Arhaično obdobje

Question 1

Biografski podatki Hezioda

Answer 1

izluščeni iz njegovih pesnitev

Question 2

Nagrada na pesniškem tekmovanju (Heziod)

Answer 2

sodilo v sklop nagrobne tekme za kraljem Amfidamantom, o katerem vemo, da je umrl v vojni, ki se je odvijala v letih 700–650 pr. n. št.

Question 3

Teogonija

Answer 3

Heziod. Pesnitev o nastanku sveta in bogov. Uvod teogonije - na čast Muzam. Prvi del teogonije - prepleta se nastanek sveta in raznih pojavov. Sledijo posamezne mitološke zgodbe.

Question 4

Dela in dnevi

Answer 4

Heziod. Ponujajo poljedelske in splošne življenske nasvete. Pesnitev je mišljena kot opomin njegovemu bratu, ki si je poskušal po pravni poti prilastiti čim več očetove zapuščine. Začne se s pozivom Muzam, naj pojejo hvalnico Zevsu; sledi nagovor bratu in poziv,
naj se ne tožari, temveč naj dela. Sledita obsodba krivičnosti in poziv k pravičnosti in delavnosti. Nato pa splošni nauki.

Question 5

Lirska poezija

Answer 5

Antični pojem lirske poezije je veliko širši od modernega. Lirska je vsaka pesem, namenjena petju ob spremljavi strunskega inštrumenta, največkrat lire. Lirska poezija je obstajala vzporedno s pripovedno epiko ali celo že pred njo. Pri Homerju se omenja petje žalostinke, poročne pesmi in različnih pesmi, ki spremljajo delo (Kirka poje ob tkanju, na Ahilovem ščitu je upodobljen deček, ki med obiranjem grozdja poje ‘Linovo pesem’). Liriko delimo na monodično oz. solistično in zborsko. Monodična lirika je obstajala v številnih grških narečjih, zborska poezija pa je od začetka najbolj cvetela v okoljih, v katerih so govorili dorsko narečje, zato so se dorščine pozneje držali tudi zborski pesniki, ki po rodu niso bili Dorci. To velja tudi za zborske speve grških tragedij.

Question 6

Monodična lirika

Answer 6

Monodična lirika ima stalne oblike verzov, ki se povezujejo v kitice (strofe). Po izvoru so to najbrž
stare ljudske pesemske oblike. Povezane so z določenim narečjem. Ločujemo eolsko (Lesbos) in jonsko (Anakreon). Teme so bolj vsakdanje: ljubezen in vino, politika in vojna. Najpomembnejši obliki sta Sapfična in Alkajska kitica.

Question 7

Sapfo

Answer 7

Sapfo velja za vrh grške monodične lirike. Živela je okoli leta 600 na otoku Lezbosu. Mlada odšla v izgnanstvo na Sicilijo. Po vrnitvi je vodila vzgojno ustanovo za dekleta iz plemiških družin. Prijelo veliko govoric in legend, ter vzdevek deseta muza. Pisala je o deklicah v občinstvu. V nagovoru Afroditi v slogu, ki spominja na kultno pesem, prosi boginjo, naj jo odreši neuslišane ljubezni do deklice. Mite prevrednoti pod vidikom ljubezni: ljubezen »najlepša stvar na svetu«. Slavna je tudi ljubezenska izjava dekletu, ki že sam pogled nanjo Sapfo močno pretrese,

Question 8

Sapfična kitica

Answer 8

Sestavljena iz treh enakih sapfičnih

verzov in kratkega ‘adonijskega verza’.

Question 9

Alkaj

Answer 9

Živel na Lesbosu. Pripadal je ponosni in bogati
aristokratski rodbini. Njegova poezija je vsa prežeta z življenjskimi ideali aristokracije: bleščeče
orožje, konjeniški šport, razkošne gostije…Alkajev svet je moški svet, njegova poezija je priložnostna, a izjemno energična. Kratkost življenja kliče k uživanju pijače in telesne ljubezni. Opis ladje v viharju je prva znana pesniška alegorija: ladja je država v viharju državljanskih vojn.

Question 10

Alkajska kitica

Answer 10

štirivrstičnica, v kateri si sledijo dva alkajska enajsterca, alkajski deveterec in alkajski deseterec.

Question 11

Lirske zvrsti arhaične dobe

Answer 11

življenjsko povezane z aristokratskimi ustanovami in običaji. Vendar so v 6. in v prvi polovici 5. stoletja pr. Kr. cvetele tudi v zavetju tiranij. Tirani so bili razsipni podporniki pesnikov. Med seboj so tekmovali za kulturni prestiž ter na svoje dvore vabili pesnike.

Question 12

Anakreont

Answer 12

Dolga leta užival gostoljubje tirana na otoku Samosu. po Polikratovem padcu ga je atenski tiran Hiparh s hitro ladjo rešil v Atene. Tako kot Alkaj tudi Anakreon svojo monodično poezijo zlaga za simpozije. Govori o čutnih užitkih: vse je minljivo, smrt ni več daleč, zato se je treba prepustiti trenutku. Prevladujoči sestavini Anakreontovih pesmi sta vino in ljubezen. Za razliko od Alkaja Anakreon nase in na človeški rod gleda s humorjem in ironijo; njegove pesmi učinkujejo naravno in preprosto. Anakreontu je v naslednjih stoletjih sledil val posnemovalcev.

Question 13

Anakreontika

Answer 13

Medtem ko se je od samega Anakreonta ohranilo malo, je v celoti ohranjena zbirka 62 pesmi neznanih avtorjev iz obdobja helenizma, ki so v Anakreontu prepoznali svojega duhovnega prednika. Podobe so veliko manj intezivne (Eros). Največji slovenski anakreontik in prvi pomemben prevajalec antične poezije v slovenščino je bil Valentin Vodnik.

