Kazensko materialno pravo - splošni del Flashcards

Question

Aktivno personalitetno načelo

Answer 1

KZ velja, če naš državljan stori kaznivo dejanje zunaj ozemlja Slovenije in ne gre za kazniva dejanja, ki so našteta v 11. členu (realno načelo ima prednost pred aktivno personalitetnim načelom). Našega državljana ni dovoljeno izročiti tuji državi, da bi mu tam sodili za kaznivo dejanje, ki ga je tam storil, hkrati ni dopustno, da bi se naš državljan, ki je v tujini storil kaznivo dejanje in se zatekel v našo državo, izognil kazenskemu pregonu. Aktivno personalitetno načelo je subsidiarno – uveljavi in uporabi se le, če kazenskopravna intervencija v tujini ni bila zadostna. Storilec se ne preganja (14/2): 1) če je kazen, na katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal, ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo določeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Sloveniji, 2) če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen, mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala, 3) če se kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca in takšna zahteva ni bila vložena. Načelo ne bis in idem je spoštovano. Upoštevajo se tuja oprostilna ali obsodilna sodba ter določbe tujega zakona o zastaranju in posebnih pogojih za kazenski pregon. Pogoj za uveljavitev KZ je kaznivost dejanja po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo dejanje storjeno – identiteta norme ali dvojna kaznivost. Ta pogoj ni absoluten, ker je prepuščeno presoji ministra za pravosodje, ali je uveljavitev našega prava smotrna, čeprav dejanje v tuji državi ni inkriminirano. Pripor in odvzem prostosti med izročitvenim postopkom ter del kazni, ki jo je storilec prestal v tujini, se vštejejo v kazen, ki jo izreče naše sodišče.

Answer 2

Naš KZ se uveljavi glede tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje proti našemu državljanu ali naši državi, če se ga pri nas zaloti ali ga naši državi izročijo. Načelo je subsidiarno – KZ-1 se uporabi, če ni zadostno kazenskopravno varstvo, ki ga nudi tuja država. Veljajo prej našteti 3 pogoji, ki izključujejo kazenski pregon, in identiteta norme z možnostjo, da se po presoji ministra za pravosodje od tega načela odstopi.

Answer 3

Naš KZ velja in se uporabi zoper tujega državljana, ki je v tujini storil kaznivo dejanje zoper tujega državljana ali tujo državo in je bil zaloten pri nas, če gre za kaznivo dejanje za katerega je predpisana kazen 3 let zapora ali hujšo kazen. Univerzalno načelo je subsidiarno in je vezano na identiteto norme. Naše sodišče ne more izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno. Glede identitete norme velja izjema, ki se nanaša na dejanja, ki veljajo za kazniva po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti. Po KZ se sme preganjati storilec tudi ne glede na zakon države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, če gre za dejanje, ki velja za kaznivo po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.

Answer 4

1) načelo legitimnosti in omejenosti represije, 2) načelo zakonitosti, 3) načelo humanosti, 4) načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti, 5) načelo individualizacije kazenskih sankcij.

Answer 5

Načelo legitimnosti represije je zahteva po moralni in etični upravičenosti vsakega represivnega posega v človekove pravice in svoboščine na zakonodajni in praktični ravni. Kazenskopravna prisila je sredstvo, ki ga je treba skrajno varčno uporabljati – ultima ratio (poslednje sredstvo).

Answer 6

Kazniva dejanja in kazenskopravne sankcije se lahko predpisujejo le z zakonom, ki je pisen (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta). To pa ne pomeni, da je uporaba pravnih pravil, ki izvirajo iz običajnega prava, v kazenskem pravi vedno nedopustna. Prepovedani analogiji sta: • analogia iuris (pravna analogija) – za kaznivo se šteje tudi dejanje, ki ni zapisano v zakonu, vendar iz splošnih pravnih načel izhaja, da je družbi nevarno. • analogia legis (zakonska analogija) – kazenskopravna norma se raztegne tudi na primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, vendar so podobni tistim, ki so obseženi v normi. Dopustna je analogia intra legem, ki pomeni, da je zakonodajalec v opisu kaznivo dejanje navedel izrecno nekaj njegovih znakov, vendar ne vseh, ki bi se lahko v resničnosti pojavili: "...in v drugih primerih..." Načelo zakonitosti je nastalo, da bi z zakonom omejili in določili pravice državnih organov v razmerju do državljanov ter vzpostavili ravnotežje med pravicami države oz. njenih organov in pravicami ljudi, na katere se razteza oblast države. Načelo pravne varnosti – pravna varnost je izraz, s katerim označujemo varnost ljudi pred samovoljnimi in nezakonitimi posegi državnih organov v njihov pravni položaj. Nullum crimen sine lege certa.

Answer 7

Načelo humanosti je deloma vsebovano že v načelu legitimnosti represije. Izhaja iz vrednote človekovega dostojanstva, kar je negacija vsake nečlovečnosti. Ustava poudarja to načelo v: • § 17 – prepoved smrtne kazni, • § 18 – prepoved mučenja, • § 21 – spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih postopkih ter med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni, • § 34 – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. Načelo humanosti se izraža tudi v določbah KZ, ki govorijo o izbiri in odmeri kazni. Določbe o izbiri in odmeri kazni v sodobnem kazenskem pravu odpirajo sodiščem široke možnosti za humano kaznovalno politiko.

Answer 8

Načelo subjektivne ali krivdne odgovornosti pomeni, da povzročitev prepovedane in škodljive posledice sama po sebi še ne zadostuje za uporabo kazni. Kazen se sme uporabiti, če je dokazano, da je obtoženec zares storilec dejanja, ki ga je obtožen, in če je ugotovljeno, da je kazensko odgovoren. Krivda je očitek, ki ga je treba v vsakem primeru ugotoviti in se ne sme nikoli predpostavljati.

Answer 9

``` Načelo individualizacije kazenskih sankcij v kazenskem zakoniku ni nikjer izrecno omenjeno, vendar pa so določbe KZ-1, ki konkretizirajo to načelo, določbe o: • odmeri kazni, • omilitvi kazni, • pogojni obsodbi in sodnem opominu, • varnostnih ukrepih. ```

Answer 10

1) Protipravnost 2) Nujno varstvo pravnih vrednot 3) Kaznivo dejanje in znaki kaznivega dejanja 4) Kazen

Answer 11

Splošni pojem kaznivega dejanja je trostopenjski, sestavljajo pa ga naslednji elementi: 1. človekovo voljno ravnanje, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja 2. protipravnost 3. krivda

Answer 12

Sodišče izda oprostilno sodbo: 1) če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje; 2) če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost; 3) če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen; 4) ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

Answer 13

Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo. Zato ločimo: • storitvena (komisivna) kazniva dejanja • opustitvena (omisivna) kazniva dejanja

Answer 14

Opustitvena kazniva dejanja so značilna po tem, da storilec ni izvršil določene zapovedi v primeru, da je zapoved izrecno določena v KZ (= prava opustitvena dejanja), ali če se iz opisa kaznivega dejanja lahko razbere, da je kaznivo dejanje tudi v primeru, ko je prepovedana posledica nastala zaradi pasivnosti tistega, ki bi jo moral preprečiti (= neprava opustitvena dejanja).

Answer 15

Razlikujemo prava in neprava opustitvena kazniva dejanja.

Answer 16

Prava opustitvena dejanja so tista, pri katerih kazenski zakonik izrecno predpisuje dolžnost delovati oziroma kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine ali za preprečitev nastanka prepovedane posledice. Prava opustitvena dejanja so lahko naklepna ali malomarna, lahko so tudi delicta communia (npr. kaznivo dejanje opustitve pomoči) ali delicta propria (npr. kaznivo dejanje opustitve zavarovanja pri vojaških vajah).

Answer 17

Glede razlike med pravimi in nepravimi opustitvami je pomembno, da je pri nepravih opustitvah izvršitveni način ključen drugačen način, kako je dolžnost zavarovati kazenskopravno dobrino predpisana. Neprave opustitve namreč v materialnem kazenskem zakonu niso inkriminirane kot opustitve, ampak kot storitve (inkriminacijske norme so prepovedne). Neprava opustitvena dejanja pomenijo opustitev dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice (garantna dolžnost). Garantna dolžnost je lahko razvidna iz opisa določenega kaznivo dejanje ali ni izrecno določena, vendar je iz narave dejanja razvidno, da ga je možno storiti s storitvijo in opustitvijo.

Answer 18

Dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice ne zadeva vsakogar. Dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice lahko izhaja iz drugega zakona, ne nujno kazenskega. Med varovalne garantne dolžnosti uvrščamo: • družinska in podobna razmerja (starševske in skrbniške dolžnosti, dolžnosti zakoncev, starih staršev…) – npr. če partner ne reši svojega partnerja v življenjski nevarnosti • dolžnosti z elementom odvisnosti, ki praviloma izhajajo iz pogodbenega razmerja, vendar le, če je prišlo do dejanskega prevzema oblasti – npr. učitelj smučanja ne pomaga učencu pri padcu, zato ta utrpi ozebline, odgovornost proizvajalca za proizvod (denimo zdravila) • dolžnosti, ki izvirajo iz uradnega položaja ali razmerij v pravni osebi – zlasti dolžnosti policistov, vojakov, tožilcev, uradnih oseb pri izvrševanju kazenskih sankcij,… Med nadzorstvene garantne dolžnosti pa sodijo: • nadzor nad nevarnimi nepremičnimi in premičnimi stvarmi in živalmi – npr. oče dopusti, da si njegov polnoletni sin pijan izposodi avto; hišnik ne zamenja pregorelih žarnic in zato slabovidi stanovalec pade po stopnicah • nadzor nad protipravnimi ravnanji drugih z omejeno odgovornostjo za taka ravnanja (zlasti otrok in oseb s težavami v duševnem zdravju), ki so v razmerju nadzora s strani nosilca dolžnosti v razmerju podrejenosti – npr. učitelj, ki ne nadzira otrok med šolskim odmorom in skozi okno vržejo stol, ki pade na mimoidočega in ga hudo telesno poškoduje • nadzor nad nevarnimi kavzalnimi poteki, ki jih je sprožilo prav ravnanje nosilca dolžnosti – npr. povzročitev prometne nesreče.

Answer 19

Vzročna zveza v kazenskem pravu je objektivna vzročnoposledična zveza med izvršitvenim ravnanjem in prepovedano posledico.

Answer 20

Teorija o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev Teorija o kvalitativnem razlikovanju vzrokov in pogojev Teorija o kvalitativnem razlikovanju vzrokov in pogojev

Answer 21

Teorija o enakem pomenu vseh vzrokov in pogojev (teorija conditio sine qua non, ekvivalenčna teorija) Za vzrok nastale posledice se šteje vsaka storitev ali opustitev, ki je v kakršnikoli zvezi s posledico. Posledica ne bi nastala, če bi manjkal katerikoli vzrok ali pogoj. Svojo pozornost omejuje le na človekova ravnanja. Primer: voznik avtomobila, ki bistveno prekorači omejitev hitrosti, in kolesarka, ki se napačno vključuje na glavno cesto – ali je ravnanje voznika povzročilo nesrečo? Po teoriji conditio sine qua non ja, saj brez njegove prehitre vožnje ne bi prišlo do nesreče.

Answer 22

je nastala kot kritika teorije conditio sine qua non. Trdi, da so le vzroki sposobni povzročiti posledico in ne pogoji.

Answer 23

Za vzrok prepovedane posledice se šteje le dejavnik, ki redoma in praviloma povzroči prav takšno posledico, kakršna je nastala. Izključuje torej vse izjemne, nenavadne, netipične primere. Primer: voznik kombija na parkirišču rahlo zadane drug avto, katerega voznik se tako (pretirano) prestraši, da ga zadane kap in umre – teorija adekvatnosti pokaže, da ne more biti manjši prekršek voznika kombija vzrok za smrt drugega voznika. Drug primer: v požaru v porodnišnici umre več dojenčkov, vendar vzrok za požar in njihovo smrt ni petminutna odsotnost medicinske sestre, če le-ta ni ravnala v nasprotju s pravili zdravstvene stroke. Če pa je, bi šlo lahko za malomarno zdravljenje, ne pa za povzročitev smrti iz malomarnosti (do tega rezultata bi pripeljala ekvivalenčna teorija).

Answer 24

1. Storitvena in opustitvena kazniva dejanja Kriterij za to delitev je način izvršitve kaznivega dejanja. 2. Poškodbena in ogrozitvena kazniva dejanja Delimo jih glede na prepovedano posledico – ali je storilec s svojim ravnanjem kazenskopravno zavarovano dobrino poškodoval, kadar je poškodba v zakonu določena kot prepovedana posledica, ali le ogrozil. Če jo je le ogrozil, je treba razlikovati, ali je nastala abstraktna ali konkretna nevarnost za zavarovano dobrino glede na to, katera izmed obeh nevarnosti je z zakonom določena kot prepovedana posledica. KZ določa konkretno nevarnost kot prepovedano posledico večkrat, praviloma zahteva, da je nastala poškodbena posledica. 3. Enoaktna in večaktna Primer večaktnega kaznivega dejanja: rop, posilstvo. Kaznivost v okviru dane kvalifikacije zahteva izvršitev več različnih ravnanj. 4. Enostavna in sestavljena kazniva dejanja Pri enostavnih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan obsega eno k.d.. Pri sestavljenih kaznivo dejanje zakonski dejanski stan združuje več k.d.. Primer: 213. čl. – rop = tatvina po 211. čl. in prisiljenje po 142. čl. 5. Trenutna in trajajoča kazniva dejanja Trenutno je tisto kaznivo dejanje ki se po svoji naravi lahko izvrši v trenutku ali v zelo kratkem časovnem obdobju. Trajajoče je tisto kaznivo dejanje, ko storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje. Primer: ugrabitev. Štejemo, da je takšno kaznivo dejanje dokončano, ko protipravno stanje preneha. 6. Splošna in posebna kazniva dejanja Ta kriterij deli kaznivo dejanje glede na to, kdo je lahko storilec. Pri splošnih kaznivih dejanjih se zakonski dejanski stan začenja z besedo "kdor", kar pomeni, da je storilec kaznivo dejanje lahko vsakdo, ki je lahko subjekt kazenskega prava (delicta communia). Pri posebnih kaznivo dejanje (delicta propria) namesto "kdor" nastopa uradna oseba, vojaška oseba, mati, zagovornik, zdravnik, roditelj, posvojitelj, skrbnik, polnoletna oseba,... 7. Lastnoročna kazniva dejanja Potreben je telesni podvzem zavržnega dejanja – tujeročno sostorilstvo in posredno storilstvo ni možno. Primer: posilstvo. 8. Politična kazniva dejanja

Answer 25

1) Opisne dispozicije V kazenski zakonodaji jih je največ. S kar se le da skopimi in natančno izbranimi izrazi povejo, kdo je lahko storilec, s katero storitvijo ali opustitvijo je kaznivo dejanje možno storiti (izvršitveno dejanje ali dejanja), kakšna posledica mora nastati in druge okoliščine, brez katerih dejanje ni kaznivo. Namen: kolikor mogoče natančno razmejijo cono kriminalnega od nekriminalnega. KZ včasih veže kaznivost inkriminiranega ravnanja na nastanek določene posledice, ki ni prepovedana posledica. Po tej tehniki poseže, kadar je treba razmejiti kaznivo dejanje od prekrška. Objektivni pogoj kaznivosti: zanj ni potrebno, da bi bil zajet s storilčevo krivdo. 2) Enostavne dispozicije se omejujejo na kratko in jasno izjavo. Z njimi niso določena izvršitvena ravnanja niti kakšna druga okoliščina niti ni natančneje določeno, kako je treba razumeti kakšno besedo. S takšno dispozicijo je kljub njeni enostavnosti povedano vse, kar je bistveno in pomembno za prepoznavanje tistega kaznivega dejanja. 3) Alternativne dispozicije povejo, da se kaznivo dejanje lahko stori na 2 ali celo več načinov – z 2 ali več različnimi ravnanji. 4) Blanketne dispozicije se sklicujejo na druge pravne predpise, ki dispozicijo dopolnjujejo. KZ določa vse bistvene znake določenega kaznivo dejanje, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu. Pri predpisovanju blanketnih dispozicij morata biti zakonodajalec in sodna praksa posebej vestna in previdna, da se ne širi cona kaznivosti in da se v kazensko pravo ne predpisi, ki bi nasprotovali konceptom, vrednostnim sistemom in lestvicam vrednot v kazenskem pravu. 5) Objektivni pogoj kaznivosti Kazenski zakonik včasih v opis kaznivega dejanja v inkriminacijski normi uvede t.i. objektivni pogoj kaznivosti. To je posebna predpostavka kaznivosti dejanja zunaj standardnih elementov trodelnega splošnega pojma kaznivega dejanja. Zato ni potrebno, da ima storilec zavest (niti potencialne) o prepovedanosti izpolnitve danega objektivnega pogoja kaznivosti, niti da je do njega v odnosu naklepa ali malomarnosti. Zakonodajalci redko posegajo po tem institutu. Tipični primer je kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu; 126. člen KZ-1 določa "Kdor sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje …". Zaradi razmejitve s prekrški, je bil v to normo vnesen objektivni pogoj kaznivosti, ki je v tem primeru smrt ali huda telesna poškodba kakšnega udeleženca pretepa. Nekateri teoretiki pri tem zahtevajo vsaj malomarnost do objektivnega pogoja kaznivosti.

Answer 26

Ravnanja, delovanja, vedenja, ki se izrazijo v zunanjem svetu, so lahko aktivna – storitve. Tudi pasivnost je vedenje in ravnanje, ki lahko povzroči posledico – opustitve. Kaznivo dejanje se lahko stori s storitvijo ali opustitvijo. Zato ločimo: • storitvena (komisivna) kazniva dejanja • opustitvena (omisivna) kazniva dejanja Večina kaznivih dejanje se stori s storitvijo – z aktivnim ravnanjem. Večinoma gre za kršitev določene prepovedi. Prepoved je vsebovana v opisu kaznivega dejanja včasih neposredno, največkrat posredno ali implicitno. Katera ravnanja se štejejo za storitev kaznivega dejanja, je včasih določeno v opisu kaznivo dejanje. Takrat je to eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zakonsko izvršitveno dejanje – se lahko izvrši le s storitvijo, obseženo v opisu kaznivega dejanja. Naravno izvršitveno dejanje – storitev v KZ ni določena, za obstoj kaznivega dejanja je brez pomena, s kakšno storitvijo je storilec uresničil prepovedano posledico. Opustitvena kazniva dejanja so značilna po tem, da storilec ni izvršil določene zapovedi v primeru, da je zapoved izrecno določena v KZ (= prava opustitvena dejanja), ali če se iz opisa kaznivega dejanja lahko razbere, da je kaznivo dejanje tudi v primeru, ko je prepovedana posledica nastala zaradi pasivnosti tistega, ki bi jo moral preprečiti (= neprava opustitvena dejanja).

Answer 27

Prava opustitvena dejanja so tista, pri katerih kazenski zakonik izrecno predpisuje dolžnost delovati oziroma kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine ali za preprečitev nastanka prepovedane posledice. Prava opustitvena dejanja so lahko naklepna ali malomarna, lahko so tudi delicta communia (npr. kaznivo dejanje opustitve pomoči) ali delicta propria (npr. kaznivo dejanje opustitve zavarovanja pri vojaških vajah). Glede razlike med pravimi in nepravimi opustitvami je pomembno, da je pri nepravih opustitvah izvršitveni način ključen drugačen način, kako je dolžnost zavarovati kazenskopravno dobrino predpisana. Neprave opustitve namreč v materialnem kazenskem zakonu niso inkriminirane kot opustitve, ampak kot storitve (inkriminacijske norme so prepovedne). Neprava opustitvena dejanja pomenijo opustitev dolžnosti preprečiti nastanek prepovedane posledice (garantna dolžnost). Garantna dolžnost je lahko razvidna iz opisa določenega kaznivo dejanje ali ni izrecno določena, vendar je iz narave dejanja razvidno, da ga je možno storiti s storitvijo in opustitvijo. Dolžnost intervenirati za preprečitev nastanka prepovedane posledice ne zadeva vsakogar. Dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice lahko izhaja iz drugega zakona, ne nujno kazenskega. Med varovalne garantne dolžnosti uvrščamo: • družinska in podobna razmerja (starševske in skrbniške dolžnosti, dolžnosti zakoncev, starih staršev…) – npr. če partner ne reši svojega partnerja v življenjski nevarnosti • dolžnosti z elementom odvisnosti, ki praviloma izhajajo iz pogodbenega razmerja, vendar le, če je prišlo do dejanskega prevzema oblasti – npr. učitelj smučanja ne pomaga učencu pri padcu, zato ta utrpi ozebline, odgovornost proizvajalca za proizvod (denimo zdravila) • dolžnosti, ki izvirajo iz uradnega položaja ali razmerij v pravni osebi – zlasti dolžnosti policistov, vojakov, tožilcev, uradnih oseb pri izvrševanju kazenskih sankcij,… Med nadzorstvene garantne dolžnosti pa sodijo: • nadzor nad nevarnimi nepremičnimi in premičnimi stvarmi in živalmi – npr. oče dopusti, da si njegov polnoletni sin pijan izposodi avto; hišnik ne zamenja pregorelih žarnic in zato slabovidi stanovalec pade po stopnicah • nadzor nad protipravnimi ravnanji drugih z omejeno odgovornostjo za taka ravnanja (zlasti otrok in oseb s težavami v duševnem zdravju), ki so v razmerju nadzora s strani nosilca dolžnosti v razmerju podrejenosti – npr. učitelj, ki ne nadzira otrok med šolskim odmorom in skozi okno vržejo stol, ki pade na mimoidočega in ga hudo telesno poškoduje • nadzor nad nevarnimi kavzalnimi poteki, ki jih je sprožilo prav ravnanje nosilca dolžnosti – npr. povzročitev prometne nesreče. Človekova pasivnost mora biti elementarno sposobna povzročiti ustrezno prepovedano posledico iz posamezne (sicer storitvene) inkriminacije. Kazniva dejanja, ki jih ni mogoče izvršiti v (nepravi) opustitveni obliki so denimo sodelovanje pri pretepu, dogovor za kaznivo dejanje, vsi hujskaški in verbalni delikti. Vprašanje je, ali so možne oblike udeležbe v opustitvi (sostorilstvo, pomoč, napeljevanje). Možno si je zamisliti npr. paznika v zaporu, ki ne ukrene nič, medtem ko en jetnik davi drugega – v tem primeru odgovarja za pomoč, je pa odvisno od konkretnega primera, saj bi lahko v kakšni drugi situaciji odgovarjal tudi kot sostorilec.

Answer 28

Izvršitveno ravnanje je storilčevo ravnanje, ki je lahko storitev ali opustitev. To je ravnanje, s katerim storilec neposredno uresničuje bistvene zakonske ali naravne znake in posledico kaznivega dejanja. Ravnanja so lahko določena v zakonu kot izvršitvena ali jih štejemo za izvršitvena zaradi njihove narave. Razlikujemo naravna in zakonska izvršitvena ravnanja. Izvršitveno ravnanje je lahko le eno, lahko jih je več, če so potrebna, da bi nastala prepovedana posledica. Lahko je tudi več različnih izvršitvenih ravnanj, če v določeni časovni povezanosti šele vsa skupaj povzročijo prepovedano posledico. Od izvršitvenih ravnanj moramo razlikovati pripravljalna dejanja, dejanja pomoči in dejanja napeljevanja (udeležbena dejanja). Pri opustitvah ne govorimo o vzročnosti, ker te po naravi stvari ne more biti, pač pa govorimo o pripisljivosti posledice opustitvenemu ravnanju.

Answer 29

Posledica v kazenskopravnem pomenu je praviloma poškodba pravne dobrine, ki je kazenskopravno zavarovana – poškodbena kazniva dejanja. Določene pomembne dobrine je treba zavarovati, preden pride do poškodbe – ko so šele ogrožene. Kazniva dejanja, pri katerih je zakon kot posledico določil ogrozitev zavarovane dobrine, imenujemo ogrozitvena kazniva dejanja (primer: dajanje ponarejenih bankovcev v promet, predrzna vožnja v cestnem prometu). Pravila, katerih kršitve po izkušnjah najpogosteje redoma privedejo do nastanka poškodbenih posledic, so kot zapovedi ali prepovedi zapisana v pravnih predpisih in kršitve teh pravil so tam določene kot prekrški. Toda če ima kršitev takšnih pravil za posledico neposredno ali konkretno ogrozitev življenja ljudi ali premoženja večje vrednosti, gre za kazniva dejanja, če so podani drugi z zakonom določeni pogoji.

Answer 30

Ogrozitev zavarovane dobrine se pojavi kot konkretna nevarnost, če nevarnost neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, in se to po srečnem naključju ni zgodilo. Abstraktna nevarnost za zavarovano dobrino se pojavi, kadar obstaja le oddaljena teoretična možnost, da bi prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Kazniva dejanja, za katere zadostuje abstraktna nevarnost kot prepovedana posledica, je v KZ-1 malo, primer je povzročitev nevarnosti z jedrskimi snovmi. Abstraktne ogrozitvene inkriminacije so pogosto blanketno oblikovane. Posebej problematična je konstrukcija abstraktnega ogrožanja v malomarnosti.

Answer 31

Bit kaznivega dejanja tvori celovitost objektivnih in subjektivnih znakov, ki kot celota opredeljujejo nepravo določenega dejanja. K objektivnim znakom biti kaznivega dejanja sodijo vse okoliščine dejanja, ki zadevajo zunanjo pojavnost deliktnega dogajanja. Subjektivna bit kaznivega dejanja pa zajemajo okoliščine dejanja, ki ležijo v duševnem področju storilca.

Answer 32

ponavadi najdemo v 1. odstavku določenega člena ali kot prvi člen določenega poglavja. Zakonodajalec je z danim opisom zajel najbolj pogoste, tipične, povprečne primere tistega kaznivega dejanja.

Answer 33

Privilegirane oblike so milejše, kvalificirane oblike so hujše. Ustvari se nov dejanski stan, ki ga od temeljne oblike razlikuje določena okoliščina. Zanj se predpiše drugačen milejši ali strožji kazenski okvir od tistega, ki je predpisan za temeljno kaznivo dejanje. Če sodišče ugotovi, da je v konkretnem primeru podana okoliščina, ki temeljno kaznivo dejanje privilegira ali kvalificira, mora dejanje pravno kvalificirati po ustreznem členu ali odstavku in zanj odmeriti kazen v okvirih kazni, ki je predpisana za privilegiran ali kvalificiran primer. Primeri privilegiranih oblik temeljnega kaznivo dejanje uboja: uboj na mah, povzročitev smrti iz malomarnosti, detomor. Kvalificirane oblike pa so: odvzem življenja na grozovit ali zahrbten način; iz koristoljubnosti, z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi,…

Answer 34

Splošni objekti kazenskopravnega varstva so družbeni odnosi, interesi in vrednote, ki so posebnega pomena za ljudi in družbo, tako da jim pravni red daje položaj pravnih dobrin in jim zagotavlja kazenskopravno varstvo. Kazenskopravna intervencija se sme v naši državi uporabljati le zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih temeljnih z ustavo in pravnim redom določenih pravnih dobrin. Posebni objekti kazenskopravnega varstva so konkretneje opredeljeni družbeni odnosi, interesi in pravne dobrine (človekovo življenje, telesna nedotakljivost, državljanske in politične pravice, čast in dobro ime, itd.). Posamezni objekti kazenskopravnega varstva so konkretne pravne dobrine, ki jih varuje kazensko pravo (n.pr.: človekova svoboda gibanja).

Answer 35

Stek kaznivega dejanja nastane, kadar je iz opisa dejanja oz. dogodka, ki je predmet kazenskega postopka, razvidno, da je storilec uresničil zakonske znake 2 ali več kaznivih dejanj oz. je uresničil dvoje ali več prepovedanih posledic, ki so določene v 2 ali več členih KZ. Idealni stek kaznivih dejanj – zakonski znaki več kaznivo dejanje se uresničijo z enim dejanjem. Realni stek kaznivih dejanj – storilec z več storitvami ali opustitvami uresniči zakonske znake več kaznivih dejanj oz. več prepovedanih posledic. Četudi za dejanja v steku storilcu sodijo hkrati, se vsako kaznivo dejanje, ki je v steku z drugim, obravnava samostojno. Pri navideznem idealnem steku ne gre za 2 ali več, temveč za eno kaznivo dejanje. Pri navideznem realnem steku ne gre za 2 ali več, temveč za eno kaznivo dejanje.

Answer 36

Pomeni, da imamo opraviti z enim samim kaznivim dejanjem kljub temu, da je storilec z eno storitvijo ali opustitvijo uresničil zakonske znake oz. prepovedane posledice 2 ali več zakonskih dejanskih stanov. Najprej je treba ugotoviti, ali sploh gre za kaznivo dejanje glede na temeljne elemente, nato je treba ugotoviti, kateri člen ali členi posebnega dela KZ bi bili lahko v primeru uporabljeni. Zakonska opisa 2 ali več kaznivih dejanj, ki pridejo v poštev, sta v medsebojnih odnosih: 1) specialnosti, 2) subsidiarnosti, 3) konsumpcije. 1) Odnos specialnosti je podan, kadar eden izmed zakonskih opisov (lex specialis) vsebuje vse zakonske znake drugega opisa (lex generalis), vendar ima prvi enega ali več zakonskih znakov, ki so ožji ali drugačni in konkretizirajo splošnejšo določbo. Zakonska opisa dveh kaznivih dejanj sta v razmerju splošnega in posebnega. V takšnih primerih nimamo opravka z dvema kaznivima dejanjem, čeprav so uresničeni zakonski znaki obeh, temveč le z enim. Lex specialis derogat legi generali. Stek je navidezen, če je storilec uresničil zakonske znake temeljnega kaznivega dejanja in njegovo kvalificirano oz. privilegirano obliko. To velja, če so takšne oblike opisane v posebnem odstavku istega člena ali če so opisane v posebnem členu. Uporabiti je treba le eno določbo KZ in sicer tisto, ki se vsebinsko in smiselno bolje prilega dejanju oz. dogodku, kakor se je zgodil v resnici – to je specialni opis. Primer: vsa kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila se izvršijo z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, npr. ponareditev uradne listine. Vendar pri tem ne gre za dve kaznivi dejanji – zlorabe položaja in ponareditve uradne listine. 2) Odnos subsidiarnosti Eno kaznivo dejanje je le predhodna faza drugega. Lex primaria derogat legi subsidiariae. Sem sodijo primeri, ko gre za odnos med kaznivimi pripravljalnimi dejanji oz. poskusom in dokončanim kaznivim dejanjem. V vseh takih primerih je stek navidezen, če je bilo storjeno kaznivo dejanje in dejanja, ki so v odnosu do njega pripravljalna dejanja (če so kazniva) ali izvršitvena (kazniv poskus). – npr. dogovor za kaznivo dejanje 3) Odnos konsumpcije Celotna kriminalna količina enega dejanja je vsebovana v drugem. Hujše istovrstno kaznivo dejanje zajema vse njegove milejše oblike ne glede na njihovo zakonodajnotehnično oblikovanost. Sem spadata pravilo, da hujša oblika udeležbe (sostorilstvo -> napeljevanje -> pomoč) konsumira milejšo, in pravilo, da ena kvalificirana oblika določenega kaznivega dejanja konsumira vse druge v steku. Pri odnosu konsumpcije je treba uporabiti vrednostno metodo. Rezultat logičnih miselnih operacij je treba na koncu podvreči vrednostni in smiselni oceni. Primer: rop = tatvina + velika tatvina, rop = prisilitev + tatvina,… Včasih pa ni enostavne rešitve, recimo pri odnosu med ropom in lahko telesno poškodbo, ki jo povzroči ropar med ropom. Če je lahka telesna poškodba na spodnji meji telesnih poškodb, bi morda lahko rekli, da kaznivo dejanje ropa konsumira kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe. Če pa s poškodbe na zgornji meji lahkih telesnih poškodb, ali če gre za nevarno sredstvo ali način storitve, pa je potrebno lahko telesno poškodbo ekskludirati (izločiti) in jo šteti za samostojo kriminalno količino, ki ni zajeta v kaznivo dejanje ropa.

Answer 37

Je podan v primeru, ko storilec z več ravnanji uresniči zakonse znake dveh ali več različnih kaznivih dejanj in mu za vsa tako uresniena dejanja sodijo hkrati. 1) Sestavljeno kaznivo dejanje Zakon 2 ali več sicer samostojno inkriminiranih kaznivih dejanj združi v eno samo, ki je ponavadi kvalificiran primer temeljnega kaznivega dejanja. (npr. nasilništvo) 2) Nekaznivo predhodno dejanje Samostojno inkriminirano dejanje se lahko pojavi kot predhodna faza drugega kaznivo dejanje in izgubi svojo samostojnost. (npr. nekdo napravi ponarejen ključ 306. člen in pozneje z njim izvrši vlomno tatvino 205. člen) 3) Nekaznivo naknadno dejanje je dejanje, s katerim storilec uresniči namen, ki ga je imel z izvršitvijo kzaznivega dejanja. To pravilo velja ne glede, ali gre za idealni ali realni stek. (npr. če tat po storjeni tatvini ukradeno stvar uniči, ne bo odgovarjal v smislu 219.člena) 4) Kolektivno kaznivo dejanje Storilec je v določenem obdobju storil večje število istovrstnih kaznivih dejanj. Ta dejanja se vzamejo za eno samo dejanje, za katerega zakon predpisuje dovolj širok kazenski okvir. V KZ ni nobenega takšnega kaznivega dejanja. Nanje spominjajo le nekatera kazniva dejanja, pri katerih KZ uporablja nedovršne glagole, ko določa izvršitveno dejanje (n.pr.: 196. čl. – neupravičena proizvodnja in promet z mamili). V takšnih primerih se serijska protipravna dejavnost šteje za eno in ne za več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.

Answer 38

Uzakonil ga je KZ-1, prej pa je bil to konstrukt sodne prakse. V resnici gre za posebno obliko navideznega realnega steka. Očitki temu institutu so, da gre za grosistični popust pri kriminalni dejavnosti. Storilec v daljšem ali krajšem časovnem obdobju stori celo serijo kaznivih dejanj. Takšna serijska dejavnost se lahko šteje za eno kaznivo dejanje, če so vsa dejanja tako medsebojno povezana, da se z življenjskega stališča pokažejo kot celota in posamezna dejanja kot sestavni deli celote – nadaljevano kaznivo dejanje. 1. odstavek 54. člena določa: Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje. Nadaljevano kaznivo dejanje je torej posebna oblika navideznega realnega steka. Iz številnih kaznivih dejanj napravimo pravno konstrukcijo enega nadaljevanega kaznivega dejanja, če gre ob upoštevanju življenjskih vrednostnih kriterijev za eno samo dogajanje in celoto. Za takšno analizo je treba uporabiti 2 skupini kriterijev – stalne (konstantne) in spremenljive (variabilne).

Answer 39

1) Stalni (konstantni) kriteriji – morajo biti podani v vsakem primeru. Brez njih nadaljevanega kaznivega dejanja ni. a) Časovna povezanost posameznih dejanj – med posameznimi dejanji, ki se združujejo, mora biti določena časovna povezanost, kontinuiteta. Gre za istočasno ali zaporedno izvršitev (torej dokončanje) ali izvršitev poskusa dveh ali več premoženjskih kaznivih dejanj. Na splošno je ni možno natančno opredeliti. Ta pogoj je odvisen od ocene v konkretnem primeru. b) Istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj – to pa ne pomeni, da morajo biti le kazniva dejanja zoper premoženje, temveč gre za vsa kazniva dejanja, pri katerih je na eni strani prišlo do povečanja premoženja in na drugi do zmanjšanja (primer: kaznivo dejanje poneverbe). Nadaljevano kaznivo dejanje zajema vse temeljne in kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja. Nadaljevano kaznivo dejanje je treba zato kvalificirati po členu, ki se nanaša na najhujše kaznivo dejanje, ki je sestavni del nadaljevanega kaznivega dejanja. Primer: podana je velika tatvina, če je storilec izvršil nekaj navadnih in nekaj velikih tatvin v povezanem časovnem obdobju. To dilemo rešuje tudi 2. odstavek 54. člena, ki določa, da storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj določi ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Pri tem pa se poleg glavne kazni zapora obvezno določi tudi stranska denarna kazen. Prenehanje ali nastanek določene okoliščine med storilčevo kriminalno dejavnostjo lahko spremeni naravo dogajanja, da onemogoči konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. c) Enoten psihični odnos storilca – koristoljubnost ali oškodovalni nagib storilca. Za nadaljevano kaznivo dejanje gre, če je storilčev naklep od začetka zajel vsa pozneje storjena kaznivo dejanje po številu ali končnem rezultatu ali je podana storilčeva odločitev, da bo kontinuirano izvrševal določena kaznivo dejanje (enoten naklep). Pri storilcu mora biti torej še poseben namen (koristoljubnost) ali poseben nagib (oškodovalni); ta zahteva pomeni, da mora pri storilcu obstajati direktni naklep. Nadaljevano kaznivo dejanje je možno tudi v primerih, ko je dokazan enoten psihični odnos storilca do kontinuirane kriminalne dejavnosti, ko se vsaka nova odločitev za storitev kaznivo dejanje pokaže kot obnovitev prejšnje. Primer: storilec izvrši eno kaznivo dejanje poneverbe in se pri tem ustavi, ker pa pri prvi poneverbi ni bil zaloten, se opogumi in nadaljuje. 2) Sprejemljivi (variabilni) kriteriji – kazniva dejanja se kažejo kot enotna dejavnost glede na kraj, način ali druge enake okoliščine. Stalnim kriterijem se mora torej pridružiti vsaj en spremenljivi, da bi bili prepričani v upravičenost konstrukcije. Spremenljivi kriteriji so okoliščine, ki povezujejo serijsko in kontinuirano kriminalno dejavnost storilca v življenjsko in naravno celoto. "Druga enaka okoliščina" bi lahko bila na primer izrabljanje enakega razmerja ali priložnosti (npr. sorodstveno razmerje, prijateljstvo).

Answer 40

