Izpitna vprašanja Flashcards

Question

Katere so razlike med razvojem pismenosti v 1. in 2. VIO? Kaj se spremeni pri pristopih, ciljih in zahtevah?

Answer 1

1. Razvoj pismenosti v 1. VIO (1.–3. razred) • Pristop: V 1. VIO je pristop k pismenosti postopen, sistematičen in individualiziran. Poudarek je na usvajanju osnovnih veščin branja in pisanja, kjer se otroci učijo glasovno-črkovnih povezav in razvijajo osnovne grafomotorične sposobnosti. Pouk je zaznamovan z veliko podpore, igrivostjo in vključevanjem predbralnih aktivnosti. • Cilji: o Usvojiti povezavo med glasom in črko, o Naučiti se tekočega branja preprostih besedil, o Razvijati razumevanje preprostih zgodb in besedil, o Razvijati osnovne grafomotorične spretnosti za pisanje, o Spodbujati pozitiven odnos do branja in pisanja. • Zahteve: Zahteve so prilagojene otrokovemu razvoju, usmerjene k postopnemu osvajanju osnov, brez pritiskov na hitro samostojnost. Velik pomen ima individualizacija glede na zmožnosti posameznika. 2. Razvoj pismenosti v 2. VIO (4.–6. razred) • Pristop: V 2. VIO se pristop premakne k bolj samostojnemu, kritičnemu in analitičnemu branju ter razvijanju kompleksnejših pisnih izdelkov. Otroci že poznajo osnovne postopke, zato se od njih pričakuje aktivno vključevanje v bralno in pisno delo, z večjo osredotočenostjo na razumevanje, interpretacijo in uporabo različnih vrst besedil. • Cilji: o Razviti sposobnost kritičnega branja in vrednotenja vsebine, o Učinkovito iskati, izbirati in uporabiti informacije, o Pisati različne vrste besedil (pripoved, opis, sporočilo), o Razvijati bralno in pisno samozavest ter samostojnost, o Prilagajati bralne in pisne strategije različnim situacijam in besedilom. • Zahteve: Zahteve so višje, otroci morajo pokazati več samostojnosti, sposobnosti analiziranja in povezovanja informacij. Obenem se spodbuja metakognitivno zavedanje o lastnem branju in pisanju.

Answer 2

V 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju razvijamo pri učencih bralne spretnosti postopno, sistematično in prilagojeno njihovim razvojnim zmožnostim. Gre za ključni del opismenjevanja, ki vključuje različne ravni razumevanja in uporabe prebranega. 1. VIO (1.–3. razred): V tem obdobju se učenci postopno učijo naslednjih temeljnih bralnih spretnosti: • prepoznavanje in razumevanje osnovnih glasovno-črkovnih povezav (glas – črka), • tekoče glasno branje, sprva počasno, sčasoma bolj tekoče in samodejno, • razumevanje besedila na dobesedni ravni (kdo, kje, kaj, kdaj), • predvidevanje vsebine besedila na osnovi naslova, ilustracije ali začetka zgodbe, • poimenovanje likov, krajev, dogodkov, • razlikovanje med pomembnimi in manj pomembnimi podatki, • razvijanje bralne motivacije (izbira knjig, pogovor o knjigah, knjižni kotički). Posebno pozornost namenjamo tudi predbralnim spretnostim, kot so: • slušno razpoznavanje glasov (fonemska zavednost), • vizualno razlikovanje črk in simbolov, • usmerjanje pozornosti in koncentracije, • grafomotorične spretnosti (za tekoče branje in pisanje). 2. VIO (4.–6. razred): V tem obdobju bralne spretnosti postajajo bolj kompleksne in vključujejo: • kritično in poglobljeno branje, • iskanje informacij v besedilu, • primerjanje, razvrščanje in povezovanje informacij, • razumevanje skritih pomenov in namenov avtorja, • razvijanje strategij branja (npr. zapisovanje ključnih točk, postavljanje vprašanj, povzemanje), • samostojna uporaba književnega jezika in izražanje doživetij ob branju, • branje z različnimi nameni (za učenje, za zabavo, za iskanje podatkov). Poudarek je tudi na razvijanju bralne pismenosti kot širše zmožnosti za razumevanje, vrednotenje in uporabo besedil v različnih okoliščinah (tudi neknjiževnih besedil, kot so navodila, obrazci, spletne strani itd.)

Answer 3

• Eden najmočnejših napovednikov bralne uspešnosti • Povezava med pisno in glasovno predstavitvijo jezika – sistem govorjenih glasov v jeziku • Uvrščamo ga med metajezike zmožnosti, ki predstavlja temelj za učinkovito opismovanje – sposobnosti mišljenja o jeziku (5-7 let): o Zavedanje o zgradbi jezika (zavedanje pojmov, kot so beseda, zlog, črka; zavedanje dolžine in števila besed; dopolnjevanje in tvorjenje povedi) o Slušni procesi (Igre poslušanja, slušno razločevanje, slušno razčlenjevanje na zloge, glasove in rimanje) • Je ključnega pomena za začetno branje, ker je pogoj za branje: razumevanje, da besede lahko razčlenimo na posamezne glasove in te združimo v besede -> se lahko vzpostavi asociativna povezava črka -glas (razumevanje abecednega principa) • Sposobnosti FZ začnejo razvijati v 3. Letu starosti -> najbolj izrazito med 5. In 7. Letom • Razvoj FZ močno prepleta z razvojem poslušanja in govora Fonološko zavedanje je, ko otrok opredeliti prvi in zadnji glas, slušno analizirati in sinteza besed, razločevanje prvega glasu. Sposobnost fonološkega zavedanja je eden najboljših napovedovalcev poznejše bralne uspešnosti učenca, zato mora biti pouk fonološkega zavedanja sestavni del predbralnega obdobja, primanjkljaj na tem področju vodi k poznejšemu bralnemu neuspehu. Zmožnosti fonološkega zavedanja, ki jih otrok potrebuje, da bi se pozneje naučil brati in pisati, razdelimo na: - zmožnost vidnega zaznavanja (o njem govorimo, kadar je posameznik sposoben razločevati več grafičnih simbolov /črk, besed/ med seboj); (*otrok je pri treh letih sposoben vidno razločevati od tri do sedem črk; otrok je pri petih letih sposoben vidno razlikovati 95 % črk; otroci lažje in hitreje razločujejo črke s simetrično obliko kot črke z nesimetrično obliko*) - zmožnost slušnega zaznavanja (slušno razločevanje, ko otrok loči več različnih glasov med seboj, in slušno razčlenjevanje, ko otrok razčleni besedo na zloge in pozneje na glasove); - pretvarjanje vidnega znaka v slušni znak, vzpostavitev asociativne zveze med glasom in črko.

Answer 4

1. VIO (1.–3. razred) V 1. VIO se spodbujajo predvsem osnovne pisalne zvrsti, ki učencem pomagajo razviti veščine zapisovanja in izražanja preprostih misli. • Pisalne zvrsti: o Preproste povedi in opisi (npr. opis svojega dne, opis živali), o Zgodbe in pravljice (z lastno izmišljenimi ali preprostimi ponovitvami), o Vabilo (npr. povabilo prijatelju na rojstni dan), o Seznami in opombe (npr. nakupovalni seznam), o Dnevniški zapisi (preprosti zapiski o dogodkih ali občutkih). • Primeri nalog: o Napiši, kako si preživel dan v vrtcu/šoli. o Nariši in opiši svojo najljubšo žival. o Napiši vabilo svojemu prijatelju na zabavo. o Zapiši seznam stvari, ki jih potrebuješ za šolsko ekskurzijo. 2. VIO (4.–6. razred) V 2. VIO se širi spekter pisalnih zvrsti in povečuje zahtevnost, poudarek pa je na razvijanju različnih vrst pisnega izražanja in logičnem povezovanju misli. • Pisalne zvrsti: o Pripovedno besedilo (zgodbe, doživetja, dogodki), o Opisno besedilo (predmeti, kraji, osebe), o Pojasnjevalno besedilo (navodila, postopki), o Pismo in dopisovanje, o Mnenjski sestavek (izraziti svoje stališče), o Povzetki in izpiski iz prebranega, o Urejeno pisanje različnih vrst besedil z ustrezno strukturo (uvod, jedro, zaključek). • Primeri nalog: o Napiši zgodbo o dogodku, ki ti je bil všeč. o Opiši svoj najljubši kraj v naravi. o Sestavi navodila za izdelavo preprostega izdelka. o Napiši pismo prijatelju iz druge šole. o Napiši sestavek, v katerem pojasniš, zakaj je pomembno spoštovati naravo. o Povzemi glavno vsebino prebrane pravljice.