Question 14

Elegija

Answer 14

V grški in rimski književnosti: vsaka pesem napisana v elegičnih distihih, sestavljenih izmenično iz vrstice heksametra in pentametra. Prvotni izvor besede elegija je nejasen.V antiki je bila elegija vsaka daljša pesem,
napisana v elegičnem metrumu, ne glede na to, kakšna je bila njena vsebina (danes si pod elegijo predstavljamo žalostinko!). Elegično pesništvo je bilo sredstvo za izražanje osebnih čustev (sentimentalna in ljubezenska elegija), spodbujanje k boju (bojna elegija), za razmišljanje o različnih stvareh (politična ali filozofska oz. razmišljujoča).

Question 15

Titraj

Answer 15

Elegik. Spartanec Tirtaj je s svojimi bojnimi elegijami bodril rojake v bojih z Mesenci.

Question 16

Ksenofan

Answer 16

Elegik. Rodil v Kolofonu blizu Efeza v Mali Aziji. Večji del svojega življenja je popotoval po grških deželah, umrl je star 92 let.zavzemal za večjo naklonjenost duhovnim vrlinam, fizičnih lastosti ni cenil, v enem od fragmentov pravi, da so njegovi umski dosežki veliko več vredni od zmag na olimpijskih igrah. Posebno vneto je odklanjal antropomorfne predstave o bogovih. Njegov bog je en sam in večen, v ničemer podoben ljudem; na stvari vpliva zgolj s svojim umom. Ta skrajni monoteizem je bil novost v grški miselnosti.

Question 17

Solon

Answer 17

Elegik. Eden od utemeljiteljev atenske demokracije, je svoje politične ideje someščanom pogosto predstavljal v obliki pesmi, največkrat elegij.

Question 18

Teognis

Answer 18

v Elegijah, ki jih posveča svojemu ljubimcu, je
izpovedal moralne in socialne nazore aristokracije; močne čustvene tone daje njegovim pesmim
sovraštvo do demokratske vladavine, ki ga je izgnala iz rodnega mesta in mu vzela posest; to sovraštvo se pogosto sprevrže v hrepenenje po domovini.

Question 19

Mimnermos

Answer 19

Največji vpliv na poznejšo helenistično in rimsko elegijo. Svoje elegije posvetil neki flavtistki. Zato so ga rimski elegiki šteli za svojega začetnika. Vendar med ohranjenimi Mimnermovimi fragmenti ni nobenega z ljubezensko tematiko. Stalna terna Mimnermovih pesmi je naglo minevanje mladosti in ljubezenskih radosti. Mimnermos človeški rod po zgledu homerske prispodobe primerja z listjem; a v nasprotju s Homerjem, ki je slavil mladostne sile svojih junakov in jim obljubljal posmrtno slavo, elegik Mimnermos gleda na človeško življenje kot na neustavljiv proces propadanja. Zanj je mladost resignirano pričakovanje starosti, starost pa je slabša od smrti. Zaradi
otožnega občutja, ki vlada v njegovih elegijah, ga literarne zgodovine omenjajo kot začetnika »sentimentálne« elegije.

Question 20

Zborska poezija

Answer 20

Zborska lirika se je najprej razvila najbrž v Sparti. Bila je tesno povezana s kultom in verskimi obredi.
Izvajal jo je zbor s plesom in petjem.Metrične oblike zborske poezije so zelo raznolike, zgradba pa zapletena. Najpomembnejša sestavina zborske poezije je mitološka pripoved.Zborska poezija se je tako kot zadnja velika arhaična pesniška zvrst utrdila v
Veliki Grčiji.
Drugi pomembnejši predstavniki zborske lirike so še Alkman, Ibikos, Simonid in Bakhilid.

Question 21

Osrednje zvrsti zborske poezije

Answer 21

himna (v čast bogovom), 
ditiramb (v čast Dionizu), 
nomos (v čast Apolonu),
partenij (dekliška pesem), 
himenaj (svatbena pesem),
trenos (žalostinka), 
enkomij (slavilna pesem v čast živemu človeku), 
epinikij (pesem v čast zmagovalcu športnih tekem).

Question 22

Simonid

Answer 22

(ok. 556–ok. 468 pr. Kr.). Slovel po svojih tržnih uspehih; za denar je bil pripravljen napisati celo slavospev v čast mulam, zmagovalkam v teku (»o hčere kobil z nogami, urnimi kot vihar«). Ko je od demokratičnih Aten nekoč zahteval honorar po meri tiranske razsipnosti, so ga predstavniki ljudstva zavrnili, češ da se ne morejo pregrešiti zoper zakone mesta, tako kot se on sam ne more zoper glasbene zakone.

Question 23

Pindar

Answer 23

Pindar izhaja iz ugledne aristokratske družine;
pozneje so ga večkrat obtoževali, da je med
perzijskimi vojnami kolaboriral s Perzijci.
Med bizantinskimi rokopisi so se ohranile štiri
knjige njegovih epinikijev. Za Pindarove epinikije
se je pozneje uveljavila oznaka ode. To so pesmi
v čast zmagovalcem na vsegrških športnih
tekmovanjih. Zbirke so naslovljene po kraju tekem: Pindarovi naročniki so bili vladarji iz različnih krajev.

Pindarove ode se vsebinsko členijo na uvodni del,
posvečen zmagovalcu, osrednji del z mitološko
pripovedjo, in sklepni nauk. Pri izbiri mita se
Pindar naveže bodisi na zmagovalčev rod, na
mitično zgodovino ali tudi na mitične izvore
samih iger.