``` Predmet razlage KZ je kazenskopravna norma (njeno besedilo). Sestavljena je iz naslova, opisa kaznivega dejanja (dispozicije) in predpisanega kazenskega okvira. Besedilo posamezne kazenskopravne norme je treba razlagati v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti ter soodvisnosti od drugih norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote. Metode (sredstva) za razlago KZ so: • jezikovna metoda, • logična metoda, • sistematična metoda, • primerjalna metoda, • zgodovinska metoda, • teleološka metoda, • racionalna metoda. ```

Answer 41

Tipični primeri iz splošnega dela KZ-1 so: • silobran – 22. člen, • skrajna sila – 32. člen, • prisiljenost (prej: sila in grožnja) – 23. člen. Primer izključitve protipravnosti iz posebnega dela KZ-1 je izključitev protipravnosti za neupravičeno izdajo skrivnosti v primerih, ko bi bila splošna korist od izdaje skrivnosti večja kot njena ohranitev (2. odst. 142. čl. KZ). Primer izključitve protipravnosti iz drugega pravnega akta je, ko policist z uporabo strelnega orožja povzroči komu hudo telesno poškodbo. To ni kaznivo dejanje ob upoštevanju vseh zelo natančnih omejevalnih predpisov, kdaj sme policist uporabiti takšno orožje (Pravilnik o policijskih pooblastilih).

Answer 42

Silobran je po 2. odstavku 22. člea KZ-1 obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

Answer 43

1) Napad a) Napad mora biti stvaren in resničen. To je dejansko in ne pravno vprašanje. Brez njegove rešitve ni možno rešiti pravnih vprašanj. Putativni (domnevni) silobran = storilec, ki se sklicuje na silobran, je subjektivno prepričan, da je bil napaden in da se je branil zoper napad, ki ga v resnici ni bilo. b) Napad mora biti protipraven. Lahko ga izvrši le človek, ker lahko le človek ravna protipravno. Napadalec lahko ravna naklepno, iz malomarnosti ali brez krivde. Napad je praviloma storitveno dejanje, vendar ni izključeno, da je tudi opustitev po vsebini napad, zoper katerega je dovoljena obramba. Gre za napadalčevo agresivno ravnanje, do katerega ta ni upravičen, in je usmerjeno v poškodbo osebe napadenega, poškodbo druge osebe ali poškodbo stvari. S stvarjo razumemo stvar, ki komu pripada, in splošne kazenskopravno zavarovane pravne dobrine. Napad je protipraven tudi, če ga stori duševni bolnik, spoznan za neprištevnega in kazensko neodgovornega, in če ga stori otrok, mlajši od 14 let, ki ni subjekt kazenskega prava. Protipraven je tudi napad, ki ga je napadeni sam izzval, razen če je napadeni namenoma izzval napad, da bi drugega poškodoval in se potem skliceval na silobran. c) Napad in obramba morata biti istočasna. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja. Pomembno je ugotoviti, kdaj je napad prenehal. 2) Obramba odvrača napad in mora imeti vse z zakonom določene lastnosti: a) Obramba mora biti naperjena zoper napadalca oz. zoper njegovo dobrino, če je to potrebno za odvrnitev napada. Če je v obrambi poškodovana 3. oseba ali njena dobrina, ne gre za silobran (lahko bi šlo za skrajno silo). Silobran je podan, če napadalec uporabi tujo stvar kot sredstvo za napad in je storilec oz. napadeni tisto stvar pri obrambi uničil ali poškodoval. b) Obramba mora biti neizogibno potrebna za odvrnitev napada. Pri tem je treba odgovoriti na vprašanji: • ali je bilo storilčevo (napadalčevo) ravnanje za odvrnitev napada sploh potrebno – ali napada ni bilo možno odvrniti drugače kot s poškodbo napadalčeve dobrine? Zoper protipraven napad se lahko vsakdo brani in od nikogar ni možno zahtevati, da mora bežati ali klicati na pomoč (drugače pa je pri skrajni sili, kjer mora biti zlo, ki grozi, večje od prizadejanega zla). • ali je podana sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe? Ni odločilno, ali sta napadena in poškodovana dobrina enakovredni. Za silobran gre tudi, če je napadalec ob življenje kljub temu, da je z napadom imel namen napadenega le telesno poškodovati O elementu krivde pri razpravi o (izključitvi) protipravnosti tu še ne more biti govora, saj se krivda ugotavlja šele pri potrjeni protipravnosti.

Answer 44

Če napad ni stvaren (razen če gre za dejansko zmoto), protipraven in istočasen, če obramba ni neizogibno potrebna in istočasna, ni podan niti položaj, ki bi spominjal na silobran. Če sodišče ugotovi, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za silobran, in je storilec prekoračil meje sorazmernosti med napadom in obrambo, dopušča KZ, da se ta okoliščina upošteva pri odmeri kazni. Pri prekoračenem silobranu protipravnost dejanja ni izključena. Podano je tudi kaznivo dejanje. 3. odst. 22. člena KZ-1: če je bil storilec (torej napadeni) zaradi napada močno razdražen ali prestrašen, in če sodišče to ugotovi, mu sme ob prekoračenem silobranu kazen odpustiti. Razdraženost in prestrašenost sta čustveni stanji, ki imata lahko za posledico instinktivno reagiranje zunaj človekovega nadzora. V tem primeru sodišče spozna storjeno dejanje za kaznivo dejanje in storilca za kazensko odgovornega ter mu izreče obsodilno sodbo, le kazen mu sme odpustiti zaradi izjemnih okoliščin subjektivne narave.

Answer 45

Novela KZ-1 (KZ-1B), uveljavljena 15.05.2012 je na novo zastavila skrajno silo v kazenskem pravu. Kot temeljno je uveljavila (v bistvu vrnila) upravičljivo skrajno silo z določbo 1. odstavka 32. člena: Dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo (upravičljiva skrajna sila). V naslednjem odstavku pa uveljavlja opravičljivo skrajno silo: Ni kriv storilec, ki stori protipravno dejanje, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost ali osebno svobodo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, če povzročeno zlo ni bilo nesorazmerno večje od zla, ki je grozilo, in če se storilec ni bil dolžan izpostaviti nevarnosti (opravičljiva skrajna sila). Skrajne sile, ki bi izključevala zgolj kznivost, slovensko kazensko pravo po novem ne pozna več.

Answer 46

1) Nevarnost  stvarna oziroma resnična (ne sme obstajati samo v domišljiji storilca). Putativna skrajna sila = storilec je glede nevarnosti v zmoti.  povzročijo ljudje, živali ali naravne sile.  grozi katerikoli pravno zavarovani dobrini. Dobrina lahko pripada tistemu, ki nevarnost odvrača, ali komu drugemu.  nezakrivljena. Na skrajno silo se ne more sklicevati, kdor je nevarnost sam povzročil krivdno – z naklepom ali malomarnostjo.  istočasna z odvračanjem nevarnosti. 2) Odvračanje nevarnosti  nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače (1. in 2. odstavek 32. člena).  prizadejano zlo ne sme biti večje od zla, ki je grozilo (razvrstitev kazenskopravnih dobrin po njihovem pomenu) (samo 2. odstavek 32. člena).

