podlagi podatkov v tožbi in dejstev, ki so sodišču znana in jih lahko upošteva po uradni dolžnosti (splošno znana dejstva). Ta faza postopka je namenjena zlasti odpravi pomanjkljivosti zaradi nepopolne ali nerazumljive tožbe. Z vprašanjem sklepčnosti se sodnik ukvarja šele v primeru toženčeve zamude roka za vložitev odgovora na tožbo in ne že ob predhodnem preizkusu tožbe. Za sklepčnost je potrebno, da iz zatrjevanih dejstev, ki jih tožena stranka z opustitvijo odgovora na tožbo prizna, izhaja utemeljenost zahtevka. Faza predhodnega preizkusa tožbe se konča z vročitvijo tožbe tožencu, s tem trenutkom nastopi litispendenca, ki preneha s pravnomočnim zaključkom postopka.
Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. Če vloga, vložena po elektronski poti, ni primerna za obdelavo na sodišču, sodišče v zahtevi sporoči vložniku tudi predpisano obliko zapisa vloge v elektronski obliki.
*avtomatično zavrženje, če je vložil odvetnik - USRS razveljavilo
Obrazložitev zamudne sodbe
V obrazložitvi zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi ali vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, se navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo.
Izdaja zamudne sodbe, če za to ni bilo pogojev
ABK postopka na katero pazi sodišče II. st. po UD:
- če je izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi pripoznave, sodbo na podlagi odpovedi ali vmesno sodbo na podlagi sporazuma strank, pa za to niso bili izpolnjeni pogoji
Ali je terjatev na povračilo nepremoženjske škode prenosljiva
Odstopnik ne sem prenesti naslednjih terjatev:
1) Terjatve katerih prenos je prepovedan po zakonu:
- odškodninskih terjatev v obliki denarne rente
- zapadlih odškodninskih terjatev
- terjatev za povrnitev nepremoženjske škode
- terjatev iz družbene pogodbe
- družinskopravnih terjatev
2) Terjatve, povezane z osebnostjo upnika
3) Terjatve, katerih narava nasprotuje prenosu
4) Terjatve, glede katerih je bil sklenjen pactum de non cedendo - dolžnik in upnik sta se dogovorila, da upnik ne sme prenesti terjatve na drugega.
- Pravice do odškodnine v obliki denarne rente zaradi smrti bližnjega ali zaradi telesne poškodbe ali okvare zdravja ni mogoče prenesti na drugega.
- Zapadli zneski odškodnine se lahko prenesejo na drugega, če je bil odškodninski znesek določen s pisnim sporazumom med strankama ali s pravnomočno sodno odločbo.
Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. To pomeni, da je vezana na osebo upravičenca, zato ni podedljiva.
Osebno naravo izgubi, ko je terjatev za plačilo denarne odškodnine priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom –> razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev.
Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. To pomeni, da je vezana na osebo upravičenca, zato ni podedljiva. Osebno naravo izgubi, ko je terjatev za plačilo denarne odškodnine priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. To pomeni, da je vezana na osebo upravičenca, zato ni podedljiva. Osebno naravo izgubi, ko je terjatev za plačilo denarne odškodnine priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. To pomeni, da je vezana na osebo upravičenca, zato ni podedljiva. Osebno naravo izgubi, ko je terjatev za plačilo denarne odškodnine priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom.