Question 24

Ezop - proza

Answer 24

Ezop velja za začetnika evropske basni. O njegovem
življenju ni veliko znanega. Živel naj bi v 6. st. pr. Kr., v Mali Aziji ali pa grčiji. Domneva se, da je kot suženj živel na otoku Samosu. Svobodo si je prislužil s svojo modrostjo.
Ezopove basni so preproste in prepletene s
humorjem ter v živalski preobleki na moralen in satiričen način prikazujejo medsebojne odnose ter značaje. Njegove basni je latinski basnopisec prepesnil
v latinščino.

Question 25

ATIŠKA ALI KLASIČNA DOBA

Answer 25

od 5. in 4. st. pr. Kr. do nastopa Aleksandra Velikega. Atiško obdobje, imenovano po Atiki z glavnim mestom Atenami, je klasična doba grške književnosti. Temeljni literarni zvrsti tega časa sta bili drama, tj. tragedija in komedija, in proza, zlasti zgodovinopisna, filozofska in govorniška.

Question 26

Tragedija

Answer 26

Ime tragedija prihaja iz besed tragos (kozel) in ode (pesem), dobesedno torej kozlovska pesem, vendar prvotni pomen ni povsem jasen; po tradiciji so mislili, da so bili člani zbora najprej oblečeni v kozlom podobne satire, spremljevalce boga Dioniza, vendar domneva ni gotova. Tudi izvor tragedije ni jasen. Po Aristotelu je nastala iz ditirambov (zborovskih pesmi v čast bogu Dionizu), ki jih je vodil predpevec, in sicer tako, da so zboru nasproti postavili govorečega igralca, božanskega heroja, čigar mit je opeval zbor; morda je bil to najprej Dioniz, pozneje so ga nadomestili človeški junaki. Po izročilu je prvega igralca postavil ob zbor Tespis leta 534 pr. n. št., ko je v Atenah – baje na nekakšnem igralnem vozu – uprizoril prvo tragedijo. Možnost dramskega dogajanja se je še povečala, ko je Ajshil dodal še drugega in Sofokles tretjega igralca. Snov tragedij so bili morda na začetku motivi Dionizovega kulta, pozneje zgodbe o herojih iz osrednjih mitičnih ciklov (trojanskega, tebanskega, Heraklovega idr.), sodobne snovi so bile izjema. Pri uprizoritvi tragedije je imela pomembno vlogo glasba. Dramski pisec je bil vedno tudi skladatelj, v začetku celo režiser. Tako je grška tragedija delovala na gledalce ne le z močjo umetniške besede, ampak tudi z glasbo in plesom, z igro, kostumi, maskami, s slikovitimi dekoracijami in z različnimi gledališkimi efekti.

Question 27

Zgradba tragedije

Answer 27

a) PROLOG: del neposredno pred vstopom zbora, v obliki monologa ali dialoga, ki razloži predmet drame in izhodiščno stanje. b) PARODOS: pesem, ki jo ob vstopu prepeva zbor. Zbor nato odra običajno ne zapusti vse do konca igre. c) EPIZODE: dejanja, v katerih zaigra eden ali več igralcev, skupaj z zborom. Dejanja so lahko vsebovala tudi lirske vstavke, denimo žalostinke ali vmesne zborske pesmi, ki pa so jih ločevale pesmi zbora, znane kot stajanke. č) STAJANKE (stasima): pesmi zbora, »prikovanega na mestu«, tj. na orkestri, za razloček od parodosa, pétega med prihodom zbora na prizorišče. V zgodnjih ohranjenih tragedijah so stajanke običajno, četudi zgolj posredno, povezane z dogodki ali čustvi, ki jih je vzbudilo pravkaršnje dogajanje. Vendar je bila ta povezava sčasoma vse bolj rahla, sčasoma zborske lirske pesmi niso imele nikakršne povezave z vsebino (in so lahko ustrezale vsaki tragediji). d) EKSODOS (exodos) ali zaključni prizor po zadnji stajanki.

Question 28

Uprizoritev tragedij

Answer 28

Uprizoritve tragedij na tragiških agonih (tekmovanjih) so bile del verskih obredij in do helenistične dobe najverjetneje omejene na Dionizove praznike. Najpomembnejši čas za uprizarjanje novih tragedij so bile Velike Dionizije v mesecu marcu. Vsak pesnik je pripravil po tri tragedije (trilogijo), ki jim je sledila satirska igra, četverica pa je bila znana kot tetralogija. Igre so torej uprizarjali samo nekajkrat letno in vsakič samo enkrat. Po 386 pr. Kr. je bilo dovoljeno postaviti na oder kako starejšo tragedijo, kasneje pa tudi komedijo. Izmed vseh, ki so se potegovali za uvrstitev, je arhont izbral tri tragiške pesnike in jim dodelil zbor ter dovolil, da tekmujejo za nagrado najboljšega tragiškega pesnika. Glavnega igralca (»protagonista«) je vsakemu pesniku določil žreb izmed treh, ki jih je izbrala in plačala država. Zbor in igralci, ki so bili lahko le moški, so nosili maske. Igralci v klasični dobi so bili bodisi bosi ali pa obuti v čevlje z zelo visokim podplatom (koturne). Stroške za pripravo zbora v tragediji in komediji je v celoti nosil horeg, ta funkcija se je imenovala horegija in je spadala k nalogam, ki so jih nase prevzemali bogati meščani namesto države. O dodelitvi horega je verjetno odločal žreb.Na tekmovanjih je razsojalo pet sodnikov, določenih z žrebom s seznamov imen, ki so jih prej izbrali po filah; na sodnike je nato ob dogodku samem nedvomno vplival odziv občinstva. Uspešnega pesnika so nagradili z bršljanovim vencem; od sredine 5. st. dalje pa je nagrado dobil tudi najboljši od nastopajočih glavnih igralcev. K igri so pripustili samo atenske državljane.