Answer 47

Prekoračitev mej skrajne sile – storilec pri odvračanju nevarnosti povzroči večje zlo od tistega, ki je grozilo. Če je zlo, povzročeno pri odvračanju nevarnosti, večje v meri, ki jo je še mogoče razumeti in trpeti, lahko sodišče uporabi pooblastilo iz 3. odst. 32. čl. KZ in storilcu kazen omili. Če je nesorazmernost med ogroženo in pri odvračanju nevarnosti poškodovano dobrino prevelika, sodišče fakultativnega pooblastila ne bo upoštevalo – nesorazmernost lahko šteje celo za oteževalno okoliščino. Tudi iz malomarnosti zakrivljena nevarnost je v določbi 3. odst. 32. čl. osnova za fakultativno omilitev kazni. Obstajajo posebne olajševalne okoliščine, v katerih je storilec prekoračil meje skrajne sile in zaradi katerih mu sme sodišče kazen odpustiti. Na skrajno silo se ne more sklicevati, kdor se je bil dolžan izpostaviti nevarnosti.

Answer 48

1) Absolutna sila pomeni, da je tisti, zoper katerega je bila uporabljena, onemogočen v uveljavljanju svoje volje. To je lahko: • višja sila (vis maior), ko se v dogajanje vmeša naraven dogodek in preusmeri vzročno dogajanje. Takrat kaznivo dejanje ni, ker ni vzročne zveze med človekovim ravnanjem in nastalo posledico. • absolutna sila, ki jo je uporabil človek zoper človeka zaradi tega, da bi ga prisilil storiti kaznivo dejanje. Neposredni povzročitelj dejanja, ki ima sicer vse znake kaznivega dejanja, zaradi absolutne sile ni mogel delovati po svoji volji, ni se mogel upreti in sploh ničesar storiti, da bi preprečil nastanek prepovedane posledice. Dejanje ni voljno dejanje in zato kaznivega dejanja ni. Storilec kaznivo dejanje je tisti, ki je drugega uporabil za svoje orodje. Ta institut ureja KZ-1 v 23. členom pod naslovom "prisiljenost". 2) Kompulzivna sila je podana, ko se je storilec sicer sam odločil, da bo storil kaznivo dejanje, toda pod pritiskom sile. Njegovo sicer voljno ravnanje je bilo izsiljeno z uporabo fizičnega nasilja. Ni izključeno, da je bilo izsiljeno z uporabo hipnoze ali mamil, če v teh primerih volja ni bila povsem izključena. Kompulzivna sila je lahko: • neposredna – nasilje je usmerjeno direktno na storilca, • posredna – nasilje je usmerjeno na bližnjo osebo ali stvar, da bi prisiljevani storil, kar prisiljevalec zahteva. 3) Grožnja je psihično nasilje, s katerim tisti, ki grozi, predoči komu, kaj ga čaka, če njegove zahteve ne bo izpolnil. Grožnja je vplivanje na voljo drugega, da bi se ta odločil ravnati v smeri storitve kaznivega dejanja. Lahko se nanaša neposredno na tistega, na kogar je naslovljena, ali na njegove bližnje, lahko je ustna, pisna ali izvršena s konkludentnimi dejanji.

Answer 49

Skupna lastnost kompulzivne sile in grožnje je, da se jima je na splošno in abstraktno možno upreti. Sila in grožnja morata imeti v dogajanju tolikšen pomen, da izključita protipravnost dejanja, storjenega pod njunim vplivom. Primere, ko se storilec sklicuje na kompulzivno silo ali grožnjo, je treba preizkusiti s kriteriji, ki veljajo za skrajno silo. Možno je, da je bil storilec zaradi uporabe kompulzivne sile v psihičnem stanju, ki izključuje njegovo prištevnost. Kdor je uporabil absolutno silo, šteje sam za storilca kaznivega dejanja, ki ga je sicer neposredno storil prisiljeni. Če je prisiljevalec uporabil kompulzivno silo ali grožnjo, je od objektivnih in subjektivnih okoliščin odvisno, katero kaznivo dejanje je storil, lahko je tudi napeljevalec ali pomagač.

Answer 50

Obstoj kaznivega dejanja je odvisen tudi od oškodovančeve volje. Izjeme od tega načela so pravne dobrine splošnega pomena, ko poseže država (npr. celovitost države, ustavni sistem, denarna enota, javni promet). Če je napadena pravna dobrina osebne narave, zakon prepušča pregon kaznivega dejanja oškodovancu kot predlagatelju ali zasebnemu tožilcu. Vprašanje o privolitvi oškodovanca je zanimivo v primerih, ko se pregon začne po uradni dolžnosti (dobrine splošnega pomena), četudi je bila s kaznivim dejanjem poškodovana dobrina osebnega pomena – omejevanje privolitvene sposobnosti. Izjemnega pomena pri privolitvi je odsotnost zmote na strani privolitelja.

Answer 51

Storilec se v času storitve zaveda odsotnosti (kazenskopravno veljavne) privolitve, vendar pa je zaradi dejansko obstoječih in zaznavnih okoliščin možno utemeljeno sklepati, da bi posameznik kot potencialni oškodovanec privolil v določeno posegaje v lastne pravne dobrine. Je pa nesporno, da takšne privolitve ali nasprotovanja ni dal in tudi ni mogel dati. Primeri: - sosedu med dopustom pušča pipa, drug sosed mu vdre v stanovanje in jo zapre (vprašanje je, ali je ta sosed znan po tem, da mu je zasebnost tako pomembna, da bi rajši utrpel škodo kot da bi nekdo prišel v njegovo stanovanje) - od nezavestnega si sposodimo kolo, ker gotovo ne bo imel nič proti - osebo, ki je poskušala storiti samomor pripeljejo na urgenco, vendar ima listek, da naj ga ne rešujejo (vprašanje je, ali bi bila po zdravniških pravilih opustitev zdravstvene pomoči tu dopustna ali pa bi po drugi strani morali sporočilo ignorirati in si zamisliti, da je domnevana privolitev za reševanje življenja…)

Answer 52

Za samomor in vse vrste telesnih samopoškodb velja načelo, da niso kaznive. Samopoškodbe ne morejo biti kaznivo dejanje, ker nista podana nevarnost in protipravnost. KZ inkriminira 2 posebni kaznivi dejanji, pri katerih je samopoškodba kazniva: • zloraba pravic iz socialnega zavarovanja (203. člen KZ-1), • izmikanje obrambnim obveznostim s preslepitvijo (362. člen KZ-1). Podobno velja za poškodbe lastnega premoženja. Izjeme so poškodbe stvari posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ter naravnih znamenitosti.

Answer 53

Niso kaznivo dejanje, ker športna dejavnost ni protipravna. Vsaka športna panoga poteka po pravilih tehnične, disciplinske in etične narave. Poškodbe v okviru teh pravil so nesreče, ki ne morejo biti kaznive, vendar so neizogibne. V cono kriminalnosti vstopi poškodba v okviru športa, če hudo krši športna pravila ali če je storilec šport izkoristil za kaznivo dejanje (zloraba športa).

Answer 54

Državne službe so hierarhično strukturirane in njihovi člani pravno zavezani ravnati po zapovedi nadrejenega. V praksi prihaja do primerov, ko podrejeni na zapoved nadrejenega ravna tako, da izpolni znake enega ali več kaznivih dejanj. Do takega ravnanja lahko pride na civilnem področju, težje primere poznamo iz vojaškega sveta. Kaznivo dejanje podrejenega se načelno priznava. Pravosodje lahko odvrne obsodbo takšnega storilca s procesnopravnim institutom opurtunitete pregona. Podobna rešitev je bila uporaba materialnopravnega instituta dejanja majhnega pomena iz 14. člena KZ, če je šlo za manj hudo kaznivo dejanje, vendar ga je KZ-1 črtal. Pri manj hudih kaznivih dejanjih je poslušnost tako pomembna dobrina, da nevtralizira protipravnost dejanj. Pri hujših kaznivih dejanih poslušnost izgubi pomen in dejanje postane protipravno. Protipravnost izvrševalca zapovedi ostane, njegova krivda je lahko izključena. Uporabijo se merila instituta pravne zmote na strani podrejenega. Glede ukazov v vojski KZ-1 v 278. čl. določa nekaznovanje podrejenega, če stori kaznivo dejanje na ukaz ali povelje nadrejenega in se ta ukaz ali povelje tiče vojaške dolžnosti, razen če gre za vojno hudodelstvo ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ali je če je vedel, da pomeni izvršitev ukaza ali povelja kaznivo dejanje. Načelo zakonitosti ne dovoljuje analogne uporabe 278. člena za nevojaške primere. Takšne primere preizkusimo z določbami o pravni zmoti.

Answer 55

Po tem, ko sodišče ugotovi, da sta izpolnjena pogoja bit kaznivega dejanja in protipravnosti, je za obstoj kaznivega dejanja in kaznivosti storilca potrebno ugotoviti storilčevo krivdo. Krivda je subjektivni (psihični) odnos storilca do njegovega dejanja, zaradi katerega mu sodišče lahko izreče očitek (to je materialni pojem krivde). Elementi krivde pa so trije: 1. prištevnost 2. naklep ali malomarnost 3. zavest o protipravnosti. Skupek teh elementov pa tvori formalni pojem krivde. Med protipravnostjo in krivdo je bistvena razlika; ocena protipravnosti je ocena tega, ali določeno ravnanje nasprotuje pravu. Pri krivdi pa gre za presojo storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja in vprašanje, ali mu je mogoče izreči ta očitek.

Answer 56

Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in če niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo.

Answer 57

Prištevnost je sestavina kazenske odgovornosti. Pomeni, da je lahko kazensko odgovoren le storilec kaznivega dejanja, ki je duševno normalen in zato sposoben pravilno zaznavati svet okoli sebe oz. imeti samega sebe v oblasti.

Answer 58

29/2 člen KZ-1: Ni prišteven storilec, ki ob storitvi protipravnega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti. Pogoji in okoliščine, ki morajo biti ugotovljeni za neprištevnost, se delijo na 2 skupini: 1) biološki pogoji neprištevnosti, 2) psihološki pogoji neprištevnosti.

Answer 59

1) Biološki pogoji neprištevnosti 1) duševne motnje – zlasti psihoze in psihotične reakcije, ki so lahko organske ali funkcionalne (shizofrenije, maničnodepresivne psihoze, stanja po možganskih poškodbah). Sem sodijo tudi prehodna stanja, ki jih lahko povzročijo kakše trajne ali začasne duševne bolezni, nevroze in druge abnormne reakcije, pa tudi razne droge in alkohol. 2) duševna manjrazvitost – obsega manjrazvitost v fiziološkem pomenu kot tudi duševno zaostalost zaradi vzrokov v okolju. 2) Psihološki pogoji neprištevnosti 1) Zavestna ali intelektualna sestavina psihološkega pogoja se nanaša na vprašanje, ali je bil storilec v trenutku storitve kaznivega dejanja zmožen razumeti pomen svojega dejanja. Vsebuje vprašanja, ali je storilec lahko pravilno zaznaval svet okoli sebe, ali je njegov miselni proces potekal brez motenj in po zakonitostih normalnega mišljenja, ali je bil sposoben razsojati,... Temeljno vprašanje je, ali je storilec lahko razumel pomen svojega dejanja v vrednostnem smislu – ali je bil zmožen zavedati se, da ravna v nasprotju s človeškimi, moralnimi in družbenimi normami. 2) Voljna ali voluntaristična sestavina psihološkega pogoja se nanaša na vprašanje, ali je storilec v trenutku storitve lahko imel v oblasti svoje ravnanje. Raziskati je treba vprašanje, ali je bil storilec v trenutku storitve zmožen samega sebe obvladovati, ali je bil sposoben uskladiti razumsko spoznavanje in čustvene vzgibe. Ob obstoju biološkega pogoja zadostuje za razglasitev neprištevnosti storilca le ena sestavina psihološkega pogoja. Biološki pogoj mora biti vzrok psihološkemu. Podana morata biti oba pogoja neprištevnosti. Če sodišče spozna, da sta podana biološki in psihološki pogoj neprištevnosti, ugotovi, da je bil storilec ob storitvi dejanja neprišteven in zato ni kazensko odgovoren. Storilcu mora izreči oprostilno sodbo.

Answer 60

Je postavljena med popolno neprištevnost in popolno prištevnost. Storilec je v stanju bistveno zmanjšano prištevnosti, če je kateri izmed bioloških pogojev povzročil, da je bila bistveno zmanjšana njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Podani morajo biti isti biološki in psihološki pogoji kot za neprištevnost, le intenzivnost bioloških pogojev mora biti manjša. Bistveno zmanjšana prištevnost ne izključuje kazenske odgovornosti storilca, temveč jo le zmanjšuje. Storilec, ki je spoznan za bistveno zmanjšano prištevnega, je kazensko odgovoren. Če je podana tudi njegova krivda, mu mora sodišče izreči obsodilno sodbo. Pri izbiri in odmeri kazni ima zakonsko pooblastilo, da izreče storilcu milejšo kazen. Če sodišče ugotovi, da so bile motnje take, da niso bistveno zmanjšale storilčeve zmožnosti razumevanja in obvladovanja, lahko takšne okoliščine upošteva kot olajševalne pri odmeri kazi, vendar pa mora kazen odmeriti praviloma v okvirih predpisane.

Answer 61

Izraz actio libera in causa uporabljamo za označitev primerov, ko je bil storilec v trenutku storitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, vendar je bilo ugotovljeno, da sta bila podana njegov naklep ali malomarnost glede storjenega dejanja, preden se je spravil v stanje neprištevnosti. Poleg vsebine tega instituta 29/4 člen KZ-1 določa, da je v teh primerih storilec kriv – njegova krivda kljub neprištevnosti torej ni izključena (ker si je neprištevnost povzročil sam). Storilčev razum in volja sta nedotaknjena, ko se odloči, da bo storil kaznivo dejanje (naklep) oz. bi se moral in mogel zavedati, da lahko v stanju neprištevnosti stori kaznivo dejanje (malomarnost). Če je storilec v trenutku storitve v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, to krivde ne odpravlja. Tako ni treba vzpostavljati storilčeve kazenske odgovornosti z institutom actio libera in causa, ker je ta že podana. Če je storilcu možno očitati naklep ali malomarnost glede kaznivega dejanja, storjenega v bistveno zmanjšani prištevnosti, ter dejstvo, da se je sam spravil v stanje bistveno zmanjšane prištevnosti, gre za razloge, ki izključujejo omilitev kazni ali predstavljajo obteževalne okoliščine.

Answer 62

Naklep označuje največjo intenzivnost storilčevega subjektivnega odnosa do prekršene norme in kaznivega dejanja. Zgrajen je na zavesti in volji. 25. člen KZ-1: Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (= direktni naklep); ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane (= eventualni naklep).

Answer 63

je podan, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. 1) Zavestna ali intelektualna sestavina direktnega naklepa Označuje jo besedna zveza: če se je storilec zavedal svojega dejanja. Sodišče mora ugotoviti: a) znaki kaznivega dejanja - ali se je storilec zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in njegovega bistva – prepovedanosti v občečloveškem, moralnem, družbenem in pravnem smislu. Če se storilec ni zavedal kakšnega z zakonom določenega znaka kaznivega dejanja, naklepa ni. b) posledica - ali se je storilec zavedal prepovedane posledice, ali je imel predstavo o posledici v njenem fizičnem pomenu, obsegu in smislu njene socialno etične prepovedanosti. c) vzročna zveza - ali se je zavedal vzročne zveze med svojim ravnanjem in prepovedano posledico. 2) Voljna ali voluntaristična sestavina direktnega naklepa Hotenje posledice je tipični znak naklepa. Direktni naklep je podan tudi, če storilec ni dokončno prepričan, ali bo iz njegovega ravnanja nastala hotena posledica. Direktni naklep je podan tudi v nasprotnem primeru, ko se storilec zaveda neizogibnega nastanka posledice, ki je noče ali do nje nima odnosa. Zavest storilca, da bo posledica zagotovo nastala, vključuje njegovo hotenje posledice. Razlikujemo tudi dve podvrsti direktnega naklepa – direktni naklep prve stopnje (storilcu je posebej do tega, da bi izvršil dejanje, npr. izvedel atentat) in direktni naklep druge stopnje (storilec je do dejanja indiferenten ali ga ne želi, vendar ve, da bo do dejanja in posledice neizogibno prišlo, npr. usmrtitev telesnega stražarja kot pogoj, da bi potem lahko izvedel atentat).

Answer 64

je podan, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, vendar je privolil, da posledica nastane. Sestavljata ga zavestna in voljna sestavina. 1) Zavestna ali intelektualna sestavina eventualnega naklepa Sodišče mora ugotoviti, ali se je storilec zavedal: a) znaki kaznivega dejana - vseh zakonskih znakov kaznivo dejanje (enako kot pri direktnem naklepu), b) posledica - možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica, c) vzročna zveza - med svojim ravnanjem in nastankom prepovedane posledice. 2) Voljna ali voluntaristična sestavina eventualnega naklepa Izraža jo besedna zveza: je privolil, da posledica nastane. Gre za privolitev. To je treba ugotoviti in dokazati, ne le domnevati. Sodišče mora ugotoviti obstoj obeh elementov, zavestnega in voljnega. Eventualni naklep je spodnja meja naklepa. Z njim razmejujemo naklepna kaznivo dejanje od storjenih iz malomarnosti. Glede kaznivosti zakon ne razlikuje med direktnim in eventualnim naklepom. Sodišče ga lahko upošteva pri odmeri kazni.

Answer 65

Direktni naklep se pojavlja v različnih oblikah. Določni naklep (dolus determinatus) se nanaša na posledico v natančno tisti obliki, kot jo storilec predvideva. Splošni naklep (dolus generalis) se nanaša na sklop istovrstnih posledic. N.pr.: nekdo ima namen telesno poškodovati drugo osebo, ne da bi se odločil za posamezno obliko telesne poškodbe. Premišljen naklep (dolus praemeditatus) je podan, kadar je storilec premišljeno in načrtovano zasnoval, pripravil in izvršil kaznivo dejanje V KZ ni nikjer izrecno omenjen, vendar ga je možno razbrati iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Hipni ali nenadni naklep (dolus repentinus) je podan, kadar je storilec reagiral v trenutku (na mah) – njegova odločitev je takojšen emocionalen, izzvan, impulziven odziv na določen položaj zaradi prestrašenosti ali hude razdraženosti. Izrecno je upoštevan pri uboju na mah ter hudi in posebno hudi telesni poškodbi na mah. Obarvani naklep (dolus coloratus) je podan s storilčevim namenom. Zakon zanj pri določenem kaznivo dejanje izrecno ali po naravi stvari zahteva poseben storilčev namen. Eventualni naklep za takšna kaznivo dejanje ne zadošča.

Answer 66

Kazenskopravni institut malomarnosti je milejša in po nastanku mlajša oblika krivde. Dejanje, storjeno iz malomarnosti, je kaznivo le, če je tako določeno v zakonu. V teh primerih je predpisana občutno milejša kazen kot pri naklepnih kaznivih dejanjih. 26. člen KZ-1 določa: Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če storilec ni ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil (zavestna malomarnost), ali če se ni zavedal, da lahko stori dejanje, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati (nezavestna malomarnost).

Answer 67

je podana, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala. Sodišče mora za zavestno malomarnost ugotoviti, ali se je storilec zavedal: 1) vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja (enako kot pri obeh stopnjah naklepa), 2) možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica (enako kot pri eventualnem naklepu), 3) vzročne zveze med svojim ravnanjem in nastankom prepovedane posledica (enako kot pri obeh stopnjah naklepa). Glede zavestnega elementa se zavestna malomarnost ne razlikuje od eventualnega naklepa. Razlikuje se v voljnem elementu – ni storilčevega hotenja oz. privolitve v prepovedano posledico. Za zavestno malomarnost je tipično, da storilec noče posledice, in mu ni vseeno, ali bo posledica nastala ali ne – storilec s posledico ne soglaša.

Answer 68

Najbolj znan kriterij za razmejitev je Frankova formula (po nemškem kazenskopravnem teoretiku R. Franku): vzame se, da je storilec privolil v prepovedano posledico (eventualni naklep), kadar od svojega ravnanja ne bi odstopil tudi tedaj, ko bi zanesljivo vedel, da po prepovedana posledica nastala. Slabost Frankove formule, ki je teoretično pravilna, je, da je zgrajena na hipotetični predpostavki, ki ni vedno dokazljiva. Eventualni naklep mora biti dokazan in popolnoma nedvomen. Vsak sporni in mejni primer, ki dopušča dvom, ali je storilec v posledico privolil, je treba raziskati kot možno zavestno malomarnost, če gre za dejanje, kaznivo tudi iz malomarnosti. Naklep mora biti ugotovljen kot povsem zanesljiv, zanj ne zadostuje verjetnost. Poskus formule razmejitve med eventualnim naklepom in zavestno malomarnostjo vsebuje 26/2. člen KZ-1. Kaznivo dejanje ni storjeno z naklepom, ampak iz malomarnosti, kadar lahko storilec pričakuje prepovedano posledico, vendar vanjo ne privoli, posledica pa nato nastane, ker je iz lahkomiselnosti pravočasno ne odvrne. Težava je, ker je v konkretnih življenjskih primerih včasih težko presoditi, ali je storilec v nastanek posledice privolil ali ne.

Answer 69

je podana, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre za primere, ko je iz določenega storilčevega ravnanja nastala prepovedana posledica, glede katere mu ni možno očitati niti naklepa niti zavestne malomarnosti. Sodišče mora ugotoviti, ali je storilcu možno očitati, da bi se bil moral in mogel zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice. Pri nezavestni malomarnosti ni niti zavesti niti volje glede prepovedane posledice. V kriminalno cono NE sodijo naključne nesreče. Razlikovanju med naključjem in nezavestno malomarnostjo so namenjeni posebni kriteriji. V življenju so tudi nesrečna naključja, za katera ni možno vzpostaviti kazenske odgovornosti. Zato poznamo druge vrste odgovornosti – odškodninsko odgovornost, politično in moralno odgovornost, odgovornost za prekršek in odgovornost za disciplinski prestopek.