Answer 5

V predopismenjevalni fazi učenci razvijajo grafomotorične spretnosti in osnove pisanja (porajajoče se pisanje), se orientirajo v prostoru in se zavedo, da pisanje poteka od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Učenci z dejavnostmi razvijajo orientacijo: - na telesu: lastnem, tujem, - v prostoru: levo-desno, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj, pred-za (npr. v učilnici, na prostem), - na papirju (v ravnini) od večje površine k manjši. Orientacijo razvijamo hkrati s poimenovalno in upovedovalno zmožnostjo, otrok poimenuje zlasti prvine stvarnosti (polnopomenske besede) in razmerja v stvarnosti (predvsem prostorsko – na, pod, pred, v … in primerjalno – večji, manjši). Z izražanjem razmerij v stvarnosti pa se razvija tudi zmožnost logičnega mišljenja. Grafomotorika kot predopismenjevalna zmožnost se nanaša na: - grobo motoriko (drža telesa, motorika rok), - fino motoriko (motorika prstov, drža pisala), - ozaveščanje grafičnih potez (poimenovanje osnovnih grafičnih potez, usklajevanje govornega in telesnogibalnega ritma). Grafomotoriko razvijamo z gibalno-grafičnimi vajami za zmanjševanje zaostankov, ugotavljanje usmerjenosti, usklajevanje telesnega in govorno-gibalnega ritma, držo telesa, pisala, potez. Če želimo, da otrok piše od zgoraj navzdol in od leve proti desni, se mora znati orientirati. Hkrati z orientacijo se razvijata tudi poimenovalna in upovedovalna zmožnost (Zrimšek, 2003), saj učenec ob označenih smereh na strani lista (zgoraj, spodaj, levo, desno) odgovarja na vprašanja (Kaj je na desni strani slike?, Kaj je na levi strani slike?). V razvoju grafomotorike je pomemben dejavnik zrelost živčno-mišičnega tonusa, ki nam omogoča pokončno držo in hoteno gibanje. Pravilna drža telesa in pisala je pogoj za pravilno izvajanje grafičnih potez. Pri načrtovanju dejavnosti za razvijanje grafomotoričnih spretnosti učitelja vodi učenčevo predznanje oz. stopnja razvite zmožnosti. Tako npr. učenca v prvem razredu, ki že dobro piše, ne obremenjujemo z vajami za grobo motoriko, ampak ga zaposlimo z vajami za fino motoriko – pisanje v ožji prostor ter usklajevanje govornega in telesnogibalnega razvoja. V predopismenjevalni fazi in pozneje v fazi učenja pisanja je potrebno stalno usmerjanje učencev v to, da se pred pisanjem ustrezno pripravijo in zavzamejo ustrezen položaj telesa: - udoben položaj telesa s hrbtom, naslonjenim na stol, kolena upognjena v pravi kot, stopala obrnjena naprej in na tleh (ob primerno visoki mizi in stolu); - ustrezna oddaljenost oči od pisalne površine, roka, ki ne piše, naj počiva na mizi; - prijem pisala s pincetnim prijemom (s palcem in kazalcem) dva prsta nad konico, pisalo je naslonjeno na sredinec.

Answer 6

Vrste pisnih besedil v 2. VIO V 2. VIO učenci obravnavajo različne vrste pisnih besedil, ki se postopno kompleksneje razvijajo tako vsebinsko kot oblikovno. Pomembno je, da učenci spoznavajo tako osebna, pripovedna, opisna kot tudi razložilna, mnenjska in informativna besedila. 1. Pripovedna besedila • Primeri: zgodbe, pripovedi o dogodkih, doživetja, pravljice • Stopnje kompleksnosti: o Preproste zgodbe z jasnim začetkom, jedrom in zaključkom, o Vključevanje več likov in zapletov, o Razvijanje zaporedja dogodkov in povezovanje vzročno-posledičnih odnosov. 2. Opisna besedila • Primeri: opisi oseb, krajev, predmetov, dogodkov • Stopnje kompleksnosti: o Enostavni opisi s poudarkom na osnovnih značilnostih, o Uporaba različnih čutnih zaznav (vid, sluh, tip), o Bolj poglobljeni opisi z uporabo prispodob in pridevnikov. 3. Razložilna in navodila • Primeri: navodila za izvedbo naloge, postopki, kratke razlage • Stopnje kompleksnosti: o Enostavna navodila z jasnim zaporedjem, o Navodila z dodatnimi pojasnili in vzroki, o Pisanje postopkov s poudarkom na natančnosti in razumljivosti. 4. Mnenjska in argumentativna besedila • Primeri: izražanje lastnega mnenja, kratki sestavki s podporo argumentov • Stopnje kompleksnosti: o Preprosto izražanje mnenja brez argumentov, o Dodajanje enega ali dveh argumentov za podkrepitev stališča, o Razvijanje logične strukture mnenjskega sestavka (uvod, razlaga, zaključek). 5. Informativna in povzetkovna besedila • Primeri: povzetki prebranega, izpiski, kratke informacije • Stopnje kompleksnosti: o Izpisovanje ključnih podatkov iz enostavnih besedil, o Povzemanje glavnih vsebin z lastnimi besedami, o Kombiniranje informacij iz več virov.

Answer 7

Pri začetku opismenjevanja mora učitelj posebej paziti na več pomembnih vidikov, ki zagotavljajo uspešen in prijeten začetek za učence. 1. Organizacija razreda • Ustvariti prijetno, spodbudno in varno učno okolje, kjer se otroci počutijo sprejete in motivirane. • Razporeditev sedežev naj omogoča dober pogled na učitelja in sodelovanje med učenci, hkrati pa dovolj prostora za gibalne in grafomotorične aktivnosti. • Prilagoditi učne prostore tako, da so na voljo različni materiali za bralno-pisalne dejavnosti in da je lahko delo raznoliko in zanimivo. 2. Časovni vidik • Začetek opismenjevanja naj bo postopen in poteka v skladu z razvojnimi značilnostmi otrok, brez prehiterih zahtev. • Učne ure naj bodo razdeljene na krajše, strukturirane enote, ki upoštevajo otrokovo pozornost in zmožnost koncentracije. • Pomembno je načrtovati pogoste ponovitve in utrjevanje, da se veščine lahko trdno usvojijo. 3. Individualizacija in diferenciranje • Učitelj naj upošteva različne zmožnosti in potrebe otrok ter prilagaja metode in naloge glede na razvojno stopnjo posameznika. • Uporaba različnih tehnik (igre, vizualni materiali, praktične vaje) pomaga vključevati vse učence. 4. Spodbujanje motivacije • Začetne dejavnosti naj bodo igrami, pesmimi in gibalnimi vajami, ki vzbujajo zanimanje za branje in pisanje. • Poudarek naj bo na pozitivnih izkušnjah in občutku uspeha, da se otrok naveže na proces učenja. 5. Sodelovanje z družinami • Pomembno je obveščanje in vključevanje staršev, da lahko podpirajo otrokovo učenje tudi doma.

Answer 8

• RAZUMEVANJE: aktiven proces, v katerem skuša bralec interpretirati, kar je prebral – proces integriranja novih informacij v obstoječo miselno shemo • POVEZAVA Z BRALNO USPEŠNOSTJO posameznik,a in njegovo uspešnost pri jezikovnih predmetih ter uspehom nasploh – ta je še večja (visoko statistično pomembna) ob koncu OŠ • Aktivni bralec gradi pomen skozi INTEGRACIJO OBSTOJEČEGA ZNANJA ter s fleksibilno rabo strategij z namenom pospeševanja, nadziranja, uravnavanja in vzdrževanja razumevanja. STOPNJE RAZUMEVANJA: • Poznavanje za pomoč učitelju – izbor primerne zahtevnosti bralnega gradiva kot podpora in pomoč pri branju STOPNJA SAMOSTOJNEGA BRANJA: • Natančnost 99%, razumevanje 90% STOPNJA BRANJA, KI OMOGOČA POUČEVANJE • Natančnost 95%, razumevanje 75%, nekateri simptomi težav • POMOČ: usmerjanje z vprašanji, skupno iskanje bistva, strategije za širjenje besedišča … FRUSTRACIJSKA STOPNJA BRANJA • Natančnost 90% in manj, razumevanje 50%, številni simptomi težav • POMOČ: prirejanje besedil (vsebinsko, jezikovno poenostavimo), posneta besedila, širjenje besedišča …

Answer 9

Učinkovito bralno razumevanje zahteva aktivno sodelovanje bralca z besedilom. Učence učimo različnih bralnih strategij, ki jim pomagajo napovedovati, spremljati razumevanje, ugotavljati pomen neznanih besed, postavljati vprašanja in povzeti prebrano. Najpogostejše strategije razumevanja besedila: 1. Napovedovanje (predvidevanje) • Bralec na osnovi naslova, slik, podnaslovov ali začetka besedila napove, kaj bo sledilo. • Ta strategija spodbuja aktivno vključevanje v branje in pripravi bralca na razumevanje vsebine. 2. Postavljanje vprašanj • Bralec si med branjem zastavlja vprašanja: Kaj se bo zgodilo? Kdo je to naredil? Zakaj? • Ta strategija povečuje pozornost in globino razumevanja. 3. Vizualizacija (predstavljanje v mislih) • Učenci si predstavljajo, kako dogodki, osebe ali kraji iz besedila izgledajo. • S tem si lažje zapomnijo vsebino in ustvarijo osebno povezavo z besedilom. 4. Povzemanje • Po branju učenec povzame glavne dogodke ali informacije iz besedila. • Strategija razvija zmožnost razločevanja bistvenega od nebistvenega. 5. Razjasnjevanje (razumevanje neznanih besed in pojmov) • Učenci poskušajo iz konteksta ali z dodatnimi vprašanji razjasniti neznane pojme. • S tem razvijajo samostojnost pri razumevanju zahtevnejših besedil. 6. Vzporejanje in povezovanje (besedilo – lastne izkušnje) • Bralec povezuje vsebino besedila z osebnimi izkušnjami, drugimi besedili ali svetom. • Strategija omogoča globlje razumevanje in osebno angažiranost.