Question 29

Ajshil

Answer 29

Ajshil se je rodil v Elevzini v bližini Aten. Bojeval proti Perzijcem na Maratonskem polju. Bil je prvi od treh velikih grških tragedov. V celoti je ohranjenih samo sedem tragedij.Ajshil velja za očeta tragedije saj je to dramsko zvrst korenito spremenil: uvedel je drugega igralca in dialogu namenil precej večjo vlogo, zmanjšal pa je pomen zbora, ki je s statičnim recitiranjem komentiral dogajanje na odru. Njegove verze odlikujejo drzne metafore in barvit jezik. Ajshilovi junaki so tipizirani, brez psiholoških in socialnih razlik, vodi jih ena sama prevladujoča idej; npr. maščevanje. Dogajanje v Ajshilovih tragedijah poteka premočrtno od začetka do konca, brez presenečenj ali zapletov, saj so se dogodki, ki so ga sprožili, zgodili že zdavnaj prej. Takšna oblika dramske zgodbe hoče nekako dokazati počasno, a zanesljivo delovanje božanske pravičnosti. Ljudje skozi trpljenje spoznajo, da se vse, kar se dogaja, dogaja po volji pravičnega Zevsa.

Question 30

Oresteja

Answer 30

edina ohranjena tragična grška trilogija. Evmenide: Orest zateče najprej v Delfe k Apolonu, po njegovem nasvetu pa se poda v Atene pred sodišče. Le-to naj razsodi med Erinijami in Orestom. Erinije zastopajo materinsko pravo (krvno sorodstvo), Orest pa očetovsko pravo. Izteče se neodločeno. Končno da Atena svoj glas za Oresta in ta je oproščen. Erinijam pa postavijo Atenci svetišče in te se spremene v dobrotne Evmenide.

Question 31

Sofokles

Answer 31

Sofokles se je rodil v ugledni in premožni družini. Že zgodaj uveljavil kot dramatik in igralec ter postal ljubljenec atenskega občinstva. V grško gledališče je uvedel številne novosti: dodal je tretjega igralca, povečal zbor z 12 na 15 oseb, uvedel scensko slikarstvo (kulise), dramske trilogije (tri med seboj tematsko povezane tragedije) je zamenjal s tremi motivno samostojnimi dramskimi deli, tako da so bile zgodbe teh tragedij lahko bolj strnjene in napete.Po slogu je Sofokles med vzvišenim simbolizmom Ajshila in realistično retoriko Evripida. Aristotel je občudoval njegove like, ker so bili takšni kot smo mi, le plemenitejši. Vseeno pa Sofoklovi liki niso povsem idealizirani, ampak ostajajo razvidno človeški. Svoje junake in junakinje postavlja v položaj, v katerem morajo ukrepati, in s svojimi dejanji, ki imajo velikokrat tragične posledice, kažejo svoje junaštvo. Sofoklovi junaki in junakinje dajejo vtis, da jih njihovi prirojeni značaji silijo k dejanjem in da ne bi mogli ravnati drugače.

Question 32

Kralj Ojdip

Answer 32

Zgodba temelji na mitu o tebanskem kralju Laju, ki mu je bilo prerokovano, da ga bo sin ubil in se poročil z njegovo ženo Jokasto. Zato zakonca svojemu novorojenčku prebodeta noge in ga pustita v divjini, vendar ga reši pastir. Odnese ga v Korint, kjer ga kralj in kraljica posvojita in ga poimenujeta Ojdip (»Oteklo-nog«). Nekega dne Ojdip posumi, da korintska vladarja nista njegova prava starša, zato se odpravi v Delfe, kjer mu prerokujejo, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Ker jima noče škoditi, se odpravi drugam, na poti pa se zaplete v pretep, v katerem ubije nekaj moških. Med njimi je tudi njegov pravi oče, kralj Laj. Nato odide v Tebe, kjer straši Sfinga (pol ženska, pol levinja), ki požre vsakega, ki ne reši njene uganke. Ojdip jo razvozla in dobi za ženo tebansko kraljico, za katero se izkaže, da ni nihče drug kot Ojdipova prava mati Jokasta. Sofokles svojo zgodbo začne z Ojdipovim vladanjem in kugo, ki pustoši po vsej deželi, saj morilec kralja Laja še živi v mestu. Ojdip ga hoče najti, da bi ga pregnal iz mesta. Svetujejo mu, naj o morilcu povpraša slepega vedeža Tejreziasa. Ta pozna Ojdipovo usodo in noče izdati resnice, zato ga izženejo iz dežele. Ko Ojdip izve, da je korintski kralj umrl naravne smrti, začne podcenjevati preročišče in vedeža. Vendar se takrat med množico najde mož, ki v Ojdipu spet vzbudi dvom, saj pravi, da kralj Korinta ni njegov pravi oče. Ta mož tudi izda pastirja, ki je Ojdipa še kot dojenčka rešil pred smrtjo. Končno Ojdip spozna, da je pravzaprav sin pokojnega tebanskega kralja in posumi, da se je prerokba morda le uresničila – dojame, da je ravno on morilec kralja Laja in da se je poročil z lastno materjo, kraljico Jokasto. Ona ne prenese take sramote, zato si vzame življenje, Ojdip pa se kaznuje tako, da si poškoduje oči in oslepi.