Answer 70

KZ-1 določa, da kaznivo dejanje ni storjeno iz malomarnosti, če storilec kljub potrebni pazljivosti povzroči prepovedano posledico, ki je ni bilo mogoče pričakovati in tudi ne predvideti njenega odvračanja. Najprej je potrebna ugotovitev, ali bi bil storilec glede na okoliščine dolžan zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice (objektivni kriterij) in nato še, ali se je glede na svoje osebne lastnosti moral in mogel zavedati te možnosti. Treba je torej razlikovati okoliščine in osebne lastnosti. Objektivni kriterij nezavestne malomarnosti je vprašanje, ali se je bil obtoženi glede na objektivne okoliščine dolžan zavedati se možnosti nastanka prepovedane posledice. Subjektivni kriterij nezavestne malomarnosti je vprašanje, ali bi se bil obtoženi moral in mogel zavedati možnosti nastanka prepovedane posledice glede na njegove osebne lastnosti. 1) Objektivni kriteriji Sodišče mora najprej ugotoviti, ali je za storilca obstajala objektivno ugotovljiva dolžnost zavedati se možnosti nastanka prepovedane posledice v obliki običajnih pravil previdnosti in obzirnost ali celo kot strokovno, etično ali pravno pravilo – katero ravnanje bi bilo v danih okoliščinah dolžnostno ravnanje in koga je obvezovalo. To je 1. faza raziskovanja, ki ima 2 pomena: • ugotovimo, koga izmed ljudi, vpletenih v kazensko zadevo, je obvezovala dolžnost kaj ukreniti, da prepovedana posledica ne bi nastala, • ugotovimo, ali je bilo ravnanje obdolženca objektivno gledano kršitev dolžnostnega ravnanja. V 2. fazi je treba raziskati, kako bi v enakih okoliščinah ravnal drug človek, ki bi ga obvezovala enaka pravila. Pri tem si sodišče pomaga z mnenjem izvedenca stroke, ki pride v konkretnem primeru v poštev. Po takšnem postopku dobimo dolžnostno ravnanje = standard človekovega ravnanja glede na predvidljivost nastanka prepovedane posledice (standard predvidljivosti nastanka posledice), ki ga v konkretnem primeru lahko pričakujemo in zahtevamo od ljudi, ki bi jih v enakih okoliščinah obvezovala enaka pravila. S takšnim postopkom dobimo objektivno merilo za presojo kazenske zadeve – ugotovimo: • česa bi se storilec moral zavedati, • ali je za storilca obstajala dolžnost zavedati se možnosti nastanka prepovedane posledice, • ali je obstajala dolžnost na določen način ravnati, da do posledice ne bi prišlo. Če sodišče ne more z gotovostjo ugotoviti storilčeve dolžnosti in njene vsebine, gre za naključje. 2) Subjektivni kriteriji Če je odgovor na vprašanje o objektivnem obstoju dolžnosti za storilca pritrdilen, to ne zadostuje za ugotovitev njegove krivde. Drugi pogoj je subjektiven. Izraža ga besedna zveza: pa bi se po okoliščinah in svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati. Gre za vprašanje, ali je storilec v danih okoliščinah in glede na svoje osebne lastnosti zmogel ustreči zahtevam, ki zanj izhajajo iz ugotovljene dolžnosti zavedati se možnosti nastanka prepovedane posledice. Uporabljamo 2 pravili: • od nikogar ni možno zahtevati čudežev, • od nikogar ni možno zahtevati več, kot zmore. Treba je upoštevati individualne lastnosti storilca, ki so lahko nadpovprečne, povprečne ali podpovprečne na splošno ali v konkretnih okoliščinah v trenutku storitve kaznivega dejanja. Od vsakogar zahtevamo toliko, kot osebno zmore. Če so storilčeve osebne lastnosti na splošno ali v trenutku storitve podpovprečne, mu krivde ni možno očitati, ker ni bil zmožen ustreči temu, kar se je od njega zahtevalo (ultra posse nemo tenetur). Subjektivni kriterij je za presojo nezavestne malomarnosti bistvenega pomena. Če ga zanemarimo, preskočimo v objektivno odgovornost. Sodobna nevarna sredstva, dejavnosti in oblike energije pogosto zahtevajo od človeka več, kot zmore. Zato je kazenskopravna intervencija zaradi dejanj, storjenih iz malomarnosti, utemeljena le, kadar je storilčevo ravnanje kljub temu, da se možnosti nastanka prepovedane posledice ni zavedal, glede na objektivne in subjektivne kriterije takšno, da razodeva njegov kriminalni odnos do splošnih človeških, strokovnih in pravnih pravil za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja. Nezavestna malomarnost je samostojna oblika krivde, ki mora biti nedvomno dokazana.

Answer 71

Za krivdo ni dovolj, da je bil storilec prišteven in da je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, temveč je potrebno tudi, da "se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom" (24/2. člen KZ-1). Gre za zadnji element krivde – zavest o protipravnosti. Gre za novost, ki je prejšnji KZ ni poznal. S tem pa sodobno kazensko pravo opušča tradicionalni pogled, skladno s katerim "nepoznavanje prava škodi" (ignorancia iuris nocet) in dopušča, da se storilec pod določenimi pogoji zaradi nepoznavanja prava razbremeni odgovornosti. Storilec se mora torej zavedati, da je njegovo ravnanje pravno prepovedano. Pri tem pa ni nujno, da storilec pozna točno vsebino zakonske določbe, ki jo krši (sicer bi z zavestjo o protipravnosti lahko ravnali le pravniki, pa še to ne vsi ). Zadošča zavest storilca, da počne nekaj pravno prepovedanega, ni pa treba, da bi vedel, da je takšno ravnanje kaznovano. V primeru kaznivih dejanj, ki so izvršena v idealnem steku, velja načelo deljivosti zavesti o protipravnosti – možno je, da je glede nekaterih kaznivih dejanj zavest o protipravnosti podana, glede drugih pa ne.

Answer 72

KZ-1 je bistveno spremenil koncept skrajne sile, saj je zdaj skrajna sila možna za odvračanje nevarnosti od štirih taksativno naštetih kazenskopravnih dobrin: • življenje • telesna celovitost (tu potrebno upoštevati tudi spolno avtonomijo) • osebna svoboda • premoženje, nujno za preživetje Skrajne sile torej ne more biti, ko grozi nevarnost zgolj neznatne poškodbe katere od naštetih pravnih dobrin. KZ-1 pa je uredil tudi skrajno silo, ki izključuje kaznivost. Kriv, a nekaznovan pa je tisti, ki odvrača nevarnost za druge pravno priznane vrednote, ki niso naštete v 1. odstavku. Pri tem pa je dodan pogoj, da mora biti prizadejano zlo manjše od zla, ki je grozilo.

Answer 73

Kazniva dejanja, kvalificirana s hujšo posledico pa so kazniva dejanja, pri katerih je iz temeljnega kaznivega dejanja nastala hujša posledica, ki je vsebinsko lahko enaka prepovedani posledici v temeljnem kaznivem dejanju, le njena intenzivnost ali velikost je hujša ali večja. Primer: storilčev naklep zavzame le poškodbo druge osebe, vendar poškodovani kasneje zaradi te poškodbe umre, čeprav storilec smrti ni hotel in vanjo ni privolil. Hujša posledica lahko nastane le zaradi storilčeve malomarnosti. Pogoji za uporabo instituta odgovornosti za hujšo posledico so: 1) da jo KZ določa, 2) da glede hujše posledice storilcu ni možno očitati naklepa, 3) da je med storilčevim ravnanjem in hujšo posledico podana vzročna zveza, 4) da je glede hujše posledice storilcu možno očitati malomarnost. 28. člen KZ-1: Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno. Ta določba je uvrščena v splošni del, da ne bi bilo nikakršnega dvoma, da je treba ugotoviti malomarnost tudi v primerih, ko je iz temeljnega kaznivo dejanje nastala hujša posledica, ki ni bila v storilčevem naklepu. Zahtevajo se ugotovitev in dokazi o krivdi tudi v primerih, ko se zdi samo po sebi razumljivo, da določeno naklepno ali malomarno ravnanje povzroči določeno prepovedano posledico. Primeri: - povzročitev splošne nevarnosti, pri čemer je umrla ena oseba (druga kvalifikacija kot zgolj povzročitev splošne nevarnosti; storilec mora glede te smrti ravnati malomarno); - prometna nesreča s smrtnim izidom – za kvalificirano obliko s smrtim izidom lahko sodišče obsodi le, če ugotovi malomarnost voznika do te posledice (če je mislil, da posledica ne bo nastala ali da bi se vsaj moral in mogel zavedati, da lahko nastane) .

Answer 74

Zmota v splošnem pomeni, da kdo nima predstave o določenem dejstvu, ne ve zanj ali ima o določenem dejstvu napačno predstavo. Zaradi tega so napačne tudi njegove odločitve in ravnanja. Zmota o dejstvih v zvezi s kaznivim dejanjem je v kazenskem pravu upoštevna. Za zmoto ne zadošča storilčev dvom, marveč mora biti podano njegovo prepričanje, zgrajeno na nevednosti ali napačnih predstavah. Pravni učinek zmote je odvisen od tega, na kaj se zmota nanaša, in od tega, ali je opravičljiva ali ne. Dejanska zmota se nanaša na različne dejanske okoliščine kaznivega dejanja. Pravna zmota se nanaša na vprašanje o prepovedanosti dejanja.

Answer 75

30/2 člen KZ-1: Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno. Po KZ-1 obstajajo 3 oblike dejanske zmote: • dejanska zmota v ožjem pomenu – zmota o okoliščini, ko jo zakon določa kot znak kaznivega dejanja, • dejanska zmota v širšem pomenu – zmota o okoliščinah, ki delajo storilčevo ravnanje dopustno (izključujejo protipravnost), • zmota o tem, da so podane okoliščine, v katerih bi bila izključena kaznivost storilčevega ravnanja. Dejanska zmota v ožjem pomenu je nevednost ali napačna predstava o kakšnem z zakonom določenem znaku. Dejanska zmota v ožjem pomenu je negacija naklepa, ker je za naklep potrebno ugotoviti, da se je storilec zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejana. Zakonski znaki kaznivega dejanja so lahko fizične ali pravne narave. Dejanska zmota v širšem pomenu je zmota o okoliščini, ki bi izključevala protipravnost kaznivega dejanja, če bi bila zares podana. Gre za dejanske okoliščine, ki niso znaki kaznivega dejanja, vendar so takšne narave, da dejanje ne bi bilo materialno protipravno, če bi bile zares podane. To so primeri putativnega silobrana in putativne skrajne sile, zmote glede privolitve oškodovanca, zmote glede medicinskih posegov. V teh primerih je vedno izključen storilčev naklep v zavestnem delu, ki zahteva storilčevo zavest o socialno etični prepovedanosti ravnanja in posledice (= materialni protipravnosti). Tudi za zmoto v širšem pomenu velja njena izogibnost oz. neizogibnost. Če gre za dejanje, kaznivo tudi iz malomarnosti, mora sodišče raziskati, ali ni bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti. Če gre za kaznivo dejanje, ki ga je možno storiti le naklepno, dejanska zmota v ožjem pomenu izključi storilčev naklep. Če gre za dejanje, kaznivo tudi iz malomarnosti, mora sodišče raziskati, ali je bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti – ali se je zavedal možnosti, da ima o znaku kaznivo dejanje napačno predstavo, a je lahkomiselno mislil, da ni tako, oz. ali se mu lahko očita, da bi se bil moral in mogel tistega znaka kaznivo dejanje zavedati oz. imeti o njem pravilno predstavo. Sodišče se mora prepričati, ali je bila zmota izogibna ali neizogibna. KZ-1 je vpeljal novo obliko zmote, zmoto o okoliščinah, ki bi izključevale storilčevo kaznivost, če bi bile podane. V takšni zmoti ravna storilec, ki je zmotno prepričan, da njegovemu premoženju grozi nevarnost in odvrača od njega namišljeno nevarnost. KZ-1 za takšno zmoto predvideva enake učinke kot pri drugih dveh oblikah dejanske zmote: izključena je naklepna krivda, v poštev pa pride odgovornost za kaznivo dejanje iz malomarnosti, če je bila podana in je za takšno ravnanje inkriminirana. Ta rešitev je zelo sporna, kajti če so dejansko podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost, ravna vseeno protipravno in krivdno, le kaznuje se ne (obsodilna sodba!!!), če pa je glede podanosti teh okoliščin v zmoti, je možna izključitev krivde (oprostilna sodba).

Answer 76

Pravna zmota je zmota o prepovedanosti dejanja, ki ga je storilec storil. Storilec se zagovarja, da je kaznivo dejanje storil, ker ni vedel, da je kaznivo, oz. ker je bil prepričan, da je dopustno. Po 31/1 členu KZ-1 storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Nova je določba 32/2 KZ-1, ki določa: Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. Po 3. odstavku sme sodišče storilca mileje kaznovati, če bi se takšni zmoti lahko izognil. Sodišče mora raziskati, ali so podani argumenti, ki utemeljujejo očitek, da bi se storilec ob večji previdnosti, skrbnosti in vestnosti zmoti o prepovedanosti svojega dejanja lahko izognil – presoja izogibnosti. Neopravičljiva in izogibna zmota ne izključuje krivde, ker je utemeljen očitek storilcu, da se je zavedal oz. bi se moral in mogel zavedati prepovedanosti svojega dejanja v občečloveškem, moralnem, socialnem ali pravnem smislu. Torej je ravnal z zavestjo o protipravnosti. Posredna pravna zmota – storilec prepoved ali zapoved pozna, vendar je zmotno prepričan, da pravni red pozna določen razlog za izključitev protipravnosti, ki dela njegovo ravnanje dovoljeno.

Answer 77

Iter criminis je pot, po kateri nastajajo kaznivo dejanje Obstajajo 4 faze pri uresničevanju kaznivega dejanja: 1) goli naklep – stopnja, ko se storilec odloča in odloči, da bo storil kaznivo dejanje, obstaja samo notranja odločitev 2) pripravljalna dejanja – stopnja, ko storilec začne svojo odločitev izvrševati tako, da jo je možno zaznati v zunanjem svetu, vendar še ne uresničuje zakonskih znakov kaznivega dejnja. 3) izvršitvena ravnanja – stopnja, ko začne storilec uresničevati kaznivo dejanje in izvršuje njegove zakonske znake 4) dokončano kaznivo dejanje – stopnja, ko nastane prepovedana posledica, uresničeni so vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

Answer 78

Pripravljalna dejanja so zunanje objektivno zaznavne manifestacije storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje Storilec z njimi ne uresničuje nobenega zakonskega znaka kaznivo dejanje Primeri: storilec pripravlja sredstva za storitev, ustvarja možnosti in pogoje za storitev, pridobiva sodelavce ali zasleduje žrtev, si ogleduje kraj dejanja,... S pripravljalnimi dejanji niso niti napadeni niti neposredno ogroženi niti splošni, niti posebni ali posamezni objekti kazenskopravnega varstva. Kdor izvršuje pripravljalna dejanja, lahko vedno odstopi od dokončanega kaznivega dejanja. Pripravljalna dejanja so načeloma nekazniva. V totalitarnih državah njihova inkriminacija služi za pregon političnih nasprotnikov. Razlikujemo 3 vrste pripravljalnih dejanj: 1) pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje (delictum sui generis) 2) kaznivost pripravljalne faze nekaterih kaznivih dejanj (delictum preparatum) 3) delikt lotevanja.

Answer 79

Pomeni, da je dejanje, ki je po naravi sicer pripravljalno za izvršitev določenega kaznivega dejanja, inkriminirano kot posebno kaznivo dejanje z vsemi temeljnimi elementi in zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Primeri iz KZ-1: • izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje denarja/vrednotnic/vr. papirjev (248. člen), • hudodelsko združevanje (294. člen), • dogovor za kaznivo dejanje (295. člen). Če v takšnih primerih storilec najprej storilec najprej uresniči znake pripravljalnega kaznivega dejanja in nato pravo kaznivo dejanje, gre za navidezni stek zaradi odnosa subsidiarnosti. Takšno inkriminiranje pripravljalnih dejanj je legitimno in korektno, ker so jasno določeni in v praksi prepoznavni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

Answer 80

Kazenski zakonik inkriminira vsa ravnanja, ki se v odnosu do določene prepovedane posledice lahko pojavijo kot pripravljalna. Definira jih izrecna določba, ki pove, katera dejanja se lahko štejejo kot pripravljalna. V slovenskem kazenskem zakoniku takšnih dejanj nimamo, sodijo v zgodovino.

Answer 81

Zavzema posebne in sporne inkriminacije: Kdor stori dejanje, ki meri na to, da bi..., Kdor se loti... Uporablja se predvsem pri kaznivo dejanje zoper obstoj države in njeno ustavno ureditev. Takšna besedila zajemajo kakršnakoli ravnanja, ki bi jih bilo možno tudi s fantazijskimi konstrukcijami spraviti v zvezo z domnevnim ciljem obtoženca. V slovenskem kazenskem zakoniku nimamo deliktov lotevanja.

Answer 82

Z izvršitvenimi ravnanji storilec izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja. Storilec je prešel od priprav k neposredni izvršitvi kaznivega dejanja. Prepovedana posledica ni ali še ni nastala. Storilec je poskusil uresničiti prepovedano posledico, vendar mu to ni uspelo, ali se je premislil, še preden jo je uresničil – poskus kaznivega dejanja. Objektivna stran poskusa – storilec je spravil v nevarnost zavarovano dobrino, vendar ni uresničil prepovedane posledice: • nedokončan poskus – storilec je uresničil nekatere znake kaznivega dejanja, • dokončan poskus – storilec je uresničil vse znake kaznivega dejanja Subjektivna stran poskusa – storilec je ravnal naklepno, določno in na zunaj vidno, izrazil je voljo povzročiti prepovedano posledico. Objektivno-subjektivna teorija daje najboljše rezultate za sodno prakso. Objektivni kriterij ima prednostno vlogo, subjektivni dopolnilno.

Answer 83

KZ-1 definira poskus v 34. členu kot začetek izvršitve naklepnega kaznivega dejanja, ki ga storilec ni dokončal. Poskus je kazniv, če: - gre za kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči 3 leta zapora ali hujša kazen. - pri drugih kaznivih dejanjih zakon izrecno določa, da je kazniv tudi poskus. Poskus ni kazniv na splošno, temveč le v primerih, ko tako določa splošni del ali posebni del KZ pri posameznih kaznivih dejanjih. Objektivno-subjektivna koncepcija poskusa – za kaznivost poskusa je potrebna protipravnost in nevarnost storilčevega ravnanja (storilec je z uresničitvijo znakov kaznivo dejanje ogrozil zavarovano dobrino – objektivni pogoj kaznivosti poskusa), ki razodene storilčev naklep, zavest in voljo uresničiti prepovedano posledico (subjektivni pogoj kaznivosti poskusa). Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen manj kot 3 leta zapora, KZ odstopa od kaznivosti poskusa zaradi majhnega pomena dejanj in ker pri poskusu prepovedana posledica ne nastane, vendar dopušča možnost, da je poskus pri nekaterih kaznivih dejanjih objektivno in subjektivno nevaren – posebni del KZ določi kaznivost poskusa tudi pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen manjša od 3 let zapora. Primer: sprememba rodbinskega stanja (kdor podtakne ali zamenja otroka). Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen 3 let zapora ali hujša kazen, izhaja KZ iz predpostavke, da vsa izpolnjujejo objektivni in subjektivni pogoj. 2. odst. 34. člena KZ-1 omogoča milejše kaznovanje storilca. Če je poskus po KZ kazniv, se storilec kaznuje v mejah kazni, ki je predpisana za poskušeno kazniv dejanje, lahko tudi mileje. KZ prepušča sodišču presojo o tem, koliko je storilec s poskusom ogrozil zavarovano dobrino in koliko je izrazilo njegovo hotenje uresničiti prepovedano posledico. Poskus pojmovno ni mogoč pri vseh kaznivih dejanjih Ni mogoč pri: • nepravih opustitvenih dejanjih, ker smiselno ni možno, da bi kdo poskusil opustiti dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice. • verbalnih deliktih, ker ni možno, da bi kdo poskusil razžaliti kakšno osebo. • malomarnostnih kaznivih dejanjih • v primerih, ko je pojmovno ali izrecno zajet z opisom dejanskega stanu določenega kaznivo dejanje (n.pr. ni mogoč poskus dejanja nedovoljene prekinitve nosečnosti. V teh primerih je poskus izenačen z dokončanim k.d.

Answer 84

1) Objektivni kriterij razmejitve pomeni, da se za poskus lahko šteje le storilčevo dejanje ali ravnanje, ki pomeni začetek izvršitve kaznivega dejanja Izvršitveno ravnanje je ravnanje, s katerim storilec izvršuje zakonske znake kaznivega dejanja. V dvomljivih primerih moramo ugotoviti, katera ravnanja so za določeno kaznivo dejanje izvršitvena. Če je izvršitveno ravnanje izrecen sestavni del zakonskega opisa določenega kaznivega dejanja, je poskus podan, takoj ko je storilec storil. Če je med zakonskimi znaki kaznivo dejanje določeno sredstvo ali način storitve, je poskus podan, brž ko storilec to sredstvo ali način storitve, je poskus podan, takoj ko storilec to sredstvo ali način uporabi. Določena kazniva dejanja so sestavljena iz več izvršitvenih ravnanj (večaktna kazniva dejanja). Pri njih je poskus podan, ko storilec stori katero izmed teh dejanj. Izvršitveno dejanje se pojmuje kot ravnanje, ki uresničuje, kar je za določeno kaznivo dejanje bistveno, njegovo bit. To je naravno izvršitveno ravnanje. Med izvršitvena dejanja štejemo tudi pripravljalna dejanja, če izpolnjujejo 2 pogoja: • so sestavni del kriminalnega načrta, • so neposreden pogoj za izvršitveno ravnanje. 2) Subjektivni kriterij razmejitve Če določeno dejanje ni izvršitveno v objektivnem smislu kot zakonsko določeno ali naravno izvršitveno dejanje, potem poskusa ni. Če je izvršitveno, se v presojo pritegne subjektivni element poskusa. Subjektivni element poskusa je vsebina storilčevega naklepa. Pomemben je za ugotovitev, katero kaznivo dejanje je bilo poskušeno.