Answer 10

V 1. VIO (1.–3. razred) V tem obdobju je otrok na začetku bralne poti, zato mora biti pristop igriv, spodbuden in čustveno varen. Kako razvijamo bralno motivacijo: • Beremo skupaj (učitelj glasno bere zanimive knjige). • Povezujemo branje z igro, risanjem, dramatizacijo – otrok bere, nato npr. nariše prizor ali zaigra odlomek. • Beremo slikanice, rime, pesmice, kjer je jezik igriv in blizu otroku. • Učitelj ustvarja prijetno izkušnjo ob knjigi – ne gre za pravilnost, temveč za veselje ob branju. • Pohvala in priznanje – vsak napredek je pomemben. • Učenci si izbirajo knjige sami, kar spodbuja samostojnost in interes. • Vključujemo bralne kotičke, bralne dnevnike, nalepke za prebrano knjigo … V 2. VIO (4.–6. razred) Učenci že znajo brati, zato spodbujamo branje z razumevanjem, užitek ob zgodbah, raziskovanje različnih vsebin. Kako razvijamo bralno motivacijo: • Spodbujamo bralno samostojnost – učenci sami izberejo knjige glede na zanimanje. • Pogovori o prebranem, deljenje mnenj, ocenjevanje knjig (kaj mi je bilo všeč, kaj ne). • Povezovanje knjig z življenjem učenca – branje, ki se jih »dotakne«. • Uporabljamo bralne dnevnike, priporočilne sezname, bralne značke, bralne izzive. • Spodbujamo kritično razmišljanje in mnenje – npr. primerjanje knjig, razprava o likih. • Povezujemo bralne aktivnosti s pisanjem, raziskovanjem, projektnim delom. • Učenci predstavijo knjige sošolcem (bralna reklama, plakati, kratki filmi)

Answer 11

V drugem VIO učenci že znajo tehnično brati, zato učitelji usmerjajo dejavnosti v poglobljeno razumevanje besedila, povezovanje informacij in kritično mišljenje. Strategije se izvajajo pred branjem, med branjem in po branju. Strategije bralnega razumevanja: 1. Napovedovanje • Učenci na osnovi naslova, ilustracij, podnaslovov ali uvodnih povedi napovejo vsebino besedila. • Povečuje pričakovanje, zanimanje in aktivira predznanje. 2. Postavljanje vprašanj • Učenci zastavljajo vprašanja o tem, kar berejo (Kaj se dogaja? Zakaj je to pomembno? Kaj bi se lahko zgodilo naprej?). • Učitelj učence nauči razlikovati med dejstvi in mnenji ter postavljati odprta in zaprta vprašanja. 3. Povzemanje in izpisovanje bistva • Učenci vadijo izluščevanje glavnih informacij, zapisujejo ključne misli, povzemajo posamezne odstavke ali celotno besedilo. • To spodbuja globoko razumevanje in pomnjenje. 4. Vizualizacija (miselne slike) • Učenci si predstavljajo dogajanje, like, prizore iz besedila. • Lahko narišejo prizor, izdelajo strip ali naredijo miselni zemljevid. 5. Ugotavljanje pomena neznanih besed • Učenci se učijo uporabiti kontekst in lastno znanje za razumevanje novih izrazov. • Učitelj spodbuja rabo slovarjev, vprašanj in razlag. 6. Povezovanje z lastnim znanjem • Učenci povezujejo besedilo z: o osebnimi izkušnjami (besedilo – jaz), o drugimi besedili (besedilo – besedilo), o okoljem/svetom (besedilo – svet). • To razvija empatijo, kritično mišljenje in globlje razumevanje. 7. Grafični prikazi in miselni vzorci • Učenci izdelujejo tabele, miselne vzorce, časovne trakove, s katerimi organizirajo informacije iz besedila. • Strategija podpira strukturirano razmišljanje in povezovanje informacij.

Answer 12

Da bi učenci samostojno razvili strategije za razumevanje besedila, jih učitelj postopno: 1. učiteljsko vodi, 2. modelira uporabo strategij, in 3. jih nato spodbuja k samostojnemu preizkušanju in prilagajanju strategij glede na vrsto besedila. Ključni koraki pri usmerjanju učencev: 1. Modeliranje strategij (učitelj kot vzor) • Učitelj glasno razmišlja ob branju in pokaže, kako uporablja strategijo (npr. »Ko sem prebral to, sem pomislil, da …«). • Pojasni, zakaj strategijo uporablja in kako mu pomaga pri razumevanju. 2. Skupinska uporaba strategij • Učenci v manjših skupinah ali parih skupaj vadijo uporabo strategij: npr. postavljajo vprašanja, povzemajo, iščejo neznane besede, vizualizirajo. • Učitelj spodbuja razmislek o tem, katera strategija deluje in zakaj. 3. Refleksija in metakognicija • Učence spodbujamo, da razmišljajo o tem, kako berejo: o Kaj mi je pomagalo razumeti? o Kaj sem naredil, ko nečesa nisem razumel? • Učitelj postavlja vodilna vprašanja, ki razvijajo samozavedanje in nadzor nad branjem. 4. Samostojna izbira strategij • Učenci poskušajo samostojno izbrati strategijo, ki jim najbolj pomaga: o Npr. učenec se sam odloči, da bo delal miselni vzorec, ker mu pomaga bolje razumeti vsebino. • Učitelj spodbuja, da poskusijo različne pristope, nato ocenijo njihovo učinkovitost. 5. Uporaba zvezkov/bralnih dnevnikov • Učenci vodijo bralne dnevnike, kjer si zapisujejo, katere strategije uporabljajo, kaj jim je pomagalo, kje so imeli težave. • S tem razvijajo odgovornost in zavest o bralnem procesu. Cilj je, da učenci postopno ponotranjijo bralne strategije, jih samostojno izberejo in prilagajajo glede na: • vrsto besedila (leposlovno, neumetnostno), • namen branja (zabava, iskanje podatkov, učenje), • lastne bralne navade.

Answer 13

1. Razvijajo razumevanje jezika in pomenov • Literarna besedila vsebujejo bogat, raznolik in pogosto figurativen jezik, ki učence spodbuja k razmišljanju o pomenu besed, metaforah, prenesenih pomenih. • Učenci ob zgodbah in pesmih razvijajo občutek za strukturo besedila, ritem jezika in različne jezikovne registre. 2. Krepijo besedni zaklad • Ob srečanju z literaturo (npr. pravljice, pesmi) se učenci srečajo z novimi izrazi, narečnimi oblikami, besednimi igrami. • V literarnih besedilih jezik pogosto ni vsakdanji, kar spodbuja učenje novih besed v kontekstu. 3. Spodbujajo razvoj razumevanja besedil (bralne strategije) • Slikanice in zgodbe omogočajo uporabo strategij: napovedovanje, povzemanje, vizualizacija, postavljanje vprašanj. • Kratka besedila omogočajo večkratno branje, kar je ključno za utrditev razumevanja in vaje tekočega branja. 4. Povečujejo motivacijo za branje • Otroci se ob literarnih besedilih čustveno povežejo z vsebino – to poveča željo po branju. • Slikanice s privlačnimi ilustracijami in pesmi z rimami ali humorjem delujejo privlačno in spodbudno. 5. Omogočajo povezovanje izkušenj z besedilom • Otroci ob zgodbah povezujejo lastna doživetja z dogodki v zgodbi, kar razvija empatijo, sposobnost sklepanja in kritičnega mišljenja. 6. Razvijajo govorno in pisno izražanje • Literarna besedila pogosto služijo kot izhodišče za pripovedovanje, dramatizacijo, risanje ali pisanje lastnih zgodb. • Tako učenci razvijajo ustno in pisno sporočanje, kar je ključno za celostno bralno pismenost.

Answer 14

Branje z estetskega vidika pomeni, da se učenec med branjem osredotoča na doživljanje, uživanje in osebno interpretacijo literarnega besedila. Gre za doživljajsko komponento branja, pri kateri je v ospredju bralska izkušnja – kako se ob branju počuti, kaj ga nagovori, kako si besedilo razlaga in kako ga povezuje s seboj in svetom. To branje ni usmerjeno le v razumevanje informacij (kot pri informativnem ali funkcionalnem branju), ampak v osebno povezanost z besedilom. Ključne značilnosti branja z estetskega vidika: • Bralec se vživlja v literarni svet, razmišlja o likih, doživlja dogajanje. • Upošteva lastne občutke, vtise in vrednosti. • Zamišlja si prizore, podobe, občutja. • Razvija estetski čut in sposobnost osebne interpretacije. Kako estetsko branje vključimo v razred: 1. Izbor kakovostne mladinske literature • Učenci berejo besedila, ki ponujajo bogat jezik, simboliko, čustveno globino in raznolikost likov. • Pomembna je starosti primerna literatura z estetskimi in moralnimi vrednotami. 2. Pogovor o občutkih in doživljanju • Po branju učitelj spodbudi odprto diskusijo: Kako si si predstavljal to osebo? Katera čustva si doživljal? Bi se ti v tej situaciji obnašal drugače? • Učenci se učijo, da je vsako doživetje besedila enkratno in subjektivno, kar bogati razumevanje literature. 3. Ustvarjalno odzivanje na besedila • Risanje prizorov ali likov, dramatizacija, pisanje pisem literarnim junakom, ustvarjanje pesmi ali ilustracij na podlagi doživetega branja. • S tem učenci izražajo estetski odziv na prebrano. 4. Povezovanje z osebnimi izkušnjami • Učence spodbujamo, da zgodbe povežejo s svojim življenjem: Si že doživel kaj podobnega? Te je lik spomnil na koga? 5. Razvijanje empatije in vrednot • Branje zgodb, ki odpirajo teme kot so prijateljstvo, izguba, pogum, drugačnost, spodbuja čustveni razvoj in razumevanje sveta.

Answer 15

Povezovanje književnosti s pisanjem pri učencih drugega VIO poteka tako, da književna besedila služijo kot vzorci, vzpodbuda in navdih za različne pisne dejavnosti. Učenci se preko književnosti učijo jezikovnih izrazov, oblik besedil in slogovnih značilnosti, ki jih nato poskušajo uporabiti v lastnem pisanju. Načini povezovanja: 1. Pisanje na podlagi prebranih besedil • Učenci napišejo povzetke, nadaljevanja zgodb ali lastne različice prebranih besedil. • Razvijajo sposobnost izražanja v različnih pisnih zvrsteh (npr. pripoved, opis, pismo). 2. Ustvarjalno pisanje kot odziv na književnost • Spodbujamo pisanje pesmi, kratkih zgodb ali dnevniških zapisov, ki so navdihnjeni z vsebino, liki ali motivi iz književnosti. • S tem učenci razvijajo svojo ustvarjalnost in osebni slog. 3. Analiza slogovnih in jezikovnih značilnosti • Učenci opazujejo slogovne posebnosti v književnih besedilih in jih poskušajo uporabiti v lastnem pisanju (npr. rime v pesmih, opisni pridevniki, dialog). 4. Povezovanje branja in pisanja skozi reflekcijo • Po branju učenci razmišljajo o tem, kaj so prebrali, in svoje misli izrazijo v pisni obliki (npr. osebna mnenja, odzivi, vprašanja). 5. Dramatizacija in pisanje • Po dramatizaciji književnega dela učenci napišejo povzetke, alternative konce ali odlomke dialogov.