Question 33

Antigona

Answer 33

Tudi ta tragedija temelji na mitu o Tebanski kraljevi družini in nadaljuje mit o Ojdipu. Antigona je s sestro Ismeno spremljala slepega očeta Ojdipa v pregnanstvo in skupaj z njim našla zatočišče v Kolonu blizu Aten. Ko jo je stric Kreon v sporu med njenima bratoma hotel ugrabiti, je posredoval tamkajšnji vladar Tezej. Po Ojdipovem odhodu sta si oblast v Tebah namreč razdelila njegova sinova Polinejk in Eteokles, a se je med njima vnel spor za vladarstvo, v katerem se je Kreon postavil na eno izmed strani. Spor je razviden že pred Ojdipovo smrtjo, še bolj pa po njej, ko se Antigona vrne v Tebe, da bi preprečila prerokovan dvoboj bratov (kletev pride prav iz Ojdipovih ust). Toda ko Eteokel iz Teb prežene Polinejka, ta zbere vojake in začne oblegati Tebe. V spopadu se brata medsebojno ubijeta. Na tej točki se začne Sofoklova Antigona. Antigonin stric Kreon, novi tebanski kralj, prepove pokop Polinejkovega trupla, toda Antigona želi spoštovati verske in moralne vrednote in na skrivaj pokoplje bratovo truplo. Kralj jo ukaže živo zazidati v votlino, kljub temu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona. Ko videc Tejrezij kralju prerokuje smrt njegovega sina, skuša Kreon posredovati, toda takrat je že prepozno: Antigona, Hajmon in Kreonova žena Evridika so naredili samomor. Antigona velja za klasični primer dela o temeljnih moralnih in eksistencialnih vprašanjih. V tragediji sta soočena princip legalne, formalne oblasti, ki ga predstavlja Kreon, in legitimne, moralne pravice po spoštovanju sleherne smrti, ki ga predstavlja Antigona. Konflikt med njima se razreši samo s t.i. tragično spravo v obliki tragične žrtve. Tragični žrtvi, ki omogočita spravo, pa sta Antigona in Hajmon, predstavnika obeh v konfliktu udeleženih strani.

Question 34

Evripid

Answer 34

Biografija Evripida, zadnjega iz trojice velikih antičnih tragedov je sestavljena iz legend, ki so krožile po Grčiji že za časa pesnikovega življenja. Antični viri govorijo o njem kot o samotarju in sovražniku žensk, ki se je iz Aten umaknil na otok Salamino in v samotni jami živel in pisal svoja odrska dela.Ker je v duhu filozofskega racionalizma pogosto problematiziral verska vprašanja bogov (»Če bogovi delajo zlo, potem niso bogovi!«), ker je ženske postavljal med nosilke dejanj, ker je moške prikazoval v njihovih šibkostih in dvomih, Evripid pri atenskemu občinstvu ni bil posebno priljubljen. Najraje naj bi prikazoval spolnost in nasilje. Spomladi leta 406 je umrl in njegovo smrt je ljudska fantazija pospremila z različnimi zgodbicami: po eni so ga raztrgali naščuvani psi, po drugi pa so se nadenj spravile pobesnele menade – fanatične častilke boga Dioniza. V Evripidu so helenistični pesniki videli nosilca nove dobe, umetnika, ki je bil hkrati klasičen in moderen.

Question 35

Evripid - slog

Answer 35

Evripid je natančno opazoval človeško naravo, se poglabljal v psihologijo ter iskal vzroke in posledice za dejanja svojih dramskih junakov. Ljudi naj bi prikazoval takšne kakršni so. Evripid je do konca zrahljal tematski okvir trilogije, namesto satirske igre je raje dodal »četrto« tragedijo s srečnim koncem, okrnil je funkcijo zbora, ki odrsko dogajanje komentira le še kot opazovalec, igre pa je velikokrat zaključil z nastopom »deus ex machina«.

Question 36

Hipolit

Answer 36

opisuje pogubne posledice ljubezenske strasti, ki jo občuti Fajdra, žena atenskega kralja Tezeja, do mladega in lepega Hipolita. Hipolit mačehino ljubezen zavrne, zato Fajdra v obupu naredi samomor, še pred tem pa napiše sporočilo, v katerem obtoži Hipolita, da jo je zapeljal. Tezej v jezi izžene in prekline sina ter prosi Pozejdona, naj mu »grešnega« sina kaznuje. Iz morja res pride divji bik, splaši Hipolitu konje in Hipolit se ubije. Artemida posveti Hipolitu kult, Tezej pa ob spoznanju resnice žaluje. V Hipolitu gre že za čisto ljubezensko tragedijo zaradi enostranske ljubezenske strasti. Hipolitova tragična krivda je v tem, da zavrača Afrodito (ljubezen, Fedro); zato je kaznovan.

Question 37

Bakhantke

Answer 37

Slavna tragedija Bakhantke pripoveduje pretresljivo zgodbo o pogubi, ki se zgrne nad tebanske smrtnike ob prihodu Dioniza. Bog pride iz Azije v Tebe razširjat svoj orgiastični kult, oblastniki pa skušajo zanikati njegovo božanskost in preprečiti njegovo čaščenje, kar v njem vzbudi maščevalnost ... Bakhantke so spremljevalke Dioniza-?

Question 38

Katarza

Answer 38

O »očiščenju« govori Aristotel v znameniti definiciji tragedije. Definicija se deli na dva dela. V prvem delu pisec pove, kakšen je v tragediji predmet (resno in zaokroženo dejanje primernega obsega), kakšna so izrazna sredstva (beseda, olepšana v posameznih delih z različnimi olepšavami), kakšen je način posnemanja (dejaven oziroma dramski, ne pa pripoveden). V drugem delu pa pove, kakšen je namen (télos) tragedije: s tem, da zbuja sočutje in grozo, doseže očiščenje (kátharsis) takšnih občuti.