Answer 85

Storilec uporabi sredstvo, s katerim prepovedane posledice sploh ne more povzročiti, ali izvrši kaznivo dejanje proti predmetu, proti kateremu kaznivo dejanje sploh ne more izvršiti. Temeljno pravilo za ugotavljanje neprimernega poskusa je, da je poskus neprimeren, če z uporabljenim sredstvom ali proti danemu predmetu v danem položaju nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, četudi bi ravnal bolj spretno. Poskus je lahko neprimeren le zaradi neprimernosti konkretno uporabljenega sredstva ali zaradi neprimernosti konkretnega objekta (ali obojega). Za neprimeren poskus velja tudi, če storilec določenega predmeta ne more vzeti, ker ga ni tam, kjer ga je iskal. 35. čl. KZ-1 pravi, da sme sodišče odpustiti kazen storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. KZ-1 šteje neprimeren poskus načelno za kazniv. Tudi takšen poskus in storilec sta nevarna, razen če se dokaže nasprotno.

Answer 86

Prostovoljni odstop pomeni, da si je storilec premislil in med izvrševanjem kaznivega dejanja odnehal ali prostovoljno preprečil nastanek prepovedane posledice. KZ pooblašča sodišče, da v takšnem primeru storilcu odpusti kazen. Ta določba je kriminalnopolitične narave. Njen namen je spodbuditi storilce, naj odnehajo od dokončanja kaznivoega dejanja oz. preprečijo nastanek prepovedane posledice. Ne glede na to je poskus podan tudi v primeru prostovoljnega odstopa. Prostovoljni odstop je podan le, če se je storilec po lastni volji in NE pod vplivom zunanjih okoliščin odločil, da bo opustil nadaljnje izvrševanje zakonskih in naravnih znakov kaznivo dejanje oz. da bo preprečil nastanek prepovedane posledice. 1) Prostovoljni odstop pri nedokončanem poskusu je podan, če storilec po svoji volji preneha z izvršitvenimi ravnanji. Zadostuje njegova nadaljnja pasivnost. Prostovoljni odstop ni izključen v primerih, ko je storilec odnehal na prošnjo žrtve ali njenega prigovarjanja. Prostovoljnost je podana le, če se storilec zaveda, da bi dejanje lahko dokončal in uresničil prepovedano posledico. NI prostovoljnega odstopa, če je storilec odnehal, ker iz objektivnih razlogov dejanja ni mogel dokončati. 2) Prostovoljni odstop pri dokončanem poskusu je podan, če storilec prostovoljno prepreči nastanek posledice. Gre za primere, ko storilec dovrši vsa potrebna izvršitvena dejanja, da bi posledica nastala, vendar ta ni vezana časovno ali krajevno neposredno na zadnje izvršitveno ravnanje, temveč nastane pozneje ali drugje. Če v takem primeru storilec s svojim aktivnim delovanjem prepreči nastanek prepovedane posledice, je prostovoljni odstop podan. Prostovoljni odstop pri dokončanem poskusu ni vedno mogoč. Kadar storilec po izvršitvenem ravnanju ne more ničesar več storiti za preprečitev prepovedane posledice, ne more odstopiti od izvršitve kaznivega dejanja. Storilčeva neuspešna prizadevanja, da bi preprečil prepovedano posledico, ne štejejo za prostovoljni odstop. Kar se tiče trajajočih kaznivih dejanj, je z vidika meje med poskusom in dokončanim kaznivim dejanjem bistveno formalno dokončanje – trenutek nastanka protipravnega stanja, ki je hkrati prepovedana posledica. Po tem trenutku tudi prostovoljni odstop ni več možen. Prostovoljni odstop ne odpravlja nevarnosti poskusa in storilčeve krivde. To presoja sodišče.

Answer 87

Udeležba označuje primere, ko je pri uresničevanju kaznivega dejanja sodelovalo dvoje ali več ljudi. S pojmom udeležba zajemamo vse, ki so uresničevanja kakega kaznivega dejanja udeležili – udeleženci. Udeležba se nanaša na vloge in prispevek vsakega posameznika h končnemu učinku – nastanku prepovedane posledice, ter na medsebojno povezanost udeležencev in stopnjo njihove organiziranosti. Udeležba je pravni pojem, ki temelji v različnih pojavnih oblikah kriminalitete, kjer ne nastopa le en storilec, marveč vsaj 2 ali več. Ločimo: (1) udeležba v širšem pomenu zajema vse oblike udeležbe (sostorilstvo, posredno storilstvo, napeljevanje, pomoč) (2) udeležba v ožjem pomenu zajema le napeljevanje in pomoč.

Answer 88

Za sostorilstvo gre, če več oseb skupno izvrši kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. KZ-1 dodaja, da gre za sostorilstvo, če kdo skupaj z drugim stori (bolje: izvrši) kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. Sostorilstvo ima po KZ-1 dve razsežnosti: • Sodelovanje pri izvršitvi – vsak od sostorilcev uresničuje del znakov kaznivega dejanja, • Sostorilci s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispevajo k izvršitvi kaznivo dejanje – sodelavec ni neposredno uresničil zakonskega znaka kaznivega dejanja, vendar je njegov objektivni prispevek k uresničitvi kaznivega dejanja tako odločilen, da ga ni možno šteti za napeljevalca ali pomagača. Objektivni kriteriji se nanašajo na pojem izvršitvenih dejanj določenega kaznivega dejanja. Ko razločujemo sostorilstvo od pomoči, moramo oceniti, kaj je ravnanje, ki ni izvršitveno, objektivno pomenilo za neposredno izvršitev kaznivega dejanja – ali je bilo objektivno pomemben pogoj za uspeh kriminalnega podviga. Če dejanje kakega udeleženca s stališča objektivnega kriterija ni pomembno, potem ne gre za sostorilstvo, temveč gre lahko le za pomoč. Tudi ugotovitev, da ima neko ravnanje objektivno velik pomen za uresničitev kaznivega dejanja, ne zadostuje. Prispevek udeleženca mora biti odločilen za uspeh kakega kriminalnega podviga, ker imamo opraviti z ravnanjem, ki ni izvršitveno glede znakov kaznivega dejanja. Subjektivni kriterij se nam kaže kot vprašanje, ali je storilec pojmoval kaznivo dejanje, pri katerem je sodeloval kot svoje ali kot tuje. Kdor je ob izpolnjenem objektivnem pogoju ravnal cum animo auctoris – je štel dejanje za svoje, je nedvomno sostorilec. Toda, če dejanje ni odločilen prispevek in je storilec deloval cum animo socii – ni štel dejanja za svojega in je le sodeloval pri tujem kaznivem dejanju, potem ne more biti sostorilec. Sostorilca in pomagača naj se razločuje po tem, kdo je bil »gospodar dejanja« in kdo je imel le podrejeno vlogo. Subjektivna stran sostorilstva zahteva zavest sostorilcev o tem, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja tako, da vsak šteje dejanje za svoje ne glede na to, kdo ga neposredno dokonča.

Answer 89

Pojem posrednega storilca je uvedel KZ-1 v 1. odstavku 20. člena, ki za storilca kaznivega dejanja opredeljuje tistega, ki kaznivo dejanje stori osebno ali z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega (posredni storilec). Posredni storilec je torej nekoga drugega uporabil kot orodje za izvršitev kaznivega dejanja, tako da iz ozadja vodi njegovo dejavnost, izkorišča njegovo neznanje, zmoto, nerazgledanost,… Neposredni storilec je neke vrste podaljšana roka posrednega storilca. Primer: - A izrabi 6 letnega otroka, da se splazi skozi majhno okno v kleti stanovanja in vzame iz nje kakšen predmet (A je posredni storilec in ne napeljevalec) - A ima v naklepu uboj predsednika republike z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost RS, vendar pa za izvršitev izkoristi B-ja, ki ima prav tako v naklepu predsednikovo smrt, vendar iz povsem drugih, osebnih, nagibom (npr. ljubosumja) in sploh ne ve, da ga A nagovarja iz političnih nagibov.

Answer 90

Gre za primere, kjer zakonski opis oz. dejanski stan določenega kaznivega dejanja predpostavlja več storilcev – oborožen upor (355. člen KZ-1), upor oseb, ki jim je odvzeta prostost (292. člen KZ-1). Imenujemo jih kaznivo dejanja srečanja, ker so vse udeležene osebe kaznive in se ravnanje udeležencev giblje v isti smeri. Druga skupina kaznivih dejanj nujnega sostorilstva predpostavlja, da se dejanja udeležencev medsebojno dopolnjujejo (npr. dvojna zakonska zveza, če oba vesta, da je ena oseba že poročena) ali so v nasprotju (npr. pretep). Pri takih kaznivo dejanje je kaznivost drugega udeleženca pogosto izključena (izključena je kaznivost in ne protipravnost).

Answer 91

KZ-1 je črtal določbo 26. člena KZ, po katerem se je vsak izmed sostorilcev kaznoval s kaznijo, predpisano za kaznivo dejanje, ki so ga skupno izvršili. Ne glede na to pa še vedno velja načelo, da so sostorilci (z nekaj specifičnosti) v resnici storilci. To ni ovira za individualizacijo kazni vsakemu sostorilcu posebej, saj se za vsakega upošteva njegov objektivni in subjektivni prispevek h kaznivemu dejanju ter druge okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni. Vsak storilec, sostorilec, posredni storilec, napeljevalec in pomagač se po določbi 40. člena KZ-1 kaznuje v mejah naklepa. To pomeni, da je izključena kaznivost sostorilstva in posrednega storilstva iz malomarnosti.

Answer 92

Napeljevalcu ali pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje (40/2. člen KZ-1). Glede na to, da veljata sostorilec in posredi storilec za storilca, velja za njun prostovoljni odstop splošna določba o prostovoljnem odstopu iz 36. člena. Zaradi osebnih razmerij, lastnosti ali okoliščin KZ pogosto izključuje krivdo, kaznivost ali pa dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni. V 3. odst. 40. čl. je določeno, da se smejo te okoliščine upoštevati samo pri storilcu ali sostorilcu, pri katerem so takšna razmerja, lastnosti ali okoliščine podane. To se nanaša izključno na osebna razmerja, lastnosti in okoliščine, ki vplivajo na kazensko odgovornost in kaznivost, ne pa na kakšne druge okoliščine. Med osebne okoliščine se štejejo: neprištevnost ali bistveno zmanjšana prištevnost, dejanska ali pravna zmota, mladoletnost, prostovoljni odstop, povratek, lastnosti uradne, vojaške ali odgovorne osebe. Primer: oče in mati takoj po porodu vzameta življenje otroku, materi se bo lahko sodilo za detomor, kar je lažje kaznivo dejanje kot za očeta. Pravilo 3. odst. 40. čl. ne pride v poštev, kadar gre za prava delicta propria, ko je kaka storilčeva osebna lastnost konstitutivni element kaznivega dejanja V takšnih primerih se udeleženci kaznujejo po členu, ki velja za storilca, četudi nima zahtevane osebnostne lastnosti.

Answer 93

Udeležba je možna le pred in med storitvijo kaznivega dejanja, po storitvi kaznivega dejanja ni več možna.

Answer 94

Napeljevanje je oblika udeležbe v ožjem pomenu. Določa ga KZ-1 v 1. odst. 37. čl.: Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil. Napeljevanje se lahko pojavi kot prigovarjanje, prepričevanje, dajanje nasvetov, grožnja, obljuba plačila ali darila,... Bistveno je, da napeljevalec pri bodočem storilcu povzroči odločitev, da bo storil kaznivo dejanje. Napeljevanje se mora nanašati na določeno osebo kot bodočega storilca (ali vsaj konkretno določen krog oseb) in na določeno konkretno kaznivo dejanje. Splošni pozivi nedoločenemu krogu oseb se ne štejejo za napeljevanje. Če se napeljevanje nanaša na isto kaznivo dejanje, gre za eno samo napeljevanje ne glede, ali gre za enkratno ali večkratno napeljevanje. Četudi napeljevalec napeljuje za eno kaznivo dejanje več oseb hkrati, gre za eno samo napeljevanje. Če se napeljevanje nanaša na različna kazniva dejanja, gre za (idealni ali realni) stek napeljevanj. Neposredno napeljevanje je napeljevanje, pri katerem sta napeljevalec in napeljani v neposrednem stiku. Posredno napeljevanje je napeljevanje, pri katerem napeljevalec napeljuje bodočega storilca prek vmesnega ali vmesnih napeljevalcev. Ni nujno, da se vmesni napeljevalci poznajo. Napeljevanje je možno le naklepno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in na kaznivo dejanje, h kateremu napeljuje. Napeljevalec se mora zavedati, da s svojimi ravnanji nekoga napeljuje, in to hoteti. Ni nujno, da se napeljani zaveda, da ga kdo napeljuje in kdo je to. Naklep napeljevalca mora zajeti tudi kaznivo dejanje, h kateremu napeljuje. Vsebina napeljevalčevega naklepa mora biti identična z vsebino storilčevega naklepa. Napeljevalec stoji v ozadju in prepušča izvršitev kaznivega dejanja način, kraj, čas in druge podrobnosti neposrednemu storilcu. Predpostavka kaznivosti napeljevanja je, da je storilec poskusil storiti kaznivo dejanje, če je poskus kazniv, ali dokončal kaznivo dejanje (uresničil prepovedano posledico). Napeljevalec se kaznuje, kot da bi sam storil storjeno kaznivo dejanje. Sodišče mu mora kazen odmeriti v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje Če je kaznivo dejanje nastalo pri poskusu, se napeljevalec kaznuje kot za poskus (39. člen KZ-1).

Answer 95

Gre za samostojno inkriminacijo napeljevanja samega po sebi, kadar dejanje glavnega storilca ni kaznivo, ker sploh ni inkriminirano. Primer je kaznivo dejanje napeljevanja k samomoru in pomoči pri samomoru (120. člen KZ-1). Samomor ni in ne more biti kaznivo dejanje, vendar je napeljevanje k samomoru tako nevarno dejanje, da ga KZ celo izenačuje z umorom, če se nanaša na otroka ali neprištevno osebo. Drugi primeri, ko so objekti kazenskopravnega varstva tako pomembni, da poseže zakon po inkriminaciji napeljevanja samega, so: • zbujanje narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, • ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve, • ščuvanje h genocidu in vojnim hudodelstvom, • ščuvanje k napadalni vojni.

Answer 96

Neuspelo napeljevanje pomeni, da napeljevani kaznivega dejanja, h kateremu je bil napeljan, ni storil niti poskusil storiti. Razlogi za neuspeh napeljevanja: • napeljevalcu ni uspelo povzročiti storilčeve odločitve, • napeljevani si je pozneje premislil, • napeljevanemu zaradi objektivnih okoliščin dejanja ni uspelo storiti, • storilec se je dokončno odločil za storitev kaznivega dejanja, še preden je napeljevalec začel nanj vplivati, • storilec ni storil tistega kaznivega dejanja, temveč drugo kaznivo dejanje, Neuspelo napeljevanje načeloma ni kaznivo po teoriji o odvisni naravi udeležbe, razen po izrecni določbi 2. odst. 37. čl. KZ-1, ki uveljavlja stališče o samostojni naravi neuspelega napeljevanja, če se je nanašalo na kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči kazen 3 leta zapora ali hujša kazen. Kaznivost neuspelega napeljevanja je sicer vzpostavljena kot samostojna, vendar se glede pravne kvalifikacije in kaznovalnega okvira veže na kaznivo dejanje v napeljevalčevem naklepu. Kaznovalni okvir, v katerem se lahko giblje sodišče pri odmeri kazni za neuspelo napeljevanje, je tisti, ki je predpisan za dejanje v napeljevalčevem naklepu. Za neuspelo napeljevanje sodišče lahko izbira kazen v okvirih kazni, predpisano za kaznivo dejanje v napeljevalčevem naklepu, a lahko napeljevalca tudi mileje kaznuje.

Answer 97

Pomoč je milejša oblika udeležbe v ožjem pomenu. Določa jo 38. člen KZ-1. Dejanja pomoči so zunaj kroga zakonskih ali naravnih izvršitvenih ravnanj. Pomenijo objektivno le podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje,... Po subjektivni strani so dejanja pomoči sodelovanje pri tujem, NE svojem kaznivem dejanju. Pomagačeva ravnanja niso vzrok prepovedane posledice s stališča vzročne zveze, ker bi storilec kaznivo dejanje lahko storil tudi brez pomoči. Kriteriji za razmejitev pomoči od drugih oblik udeležbe so: • objektivni – dejanje pomoči je ali bi lahko bilo podpora, omogočanje,... storilcu pri uresničevanju določenega kaznivega dejanja, • subjektivni – zahtevajo povezanost med pomagačem in storilcem ter pomagačev naklep: o ni potrebno, da bi storilec vedel za individualno določeno osebo pomagača, ni treba, da bi vedel, da mu sploh kdo pomaga, o pomagač mora vedeti, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju, čeprav mu ni treba vedeti za individualno določeno osebo storilca, o naklep pomagača mora obsegati zavest, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju in hotenje te pomoči ter se mora nanašati na določeno kaznivo dejanje Lahko je direkten ali eventualen. V 2. odst. 38. člena KZ-1 so primeroma navedene oblike pomoči. Pomoč je možna le pred ali med izvršitvijo kaznivega dejanja. Pomoč po storjenem kaznivem dejanju je samostojno kaznivo dejanje (282. čl. KZ-1). Dejanja pomoči se delijo na pomoč v fizični in pomoč v psihični obliki: 1) Pomoč v fizični obliki: • če da pomagač storilcu na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja, • če pomagač odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, Pomoč v fizični obliki obsega tudi drugačna ravnanja, če objektivno ustrezajo po smislu tema dvema. Pomoč v fizični obliki je možna tudi kot opustitev. 2) Pomoč v psihični obliki: • če da pomagač storilcu nasvet ali navodila, kako naj izvrši kaznivo dejanje, • če pomagač storilcu vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstvo, s katerim bo kaznivo dejanje storjeno, in sledove kaznivo dejanje (osebno prikrivanje), • če pomagač vnaprej obljubi storilcu, da bo prikril predmete, pridobljene s kaznivo dejanje (stvarno prikrivanje).

Answer 98

Drugi dve obliki pomoči sta v bistvu dve vnaprejšnji obljubi storilcu, ki mu olajšata storitev kaznivo dejanje, ga ohrabrita in mu dajeta podporo. Brez pomena je, če pomagač, ki je kaj vnaprej obljubil, pozneje svoje obljube ne izpolni. Tega ne moremo šteti za prostovoljni odstop, saj je pomagač tisto, kar je kaznivo, že storil in od tega ne more več odstopiti. Okoliščino, da pomagač vnaprejšnje obljube po storjenem kaznivem dejanju sme sodišče šteti za olajševalno okoliščino. Vnaprejšnje obljube se nanašajo na 2 različni ravnanji: (1) obljuba osebne pomoči storilcu za čas po storjenem kaznivo dejanje – njen smisel je preprečiti, da bi organi odkrivanja in pregona odkrili kaznivo dejanje ter izsledili storilca. Takšno ravnanje je posebno kaznivo dejanje, inkriminirano v poglavju o kaznivo dejanje zoper pravosodje v 282. čleu KZ-A. Toda če je storilec tega dejanja takšno pomoč komu vnaprej obljubil, potem je pomagač, ki bo odgovarjal za pomoč pri kaznivem dejanju glavnega storilca in ne po 282. členu. Če je kdo dajal storilcu po storitvi kaznivega dejanja takšne vrste pomoči, ne da bi mu jo vnaprej obljubil, je storilec kaznivega dejanja po 282. členu. (2) pomoč glede predmetov, pridobljenih s kaznivim dejanjem – tudi to dejanje je samostojno inkriminirano v poglavju o kaznivo dejanje zoper premoženje pod imenom "prikrivanje" v 217. členu KZ-1. Smisel te inkriminacije je, da kazenski pregon zajame tudi ljudi, ki kupčujejo s stvarmi, kupujejo ali razpečavajo stvari (predmete), za katere vedo, da so pridobljeni s kaznivim dejanjem. Kdor vnaprej obljubi bodočemu storilcu, da bo po storjenem kaznivem dejanju kaj takšnega storil, je pomagač pri kaznivem dejanju glavnega storilstva in ne storilec kaznivo dejanje prikrivanja po 217. členu. Po tem členu bo odgovarjal le tisti prekupčevalec, prikrivač ali razpečevalec, ki tega storilcu ni vnaprej obljubil.

Answer 99

Tudi glede pomoči velja, da dejanja in ravnanja, ki jih zajema, kazenskopravno oživijo, če je glavni storilec izvršil ali vsaj poskusil izvršiti kaznivo dejanje (če je poskus sploh kazniv). To stališče je uveljavljeno pri pomoči brez izjeme. Dejanja pomoči sama po sebi ničesar ne pomenijo, ker so lahko največ nekazniva pripravljalna dejanja. Pomoč šteje KZ za milejšo obliko udeležbe in zato izrecno omogoča milejše kaznovanje pomagača. Presojo o pomenu in nevarnosti pomoči in pomagača prepušča zakon sodišču tako, da mu omogoča izrabiti ves predpisani kazenski okvir z izjavo, da se pomagač kaznuje, kakor da bi kaznivo dejanje sam storil, in da mu omogoča tudi izrek milejše kazni.

Answer 100

Zaradi načelnega stališča o odvisni naravi udeležbe mora KZ oblikovati posebna kazniva dejanja, ko je pomoč sama po sebi kazniva – samostojno in neodvisno od kaznivo dejanje glavnega storilca. To je potrebno, kadar dejanje glavnega storilca sploh ni kaznivo: • pomoč pri samomoru po 120. členu KZ-1, • pomoč noseči ženski po prekinitvi nosečnosti po 121. členu, • omogočanje bega osebi, ki ji je vzeta prostost po 293. členu.