Answer 16

Knjižni klub in bralna značka sta pomembna orodja za spodbujanje in razvoj bralne kulture med učenci, saj prinašata več prednosti: 1. Spodbujata redno branje • S knjižnim klubom in bralno značko učenci dobijo motivacijo za redno in načrtno branje različnih vrst besedil. • Bralna značka deluje kot sistem nagrajevanja, ki spodbuja vztrajnost in samoiniciativnost. 2. Krepita bralsko skupnost in socialno izmenjavo • Knjižni klub omogoča druženje učencev okoli skupnih bralnih izkušenj. • Učenci delijo svoje vtise, mnenja in razpravljajo o prebranih vsebinah, kar razvija kritično mišljenje in komunikacijske veščine. 3. Spodbujata razvoj bralne motivacije • Skupinski duh in dosežki (npr. pridobitev bralne značke) povečujejo pozitivno naravnanost do branja. • Priznanje uspeha utrjuje pozitivno samopodobo bralcev. 4. Razvijata bralno samostojnost • Učenci sami izbirajo knjige, ki jih zanimajo, kar krepi občutek odgovornosti in avtonomije pri učenju. • Samostojno branje izboljšuje bralne spretnosti in razumevanje. 5. Spodbujata razvoj različnih bralnih strategij • V razpravah v klubu se učenci učijo analizirati, sklepati, povzemati in kritično razmišljati o besedilih. • Te strategije so ključne za poglobljeno bralno razumevanje.

Answer 17

Pri učencih 4. in 5. razreda spodbujamo jezikovno ustvarjalnost in slogovno raznolikost z različnimi pristopi in dejavnostmi, ki razvijajo njihovo sposobnost izražanja ter jim omogočajo raziskovanje različnih slogov in jezikovnih zvrsti. 1. Spodbujanje ustvarjalnega pisanja • Učenci pišejo različne vrste besedil: zgodbe, pesmi, pisma, opise, dnevniške zapise. • Pri pisanju naj preizkušajo različne sloge in jezikovne izraze, na primer uporabo prispodob, primerjav ali rime. 2. Uporaba literarnih vzorcev • Učenci spoznavajo slogovne značilnosti različnih literarnih zvrsti in jih poskušajo vključiti v svoje delo (npr. ritem v pesmih, dialog v zgodbah). • Analizirajo besedila, da prepoznajo slogovne posebnosti, nato pa jih uporabijo v lastnem ustvarjanju. 3. Igra z jezikom • Vključujemo jezikovne igre, kot so besedne igre, sestavljanje nesmiselnih povedi, rime, sestavljanje zgodb po ključnih besedah. • Takšne igre spodbujajo sproščeno ustvarjalnost in eksperimentiranje z jezikom. 4. Uporaba različnih besednih zvrsti v učnih situacijah • Učenci ustvarjajo pisne izdelke v različnih zvrsteh, od formalnih (npr. pisma, zapiski) do neformalnih in umetniških (npr. pesmi, kratke zgodbe). • To jim pomaga razumeti, da je jezik prilagodljiv in da se slog spreminja glede na namen in občinstvo. 5. Spodbujanje dialoga in sodelovanja • Skupinsko ustvarjanje zgodb ali dramatizacije omogoča izmenjavo idej in slogov. • Učenci se učijo prilagajati svoj jezik in slog sogovornikom.

Answer 18

3 stopnje: ● logografska ali slikovna stopnja (prepoznava besede kot vidne celote, celostno): v kateri otrok bere in piše besede kot podobe, globalno. Ločuje med enakimi in različnimi besedami, pri čemer si pomaga z vizualno podobo besede oz. Njenimi grafičnimi značilnostmi (npr. Blagovne znamke). Ob tem pa zaporedje črk v besedi ni pomembno (otrok bo besedo prebral, tudi če bo zamenjan vrstni red črk ali če bo kakšna črka dodana oz. Izpuščena), glasovni dejavnik je drugotnega pomena (otrok bo prebral besedo, potem ko jo bo prepoznal). ● alfabetska ali abecedna stopnja (vzpostavi zvezo med črko in glasom, kar mu omogoča branje z dekodiranjem): se nanaša na poznavanje in uporabo glasov ter črk (kot pisnih ustreznic glasov) in asociativnih zvez med njimi. Ta spretnost je analitična spretnost in vključuje sistematični pristop pri dekodiranju (dekodiranju zaporedja črk). Razvoj abecednega stadija je pogojen z razvojem procesov vidnega zaznavanja in z usvajanjem temeljnih znanj o pojmu pisnega jezika, in sicer vedenje o tem, da je črka ali skupina črk oblika stvarne ponazoritve glasu in da je povezava med njima dogovorjena, arbitrarna. ● ortografska ali pravopisna stopnja (razume povezavo črka-glas, pa tudi strukturo in pomen besede; ortografska strategija se najprej pokaže pri branju in šele nato pri pisanju): v kateri se razvije avtomatizacija tehnike branja. Otrok besede ob vidni zaznavi takoj analizira kot pravopisne enote (neposredni dostop po leksikalni poti), ne da bi besedo glasovno analiziral). Te pravopisne enote odgovarjajo morfemom besede (osnovam, predponam, priponam, končnicam), ki tako predstavljajo omejeno število enot, s čimer se pravopisni stadij razlikuje od abecednega, ki temelji na členjenju in spajanju glasov. Od logografske stopnje se pravopisna strategija razlikuje v tem, da je analitična in sistematična strategija, ki temelji na hitrem prepoznavanju pravopisne reprezentacije predhodno že glasovno analiziranih besed, raje kot na vizualnem prepoznavanju.

Answer 19

Pri učenju branja je zelo pomembna motivacija in jasno zastavljeni kratkoročni cilji, saj je cilj, da bo znal tekoče in z razumevanjem brati, za otroka predaleč. Učenec mora najprej izgovarjati posamezne glasove čisto, brez polglasnika (t.i. glaskovanje). Zelo pomembno je, da pri obravnavi vsake črke jasno in brez polglasnika glasove izgovarja najprej učitelj/ica. Kadar glasovi niso čisti in pri poimenovanju črk otrok dodaja polglasnik, ne more črk zvezati v besedo. Glasove, ki jih učenec pravilno izgovori, nato vleče, s posnemanjem dogajanj v naravi in podobno: Kako brenči čmrlj? ZZZZZZZZZZZ. Če mama skuha kaj dobrega, rečemo: MMMMMMMM. Ko spušča balon, slišimo: SSSSSSSS. Nato posamezne glasove poveže v zloge, kasneje v besede: Črko na lističu prebere in glas vleče tako dolgo, dokler ne pokažemo drugega. Postopoma vlečenje glasov krajša, da zasliši zlog (MMMMAAAAA). Iz posameznega zloga tvori nove besede: MAMA, MAČKA, MARA, MATEMATIKA. Besede tvori iz danih zlogov: MI, ZA, LI, PA... (MIZA, LIPA, ZIMA, LIZA...).

Answer 20

● Razvijanje pozitivnega odnosa in zaupanja do učenja branja in pisanja: Situacije, v katerih so zahteve večje od učenčevih pričakovanj, povzročijo neuspeh, kar vodi v zmanjšanje učenčeve motivacije. ● Pri otrocih s pomanjkanjem samospoštovanja je učiteljeva pozornost usmerjena k nalogam, ki ne zmanjšujejo otrokove motivacije. Taki otroci se morajo čutiti pomembne, verjeti morajo, da je to, kar mislijo in čutijo, dragoceno. ● Z učenjem so povezana čustva, ki so lahko negativna, strah, sram, jeza, ali pa pozitivna, veselje, navdušenje. Otroci naj čim večkrat občutijo pozitivna čustva. Pohvalimo njihov napredek. ● Pomagati učencem pri usvajanju pozitivnih prepričanj o branju, ustvarjati razredno/šolsko klimo, ki spodbuja branje, učencem prikazati potrebnost in učinkovitost branja, otrokom brati na glas in se o prebranem pogovarjati. STRATEGIJE, KI NE DELUJEJO MOTIVACIJSKO: ● Ki zahtevajo preveč abstraktnega učenja. ● Ki razvijajo spretnosti ločeno od konteksta, na katerega se nanašajo. ● Ki vključujejo veliko mehaničnega ponavljanja. ● Ki vključujejo aktivnosti, ki zahtevajo pravilne odgovore.

Answer 21

Govorna interpretacija literarnega besedila je (po)ustvarjalen proces, ki med drugim kaže interpretovo boljše ali slabše razumevanje, doživljanje, vrednotenje besedila. Z govorno interpretacijo bralec „dodaja“ v literarno besedilo „novo“ vsebino, ki pa izhaja iz besedila samega. Interpretativno branje je vedno subjektivno – isto besedilo omogoča nešteto različnih interpretativnih branj. Faze govorne interpretacije so precej podobne fazam pri nastajanju igralske vloge: analiza, doživljanje, prezentacija, transformacija. Učiteljeva govorna interpretacija je del pedagoške komunikacije, igralčeva pa del umetniške. Učitelj z interpretativnim branjem izraža svoj čustveni odnos do besedila in s tem želi vplivati na otrokovo doživljanje. Učitelj mora vedeti, katera občutja, predstave, misli ... želi vzbuditi v poslušalcih. Model priprave na govorno interpretacijo: ● upočasnjeno tiho branje, ● izdelava govornega zapisa (premor, tempo, intonacija ...) ● verbalni opis besedila (posebej poudariti, govoriti odločno, mehko, nežno ...) ● predelitev namena branja (izzvati pričakovanje, napetost ...) ● poskusno glasno branje ● interpretativno branje naj vedno izhaja iz sporočilnosti in oblikovanosti besedila - monotono in preveč afektirano branje ovira globlje doživljanje teksta. učiteljeva priprava na interpretativno branje lahko zajema tudi poslušanje posnetkov umetniške interpretacije znanih igralcev.