Question 39

Pomeni besede katharsis

Answer 39

MEDICINSKI - Pri doživljanju umetnine, ki nas resnično »zagrabi« in »pretrese«, se kažejo fiziološki simptomi: nekaj je lahko tako grozno, da se gledalcu ježijo lasje, da ga spreletava srh, da mu srce močneje bije, da mu zastaja dih; nekaj ga lahko tako pretrese in gane, da mu solze zalijejo oči. Po takšni »ekstazi« se gledalec olajšan in očiščen vrne v vsakdanje življenje. MORALNI - Zanimivo je pojmovanje katarze pri Josipu Stritarju, ki je spočetka moralistično in vzgojno obarvano. Kátharsis poimenuje kot neko olajšanje in izpraznjenje, kot ozdravljenje neke žalosti in otožnosti, SPOZNAVNI - »Kakor junak na odru, tako mora tudi gledalec prehoditi vso dolgo pot – skozi mračni labirint nevednosti in zablod, skozi delirij strasti, skozi kaos groze in strahu – do končnega olajšanja in sprostitve, ko mu zasije spoznanje v vsej svoji resničnosti. Kakor junaki na odru vidijo na koncu jasno pred sabo usodni tok lastnega življenja, tako se tudi v gledalcu razlije nova svetloba in duh se pomiri. In tako je katarza hkrati razjasnitev in očiščenje: vrnitev duha od negotovosti h gotovosti, od nevednosti k vednosti, od teme k svetlobi, od zmedenosti k redu in ravnovesju.«

Question 40

Komedija

Answer 40

Grška komedija je nastala iz posmehljivih pesmi in dialogov razbrzdanih sprevodov, verjetno v zvezi z Dionizovim kultom. V pravo gledališko igro se je spremenila najbrž, ko so takšno tradicijo združili s tehniko tragedije, postavili ob zbor igralce in razvili dramsko dogajanje.Kasneje so uradno vključili v dionizije tudi posebno tekmovanje komedij. S tem se je začela razvijati tako imenovana stara grška komedija. Njena glavna značilnost je ta, da vsebuje močne satirične, polemične in parodične odzive na sodobno stvarnost, zlasti na politiko, socialno življenje in kulturo atenske demokracije. Snov si jemlje iz vsakdanjega življenja, postavlja na oder malomeščane, rokodelce, ženske in politike, vendar s pogostimi domišljijskimi iznajdbami, mešajoč stvarnost s pravljičnimi, mitičnimi in irealnimi prvinami. Z odra se posmehuje znanim osebam političnega in kulturnega življenja, zavzema stališča v vprašanjih vojne in miru, vzgoje, enakosti ipd. Zgrajena je podobno kot tragedija, pesmi zbora se izmenjavajo s prizori za igralce. Glavni pisatelj stare komedije je Aristofan.

Question 41

Aristofan

Answer 41

Aristofan iz Aten zaradi bogate domišljije, prepričljive komike in natančne psihologizacije likov velja za največjega grškega komediografa. Ohranilo se je 11 njegovih iger, v katerih je satirično obdelal moralne in politične teme svojega časa. Ustvarjal je v času peloponeške vojne med Atenami in Sparto in ta spopad je vplival na njegova stališča o socialnih, literarnih in filozofskih vprašanjih. Bil je oster nasprotnik bojevitih atenskih državnikov ter zagovornik miru.

Question 42

Lizistrata

Answer 42

Lizistrata (= tista, ki razpušča vojske) je politična komedija, v kateri Aristofan prikazuje žene med seboj sprtih vojskujočih se držav (Špartancev, Atencev, Tebancev), ki z odrekanjem spolnih odnosov in z zasedbo Akropole in državne blagajne v Partenonu vojskujoče strani prisilijo v sklenitev miru.

Question 43

Žabe

Answer 43

Veliki tragiški pesniki Ajshil, Sofokles in Evripid so mrtvi. Dioniz, zaščitnik tragedije se odpravi v Had, da bi pripeljal Evripida nazaj. Potovanje v Haronovem čolnu prek jezera spremlja regljanje zbora žab, po katerih se igra imenuje. Dioniza v podzemlju prosijo, naj razsodi v sporu med Ajshilom in Evripidom, ki se potegujeta za prestol tragedije, medtem, ko se je Sofokles svoji kandidaturi odpovedal v dobro Ajshila. Ajshil trdi, da so njegove igre po veličini in moralnem namenu boljše, Evripid, da so njegove bolj realistične, oba pa drug drugega ostro kritizirata. Strinjata se, da je dolžnost pesnika, da dela ljudi boljše; Ajshil pravi, da so njegovi junaki vzor, ki ga je treba posnemati, Evripid pa, da je prisilil občinstvo k premišljevanju – vendar Ajshil ugovarja, da so Evripidovi izprijeni značaji vzrok za usihanje morale. Pesnika nato drug drugemu napadeta zgradbo drame, njen jezik, verz in glasbo. Nazadnje zmaga Ajshil, ki se za nagrado Dionizom lahko vrne na zemljo.