Answer 101

V kazenski zakonodaji nastopata 2 individualizirani enoti: • organizator hudodelske družbe, • član hudodelske združbe. Organizator hudodelske družbe se lahko pojavi v več vlogah, in sicer kot organizator v smislu 294. člena KZ-1, ko so v času organizacije njegova dejanja naravi stvari zgolj pripravljalna, pozneje pa v vseh močnih vlogah, od storilca, sostorilca, posrednega storilca do udeleženca (41/3 KZ-1). V 294. členu KZ-1 je inkriminirano ustanavljanje hudodelske družbe, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen, hujša od 5 let zapora. Kaznivo je tudi članstvo v taki družbi. KZ je posegel po inkriminaciji pripravljalnega dejanja kot delictum sui generis. Zakonik ne določa natančno, kaj naj se šteje za izvršitvena ravnanja tega kaznivega dejanja. Združevanje je kaznivo le, če je možno v konkretni dejavnosti zanesljivo in objektivno prepoznati organiziranost, konspirativnost in namene takšnega združevanja. S pojmom "ustanoviti" je treba razumeti takšne dejavnosti storilca (organizatorja), ki so potrebne, da bi se skupina oseb med seboj povezala, se organizirala, porazdelila delo, vloge in si zastavila hudodelske cilje. Spodnja stopnja organiziranosti pomeni, da gre za skupino najmanj 3 oseb, ki so se dogovorile o hudodelskih ciljih skupnega delovanja, če pri vsakem posamezniku obstaja zavest in volja o skupnem delovanju in naklep glede kaznivaega dejanja, ki jih imajo namen skupaj izvršiti. Takšno kaznivo dejanje je po svoji naravi pripravljalno in ogrozitveno glede na objekte kazenskopravnega varstva. Za kaznivost zadostuje že abstraktna nevarnost. Objektivno ugotovljena dejstva o delovanju organizatorja in članov družbe morajo biti že sama po sebi protipravna in dovolj nevarna. Za dejanje po 294. členu mora biti podan direktni naklep organizatorja in članov hudodelske združbe. Kdor ustanavlja takšno združbo in kdor se ji pridruži kot član, se mora zavedati vseh znakov svojega ravnanja in možnosti nastanka prepovedane posledice ter oboje tudi hoteti. Zato eventualni naklep za to kaznivo dejanje ne zadostuje. Organizator in član hudodelske združbe se lahko pojavita v tej vlogi kot storilca nekaterih drugih kaznivih dejanjih, ki so posebna (lex specialis) v odnosu do kaznivo dejanje iz 294. člena (lex generalis): • združevanje za izvrševanje kaznivo dejanje zoper ustavno ureditev in varnost Republike Slovenije; • združevanje in ščuvanje h genocidu in vojnim hudodelstvom. Glede na pripravljalno naravo vseh treh kaznivo dejanje je razumljivo, da je praviloma podan navidezen stek z dokončanimi ali poskušenimi kaznivimi dejanji, ki so jih izvršili organizator in člani hudodelske združbe. Le za organizatorje je možno ekskludirati že samo ustanavljanje družbe, če je bila ta pripravljalna dejavnost že sama po sebi tako pomembna in nevarna kriminalna količina, da je ne gre zanemariti. KZ-1 pa je posebne določbe o odgovornosti članov in vodij hudodelskih združb, katerih dejavnost presega fazo pripravljalnih dejanj, uredil v splošnem delu kazenskega zakonika, v 41. členu. 1. odstavek vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da lahko predpiše hujšo kazen, če je bilo kaznivo dejanje s predpisano kaznijo več kot tri leta zapora storjeno v hudodelski združbi. Takšnih primerov je v KZ-1 več, npr. združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji, terorizem (član hudodelske združbe), trgovina z ljudmi (član hudodelske združbe), itd. V 2. odstavku so določeni trije pogoji, ob katerih je mogoče članu hudodelske združbe izreči hujšo predpisano kazen (kot to predvideva 1. odstavek), in sicer: • da gre za člana združbe najmanj treh oseb, • da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in • da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. V 3. odstavku 41. člena pa je urejena kazenska odgovornost in kaznivost organizatorja hudodelske združbe, ki je vodil izvedbo hudodelskega načrta ali razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe ob storitvi kaznivega dejanja, izhajajočega iz tega hudodelskega načrta, ne glede na to, ali je pri njegovi izvedbi neposredno sodeloval kot storilec ali udeleženec. KZ-1 torej s 3. odstavkom uvaja odgovornost organizatorja hudodelske združbe za dejanja drugih oseb, če: • so sestavni del hudodelskega načrta, ki ga je vodil organizator; • je razpolagal s protipravno premoženjsko koristjo te združbe, ki izvira iz kaznivo dejanje, ki je sestavni del hudodelskega načrta 3. odstavek 294. člena KZ-1 ureja položaj t.i. skesancev. Organizatorju in članu hudodelske združbe sme sodišče izreči milejšo kazen, če prepreči izvršitev nameravanih kaznivo dejanje ali če razkrije podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj. Ostaja vprašanje, ali so s to določbo zajeti le primeri, ko je šlo šele za ustanavljanje hudodelske združbe oz. včlanitev vanjo oziroma ali se lahko uporablja tudi, če je združba nameravano kaznivo dejanje že izvršila. Glede na to, bi ta določba sodila v splošni del (v 41. člen). Če je dejanje ostalo pri poskusu, veljajo splošne določbe o prostovoljnem odstopu. Organizator in člani hudodelske združbe se lahko pojavijo tudi kot storilci, sostorilci, napeljevalci in pomagači pri kaznivih dejanjih, zaradi katerih je organizator hudodelsko združbo ustanovil.

Answer 102

V sodobnem kazenskem pravu obstajajo za storilce kaznivih dejanj: 1. kazni, 2. varnostni ukrepi, 3. vzgojni ukrepi, 4. sankcije opozorilne narave.