Answer 22

Bralne učne strategije so načrtni postopki in tehnike, ki jih učenci uporabljajo za boljše razumevanje, pomnjenje in obvladovanje besedil med branjem. Gre za različne metode, ki omogočajo aktivno sodelovanje pri bralnem procesu, izboljšujejo koncentracijo in pomagajo pri premagovanju težav z razumevanjem. Glavne vrste bralnih strategij: • Napovedovanje: Učenec predvideva, kaj bo v besedilu sledilo, na podlagi naslova, slik ali predhodnega znanja. • Postavljanje vprašanj: Med branjem si zastavlja vprašanja o vsebini, ki pomagajo osredotočiti pozornost in razumeti besedilo. • Povzemanje: Učenec po prebiranju glavne ideje ali odstavka povzema vsebino z lastnimi besedami. • Vizualizacija: Predstavljanje prizorov, likov ali dogajanja v mislih, kar izboljša razumevanje in doživljanje besedila. • Povezovanje: Povezovanje vsebine z lastnimi izkušnjami, drugimi besedili ali svetom. • Iskanje ključnih informacij: Osredotočanje na pomembne informacije in izločanje nepomembnih podatkov. Vloga bralnih učnih strategij v procesu učenja: • Omogočajo bolj aktivno in zavestno branje, kar vodi k boljšemu razumevanju in pomnjenju prebranega. • Spodbujajo samostojnost in odgovornost učencev pri učenju. • Pomagajo pri obvladovanju zahtevnejših besedil in premagovanju težav z razumevanjem. • Prispevajo k razvoju kritičnega mišljenja in sposobnosti analize. • Omogočajo učinkovitejše in bolj ciljno usmerjeno učenje v različnih šolskih predmetih.

Answer 23

Bralne učne strategije glede na namen (Weinstein in Hume, 1998; po Pečjak in Gradišar, 2002): Zapomnitev informacij - strategije ponavljanja: - glasno ponavljanje informacij; - oblikovanje zapiskov (cilji zapiskov: lažje učenje, zapomnitev, razumevanje snovi, povezavo znanja, ponavljanje; učenje razčlenjevanja učiteljeve razlage, zapisovanja bistva; izboljšanje bralne sposobnosti; izboljšanje urejenosti učenja; izboljšanje aktivnosti in zbranosti pri pouku; organiziranost, učenje samostojnosti; racionalno izrabo časa ipd.) - podčrtovanje pomembnih informacij; - označevanje delov besedila (npr. z markerji). Povezava novih informacij s predznanjem - elaboracijske strategije: - povzemanje učnega gradiva s svojimi besedami; - postavljanje vprašanj in odgovarjanje nanje; - poučevanje drugih o prebrani temi/gradivu; - iskanje podobnosti in razlik v gradivu; - analiziranje odnosov med informacijami ali deli besedila. Zmanjšati število informacij - organizacijske strategije: - grafični organizatorji -so različni grafični prikazi … bistva + pomembnih podrobnosti … odnosa pomembnih podrobnosti do bistva Poenostavitvi bolj kompleksnega učnega gradiva v manj kompleksno. Pretvarjanju abstraktnega gradiva v bolj konkretno. (miselni vzorci, hierarhična pojmovna mreža, Venov diagram, primerjalna matrika, ribja kost, zaporedje dogodkov) Kompleksne bralne učne strategije Paukova strategija Uporaba: - pri samostojnem učenju iz učbenikov; - pri besedilih, ki vsebujejo veliko podrobnosti. Koraki: 1. Branje besedila. 2. Zapis pomembnih informacij v desno kolono. 3. Zapis ključnih besed v levo kolono. 4. Povzetek (na dnu) s svojimi besedami. 5. Ponavljanje. Strategija PV3P - Preleti gradivo (preberemo naslov, pregledamo besedilo, pozorni smo na podnaslove, slikovno gradivo, karte) - Vprašati se (naredimo seznam vprašanj, poskušamo napovedati, kaj bi se radi naučili) - Prebrati gradivo (pozorno preberemo celo besedilo, sproti zapisujemo nove, neznane besede) - Ponovno pregledati (pojasnimo pomen besed, razdelimo dele besedila na manjše enote, izluščimo bistvene pojme (grafični organizatorji)) - Ponoviti (obnovimo s svojimi besedami, odgovorimo na vprašanja (iz 2. stopnje), povežemo snov učnega sklopa v celoto, celotno snov še enkrat dejavno ponovimo po svojem spominu) Strategija VŽM Uporaba: - delo s celotnim razredom; - tudi pri slabo strukturiranih besedilih; - nudi model aktivnega branja pri samostojnem učenju iz podobnih besedil; - primerna za vsebine, o katerih učenci že veliko vedo. Koraki: 1. kaj že VEM? Ugotovimo predznanje dijakov. 2. Kaj ŽELIM izvedeti? Dijaki postavljajo vprašanja o tem, kaj jih zanima. 3. Kaj sem se NAUČIL/A? Po koncu obravnave snovi izdelajo povzetek (npr. grafični organizator).

Answer 24

Učenec oz. učenka ima razvito zmožnost branja in pisanja neumetnostnih besedil. To pomeni, da: - do zaključka 2. razreda usvoji tehniko branja kratkih besedil, napisanih s tiskanimi in pisanimi črkami, ob zaključku 3. razreda pa tekoče bere svoji starosti, spoznavni, sporazumevalni in recepcijski zmožnosti ustrezna besedila, napisana s tiskanimi in pisanimi črkami; - svoje razumevanje prebranega besedila pokaže tako, da: o ustno ali pisno določi okoliščine nastanka dopisa (npr. sporočevalca, naslovnika, kraj, čas) in sporočevalčev namen; o v seznamu najde določene podatke; o ustno ali pisno povzame temo besedila in bistvene podatke; o ustno ali pisno obnovi besedilo; o ustno vrednoti besedilo in utemelji svoje mnenje; - ob zaključku 2. razreda piše s tiskanimi in pisanimi črkami kratka besedila, ob zaključku 3. razreda pa piše s pisanimi črkami besedila tistih vrst, ki so predpisane s tem učnim načrtom – tvori razumljiva besedila, skladna z jezikovno in slogovno normo knjižne zvrsti, njegova/njena pisava je čitljiva; - po pisanju ustno vrednoti svoje besedilo, ga po potrebi izboljša in utemelji svoje odločitve. RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI BRANJA IN PISANJA (1. VIO) Učenci in učenke glede na svoje predznanje branja in pisanja ter glede na razvite veščine, spretnosti in zmožnosti prehajajo individualizirano, postopoma in sistematično skozi naslednje faze oz. dejavnosti začetnega opismenjevanja: - razvijajo predopismenjevalne zmožnosti (npr. vidno razločevanje, slušno razločevanje in razčlenjevanje, grafomotoriko, orientacijo na telesu, v prostoru in na papirju, držo telesa in pisala ipd.); - razvijajo tehniko branja in pisanja besed ter enostavčnih povedi z velikimi in malimi tiskanimi in pisanimi črkami; - razvijajo branje z razumevanjem in pisanje besedil, ustreznih svoji starosti, spoznavni, sporazumevalni in recepcijski zmožnosti (gl. razdelek Vsebine). Pred branjem in pred pisanjem se pogovarjajo o tem, čemu beremo oz. pišemo besedila, kako pomembno je branje oz. pisanje v vsakdanjem življenju, kaj je potrebno za učinkovito branje oz. pisanje, kako se pripravimo na branje oz. pisanje in na kaj pazimo med branjem oz. pisanjem. Po branju: - dopisa določijo okoliščine njegovega nastanka (sporočevalca, naslovnika, kraj, čas) in sporočevalčev namen ter poročajo o dopisu; - seznama predstavijo njegove sestavne dele in njihovo vlogo ter poiščejo določene podatke; - pripovedi in opisov povzamejo temo in bistvene podatke ter obnovijo besedilo; - vrednotijo zanimivost, verodostojnost, razumljivost in uporabnost besedila ter utemeljijo svoje mnenje; - povedo, kako so se počutili med branjem besedila; - vrednotijo svojo zmožnost branja in na podlagi povratnih informacij načrtujejo, kako bi jo izboljšali. Po pisanju: - povedo, kako so se počutili med pisanjem; - vrednotijo svoje besedilo, utemeljijo svoje mnenje in predlagajo izboljšave; - vrednotijo svojo zmožnost pisanja besedil ter na podlagi povratnih informacij načrtujejo kako bi jo izboljšali. GLASNO INTERPRETATIVNO BRANJE KNJIŽEVNIH BESEDIL Učenci in učenke glasno berejo pesmi, prozo in dramatiko: - berejo pesmi; s posebno govorico izražajo razpoloženje (doživeto recitirajo); - pri pripovedovanju/branju pravljic uporabljajo t. i. »pravljični ton«; - pri pripovedovanju/branju pripovedi s posebno govorico označijo osebe; - samostojno in tekoče berejo krajše dramsko besedilo po vlogah; - za dramsko osebo poiščejo primeren glas in ga spreminjajo glede na spreminjajoče se lastnosti oseb; - ob branju krajšega dramskega prizora razlikujejo navedbo osebe od njenega dramskega govora; - v razredu uprizorijo dramsko besedilo – dramatizirajo književno besedilo in ga nadgradijo z gledališkimi izraznimi sredstvi (z igro vlog, izdelavo lutk, nakazovanjem scene, kostumov). 2 VIO INTERPRETATIVNO BRANJE KNJIŽEVNEGA BESEDILA Učenci in učenke razvijajo zmožnost doživljanja, razumevanja in vrednotenja umetnostnih besedil z glasnim branjem in pri tem zvočno (so)oblikujejo besedilno stvarnost: - razločno in doživeto glasno berejo/recitirajo/deklamirajo pesemska besedila (upoštevajo hitrost, register, intonacijo, barvo, členitev besedila s premori); - razločno in interpretativno glasno berejo prozna besedila (upoštevajo zvočne prvine govora); - po vlogah glasno berejo dramska besedila, razčlenjena na več prizorov, - pri tem nebesedno izražajo spremembe razpoloženja oseb in govorijo čim bolj naravno (v skladu z dogajanjem in okoliščinami dogajanja); - v igri vlog improvizirajo dramske fragmente (dialoge); - v razrednem gledališču uprizorijo odlomek/krajše dramsko delo/lastno dramatizacijo proze/odrsko postavitev mladinske gledališke igre po skupinah.