Question 44

Proza

Answer 44

Proza klasičnega obdobja (5. in 4. st. pr. Kr.) se deli na ZGODOVINOPISNO, FILOZOFSKO in GOVORNIŠKO

Question 45

Herodot

Answer 45

Na začetku grškega zgodovinopisja stoji Herodot, po Ciceronovi oceni oče zgodovinopisja. Grki so z njim glede na ostalo ustvarjanje zelo pozno dobili nekoga, ki je začel s sistematičnim popisovanjem zgodovine.Poleg epikov, ki so obravnavali zgodovino v mitu, poznamo v Grčiji tudi logografe, pisce zgodb. Tudi oni so obravnavali podobno vsebino kot epiki, samo da so pisali v prozi. Potovali so okrog in popisovali to, kar so izvedeli. Eden najpomembnješih logografov je bil Hekataj iz Mileta. Njegovo delo je ohranjeno le v fragmentih. Herodot je deloma še logograf, vendar je prvi, ki seje lotil popisovanja dejanske zgodovine in ne več mitologije.

Question 46

Zgodbe

Answer 46

Herodot. razdeljeno na devet knjig (pozneje imenovanih po Muzah), vendar ta delitev ni Herodotova – uvedli so jo aleksandrijski filologi. Vsebina - internet poglej

Question 47

Herodotova zgodovinska metoda

Answer 47

Ključni moment Herodotovega dela je ἱστορία: poizvedovanje, preiskovanje, raziskava, zbiranje podatkov o preteklih dogodkih in dejanjih ne samo Grkov, temveč tudi vseh Negrkov.Kar se tiče pisnih virov, ki jih je imel na voljo, Herodot veliko dolguje Hekataju iz Mileta, Znani so mu bili pisci tudi perzijske zgodovine, kot pisni viri pa so mu služili tudi spomeniki, napisi na posvetilnih darovih, spominske plošče ipd. Kot njegovi predhodniki je bil tudi Herodot odvisen od ustnega izročila in tu je precej selektiven: za pridobivanje so najprimernejši domačini, med temi pa seveda tisti, ki so najbolje obveščeni (v Egiptu denimo svečeniki). Herodot je utemeljil kritično presojo: ni mu dovolj le podajanje snovi, temveč čuti potrebo, da do nje zavzame kritično distanco in da se mora o stvareh, če je le mogoče, prepričati iz avtopsije (»Kot poročevalec sem dolžan poročati o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela se hočem držati v vsem svojem poročilu.«). Herodot pa ni samo zgodovinar, tudi ne samo etnograf; v njegovi pripovedi so tudi številni vložki, ki jih označujemo kot novele. Tudi sicer je v pripovedi veliko neposrednih govorov in dialogov, ki so značilnost epske in ljudske prozne pripovedi. Herodot je še močno ukoreninjen v arhaični etiki, ki temelji na recipročnosti: dobro vračati z dobrim, slabo s slabim. Njegovo razmišljanje je razmišljanje tragika: kdor se hoče vzpeti previsoko, si nakoplje zavist bogov in doživi propad. In če Herodot za neki dogodek nima druge razlage, ga pojasni z božjo jezo.

Question 48

Tukidid

Answer 48

Bil je poveljnik v Peloponeški vojni (na strani atencev). O tem je napisal tudi nedokončano delo: ZGODOVINO PELOPONEŠKE VOJNE. Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci. Z delom je pričel takoj ob njenem izbruhu, ker je ocenil, da se bo razvila v veliko vojno. Tukididovo delo za razvoj zgodovinopisja pravo revolucijo. V ospredje svojega pisanja je postavil novo vodilo – resnico, pisati o tem, »kar se je dejansko zgodilo«, poročati o tem »kar je bilo resnično povedano«, s čim večjo mero objektivnosti in kolikor mogoče natančno. Tukidid – oče politične zgodovine – je v svojem prizadevanju za čim večjo objektivnost za razliko od Herodota popolnoma zanemaril pripovedno komponento, pač pa je pazil na razvoj in upoštevanje zgodovinopisnih metod, kar je tudi posebej izpostavil: Zelo zanimiv vidik Tukididovega dela je »povzemanje« govorov; Ti govori so eno najmočnejših avtorjevih sredstev za izpostavljanje najglobljih razlogov in motivov za posamezne dogodke in dejanja.Kar zadeva slog, sodi Tukidid brez dvoma med najzahtevnejše avtorje svojega časa. Njegov slog je trd, strog in težak, prilagojen zgoščenemu izražanju misii. Njegov jezik je bil trd oreh celo za Grke, še posebej v govorih. + barvit jezik in raba govorniških figur.

Question 49

Ksenofont

Answer 49

Ksenofont je bil rojen v Atenah v bogati družini. V mladosti je bil Sokratov učenec, umrl je kot izgnanec v Korintu. Nadaljeval je Tukididovo zgodovino, zapustil pa še številne druge prozne spise; v delu Kirova odprava je opisal znameniti pohod grških najemnikov iz Perzije v domovino, pri katerem je sam sodeloval; v več spisih je obnavljal spomine na Sokrata, čigar učenec je bil v mladosti; z delom Kirova vzgoja je idealizirano prikazal otroštvo in mladost perzijskega kralja Kira Velikega (ok. 590–529).

Question 50

Govorniška proza

Answer 50

Najmočneje se je govorništvo razvilo v atenski demokraciji.

Question 51

Demosten

Answer 51

Demosten velja za največjega grškega govornika. Zapravili so skoraj celotno njegovo premoženje. Gmotni položaj ga je prisilil v poklicno pisanje govorov za zasebnike, s katerim si je prislužil tolikšen sloves, da mu je bila zaupana služba v »javnem tožilstvu« — napisal je več govorov za javne pravde proti različnim posameznikom.Demosten se je kmalu spustil tudi v državniške vode, vendar so bili njegovi politični začetki precej neuspešni, saj ga zaradi govorne napake in telesne hibe občinstvo ni najbolje sprejelo, vendar je te pomanjkljivosti sistematično odpravil. Ko je leta 359 zasedel prestol, je Filip pričel z intenzivno ekspanzivno politiko; S prvo Filipiko, tj. govorom proti kralju Filipu, je Demosten leta 351 začel vrsto pomembnih govorov, naperjenih proti Filipovi nasilni imperialistični politiki. Demostenovi govori so bogata zakladnica zgodovinskih podatkov, saj za mnogo pomembnih dogodkov vemo le iz njegovih del. Drugi veliki atiški govorniki 4. stoletja so še Lizias, Izokrat in Ajshin.