Answer 103

``` KZ razvršča kazenske sankcije v 4 poglavitne skupine: 1) kazni, 2) opozorilne sankcije: • pogojna obsodba, • pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom, • sodni opomin. 3) varnostni ukrepi, 4) vzgojni ukrepi. ```

Answer 104

Naše pozitivno kazensko pravo pozna 3 vrste kazni: (1) zapor, (2) denarna kazen, (3) prepoved vožnje motornega vozila, Kazen "izgon tujca iz države" iz KZ ni bila ohranjena. V zvezi s tem pa prehodna določba 379. člena KZ-1 določa, da če je bila izrečena stranska kazen izgona tujca iz države po 40. členu KZ pred uveljavitvijo KZ-1, se ta kazen zoper obsojenca izvrši tudi po začetku veljavnosti tega zakonika. Izjema od načela, da se sme izreči za posamezno kaznivo dejanje le kazen, ki je zanj predpisana, velja za denarno kazen. To sme sodišče izreči kot stransko kazen tudi tedaj, kadar ni izrecno predpisana ali kadar je predpisana alternativno z zaporom, če gre za kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.

Answer 105

(1) Stopnja kazenske odgovornosti je prva izmed okoliščin, ki lahko vplivajo na odmero kazni, opredeljene sorazmerno teži dejanja in stopnji storilčeve krivde. (2) Nagibi storilca so psihična gibala, ki so vodila storilca pri storitvi kaznivo dejanje Praviloma ti psihični procesi niso vključeni v storilčev naklep, po svoji vsebini so lahko zavržni ali pozitivni. (3) Stopnja ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine se nanaša na težo posledice kaznivo dejanje in je objektivne narave. (4) Okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno – te okoliščine so lahko: • objektivne narave – kraj, čas in način storitve kaznivega dejanja, kadar ti elementi niso zakonski znaki kaznivega dejanja. • subjektivne narave – okoliščine na strani storilca, ki se ne upoštevajo pri ugotavljanju kazenske odgovornosti, npr. odnos med storilcem in oškodovancem, izzvanost, mladostna nepremišljenost. Sodišča bolj upoštevajo objektivne. (5) Prejšnje življenje storilca, v okviru katerega sodišče presoja, ali storilec do storitve kaznivega dejanja ni kršil pravnih predpisov, ali je izpolnjeval svoje splošne človeške in družbene dolžnosti ter kako jih je izpolnjeval. (6) Osebne in premoženjske razmere storilca so okoliščine, s pomočjo katerih sodišče upošteva njegovo splošno življenjsko situacijo: gmotne, družinske, zdravstvene, vzgojne in druge okoliščine, ki utegnejo vplivati na odmero kazni. (7) Obnašanje storilca po storjenem kaznivo dejanje je pomembna okoliščina pri odmeri kazni in je subjektivne narave. Ta okoliščina pri odmeri kazni ne razkriva le storilčevega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, temveč ima pomen tudi za napoved njegovega vedenja v prihodnje ter je v tem smislu pomemben element individualizacije. V zvezi s to olajševalno okoliščino je tudi vprašanje storilčevega priznanja. Praviloma je priznanje olajševalna okoliščina takrat, kadar je imelo določen pomen za potek kazenskega postopka. Teorija kazenskega prava posebej opredeljuje situacijo, ko je storilec z aktivnim delovanjem po storitvi kaznivo dejanje poskušal odvrniti posledico kaznivo dejanje ali jo skušal vsaj olajšati – gre za t.i. dejansko kesanje. (8) Poravnava škode, povzročena s kaznivo dejanje – sodobno kazensko pravo pripisuje poravnavi škode velik pomen. Poravnava med storilcem in oškodovancem je od sredine 1960. let dalje ena najbolj uspešnih novosti na področju kazenskega prava. Predstavlja obliko odvračanja kazenskega postopka, v nekaterih sistemih tudi alternativno sankcijo. Državni tožilec sme odložiti kazenski pregon za kaznivega dejanja za katero je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 1 leta, če se je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, med katerimi je na prvem mestu odprava ali poravnava škode. Če osumljenec v roku, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, izpolni nalogo, državni tožilec ovadbo zavrže. Državni tožilec ima tudi pravico, da kazenskega postopka ne začne oz. odstopi od pregona, če je osumljenec zaradi dejanskega kesanja preprečil škodljive posledice ali poravnal škodo in državni tožilec glede na konkretne okoliščine primera oceni, da kazenska sankcija ne bi bila upravičena. (9) Druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost – v okviru te skupine okoliščin lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, a jih sicer ne bi moglo upoštevati.

Answer 106

O povratku govorimo, ko sodišče sodi storilcu, ki je bil že obsojen zaradi kaznivega dejanja. Povratek pomeni, da je storilec kaznivo dejanje pred sedanjim kazenskim postopkom že storil kakšno kaznivo dejanje in bil zaradi njega obsojen. Kriminološke raziskave ugotavljajo, da sestavljajo povratniki posebno skupino ljudi, ki ima svoj življenjski stil, svoje osebnostne značilnosti in svoj način vedenja ter reagiranja. Kazni in resocializacijski programi so za te ljudi manj uspešni ali neuspešni. Praviloma se povratniku niso sposobni prilagoditi okoliščinam, možnostim in zahtevam življenja na prostosti tako, da ne bi ponavljali kaznivih dejanj.

Answer 107

Splošni povratek – storilec kaznivega dejanja, ki ga sodišče sodi, je že bil obsojen zaradi kakršnegakoli kaznivo dejanje Značilnosti splošnega povratka so objektivne narave – vezane so na to, da je storilec kaznivo dejanje že prej storil kakšno kaznivo dejanje in bil zanj obsojen. Posebni ali specialni povratek pomeni ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja, potem ko je bil storilec že obsojen zaradi takšnega kaznivega dejanja. Gre za storilca, ki kljub prejšnji obsodbi (obsodbam) ponavlja kaznivo dejanje iste vrste. Enkratni povratek – gre za storilca, ki je bil pred storitvijo kaznivega dejanja, za katero mu sodišče sodi, obsojen le enkrat. Lahko pomeni začetek prestopniške kariere storilca. Večkratni povratek obstaja v primerih, ko je bil storilec kaznivo dejanje, ki mu sodišče sodi, pred storitvijo tega kaznivo dejanje že obsojen za več kaznivih dejanj določene vrste ali teže. Gre za ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, tako da so večkratni povratniki hkrati tudi specialni povratniki. Večkratni povratniki sodijo med najtežjo skupino storilcev kaznivo dejanje, ki so neobčutljivi na kazen in resocializacijo.

Answer 108

Kadar obravnava sodišče kazniva dejanja, storjena v realnem ali idealnem steku, obravnava več kaznivih dejanj, ki jih je storil en storilec. Pri steku sodišče ugotovi obstoj vsakega posameznega kaznivega dejanja posebej in za vsako posebej določi kazen po vrsti in višini. Ločimo 3 pravila za izrekanje kazni pri kaznivo dejanje v steku: (1) Pravilo o absorbciji – pomeni, da hujša kazen obsega (vključuje) tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje Izreče se le najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja (2) Pravilo o asperaciji – sodišče mora enotno kazen izreči tako, da je leta večja od vsake kazni, določene za posamezno kaznivo dejanje, vendar je pri tem omejeno s tem, da enotna kazen ne sme doseči vsote vseh kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja, niti maksimuma tiste vrste kazni, ki jo je uporabilo. (3) Pravilo o kumulaciji – pomeni, da se kot enotna kazen izrečejo vse kazni, ki jih je sodišče določilo za posamezna kaznivo dejanje Ta način izrekanja kazni je zelo strog, saj pomeni kopičenje vseh kazni in se zato danes uporablja le, če so določene različne vrste prostostnih kazni in denarna kazen, pri kaznih iste vrste pa samo pri denarni kazni.

Answer 109

Veljavno slovensko kazensko pravo uporablja vsa tri pravila za odmero kazni pri kaznivo dejanje v steku v 53. členu KZ-1. 1) Če je sodišče za vsa kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, izreče enotno kazen po naslednjih pravilih: • izhodiščno pravilo je, da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 20 let zapora – pravilo asperacije (2. točka, 2. odstavka) • posebno pravilo je, da če je sodišče za najmanj 3 kazniva dejanja določilo kazen nad 10 let zapora, sme izreči kazen tridesetih let zapora – pravilo asperacije (3. odstavek) • če je za dve ali več kaznivih dejanj določilo kazen zapora 30 let, izreče enotno kazen dosmrtnega zapora (1. točka, 2. odstavka) • posebno pravilo za lažja kazniva dejanja: če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do 3 let, enotna kazen ne sme biti večja od 8 let zapora (3. točka, 2. odstavka) 2) Če je sodišče za vsa kaznivo dejanje v steku določilo le denarne kazni se uporabi pravilo o kumulaciji: • izreče enotno kazen tako, da zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči (lahko pa doseže) seštevka določenih denarnih kazni in ne 360 dnevnih zneskov oziroma 15.000,00 EUR. Če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti, pa ne sme presegati 1.500 dnevnih zneskov oziroma 50.000,00 EUR (4. točka, 2. odstavka) 3) Če je sodišče za nekatera kazniva dejanja določilo kazen zapora, za druga pa denarne kazni: • izreče enotno kazen tako, da izreče eno kazen zapora in denarno kazen, višino vsake izmed njiju pa določi po pravilih o steku za tisto vrsto kazni (5. točka, 2. odstavka) 4) Če je za kazniva dejanja v steku določilo več istovrstnih stranskih kazni: • izreče enotno kazen tako, da ne sme doseči njihovega seštevka in ne preseči najvišje splošne meje kazni. Stransko kazen sodišče izreče, če jo je določilo vsaj za eno kaznivo dejanje v steku. Če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po pravilih, ki veljajo za izrek denarne kazni v steku (torej pravilo o kumulaciji, 4. odstavek).

Answer 110

Primeri, ko je treba odmeriti kazen obsojencu, so: • obsojenec prestaja kazen, sodi se mu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je bila izrečena prva obsodba; • obsojenec stori novo kaznivo dejanje po obsodbi za prejšnje kaznivo dejanje, vendar preden je začel prestajati kazen; • obsojenec stori novo kaznivo dejanje v času prestajanja kazni zapora ali mladoletniškega zapora; • obsojenec, ki je na pogojnem odpustu, stori kaznivo dejanje, zaradi katerega se pogojni odpust prekliče; • pogojno obsojenemu se prekliče pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila izrečena pogojna obsodba. V vseh takih primerih mora sodišče, ki izreka kazen za kazniva dejanja, za katero se storilcu sodi nazadnje, izreči enotno kazen za vsa kazniiva dejanja. Enotno kazen izreče po pravilih o odmeri kazni pri steku. Kazen za prejšnjo kaznivo dejanje vzame kot določeno – upošteva jo enako kot kazen, določeno za posamezno kaznivo dejanje v steku, in izreče enotno kazen z uporabo določil o steku. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, sodišče všteje v izrečeno kazen zapora, tako da se obsojencu pri prestajanju nove enotne kazni odšteje del prejšnje kazni, ki jo je že prestal. Uporaba pravil o odmeri kazni pri steku, ko gre za kaznivo dejanje, ki ga je storil storilec, obsojen na kazen zapora ali mladoletniškega zapora med prestajanjem kazni, utegne biti nepravična, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni z uporabo določb o steku nesorazmerno majhen – primer: obsojenec, ki je obsojen na visoko kazen zapora, na koncu prestajanja te kazni stori hudo kaznivo dejanje Takšnemu obsojencu bi zaradi pravila o vštetju prestanega dela kazni zapora in zaradi omejitve kazni zapora na 20 let ostala za prestajanje kazni zapora za novo kaznivo dejanje sorazmerno kratka doba, zato se mu izreče samostojna kazen.

Answer 111

Omilitev kazni pomeni možnost, da sodišče izreče kazen, ki je nižja od predpisane, ali uporabi milejšo vrsto kazni. 1) Pooblastilo lahko sodišče uporabi, če zakon iz kriminalnopolitičnih razlogov to izrecno dovoljuje. KZ-1 omilitev kazni dovoljuje pri: • silobranu, • bistveno zmanjšani prištevnosti, • neopravičljivi pravni zmoti, • poskusu, • pomoči, • posameznih kaznivih dejanjih: o napeljevanje k samomoru, če je bil samomor le poskušen, o pomoč pri samomoru, če je bil samomor le poskušen 2) Sodišče lahko omili kazen pri vsakem kaznivem dejanju, če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

Answer 112

Kazen, pri kateri je predpisan posebni minimum določene vrste kazni, se omili tako, da se sme izreči kazen pod tem minimumom. Če posebni minimum ni naveden, sme sodišče zamenjati predpisano vrsto kazni z milejšo – zamenjava zaporne kazni z denarno. Načini omilitve so: 1. če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih 15 let zapora, jo sme omiliti do 10 let zapora; 2. če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor 3 ali več let, sme sodišče kazen omiliti do 1 leta zapora; 3. če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor 1 leta, sme sodišče kazen omiliti do 3 mesecev zapora; 4. če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor manj kot 1 leto, sme sodišče kazen omiliti do 15 dni zapora; 5. če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni navedena najmanjša mera, sme sodišče namesto kazni zapora izreči denarno kazen. Če pa sodišče izreče denarno kazen kot glavno kazen, jo sme omiliti do 15 denarnih zneskov (splošni minimum je 30 denarnih zneskov). To pa tudi pomeni, da ni mogoče omiliti denarne kazni, če je bila izrečena kot stranska kazen.

Answer 113

Omilitev kazni brez omejitev pomeni izjemno pooblastilo sodišču in je povezana z odpustitvijo kazni. Če ima sodišče pravico storilcu kazen odpustiti, mu jo lahko tudi omili brez omejitev. Pri omejitvi te vrste omili sodišče kazen, ne da bi upoštevalo pravila, ki veljajo sicer za omilitev kazni.

Answer 114

Odpustitev kazni je sredstvo, ki ga kazensko pravo predvideva za primere, kjer bi kaznovanje storilca ne bilo upravičeno. Ko sodišče storilcu kazen odpusti, ga spozna za krivega, vendar izreče, da se mu kazen odpusti. Takšna sodba je obsodilna sodba, ker obsega izrek o krivdi. Odpustitev kazni je dovoljena le, kadar zakonik to izrecno določa in je vedno fakultativna. KZ-1 to določa v splošnem delu pri: • prekoračenem silobranu, • prekoračeni skrajni sili, • neprimernem poskusu, • prostovoljnem odstopu od poskusa, • če sostorilec, napeljevalec ali pomagač prostovoljno prepreči storitev kaznivega dejanja, • kaznivo dejanje iz malomarnosti, ki storilca tolikanj prizadanejo, da izrek kazni očitno ne bi bil upravičen – v praksi so dokaj pogosti primeri kaznivo dejanje iz malomarnosti, pri katerih so posledice za storilca tolikšne in takšne, da že same po sebi pomenijo kaznovanje za storilca. V posebnem delu pa KZ-1 določa omilitev pri: • kaznivo dejanje razžalitve, če je razžaljenec razžalitev vrnil, • kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe, če je storilec prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, • kaznivo dejanje tatvine, če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je izvedel, da je uveden kazenski postopek, • kaznivo dejanje krive izpovedbe, če storilec prostovoljno prekliče krivo izpovedbo, preden se dokončno izda odločba, • kaznivo dejanje dajanja podkupnine, če je storilec, ki je dal podkupnino na zahtevo uradne osebe, dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je odkrito.

Answer 115

Kratkotrajne prostostne kazni slabo vplivajo na storilce, zato se je porodila ideja, da bi storilcem izrekli kazen, ne da bi jo morali tudi prestati. Njeno izvršitev bi odložili ob pogoju, da storilec v določenem roku ne stori kaznivega dejanja. Sodišče: 1. storilcu določi kazen in njeno izvršitev pogojno odloži ob pogoju, da obsojeni v določenem roku (t.i. preizkusna doba) ne bo storil novega kaznivega dejanja, 2. storilca spozna za krivega, vendar mu kazni ne izreče, temveč ga postavi le na preizkušnjo. Če storilec v preizkusni dobi ne stori novega kaznivega dejanja, se kazen za kaznivega dejanja, ki ga je že storil, ne izreče. Če pa v tem času stori kakšno kaznivo dejanje, lahko izreče sodišče kazen tudi za tisto, glede katerega je bil storilec na preizkušnji. Storilec ne prestaja kazni, med preizkusno dobo pa visi nad njim grožnja, da jo bo moral prestati, če v tem času stori novo kaznivo dejanje.

Answer 116

Te pogoje delimo na: • pogoje, povezane z določitvijo kazni, • pogoje, povezane z namenom pogojne obsodbe. (1) Pogoji, povezani z določitvijo kazni: 1) Splošni zakonski pogoj za izrek pogojne obsodbe je, da sodišče določi storilcu kaznivo dejanje denarno kazen ali kazen zapora do 2 let. Merilo za izrek pogojne obsodbe ni kazen, ki je predpisana za kaznivo dejanje, temveč kazen, ki jo sodišče določi. 2) Zakonik izključuje možnost uporabe pogojne obsodbe pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora najmanj 3 let. Pri tej skupini kaznivih dejanj je merilo za to, da pogojne obsodbe ni možno izreči, posebni minimum kazni zapora, predpisan za posamezno kaznivo dejanje -> tudi, če je z omilitvijo kazni dejansko izrečena kazen 2 let ali manj (predpisana pa minimalno 3 leta) ni možno! (2) Pogoji, povezani z namenom pogojne obsodbe – materialni pogoj je prepričanje sodišča, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sodišče se mora prepričati o tem, da kazensko odgovornega storilca kaznivo dejanje, ki je manj nevarno, ni treba kaznovati; hkrati pa se mora prepričati o tem, da bo opozorilo, ki je v grožnji z določeno kaznijo, dovolj vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sodišče mora napraviti prognozo storilčevega bodočega vedenja. Pri tem so sodišču v pomoč merila vsebinske narave: 1) Osebnost storilca – sodišče upošteva tiste sestavine storilčeve osebnosti, ki kažejo, da je prognoza njegovega vedenja v prihodnje ugodna. Kaznivo dejanje je v storilčevem življenju enkraten naključen dogodek, ki ga je storil zaradi trenutne stiske, v afektu, zaradi izzvanosti ali nepremišljenosti. 2) Storilčevo prejšnje življenje – sodišče ugotovi, ali je bil storilec že prej obsojen oz. ali mu je že bila izrečena pogojna obsodba ali sodni opomin. Lahko upošteva tudi druge okoliščine. 3) Obnašanje storilca po storjenem kaznivem dejanju – storilčev odnos do oškodovanca, prizadevanja, da povrne škodo, ali dejanska vrnitev škode so lahko pomembni kazalniki za prognozo o njegovem ravnanju v prihodnje. 4) Stopnja kazenske odgovornosti storilca – intenzivnost krivde, (bistveno) zmanjšana prištevnost, druge okoliščine, ki vplivajo na stopnjo kazenske odgovornosti. 5) Druge okoliščine, v katerih je kaznivo dejanje storil. Sodišče lahko v pogojni obsodbi določi poleg glavne tudi stranske kazni. To pomeni, da se kazen, ki je v pogojni obsodbi določena kot glavna (zapor ali denarna kazen) ne izvrši, vsaka izrečena kazen stranska kazen (denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države) pa se lahko izvrši. Pogojno obsodbo lahko sodišče izreče, če določi kazen zapora do 2 let in denarno kazen za kaznivo dejanje v steku. V primeru steka ni možno izreči za eno kaznivo dejanje kazen in za drugo pogojno obsodbo.

Answer 117

(1) Splošni pogoj, na katerem temelji pogojna obsodba je, da pogojno obsojeni v roku, ki ga določi sodišče in ne sme biti krajši kot 1 leto in ne daljši kot 5 let, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Če ta doba, ki jo imenujemo preizkusna doba, preteče, ne da bi pogojno obsojeni med njo storil kakšno novo kaznivo dejanje, se pogojna obsodba ne prekliče, določena kazen preneha kot grožnja, se ne izreče in ne izvrši. Če stori pogojno obsojeni kaznivo dejanje med preizkusno dobo in se to s sodbo ugotovi šele po 1 letu, odkar je potekla preizkusna doba, se pogojna obsodba ne more preklicati. (2) Posebni pogoji, ki jih lahko sodišče naloži ob pogojni obsodbi: 1) vrnitev premoženjske koristi, do katere je storilec prišel s kaznivim dejanjem, 2) povrnitev škode, ki jo je storilec povzročil s kaznivim dejanjem, Če pogojno obsojeni ne izpolni teh pogojev, lahko sodišče prekliče pogojno obsodbo. (3) Obveznosti, ki jih lahko sodišče naloži obsojenemu ob pogojni obsodbi: 1) obveznosti, ki izhajajo iz varnostnih ukrepov: • prepovedi: o varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, o varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja; Pogojna obsodba bo preklicana, če bo pogojno obsojeni prekršil prepoved, ki iz takšnega varnostnega ukrepa izvira. Ta dodatni pogoj mora sodišče v sodbi posebej odrediti. • dolžnost zdravljenja zaradi alkoholizma ali narkomanije. Ob pogojni obsodbi, v kateri je bila določena kazen zapora, lahko sodišče izreče tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Sodišče pogojno obsojenemu naloži obveznost takega zdravljenja na prostosti kot posebno obveznost pri pogojni obsodbi. Obsojeni je dolžan izpolnjevati obveznost, ki zanj izhaja iz izrečenega varnostnega ukrepa. Če se pogojno obsojeni brez opravičenega razloga ne začne zdraviti ali zdravljenje samovoljno opusti, sme sodišče pogojno obsodbo preklicati. 2) obveznosti, ki so določene pri posameznih kaznivih dejanjih – sodišče jih sme naložiti pogojno obsojenemu med preizkusno dobo pri posameznem kaznivem dejanju, • pri izmikanju plačevanju preživnine lahko sodišče storilcu naloži, da mora redno plačevati preživnino, poravnati zaostalo preživnino in druge prisojene obveznosti, nastale s preživljanjem; • pri nezakoniti vselitvi lahko sodišče ob pogojni obsodbi naloži storilcu, da mora v določenem roku izprazniti stanovanje oz. prostore. Pogojna obsodba nima pravnih posledic. Toda oseba, ki ji je izrečena takšna obsodba, se šteje za obsojeno. Obsodba se vpiše v kazensko evidenco in se izbriše iz nje po 1 letu, odkar je pretekla preizkusna doba, če obsojenec v tem času ni izvršil novega kaznivega dejanja. Ob pogojni obsodbi sme sodišče izreči varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in odvzem predmetom. Če je bila v njej določena kazen zapora, sme izreči tudi prepoved opravljanja poklica.

Answer 118

Pogojna obsodba se lahko prekliče: (1) če je obsojeni v preizkusni dobi storil novo kaznivo dejanje, (2) če se je po izreku pogojne obsodbe ugotovilo, da je obsojeni storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, (3) če obsojeni ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene ob pogojni obsodbi. (1) Storitev novega kaznivega dejanja je najpomembnejši razlog za preklic pogojne obsodbe. Preklic pogojne obsodbe je: • obligatoren – preklic je obligatoren, kadar sodišče za novo kaznivo dejanje izreče kazen zapora 2 ali več let; • fakultativen – preklic je fakultativen v primerih, ko sodišče izreče kazen zapora manj kot 2 leti ali denarno kazen za eno ali več kaznivih dejanj, ki jih je pogojno obsojeni storil med poskusno dobo. Sodišče presoja, ali bo preklicalo pogojno obsodbo ali ne – ali je zaradi storilčevega novo storjenega kaznivega dejanja treba spremeniti oceno o prognozi storilčevega vedenja. (2) Sojenje zaradi prej storjenega kaznivega dejanja Obsojenemu se sodi v času preizkusne dobe za dejanje, ki ga je storil, preden je bila izrečena pogojna obsodba, v času sojenja pa se zanj ni vedelo. Preklic pogojne obsodbe je fakultativen. Merilo za odločitev je prepričanje sodišča, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi ob njenem izreku vedelo za to kaznivo dejanje (3) Neizpolnitev naloženih pogojev oz. obveznosti Posebne pogoje oz. obveznosti, ki so bile pogojno obsojenemu naložene ob pogojni obsodbi, mora izpolniti v roku, ki ga sodišče za to določi ob pogojni obsodbi. Če pogojno obsojeni katerega izmed naštetih pogojev oz. obveznosti ne izpolni, ima sodišče na voljo več možnosti: 1) podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti v mejah preizkusne dobe, 2) fakultativni preklic pogojne obsodbe in izrek kazni, ki je bila določena s pogojno obsodbo, 3) obsojencu se odpusti izpolnitev ene ali več obveznosti ali se jih nadomesti z drugimi ustreznimi obveznostmi, določenimi v zakonu, če se spozna, da jih obsojeni iz opravičenih razlogov ne more izpolniti.

Answer 119

(1) Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, upošteva kazen, ki je bila v njej določena, ter določi kazen za prej storjeno oz. novo kaznivo dejanje, nato izreče enotno kazen po pravilih o steku. Kazen iz pogojne obsodbe se šteje za določeno. (2) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sta 2 možnosti: 1) za prej storjeno oz. novo kaznivo dejanje sodišče izreče kazen – prejšnja pogojna obsodba ostane v veljavi, novo izrečena kazen se izvrši. Če je kazen zapor, se prestajanje kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno za kaznivo dejanje, za katero je bila izrečena pogojna obsodba. 2) za prej storjeno oz. novo kaznivo dejanje izreče sodišče pogojno obsodbo, če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči to sankcijo. Za novo kaznivo dejanje se določi kazen po pravilih o steku in določi novo preizkusno dobo, ki začne teči od pravnomočnosti sodbe naprej.

Answer 120

Pogojna obsodba se lahko prekliče v preizkusni dobi. Če stori pogojno obsojeni v tem času kaznivo dejanje, zaradi katerega je treba pogojno obsodbo preklicati, vendar se to ugotovi s sodbo šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najkasneje v 1 letu po preteku preizkusne dobe. To je skrajni rok, v katerem je še možno preklicati pogojno obsodbo.

Answer 121

Nadziranje obsojenca izven kazenskopravnega sistema naj bi zagotavljalo boljše možnosti za to, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. To ni samostojna sankcija, temveč le posebna oblika pogojne obsodbe. Obsega nudenje pomoči, nadzorstvo in varstvo obsojenca. Namenjena je storilcem kaznivih dejanj, za katere je primerna pogojna obsodba in pri katerih je poleg opozorila v obliki določene kazni potrebno za dosego namena kaznovanja še posebno vodenje in nadzorstvo ter aktivno delo z obsojencem. Varstveno nadzorstvo lahko izreče sodišče ob pogojni obsodbi za določen čas med preizkusno dobo. Nadzorstvo obstaja v nudenju pomoči, nadzorstva in varstva obsojencu. Sodišče ga lahko odpravi, še preden je potekel določen čas, če ugotovi, da je namen tega ukrepa dosežen. Možno je izrekati pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom v 2 variantah: (1) kot pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, (2) kot pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom in določitvijo navodil. Ko sodišče izreče varstveno nadzorstvo, lahko odredi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec. Zakonik predvideva 7 (prej 4) navodil, ki v 3. odstavku 65. člena KZ-1 so našteta taksativno: 1) zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, s soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog; 2) obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice; 3) usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju; 4) poraba dohodkov v skladu s preživninskimi dolžnostmi; 5) prepoved druženja z nekaterimi osebami; 6) prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi oseb; 7) prepoved dostopa na posamezne kraje. Varstveno nadzorstvo izvršuje poseben svetovalec, ki ga določi sodišče. Praviloma bo to socialni delavec. Svetovalec tudi nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je izreklo sodišče obsojenemu. (1) Svetovalec prispeva k temu, da obsojenec ne bi več ponavljal kaznivih dejanj, tako da mu pomaga ter ga nadzoruje in mu daje praktične napotke in nasvete za uresničevanje navodil. (2) Svetovalec je dolžan opravljati svojo dolžnost obzirno in na način, da obsojenec ne bo izpostavljen neprijetnostim – v skladu s pravili svoje stroke. (3) Svetovalec občasno poroča sodišču o izvrševanju varstvenega nadzorstva. Pri tem lahko predlaga spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.

Answer 122

Sodni opomin je opozorilna sankcija, ki je izločena iz sistema kazni in drugih vrst kazenskih sankcij. Vsa vsebina sodnega opomina je v opozorilo storilcu kaznivega dejanja. Sodišče ga izreka v obliki sklepa, ki ne vsebuje krivdoreka. Sodni opomin je namenjen storilcem manj nevarnih kaznivih dejanj, katerim ni potrebno izreči kazni, in je mogoče pričakovati, da bo opozorilo vplivalo nanje tako, da ne bodo več ponavljali kaznivih dejanj. Je ena izmed oblik nadomestila za kazen. Sodni opomin je možno izrekati za lažja kazniva dejanja. Lahko se izreka takšnim storilcem lažjih kaznivih dejanj, za katere sodišče spozna, da bo pri njih možno z izrekom sodnega opomina možno doseči namen kazenskih sankcij.

Answer 123

Dejanja, za katera lahko sodišče izreče sodni opomin, in dejanja majhnega pomena, so si po svojih značilnostih podobna. Gre za dejanja, katerih pomen in nevarnost nista velika. Uporaba instituta dejanja majhnega pomena pomeni, da takega dejanja ne štejemo za kaznivo dejanje. Uporaba sodnega opomina pomeni, da obstaja kaznivo dejanje, vendar ni potrebno, da bi njegovega storilca kaznovali – zadošča posebna oblika opozorila. Dejanje majhnega pomena je dejanje, pri katerem so podani vsi znaki formalni znaki kaznivega dejanja, vendar mu manjkata materialna protipravnost in nevarnost. Pojem dejanja majhnega pomena določata 2 merili: (1) neznatna nevarnost dejanja, na kar lahko vplivajo: 1) narava ali teža kaznivega dejanja, ali 2) neznatnost ali odsotnost škodljivih posledic, ali 3) okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. (2) nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine. Pri takem dejanju je izključena kaznivost. Sodni opomin se izreka za dejanja, ki so po formalnih in materialnih ter objektivnih in subjektivnih znakih kaznivo dejanje. Materialna protipravnost (= nevarnost) obstaja, vendar je njena stopnja majhna. Obstajajo vsi formalni elementi kaznivega dejanja. Razlika med sodnim opominom in dejanjem majhnega pomena je v nevarnosti dejanja in storilca. Razmejitev med njima je dejansko vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem posamičnem primeru.

Answer 124

(1) Splošno pooblastilo: sodni opomin se sme uporabiti pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kazen zapora do 1 leta ali denarna kazen, če so podane olajševalne okoliščine, ki delajo kaznivo dejanje posebno lahko. (2) Obstoj posebnih pogojev: sodni opomin je možno izreči tudi za kaznivo dejanje, za katera je predpisana kazen zapora do 3 let, če so izpolnjeni posebni pogoji, ki jih KZ pri takih kaznivih dejanjih določa – KZ pri vsakem posameznem kaznivem dejanju določi, ali je in ob katerih pogojih je možno uporabiti sodni opomin (npr. lahka telesna poškodba). Pri presoji, ali naj uporabi sodni opomin, sodišče upošteva: • osebnost storilca, • njegovo prejšnje življenje, • njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, • stopnjo kazenske odgovornosti, • druge okoliščine, v katerih je kaznivo dejanje storil. Te okoliščine morajo biti po vsebini take, da na njihovi podlagi sodišče ugotovi, da so bile podane takšne olajševalne okoliščine, zaradi katerih je izrek sodnega opomina upravičen. Sodni opomin se sme izreči tudi za več kaznivo dejanje v steku, če so za vsako izmed njih podani pogoji za njegov izrek.

Answer 125

Sodni opomin nima pravnih posledic. Storilec velja za obsojenega in obsodba se vpiše v kazensko evidenco. Iz kazenske evidence se izbriše, če storilec v 1 letu od pravnomočnosti sodne odločbe ne stori novega kaznivega dejanja. Ob sodnem opominu je možno izreči varnostna ukrepa: • odvzem vozniškega dovoljenja, • odvzem predmetov.

Answer 126