Answer 25

Besedila, ki otrokom niso toliko zanimiva, kot so članki, revije ipd., saj če jim damo že na začetku besedila, ki so lepa, jim lahko uničimo užitek do branja, saj v začetni pismenosti ne berejo tekoče in jim to predstavlja stres. Predloge iz učnega načrta vidiš spodaj. Predlogi besedil glede na učni načrt slovenščine 2018: Vrste besedil za branje: – navadni ali elektronski dopis (npr. pozdrav, voščilo, čestitka, vabilo) za prijatelja oz. prijateljico, sorodnika oz. sorodnico; – seznam (npr. urnik, kazalo); – novica o aktualnem ali zanimivem dogodku; – pripoved o življenju vrstnikov ali znanih osebnosti; – opisi, povezani s temami spoznavanja okolja (npr. opis osebe in njenega delovnika, živali, predmeta, prostora, zgradbe, poti). Vrste besedil za pisanje: – vezana besedila (npr. narek, prepis, nadaljevanje prebranega besedila, pripoved ob neurejenem nizu slik); – besedila o sebi, o svojem okolju, o tem, kar so doživeli, videli ali slišali; – besedila tiste vrste, ki so jo pred tem že prebrali, tj.: – navadni ali elektronski dopis (npr. pozdrav, voščilo, čestitka, vabilo) za prijatelja oz. prijateljico, sorodnika oz. sorodnico; – opisi (npr. opis osebe in njenega delovnika, živali, predmeta, prostora, zgradbe, poti).

Answer 26

Predmet slovenščina se prek sporazumevalnih in drugih dejavnosti učencev in učenk ter prek tem in vsebin obravnavanih besedil povezuje z vsemi predmetnimi področji. K temu prispeva tudi dejstvo, da slovenščina v Republiki Sloveniji ni le učni predmet, temveč tudi učni jezik. V osnovni šoli v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih besedno sporazumevanje, najsi bo na slušni ali vidni ravni, vseskozi povezujemo tudi z nebesednim (likovnim, gibalnim, glasbenim, pozneje tudi z računalniškim opismenjevanjem itd.). V prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju se slovenščina z vsebinami in razvijanjem sporazumevalnih dejavnosti tesno povezuje z drugimi predmeti, npr. s spoznavanjem okolja, z matematiko, glasbeno in likovno umetnostjo. Nekateri cilji pouka slovenščine so povezani z uporabo knjižnice in vključujejo spodbujanje informacijske pismenosti; pri jezikovnem pouku pa je v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju možno udejanjati tudi cilje okolijske vzgoje, prometne in poklicne vzgoje, varovanja in spodbujanja telesnega in duševnega zdravja. Razvijanje kulturne zavesti je prav gotovo eden izmed ciljev, ki se nadgrajujejo v vseh letih osnovnošolskega izobraževanja. V drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju se jezikovni pouk povezuje z učenčevimi in učenkinimi izkušnjami in predznanjem ter z vsebinami in dejavnostmi pri naravoslovnih in družboslovnih predmetih; učenci in učenke namreč govorijo in pišejo besedila o sebi in svojem družbenem oz. naravnem okolju ter poslušajo in berejo ter razčlenjujejo poljudnoznanstvena besedila, ob tem pa tudi nebesedne dele teh besedil, kot so preglednice, grafikoni ipd. Opozoriti velja še na povezovanje slovenščine s poukom tujih jezikov od prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja dalje, in to pri pridobivanju strategij sprejemanja in tvorjenja besedil, še posebej pa na možnosti, ki jih odpira opazovanje tujih jezikov s pomočjo jezikoslovnega znanja, pridobljenega pri pouku slovenščine. Jezikovni pouk v drugem in tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju vsebuje tudi prvine medijske vzgoje  učenci in učenke namreč poslušajo in berejo oglasna medijska besedila. Cilj povezovanja predmetov je globalni pristop, ki spodbuja t. i. celostno učenje in poučevanje. Medpredmetno povezovanje zato lahko poteka na ravni vsebin (npr. tema protestantizma v okviru projektnega tedna), na ravni procesnih znanj (npr. iskanje virov kot spretnost, ki pride v poštev pri vseh predmetih) ter na konceptualni ravni (npr. poglabljanje razumevanja istih pojmov pri različnih predmetih).

Answer 27

Npr. povezava enakih likov, ki so narisani na papirju in sestavljanje sestavljanke (dopolnjevanje celote).

Answer 28

Npr. orientacija v prostoru (postavimo predmete in učenec pove kje je kaj – nad, pod, zraven, spredaj…) in orientacija na telesu (govorim jim kaj naj naredijo – stoj na levi nogi, popraskaj se za desnim ušesom itd.).

Answer 29

Najprej jo delamo v prostoru (postavno se v poševno crto, otroci tečejo, hopsajo po nasisani poševni črti (primerjamo z ravno, da vidijo da je pod kotom)), potem jo rišemo na telesu (od leve rame do desnega boka in obratno) potem jo rišemo po zraku, gresu, tabli s kredami ali vlažno krpo... nazadnje pa še na papir od večjega (čez ceu list) pa do manjšega, dve/ena vrstica, lahko tut napeljemo zgodbico (recimo da piha vetr in je trava zamaknjena) Pri risanju potez naj otrok govori, kaj dela (vlečem črto…). Pozorni smo na vlečenje različnih oblik črt, na smeri povezovanja, na pisanje od leve proti desni.

Answer 30

Npr. razločevanje glasu v parih besed (v kateri besedi se skriva glas h – kost, hrib) in veriga besed (nadaljevanje na zadnjo črko prejšnje besede).

Answer 31

Npr. členitev besed na zloge (izhodišče je slušno ali slikovno gradivo – zraven lahko po zlogih ploskamo) in tvorjenje nove besede iz enega od zlogov (loka – lovec).

Answer 32

Učitelj spremlja napredek učenca pri pismenosti z uporabo različnih orodij in postopkov, ki omogočajo sistematično opazovanje, ocenjevanje in podporo učencem v njihovem razvoju bralnih in pisnih spretnosti. Glavna orodja in postopki spremljanja: 1. Opazovanje učenca med delom • Učitelj spremlja, kako učenec izvaja bralne in pisne naloge, kako uporablja bralne strategije ter kako rešuje morebitne težave. • Opazovanje je lahko načrtovano (z uporabo opazovalnih listov) ali spontano. 2. Dnevnik ali portfelj učenca • Zbiranje učnih izdelkov (pisnih nalog, risb, zapisov), ki kažejo razvoj učenca skozi čas. • Učenec lahko sam reflektira o svojem napredku in postavlja cilje. 3. Redno preverjanje znanja in spretnosti • Različne vrste preverjanj (ustna, pisna, praktična) omogočajo učitelju oceno zbranih podatkov o učencu. • Lahko vključujejo kratke naloge, kontrolne teste ali samoevalvacijo. 4. Sodelovanje z učencem • Pogovori o prebranih besedilih, pisnih izdelkih in bralnih strategijah omogočajo vpogled v razumevanje in motivacijo. • Učitelj spodbuja samorefleksijo in samoevalvacijo. 5. Uporaba standardiziranih orodij • Pri potrebi se uporabijo diagnostični testi ali vprašalniki za bolj objektivno spremljanje bralnih sposobnosti. 6. Individualizacija podpore • Na podlagi zbranih podatkov učitelj prilagaja metode in gradiva, da ustreza potrebam posameznega učenca.