Question 52

Helenizem

Answer 52

Najpomembnejše pesniške zvrsti helenizma so: epigram, ki s svojo kratkostjo in razumsko zgradbo ustreza dobi, ki je v pesništvu izrazito racionalna, nagnjena k drobnim formam in artizmu; helenistična elegija, ki obravnava predvsem ljubezenske mite; namesto velikih epov se uveljavijo krajši epiliji, ki obravnavajo mitične motive. Nova zvrst poezije, ki se pojavi v helenizmu, je tudi bukolično pesništvo.

Question 53

Kalimah

Answer 53

Avtor prvega literarnega programa v evropski književnosti. To je prolog njegove elegijske pesnitve Izvori (Aitia). Kalimah zavrne zahtevo po obsežni mitološki ali zgodovinski pesnitvi. Posnemanju bobneče epske govorice in sklicevanju na božanski navdih postavi nasproti ideal izpiljene kratke poezije; edino merilo kvalitete naj bo veščina. Njegova poezija, ki je razen 36 epigramov ohranjena le v fragmentih, je učena, (pre)obložena z mitologijo, formalno dognana, namenjena izobražencem. Kalimah je močno vplival na rimske pesnike, zlasti na Katula in Ovidija.

Question 54

Teokrit

Answer 54

Začetnik bukolične poezije (od gr. bukólos, pastir goveda). Pod njegovim imenom se je ohranila zbirka z naslovom Idile ('podobice', sličice). V zbirki prevladuje bukolična poezija, v kateri nastopajo sicilski pastirji, prikazani robato in humorno, v razgovorih, prepirih in tekmovanjih; stalna tema je tekmovanje v petju in potegovanje za ljubezen pastirice. Potrebno je poudariti, da pri Teokritu ne najdemo zastrte sanjske idilike, ki je značilna za renesančne in poznejše pastoralne pesnike. Teokrit kmečko življenje pogosto opisuje z ironijo in nazornim realizmom. To je visoka poezija, vendar samo po slogu – teme so izrazito vsakdanje. 'Visoka poezija na nizke teme' je značilen pojav helenizma; taka poezija je gotovo ugajala izbranemu, nekoliko snobističnemu velemestnemu občinstvu. Druga podzvrst Teokritovih idil so epiliji, kratke pripovedne pesnitve z mitološko vsebino, v katerih je mit prikazan realistično, pogosto tudi komično. Najznačilnejša pesem te vrste je Kiklop, ki pripoveduje zgodbo iz mladosti homerskega brdavsa Polifema: nerodni orjak se nežno zaljubi v belo nimfo Galatejo in se v svojem brezupnem hrepenenju tolaži s petjem 'podoknice'.

Question 55

Helenistični roman

Answer 55

Glavni tip helenističnega romana je pustolovsko-ljubezenski roman:osrednja junaka sta ljubimca, ki ju usoda loči, nato pa po številnih nevarnih pustolovščinah spet združi; veliko vlogo igrajo brodolomi, roparji, navidezne smrti, naključna prepoznavanja ipd.. V dogajanje posega usoda ali kako božanstvo, junaki so risani shematično, zgodovinsko dejanje je fiktivno, čeprav postavljeno v resnične dežele (Sirija, Perzija, Egipt, Etiopija, Grčija, Mala Azija).

Question 56

Heliodor in Longos

Answer 56

Sirski Feničan Heliodor pripoveduje v pustolovsko-ljubezenskem romanu Etiopske zgodbe v zapleteni kompozicijski tehniki s številnimi retrospektivami o prigodah etiopske princese Harikleje in Grka Teagena, ki ju usoda iz Grčije prek Egipta privede nazaj v Etiopijo, kjer se srečno poročita. Roman je imel, ko so ga prevedli v številne evropske jezike, velik vpliv na razvoj renesančnega in baročnega romana. Še popularnejši je v tem času postal roman Dafnis in Hloa, ki ga je napisal Longos,Roman pripoveduje o dečku in deklici, ki sta se jima premožna meščana odrekla in ju kot dojenčka odložila v gozdu. Dečka je našel pastir, ki je pasel koze. Ena od njih je namreč dojila dojenčka in mu tako rešila življenje. Dve leti pozneje je pastir na sosednjem posestvu našel deklico, ki jo je dojila ena o d njegovih ovc. Oba pastirja sta otroka posvojila in jima dala pastirski imeni Dafnis in Hloa. Otroka s ta hitro rasla in bila lepša, kot so ponavadi pastirski otroci. Ko je bilo Dafnisu petnajst let, sta prevzela vsak svojo čredo, Dafnis koze, Hloa ovce, in pri svojem delu postala narazdružljiva. Po volji Erosa, boga ljubezni, se je začelo v obeh porajati ljubezensko čustvo, ki pa je bilo za nedolžna otroka nekaj popolnoma novega in nerazložljivega. Prebujanje njune medsebojne ljubezni je osrednja tema romana. Zgodba se kljub nekaterim zapletom srečno konca: razkrije se, kdo so njuni starši. Ti so zdaj, v spremenjenih razmerah, srečni, da sta ostala živa. Junaka se poročita in se odločita, da bosta še naprej živela kot pastirja, v preprostem in nepokvarjenem svetu.