Answer 33

Učitelj oz. učiteljica naj najprej preveri učenčevo oz. učenkino predznanje, nato pa naj učenca oz. učenko vodi in ugotavlja, kako dobro dosega cilje. Učencu oz. učenki naj daje povratne informacije, spodbuja naj samovrednotenje doseganja ciljev in standardov znanja, pomaga naj mu/ji načrtovati delo in naj razvija zmožnost učenja učenja. Učitelj oz. učiteljica naj preverja učenčevo oz. učenkino doseganje ciljev med usvajanjem novih ciljev ter po zaključenem učnem sklopu in pred ocenjevanjem. Poučevanje je tesno povezano s preverjanjem in ocenjevanjem znanja, saj učitelj oz. učiteljica ocenjuje tisto, kar je učenec oz. učenka usvojil/usvojila v procesu učenja in poučevanja. Učenec oz. učenka mora poznati merila ocenjevanja. Učitelj oz. učiteljica naj ocenjuje doseganje ciljev in standardov znanja, v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju pa naj ocenjuje, kako učenec oz. učenka napreduje glede na opredeljene cilje oz. standarde znanja. Preverjanje in ocenjevanje je ustno in pisno, npr. branje umetnostnih in neumetnostnih besedil, pisni izdelki, ustni odgovori, govorni nastopi in druge oblike. A) JEZIKOVNI POUK Učitelj oz. učiteljica naj ugotavlja in vrednoti, v kolikšni meri učenci in učenke dosegajo cilje in standarde znanja pri jezikovnem pouku, torej preverja in ocenjuje učenčevo oz. učenkino sporazumevalno zmožnost. Skladno s cilji in standardi znanj v učnem načrtu naj preverja in ocenjuje učenčevo oz. učenkino zmožnost pogovarjanja, poslušanja, govorjenja, branja in pisanja tistih besedilnih vrst, ki so določene z učnim načrtom. Ob različnih besedilih naj vrednoti učenčevo oz. učenkino poimenovalno, skladenjsko, pravopisno, slogovno in metajezikovno zmožnost, ob govornem nastopanju in pogovarjanju pa še učenčevo pravorečno zmožnost in zmožnost nebesednega sporazumevanja. Ločeno od besedil dodatno vrednoti strnjeno poznavanje temeljnih jezikovno sistemskih zakonitosti, zaokroženo v smiselno celoto. B) B) KNJIŽEVNI POUK Pri književnem pouku naj učenec oz. učenka ves čas razvija svojo recepcijsko zmožnost, zato morata tako učitelj oz. učiteljica kot tudi učenec oz. učenka v procesu izobraževanja z raznimi pristopi spremljati in preverjati razvijanje te zmožnosti. Ob tem naj skupaj ugotavljata učenčev oz. učenkin napredek in načrtujeta nadaljnje delo. Učitelj oz. učiteljica naj preverja in ocenjuje učenčevo oz. učenkino zmožnost branja oz. recepcije umetnostnega besedila tako, da vrednoti učenčeve oz. učenkine odgovore, s katerimi ta v skladu s cilji in standardi znanja v učnem načrtu dokazuje zmožnost samostojnega razumevanja, vrednotenja umetnostnega besedila in med besedilnega primerjanja umetnostnih besedil. Učitelj oz. učiteljica naj vrednoti učenčevo oz. učenkino (po)ustvarjanje ob umetnostnem besedilu tako, da vrednoti izbrano (po skupni izbiri učitelja oz. učiteljice in učenca oz. učenke) učenčevo oz. učenkino zapisano besedilo, interpretativno branje in govorni nastop glede na cilje in standarde v učnem načrtu (tudi ob bralnih nalogah, povezanih s samostojnim domačim branjem).

Answer 34

Diferenciacija pri pouku pismenosti pomeni prilagajanje poučevanja, vsebin, metod in nalog potrebam, zmožnostim, interesom in učnim stilom posameznih učencev. Cilj diferenciacije je, da vsak učenec dobi podporo, ki mu omogoča, da napreduje v branju in pisanju na svoji ravni ter z ustrezno stopnjo zahtevnosti. Ključni vidiki diferenciacije: • Prilagoditev vsebine: Izbira besedil, ki so primerni glede na učne sposobnosti in interese učencev. • Prilagoditev nalog: Naloge se lahko razlikujejo po zahtevnosti, dolžini ali načinu izvedbe. • Različni učni pristopi: Uporaba različnih metod, na primer individualno delo, delo v parih ali skupinah, uporaba vizualnih, slušnih ali gibalnih strategij. • Različni tempo učenja: Učenci lahko delo opravijo v svojem tempu, kar omogoča več časa za tiste, ki potrebujejo več vaje, ali poglobljeno delo za hitrejše učence. • Podpora in spodbuda: Individualna pomoč, dodatne vaje ali izzivi za učence z različnimi potrebami.

Answer 35

Individualizacija pri pouku pismenosti pomeni prilagajanje učnega procesa tako, da se upošteva edinstvene potrebe, sposobnosti, interese in ritem učenja posameznega učenca. Namen je omogočiti, da vsak učenec razvija bralne in pisne spretnosti na način, ki mu najbolj ustreza, s ciljem maksimirati njegov učni potencial. Ključne značilnosti individualizacije: • Upoštevanje predznanja in zmožnosti: Načrtovanje učnih vsebin in nalog glede na posameznikove dosežke in težave. • Prilagajanje zahtevnosti: Naloge so oblikovane tako, da so dostopne, a hkrati izzivalne za posameznika. • Prilagojen tempo učenja: Vsak učenec lahko napreduje v svojem tempu, brez pritiska na uniformnost. • Različni načini poučevanja: Uporaba različnih metod in pripomočkov, ki so najbolj učinkoviti za posameznika. • Samostojnost in motivacija: Spodbujanje učenca k samostojnemu delu in razvijanju lastnih strategij učenja.

Answer 36

Prepoznavanje težav pri branju in pisanju temelji na sistematičnem opazovanju, spremljanju napredka in analizi vedenja učencev med delom. Pomembno je zgodnje odkrivanje, da lahko pravočasno zagotovimo ustrezno podporo. Kako prepoznamo težave: • Opazovanje vedenja učenca: Dolgotrajne težave pri prepoznavanju črk, besed ali glasov, težave pri razumevanju prebranega, počasno in netočno branje, težave pri pravilnem pisanju in grafomotoriki. • Analiza učnih izdelkov: Napake v črkovanju, neurejenost pisave, pomanjkanje logičnega zaporedja v besedilih. • Preverjanje bralnih strategij: Učenci, ki se ne znajo posluževati različnih tehnik za razumevanje besedila, imajo lahko težave. • Uporaba diagnostičnih orodij: Standardizirani testi ali vprašalniki, ki pomagajo identificirati specifične težave, kot so disleksija ali disgrafija. Kako naslovimo težave: • Individualizirana pomoč: Prilagojene naloge in vaje, ki ciljajo na konkretne težave posameznika. • Podpora z dodatnimi viri: Uporaba didaktičnih pripomočkov, programov za razvoj branja in pisanja. • Sodelovanje z drugimi strokovnjaki: Po potrebi vključitev specialnih pedagogov, logopedov ali psihologov. • Postopno in sistematično delo: Redno izvajanje vaj za izboljšanje specifičnih spretnosti in strategij. • Spodbujanje motivacije: Pozitivna povratna informacija in pohvala za napredek, da učenec ohranja voljo do učenja.

Answer 37

Za učence z učnimi težavami na področju pismenosti so primerne dejavnosti, ki so prilagojene njihovim potrebam, spodbujajo motivacijo in omogočajo postopno nadgrajevanje spretnosti. Primerne dejavnosti: 1. Gibalne in grafomotorne vaje • Vaje za razvoj fine motorike in koordinacije, ki so osnova za pisanje. • Praktične naloge, kot so risanje, pisanje črk v pesku ali z barvicami. 2. Igre za utrjevanje fonološke zavesti • Rime, ločevanje glasov v besedah, združevanje glasov v besede, razpoznavanje začetnih glasov. 3. Bralne igre in zabavne naloge • Igre s kartami, sestavljanke, iskanje besed, didaktične igre, ki spodbujajo branje brez pritiska. 4. Kratka in enostavna besedila • Branje prilagojenih, enostavnih zgodbic in pesmic z veliko ponavljanja in slikovno podporo. 5. Uporaba vizualnih pripomočkov • Kartice s slikami in besedami, plakati, sheme, ki pomagajo pri razumevanju in pomnjenju. 6. Postopno uvajanje zahtevnejših nalog • Naloge so razdeljene na manjše korake, da učenec ne izgubi motivacije in se postopno sooča z izzivi. 7. Individualna ali skupinska podpora • Delo v manjših skupinah ali individualno z učiteljem ali pomočnikom za učenje. 8. Povratne informacije in pohvale • Redno spodbujanje, pohvala za trud in napredek, ki dvigujejo samozavest.

Answer 38

V 3.–5. razredu učenci že razvijajo večjo samostojnost pri branju in pisanju, zato je sprotno spremljanje napredka ključno za pravočasno podporo in usmerjanje njihovega razvoja. Spremljanje naj bo večplastno, redno in prilagojeno posamezniku. Primerne oblike sprotnega spremljanja: 1. Opazovanje učenca pri delu • Učitelj spremlja, kako učenec bere (tekoče, razumljivo, izražajno) in piše (čitljivo, slovnično, vsebinsko). • Pomaga prepoznati morebitne težave, kot so nerazumevanje, slaba zbranost, napake pri strukturi besedil. 2. Zbiranje pisnih izdelkov (portfelj) • Učenci shranjujejo svoje pisne naloge, kar omogoča vpogled v razvoj skozi čas. • Uporablja se za refleksijo in pogovor o napredku. 3. Sprotna učiteljeva povratna informacija • Pisna ali ustna povratna informacija o konkretnih vidikih branja ali pisanja (npr. "Odličen začetek zgodbe – razmisli še o koncu."). • Usmerjena, spodbudna in razvojna povratna informacija motivira učence. 4. Bralne in pisne naloge z učnim namenom • Naloge, ki niso ocenjevalne, temveč namenjene vadbi in vpogledu v razumevanje (npr. povzemanje, dopolnjevanje, pisanje nadaljevanja zgodbe). • Omogočajo učitelju oceno strategij, ki jih učenec uporablja. 5. Samoevalvacija učencev • Učenci ocenjujejo svoje delo (npr. s kontrolnimi seznami, dnevniki branja ali pisanja), kar spodbuja metakognitivni razvoj. • Vključuje vprašanja, kot so: Kaj sem dobro naredil? Kaj lahko izboljšam? 6. Preverjanje bralnega razumevanja • V obliki vprašanj po branju, slikovnega povzemanja, pogovorov, iskanja informacij v besedilu. • Možno tudi z nalogami za ujemanje, urejanje zaporedja dogodkov, oblikovanje naslovov. 7. Uporaba diagnostičnih orodij (po potrebi) • Uporabimo standardizirane preizkuse ali učiteljske pripomočke za podrobnejšo analizo bralnega in pisnega razvoja.

Answer 39

Pri učencih z učnimi težavami je še posebej pomembno, da dejavnosti ne razvijajo le pismenosti, ampak tudi samozavest, motivacijo in občutek uspeha. Spodaj so trije preverjeni primeri aktivnosti: 1. Branje v paru ali bralni krožek v manjših skupinah • Učenci berejo skupaj z vrstnikom ali v manjši, varni skupini. • Prednosti: razvijajo tekočnost, poslušanje, sodelovanje; branje postane manj stresno. • Samozavest: učenec doživi uspeh v varnem okolju, kjer ni izpostavljen ocenjevanju. 2. Ustvarjalno pisanje po slikovnem ali besednem izhodišču • Učenci ustvarijo kratko zgodbo, pesem ali zapis na temo slike, naslova ali začetne povedi. • Pisanje je svobodno, brez strogega ocenjevanja pravilnosti. • Samozavest: učenec izrazi svojo domišljijo in čustva, doživi občutek ustvarjalnosti in lastne vrednosti. 3. Vaje za razvoj grafomotorike z uspehom zagotovljenim vnaprej • Naloge vključujejo risanje vzorcev, prepisovanje kratkih povedi ali črk z vizualno podporo. • Učitelj izbere nalogo, ki jo učenec zmore in jo lahko lepo zaključi. • Samozavest: učenec takoj vidi rezultat svojega dela, kar krepi občutek kompetentnosti.

Answer 40

V prvem razredu je potreben individualen načrt in sicer najprej obravnavamo velike in male tiskane črke, izhodišče pa je preverjanje glasovnega zavedanja. Za pisanje in branje pa je pomembno, da otrok ima predznanje (orientacija, vidno, slušno zaznavanje…). Prav tako je pomembno, da starši sproti preverjajo napredek otroka.

Answer 41

Za prvo leto učenja branja in pisanja so značilne tri napake, ki izvirajo iz še nepopolno razvitega glasovne zavedanja, fonološkega delovnega spomina ter fonografskega zavedanja, in so kot take popolnoma običajen spremljevalni pojav začetnega branja in pisanja. • Nadomeščanje pisnih ustreznic (LERA namesto LEPA) zaradi glasovne podobnosti (npr. f/v) ali oblikovane podobnosti pisnih ustreznic (npr. a/o). Pri slabših učencih se nadomeščanje pojavlja tudi pri asociativnih zvezah glas-pisna ustreznica, ki so različne tako glasovno kot oblikovno (IGRA/IGLA), čemur gre pripisati skoraj polovico glasovnih napak. • Vzpostavljanje neustreznega zaporedja pisnih ustnic glede na slušni dražljaj: izpuščanje, dodajanje, ali premeščanje pisnih ustreznic. Najpogostejše so napake izpuščanja grafemov (približno tretjina glasovnih napak), ki se pojavlja predvsem pri kompleksnejših soglasniških skupinah na sredini in na izglasju besed (LJUBANA, namesto LJULJANA, DOJEČEK namesto DOJENČEK). Napake dodajanja ali premeščanja grafemov so redkejše. Tako je po podatkih avtoric študije napak tipa BRAVICA namesto BARVICA, JEGIPT namesto EGIPT manj kot pet odstotkov. • Zgostitev ali superpozicija zapisa (POMOVIMO namesto PONOVIMO).

Answer 42

Razvoj pismenosti lahko zelo učinkovito vključimo v pouk naravoslovja in družboslovja, saj ta predmeta naravno vključujeta delo z besedili, razumevanje pojmov, izražanje in zapisovanje znanja. S tem ne razvijamo le predmetnega znanja, temveč tudi bralne in pisne spretnosti ter učno pismenost. 1. Branje strokovnih in poljudnih besedil Učenci berejo krajša besedila iz učbenikov, enciklopedij ali člankov z naravoslovno ali družboslovno vsebino. Učijo se iskati ključne informacije, povzemati, podčrtovati bistvo in postavljati vprašanja, kar razvija razumevanje in zmožnost samostojnega učenja. 2. Pisanje poročil, opisov in razlag Po opazovanju, eksperimentu ali terenskem delu učenci napišejo poročilo, opis postopka, razlago pojava. V družboslovju lahko na primer opišejo kulturne značilnosti kraja, zgodovinski dogodek, članstvo v skupnosti, poklic ipd. S tem vadijo strukturirano pisanje, strokovno izražanje in povezovanje informacij. 3. Raba slikovnega gradiva kot izhodišče za branje in pisanje Učenci opisujejo slike, fotografije, zemljevide ali eksperimentalne postopke. Aktivnosti vključujejo: »Kaj vidim na sliki?«, »Kaj se bo zgodilo naprej?«, »Kako bi razložil postopek?«. To spodbuja vizualno opismenjevanje, jezikovno izražanje in razvijanje opazovanja. 4. Poudarek na strokovni terminologiji Učenci se seznanjajo s strokovnimi izrazi (npr. izhlapevanje, toplota, prazgodovina) in jih uporabljajo v stavkih. To vodi v natančnost v izražanju, bogatenje besednega zaklada in razvijanje konceptualnega razumevanja. 5. Uporaba bralnih in učnih strategij Učenci se naučijo strategij, kot so: – napovedovanje vsebine na podlagi naslovov in slik, – postavljanje vprašanj med branjem, – iskanje odgovorov, – povzemanje po branju, – razlaga ključnih pojmov z lastnimi besedami. S tem razvijajo aktivno branje, učinkovito razumevanje besedil in metakognicijo.

Answer 43

Digitalno okolje lahko pomembno prispeva k razvoju pismenosti, saj omogoča raznoliko, interaktivno in individualizirano učenje, ki je pogosto bolj motivacijsko naravnano za učence. Digitalna orodja ponujajo različne poti za razvoj branja, pisanja, razumevanja, izražanja in samostojnega učenja. Kako digitalno okolje podpira pismenost: 1. Spodbuja motivacijo in zanimanje Uporaba računalnika, tablice ali interaktivne table učencem pogosto predstavlja dodatno motivacijo za branje in pisanje. 2. Omogoča individualizacijo in diferenciacijo Učenci lahko delajo v svojem tempu, z orodji, ki so prilagojena njihovemu nivoju bralne in pisne pismenosti. 3. Razvija digitalno pismenost kot del funkcionalne pismenosti Učenci se učijo iskati, vrednotiti in uporabljati informacije iz različnih digitalnih virov, kar je ključna kompetenca sodobne pismenosti. 4. Omogoča večkanalno učenje (multimedijsko učenje) Besedila so pogosto podprta z zvokom, sliko ali animacijo, kar pomaga predvsem učencem z učnimi težavami. Primeri konkretnih orodij in dejavnosti: • Interaktivne vaje za branje in pisanje: spletna mesta kot Lilibi, Šola za pismenost, iRokus, Radovednih pet, ponujajo igre in naloge, ki razvijajo bralno razumevanje, slovnico, tvorbo povedi ipd. • Digitalne slikanice in e-knjige: aplikacije, kot so Biblos, StoryWeaver, Epic! ali Svetilnik omogočajo dostop do številnih knjig, tudi z možnostjo zvočnega branja, kar podpira razvoj tehničnega in funkcionalnega branja. • Uporaba programov za ustvarjalno pisanje: orodja kot Book Creator, StoryJumper, Wordwall ali Padlet spodbujajo učence k pisanju zgodb, pesmi ali dnevnikov z možnostjo vključevanja slik, zvoka in videa. • Orodja za snemanje in poslušanje lastnega branja: učenci se lahko posnamejo pri branju (npr. s Vocaroo, Flip), nato poslušajo svojo interpretacijo in se reflektirajo. • Digitalni slovarji in bralni pomočniki: npr. SSKJ, Fran, Google Translate s slušno podporo, omogočajo učencem razumevanje neznanih besed ali preverjanje pravilnosti zapisa.

Answer 44

Kritična pismenost pomeni zmožnost razumevanja, vrednotenja, analiziranja in reflektiranja informacij, ki jih sprejemamo iz različnih virov. Učenci ne le berejo ali poslušajo informacije, ampak jih presojajo, postavljajo pod vprašaj in oblikujejo lastno mnenje. Uporaba medijev, kot so film, novice, podkasti, oglasi, spletne strani ipd., omogoča razvoj kritične pismenosti na način, ki je aktualen, blizu učencem in hkrati izjemno pomemben za življenje v sodobni informacijski družbi. Kako razvijamo kritično pismenost z mediji: 1. Primerjava različnih virov Učenci primerjajo, kako različni mediji (npr. novice, članki, posnetki) poročajo o istem dogodku: – Kakšen je namen besedila? – Kdo je avtor? – Kako je vsebina predstavljena? – Katere informacije manjkajo? 2. Prepoznavanje namenov in manipulacij Z učenci analiziramo oglase, politične izjave, informativne oddaje, kjer učenci: – prepoznajo namen sporočila, – razlikujejo dejstva od mnenj, – ugotavljajo, kdo ima korist od predstavljenega sporočila. 3. Uporaba zvočnih in video vsebin (film, podkast) – Ogledajo si kratek film ali poslušajo podkast in nato: – povzamejo vsebino, – izpostavijo ključna sporočila, – kritično ovrednotijo izrečeno (npr. ali bi se sami strinjali? zakaj? kaj bi bilo treba še dodati?). 4. Analiza jezika v medijih Učenci analizirajo, kako mediji uporabljajo jezik: – Ali uporabljajo čustvene izraze? – Katere besede povečujejo vpliv? – Ali je vsebina objektivna ali pristranska? 5. Ustvarjanje lastnih medijskih izdelkov Učenci lahko pripravijo lastne: – novinarske prispevke, – podkaste, – videoposnetke ali plakate, kjer sami razmišljajo, kako predstaviti informacije odgovorno, jasno in pošteno.

Izpitna vprašanja Flashcards

(69 cards)