Varnostni ukrepi so posebna vrsta kazenskih sankcij, ki izhaja iz spoznanja, da kazen ne more biti edino učinkovito sredstvo za vse storilce. Varnostni ukrepi so dopolnilna vrsta kazenskih sankcij, ki se ponavadi izrečejo poleg kazni, vendar se lahko izrečejo tudi namesto nje. Uporaba varnostnega ukrepa je vezana na storitev kaznivega dejanja. Sodišče ga lahko izreče le, če ugotovi, da je storilec storil kaznivo dejanje Uporaba varnostnega ukrepa ni vezana na težo oz. naravo kaznivega dejanja, razen naslednjih varnostnih ukrepov: • obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, • prepoved opravljanja poklica. Temeljni razlog za uporabo varnostnega ukrepa je storilčeva nevarnost, ki jo je prikazal s storitvijo kaznivega dejanja in zaradi katere je verjetno, da bo kaznivo dejanje ponavljal. Varnostni ukrep se izreka zaradi odprave te nevarnosti. Je moralno in etično neobarvan ukrep, ker ne vsebuje očitka storilcu. Temelj za izrek kazni je ugotovitev sodišča o krivdi storilca. Pri izreku varnostnega ukrepa mora sodišče ugotoviti le obstoj nevarnosti storilca. Storilčeva nevarnost je temeljno izhodišče za izrek varnostnega ukrepa. Preden sodišče uporabi določen varnostni ukrep, mora ugotoviti, ali obstaja nevarnost, da bo storilec zaradi posebnih osebnostni lastnosti, nenormalnih duševnih stanj in določenih objektivnih okoliščin ponavljal kaznivih dejanj. Varnostni ukrep, ki je vezan na ugotovitev nevarnosti, se ne more izreči kot samostojna sankcija, zato se izreče poleg kazni. Izjema od tega pravila so neprištevni storilci.

Answer 127

Slovenski KZ pozna naslednje varnostne ukrepe: 1. obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, 2. obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, 3. prepoved približevanja in komuniciranja z žrtvijo, 4. prepoved opravljanja poklica, 5. odvzem vozniškega dovoljenja, 6. odvzem predmetov.

Answer 128

Izreči je možno le varnostne ukrepe, ki so določeni s KZ, ob pogojih, ki jih KZ določa. Storilcu se sme izreči eden ali več varnostnih ukrepov. 2 varnostna ukrepa je možno izrekati kot samostojni sankciji namesto kazni, če gre za neprištevne storilce. To sta: • obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, • obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. Poleg tega varnostnega ukrepa se sme neprištevnim storilcem hkrati izreči še druge varnostne ukrepe: prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja, odvzem predmetov. Večinoma sodišča varnostne ukrepe izrekajo poleg kazni. Če sodišče izreče kazen zapora ali pogojno obsodbo na kazen zapora, sme ob njej izreči tudi: • odvzem vozniškega dovoljenja, • odvzem predmetov, • obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov, • prepoved opravljanja poklica. To bo sodišče storilo, kadar so izpolnjeni zakonski pogoji za izrek varnostni ukrep, če meni, da bo možno namen sankcij doseči bolje z izrekom varnostnega ukrepa. Če sodišče izreče denarno kazen, pogojno obsodbo na denarno kazen, sodni opomin ali odpusti kazen sme ob njej izreči le: • odvzem vozniškega dovoljenja, • odvzem predmetov. Mlajšemu polnoletnemu storilcu, ki mu izreče vzgojni ukrep, sme sodišče izreči vse varnostni ukrep , razen prepovedi opravljanja poklica, ker bi to negativno vplivalo na možnost njegove resocializacije. Mladoletniku, ki mu izreče vzgojni ukrep, denarno kazen ali mladoletniški zapor, sme sodišče izreči vse varnostni ukrep razen prepovedi opravljanja poklica ter obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu – namesto tega se izreče vzgojni ukrep oddaje v zavod za usposabljanje.

Answer 129

Prepreči nevarnost, ki izhaja iz okoliščine, da je storilec zlorabil svoj poklic za izvršitev kaznivega dejanja, in okoliščine, da bi ga naprej opravljal. Obsega tudi prepoved opravljanja določene samostojne dejavnosti in prepoved opravljanja določene dolžnosti. Za izrek ukrepa morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (1) storilcu je izrečen(a): 1) zaporna kazen, 2) pogojna obsodba na zaporno kazen, 3) varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu kot samostojna sankcija za neprištevne storilce, 4) varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti kot samostojna sankcija za neprištevne storilce. (2) storilec je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje, (3) sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi te zlorabe nevarno, če bi storilec naprej opravljal takšen poklic, dejavnost ali dolžnost. Na nevarnost sodišče sklepa iz dejstva, da je storilec zlorabil poklic v namen storitve kaznivega dejanja. Prepoved se nanaša le na poklic, dejavnost ali dolžnost, ki jih je storilec opravljal v času storitve kaznivega dejanja. 2. in 3. pogoj sta določena kumulativno – za izrek ukrepa mora sodišče ugotoviti obstoj obeh. Ukrep traja najmanj 1 leto in največ 5 let od pravnomočne sodbe. Čas, prebit v zaporu ali zdravstvenem zavodu se ne šteje v čas trajanja ukrepa. Po preteku 2 let od začetka izvrševanja ukrepa lahko sodišče na prošnjo obsojenca odloči, da ukrep preneha, če ugotovi, da so prenehali razlogi za ukrep (ni več nevarnosti za zlorabo poklica za storitev k.d.). Pri presoji upošteva: • obnašanje storilca po obsodbi, • storilčevo pripravljenost, da povrne škodo, povzročeno s kaznivo dejanje IN • storilčevo pripravljenost, da vrne premoženjsko korist, pridobljeno s k.d. Če se ukrep izreče ob pogojni obsodbi, lahko sodišče določi, da bo pogojno obsodbo preklicalo, če bo storilec prekršil prepoved.

Answer 130

Nevarnost voznika pomeni, da bi lahko ponovil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa. Za posameznika pomeni ukrep odvzem ugodnosti, s katero hitreje in lažje zadovoljuje svoje potrebe. Ukrep je namenjen posebni skupini storilcev kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. Vsebina ukrepa je prepoved vožnje motornega vozila. Sodišče storilcu kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa onemogoči, da bi se udeleževal javnega prometa kot voznik motornega vozila. Ukrep se uporabi ob obstoju naslednjih pogojev: (1) storilec je storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, (2) sodišče je: 1) prištevnemu storilcu izreklo kazen, 2) prištevnemu storilcu izreklo pogojno obsodbo, 3) prištevnemu storilcu izreklo sodni opomin, 4) prištevnemu storilcu kazen odpustilo, 5) neprištevnemu storilcu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, 6) neprištevnemu storilcu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, 7) mlajšemu polnoletnemu storilcu izreklo vzgojni ukrep, 8) mladoletnemu storilcu izreklo vzgojni ukrep; (3) sodišče je spoznalo, da bi nadaljnja storilca v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Storilčevo nesposobnost za varno vožnjo mora sodišče ugotoviti s pomočjo izvedenca. Nanjo lahko kažejo tudi: • okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, • dejstvo, da je storilec že prej kršil prometne predpise: o izvrševanje prekrškov, o izvrševanje kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. Razlika med odvzemom vozniškega dovoljenja in stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila je v njuni pravni naravi in pogojih za njihovo izrekanje. Njun učinek je enak: izločitev storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa iz prometa. Ukrep pomeni odvzem že izdanega dovoljenja, če ga storilec ima, ali prepoved izdaje novega, če ga storilec še nima. Ukrep lahko sodišče izreče vozniku amaterju ali poklicnemu vozniku. Ukrep je časovno omejen in traja od 1 do 5 let. Vozniško dovoljenje preneha veljati z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ukrep izrečen. Čas, prebit v zaporu ali zdravstvenem zavodu, se ne všteva v čas trajanja ukrepa. Všteva se čas, ko je bilo med kazenskim postopkom obdolžencu vzetu vozniško dovoljenje po sklepu preiskovalnega sodnika ali senata ter čas odvzema vozniškega dovoljenja zaradi prekrška. Po poteku ukrepa, lahko storilec na novo pridobi vozniško dovoljenje ob pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj. Dolžan je izpolniti vse pogoje za pridobitev vozniškega dovoljenja. Po preteku 2 let izvrševanja ukrepa lahko sodišče na prošnjo obsojenca odloči, da ukrep preneha, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek ukrep (storilec ni več nesposoben za varno upravljanje z motornimi vozili). Če se odvzem vozniškega dovoljenja naloži ob pogojni obsodbi, se lahko obsodba prekliče, če obsojenec krši prepoved.

Answer 131

Je stvarni varnostni ukrep. Sodišče lahko odvzame predmete, ki so storilčeva last, in: 1. so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, ali 2. so bili namenjeni za kaznivo dejanje, ali 3. so nastali s kaznivim dejanjem Predmeti, ki jih je možno vzeti, morajo biti na poseben način povezani s kaznivim dejanjem. Zaradi možnosti, da jih obdrži storilec, pomenijo posebno nevarnost. Njihov odvzem je predviden zaradi odstranitve te nevarnosti. Predmeti, uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, so predmeti, s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ki so bili uporabljeni pri njegovem pripravljanju (orožje ali orodje, uporabljeno pri kaznivem dejanju). Predmeti, namenjeni za kaznivo dejanje, so predmeti, zbrani v ta namen, ne glede na to, ali so bili za storitev kaznivo dejanje resnično uporabljeni ali ne. Predmeti, nastali s kaznivim dejanjem, so predmeti, ki so bili s kaznivo dejanje izdelani (npr. ponarejen denar, ponarejena listina, mamila,...). Predmeti se lahko vzamejo le, če so storilčeva last. Če niso storilčeva last, se lahko odvzamejo le, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi (npr. odvzem mamil in sredstev za njihovo izdelovanje). Pri odvzemu predmetov, ki so last drugih ljudi, imajo ti pravico zahtevati od storilca odškodnino. Odvzem predmetov je: • fakultativen, • obvezen – določen je z zakonom pri nekaterih kaznivo dejanje v posebnem delu KZ: o ponarejanje denarja, o jemanje in dajanje podkupnine, o pranje denarja. Predmeti, pridobljeni kot nagrada za storjeno kaznivo dejanje, in predmeti, pridobljeni s prodajo ali zamenjavo predmetov, pridobljenih s kaznivo dejanje, se ne morejo odvzeti z varnostni ukrepom odvzema predmetov, vendar se lahko odvzamejo v okviru odvzema protipravne premoženjske koristi, pridobljene s k.d.

Answer 132

Je namenjeno neprištevnim in bistveno zmanjšano prištevnim storilcem, pri katerih sodišče ugotovi, da obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj zaradi njihovih abnormnih duševnih stanj. Obsega medicinsko obravnavanje storilca, da bi se odpravila njegova nevarnost. Sodišče mora izreči obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo ob naslednjih pogojih: (1) storilec je storil dejanje, ki ima objektivne znake kaznivega dejanja – to mora biti ugotovljeno v kazenskem postopku; (2) storilec je bil ob storitvi dejanja neprišteven ali bistveno zmanjšano prišteven; (3) sodišče na podlagi teže kaznivdga dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil hudo kaznivo dejanje zoper: • življenje in telo, • spolno nedotakljivost, • premoženje; (4) nevarnost storilca je možno odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Za odločitev se pritegne izvedence psihiatrične vede. V kazenskem postopku mora sodišče ugotoviti, da je storilec nevaren. Storjeno kaznivo dejanje je pomembna okoliščina, iz katere je možno sklepati na pogoj takšne nevarnosti. Ob obstoju navedenih pogojev je izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva obvezen. Sodišče mora izvrševanje varnostnega ukrepa ustaviti, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Po preteku vsakega leta izvrševanja ukrepa sodišče odloči, ali je nadaljnje zdravljenje še potrebno. Najdaljše trajanje ukrepa je 10 let. Če je zdravljenje potrebno tudi po preteku tega roka, se izvršuje kot medicinski zdravstveni ukrep. Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo se izreče namesto kazni, če gre za neprištevnega storilca. Če gre za bistveno zmanjšano prištevnega storilca, se izreče poleg kazni. Takšen storilec je kazensko odgovoren. Obsojenec se najprej napoti na zdravljenje. Po končanem zdravljenju se odpusti na svobodo ali na prestajanje preostale zaporne kazni, če je ta daljša od zdravljenja. V tem primeru lahko sodišče odredi pogojni odpust. Pri odločanju o tem upošteva: • uspeh zdravljenja, • storilčevo zdravstveno stanje, • čas, ki ga je prebil v zdravstvenem zavodu, • ostanek kazni, ki ga še ni prestal, • možni učinek prostostne kazni na obsojenčevo zdravstveno stanje. Po pogojnem odpustu se storilcu lahko izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če je potrebno.

Answer 133

Se izreče: (1) neprištevnemu storilcu, če sodišče ugotovi, da je takšno zdravljenje potrebno in bo zadostovalo za to, da storilec ne bo več ponavljal hujših kaznivo dejanje (temeljni ukrep); (2) bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu, če je bil pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni po prestanem "zaprtem" psihiatričnem zdravljenju in sodišče ugotovi, da je obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti še potrebno (sukcesivni ukrep). Pri obveznem psihiatričnem zdravljenju na prostosti ni pomembna teža kaznivega dejanja, Nevarnost ponovitve kaznivega dejanja se presoja v zvezi s katerimkoli hujšim kaznivim dejanjem. Sodišče lahko obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti zamenja z obveznim psihiatričnim zdravljenjem v zdravstvenem zavodu, če: • se storilec noče zdraviti na prostosti, • storilec zdravljenje samovoljno opusti, • zdravljenje na prostosti ni uspešno in je potrebno zdravljenje v zdravstvenem zavodu. Obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti lahko traja največ 2 leti od pravnomočne sodne odločbe. Po preteku vsakega leta sodišče odloča, ali je zdravljenje še potrebno.

Answer 134

Storilcu kaznivega dejanja zoper življenje in telo, zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, zoper človekovo zdravje ali drugega kaznivega dejanja z znaki nasilja sme sodišče izreči prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo katerega od teh kaznivih dejanj za čas od enega meseca do treh let. V okviru ukrepa iz prejšnjega odstavka lahko sodišče določi: prepoved približevanja žrtvi ali njenim bližnjim, prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi, vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev, prepoved dostopa na posamezne kraje, na katerih se redno giba žrtev ali njeni bližnji, ali prepoved druženja z žrtvijo ali njenimi bližnjimi. Sodišče sme izreči ta ukrep, če je storilec s kaznivim dejanjem prizadel telesno ali duševno celovitost žrtve in če oceni, da bi storilčevi stiki ali komuniciranje z žrtvijo ali njenimi bližnjimi pomenili nevarnost za ponovitev istovrstnega ali storitev drugega kaznivega dejanja zoper žrtev ali njene bližnje. Sodišče izbere enega ali več načinov izvršitve ukrepa iz prejšnjega odstavka in ob tem zlasti natančno opredeli osebe, na katere se ukrep nanaša, in razmerje med storilcem in žrtvijo ali njenim bližnjim, primerne razdalje storilca do žrtve ali njenega bližnjega ali krajev, ki se morajo spoštovati, opredeli posamezne načine prepovedanih oblik komuniciranja ali določi prepovedane oblike druženja. Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče odločiti, da bo obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved približevanja ali komuniciranja z žrtvijo ali njenim bližnjim. Trajanje prepovedi približevanja ali komuniciranja se šteje od pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če je poteklo šest mesecev od začetka izvajanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.

Answer 135

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Korist iz prejšnjega odstavka tega člena se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje.

Answer 136

Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se lahko denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let. Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenesena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Če je bila premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, prenesena na bližnje sorodnike storilca kaznivega dejanja (razmerja iz 224. člena tega zakonika), ali če je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi po prvem odstavku tega člena na te osebe preneseno kakšno drugo njegovo premoženje, se jim odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost. Če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

Answer 137

1. Načelo zakonitosti ima 2 pomena: (1) sme se izvršiti le kazenska sankcija, ki je bila izrečena s pravnomočno sodno odločbo – sme se izvršiti le proti osebi, na katero se nanaša; (2) storilcu se smejo odvzeti ali omejiti njegove pravice, zajamčene z ustavo ali zakoni, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna sankcija. Le zakon lahko določi omejitve pravic osebam, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije. Nujno potrebne omejitve je dovoljeno uporabiti za dosego namena kazenskih sankcij – generalne in specialne prevencije. Oseba, proti kateri se izvršuje kazenska sankcija, ne sme biti podvržena mučenju ali drugi obliki okrutnega, ponižujočega ali okrutnega ravnanja. Če je takšnemu ravnanju kljub temu podvržena, ji je treba zagotoviti sodno varstvo. S to določbo KZ uresničuje Konvencijo OZN o prepovedi mučenja in drugih oblik okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (1981). 2. Načelo humanosti Kazenska sankcija pomeni za storilca določeno zlo – jemlje ali omejuje mu pravice, ki jih je pred njo imel in prosto užival. Sodobno kazensko pravo šteje humanost pri izvrševanju kazenskih sankcij za eno svojih temeljnih načel. Pri omejitvah obsojenčevih pravic je treba zagotoviti spoštovanje osebnosti storilca in njegovega človeškega dostojanstva. Treba je varovati telesno in duševno celovitost obsojencev. Načelo humanosti zahteva, da je odnos do obsojencev human. Temeljiti mora na spoštovanju njihovih osebnosti kot ljudi. Prisilni ukrepi zoper obsojence morajo biti skrajno omejeni, še posebej uporaba fizične prisile in strelnega orožja. Ni dovoljeno uporabljati prevzgojnih, medicinskih in psiholoških postopkov, ki posegajo v obsojenčevo zasebnost in jih obsojenec izrecno zavrača (npr. lobotomija, hipnoza,...). Takšne metode je možno uporabljati le s privolitvijo obsojenca. Če obsojenec postopek odkloni, mora biti odklonitev izrecna in upravičena. 3. Načelo prevzgoje in resocializacije se nanaša na izvrševanje zaporne kazni. Njen posebni namen je omogočiti storilcu ob njegovi prostovoljni privolitvi oblike resocializacije, ki prispevajo k temu, da po prestani kazni ne bo ponavljal k.d. Z izvršitvijo kazni skušamo pripraviti obsojenca na življenje na prostosti tako, da bo živel in delal v skladu s pravnim redom. 4. Načelo individualizacije ima pri izvrševanju k.s. poseben poudarek. Pri zaporni kazni poznamo penitenciarno individualizacijo. Penitenciarna individualizacija je prilagoditev izvršitve kazenske sankcije osebnosti storilca. KZ daje splošne okvire za penitenciarno individualizacijo: • obsojenci se razvrščajo v različne vrste kazenskih zavodov glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost: o zaprti zavodi, o polodprti zavodi, o odprti zavodi. Milejšo kazen je možno prestajati v bolj odprtem sistemu. Sodišče lahko odredi, v kakšnem zavodu naj obsojenec prestaja zaporno kazen: o če je obsojencu izreklo zaporno kazen do 3 let, lahko odredi, da obsojenec kazen prestaja v odprtem zavodu, o če je obsojencu izreklo zaporno kazen do 5 let, lahko odredi, da obsojenec kazen prestaja v polodprtem zavodu. Gre za pooblastilo, ki ga sodišče ni dolžno uporabiti. • zaporno kazen do 3 mesecev je možno izvršiti tako, da obsojenec namesto nje opravi delo v korist lokalne skupnosti ali humanitarnih organizacij (80–240 ur). Delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevega delovnega razmerja. O obliki kazni odloči sodišče, ki je izreklo kazen na I. stopnji, pri čemer upošteva: o objektivne in subjektivne okoliščine storilca, o njegovo privolitev v tak način kazni. Če obsojenec ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz dela v korist lokalne skupnosti, lahko sodišče odredi, da se izrečena zaporna kazen izvrši.

Answer 138

Pogojni odpust je odpust obsojenca s prestajanja zaporne kazni, ki je še ni prestal v celoti, pod pogojem, da v času, za katerega mu je bila izrečena zaporna kazen, ne bo storil novega kaznivega dejnaja. Obsojenec se v kazenskem zavodu bolje obnaša, je bolj discipliniran in delaven, če se mu omogoči, da s primernim vedenjem zasluži odpust, preden poteče doba, na katero je obsojen. Obsojenec, ki prebije več let v zaporu, se težko znajde in prilagodi življenju na prostosti, kar pogosto vodi v povratništvo. Pogojni odpust je ukrep, ki naj pripravi obsojenca na svobodno življenje. Kdor je pogojno odpuščen, kazni še ni prestal. Če v dobi do izteka kazni stori novo kaznivo dejanje, se pogojni odpust lahko prekliče.

Answer 139

(1) obsojenec je prestal vsaj polovico zaporne kazni, na katero je bil obsojen – formalni pogoj za odpust. Strožja izjema velja za obsojence, ki jim je sodišče izreklo zaporno kazen nad 15 let – ti so lahko pogojno odpuščeni s prestajanja kazni šele potem, ko so prestali 3/4 kazni. Namen te določbe je preprečiti, da bi bili obsojenci na najhujše kazni lahko pogojno spuščeni po relativno kratkem času v zaporu, čeprav generalna prevencija zahteva večji del prestane kazni. Milejša izjema dopušča pogojni odpust potem, ko je obsojenec prestal 1/3 zaporne kazni, če obstajajo posebne okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost in kažejo na to, da storilec ne bo ponovil k.d. (2) utemeljeno je pričakovati, da storilec ne bo ponovil kaznivo dejanje – materialni pogoj. Organ, ki dovoljuje pogojni odpust je Komisija za pogojni odpust pri Ministrstvu za pravosodje. O pogojnem odpustu se odloča tako, da oceni, ali je možno pričakovati, da obsojenec na prostosti ne bo izvrševal kaznivo dejanje Pri tem uporabi poročila o obsojenčevem vedenju, ki jih pripravlja skupina strokovnjakov v kazenskem zavodu s tem, da zbirajo in ocenjujejo podatke o obsojenčevem vedenju med prestajanjem kazni. KZ-1 kot novost uvaja pogojni odpust z varstvenim nadzorstvom. 7. odstavek 88. člena KZ-1 določa, da lahko obsojenca, ki bo pogojno odpuščen, na predlog organa, ki odloča o pogojnem odpustu, postavi sodišče pod varstveno nadzorstvo. Varstveno nadzorstvo opravlja svetovalec, ki ima enake naloge kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom. V okviru varstvenega nadzorstva lahko sodišče pogojno odpuščenemu naloži določene naloge, ki so podobne kot pri pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom, in sicer: 1. zdravljenje v ustreznem zdravstvenem zavodu, z njegovim soglasjem tudi zdravljenje odvisnosti od alkohola ali drog; 2. obiskovanje ustrezne poklicne, psihološke ali druge posvetovalnice; 3. usposabljanje za poklic ali sprejetje zaposlitve, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim ali nagnjenju; 4. poraba dohodka v skladu s preživninskimi dolžnostmi; 5. prepoved druženja z nekaterimi osebami; 6. prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi; 7. prepoved dostopa na posamezne kraje.

Answer 140

Če pogojno odpuščeni stori kaznivo dejanje, je možno pogojni odpust preklicati. Za preklic pogojnega odpusta je pristojno sodišče, ki je vodilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki ga je pogojno odpuščeni storil. Preklic pogojnega odpusta je: (1) obvezen (obligatoren), če je sodišče za novo kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen nad 1 leto, (2) fakultativen, če je sodišče za novo kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen do 1 leta – sodišče mora napraviti prognozo obsojenčevega vedenja in pri tem upoštevati: o sorodnost storjenih kaznivo dejanje, o pomen storjenih kaznivo dejanje, o nagibe, iz katerih so bila kaznivo dejanje storjena, o druge okoliščine, ki kažejo na to, ali je preklic pogojnega odpusta utemeljen ali ne. Če je pogojno odpuščeni za novo kaznivo dejanje obsojen na zaporno kazen do 1 leta in sodišče ne prekliče pogojnega odpusta, se pogojno odpust podaljša za čas, ko obsojenec prestaja zaporno kazen. Če sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po pravilih o odmeri kazni v steku. Pri tem vzame kot določen še ne prestani del zaporne kazni za staro k.d. Določbe o pogojnem odpustu se uporabijo tudi, če sodišče obsodi pogojno odpuščenega za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno odpuščen. Če stori obsojenec v času pogojnega odpusta novo kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, vendar se to s sodbo ugotovi šele, ko je pogojni odpust potekel, se lahko pogojni odpust prekliče v 1 letu po njegovem preteku.

Answer 141

Storilcu ni možno odvzeti premoženjske koristi, če jo je prenesel na drugo osebo. Zato se ta premoženjska korist odvzame drugim osebam: (1) storilec je premoženjsko korist prenesel na kateregakoli prejemnika – za njen odvzem morata biti izpolnjena 2 pogoja: 1. objektivni pogoj – korist je bila prenesena neodplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti; 2. subjektivni pogoj – prejemnik je vedel ali bi moral in mogel vedeti, da je bila korist pridobljena s k.d. Sodišče mora ugotoviti obstoj obeh pogojev. (2) storilec je premoženjsko korist prenesel na bližnjega sorodnika ali zakonca (posvojitelja, posvojenca). Za njen odvzem zadošča objektivni pogoj – korist je bila prenesena neodplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Korist se ne odvzame, če bližnji sorodnik dokaže, da je zanjo plačal celotno vrednost – dokazno breme je na bližnjem sorodniku. Kot bližnji sorodniki se štejejo osebe, ki se smejo po ZKP pritožiti v korist obdolženca: • sorodniki v ravni črti, • brat in sestra, • rejnik.

Answer 142

Oškodovanec ima pravico, da v kazenskem postopku uveljavlja premoženjskopravni zahtevek. Odvzem premoženjske koristi zato sodišče izreče le, če z njim niso prizadete oškododovančeve premoženjskopravne pravice. Oškodovanec ima prvenstveno pravico, da se njegov premoženjskopravni zahtevek poravna iz odvzete vrednosti ali izterjanega zneska. Odvzem premoženjske koristi je zaradi varstva oškodovanca subsidiaren ukrep. Sodišče ga izreče če: (1) oškodovanec ni znan, (2) oškodovanec ni prijavil svojega premoženjskopravnega zahtevka, (3) oškodovancu ni bil prisojen premoženjskopravni zahtevek, (4) je kaznivo pridobljena premoženjska korist večja od premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca. Če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, lahko začne pravdo v 6 mesecih po pravnomočnosti kazenskopravne sodne odločbe, ki ga je na pravdo napotila. V 3 mesecih od pravnomočne civilnopravne sodne odločbe, s katero je ugotovljen njegov zahtevek, lahko oškodovanec zahteva poplačilo iz odvzete premoženjske koristi. Oškodovanec, ki ni prijavil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko začne pravdo za ugotovitev zahtevka v 3 mesecih od dneva, ko je zvedel za kazenskopravno sodno odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, oziroma najkasneje v 2 letih od pravnomočnosti kazenskopravne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi. V 3 mesecih od pravnomočne civilnopravne odločbe, s katero je ugotovljen njegov zahtevek, lahko oškodovanec zahteva poplačilo iz odvzete premoženjske koristi.

Answer 143

Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo posameznih pravic, je prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe ali prenehanje delovnega razmerja ali izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji. Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, so: 1) prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe; 2) prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi; 3) prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.

Answer 144

Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, smejo trajati največ pet let od dne, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši ali daljši rok. Po poteku dveh let od dne, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve posamezne pravice. Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, in tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno. S prenehanjem pravnih posledic obsodbe niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo. Z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice.

Answer 145

1) za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin, in za obsodbo, s katero mu je bila odpuščena kazen – eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe; 2) za pogojno obsodbo – eno leto, od takrat ko je potekla preizkusna doba; 3) za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen ali kazen zapora do enega leta – tri leta; 4) za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let – pet let; 5) za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let – osem let; 6) za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let – deset let; 7) za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let – petnajst let. (5) Obsodba na kazen zapora nad petnajst let se ne izbriše. (6) Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence, dokler trajajo varnostni ukrepi. (7) Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen samostojno, se izbriše v treh letih od takrat, ko se je prenehal izvrševati ali je izvrševanje zastaralo.

Answer 146

Sodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe.

Answer 147

Kazenski postopek uvede sodišče praviloma kmalu po storitvi kaznivega dejanja. V kazenskem postopku se ugotovi storilec in se mu izreče ustrezna sankcija, ki se nato ob zakonskih pogojih izvrši. V določenih primerih to ni možno: • organi kazenskega pregona storilca ne odkrijejo, zato postopka ni možno izvesti, • kazni ni možno izvršiti, ker je obsojenec zbolel, pobegnil,... Zastaranje je kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev pravice države do izreka kazenske sankcije in njene izvršitve, če je od storitve kaznivo dejanje oz. izreka kazenske sankcije preteklo dalj časa. Poznamo 2 vrsti zastaranja: (1) zastaranje kazenskega pregona – če kazenski postopek še ni izveden, po poteku določenega časa ni več možno izreči kazni. Pravica države do kazenske sankcije preneha. (2) zastaranje izvršitve kazni – izrečena kazen v določenem času ni bila izvršena. Pravica države do izvršitve kazni.

Answer 148

Edina izjema od načela, da kazenski pregon in izvršitev kazni zastarata zaradi poteka časa, je določba o nezastarljivosti kazenskega pregona in izvršitve kazni treh skupin kaznivih dejanj (95. člen KZ-1): 1. za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora; 2. za nekatera kazniva dejanja zoper človečnost (genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva, agresija, odgovornost vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih, združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji); 3. za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.

Answer 149

(1) Pojem in roki: Zaradi poteka rokov, ki jih določa KZ, se ne sme izvesti kazenski pregon in izreči kazen. Dolžina rokov je odvisna od teže kazni, šteti pa se začne od storitve kaznivega dejanja: 1. 50 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči 30 let zapora (od 15 do 30), 2. 30 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči zapor nad 10 let 3. 20 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči nad 5 let zapora, 4. 10 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči nad 1 leto zapora, 5. 6 let za kaznivo dejanje, za katero se sme izreči do 1 leto zapora ali denarna kazen. Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaranje določi po najhujši. Če je bil storjen poskus, se zastaranje določi glede na kazen za dokončano kaznivo dejanje. Zastaralni roki so enaki za glavnega storilca in udeležence. (2) Potek rokov: Zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, torej ko je storilec deloval oziroma bi moral delovati. Pri nadaljevanih kaznivo dejanje sta dve možnosti – ali začne zastaranje teči, ko je bilo storjeno zadnje kaznivo dejanje ali pa posebej in ločeno za vsako posamezno kaznivo dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivo dejanje Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je potrebno absolutno zastaranje kazenskega pregona upoštevati za vsako kaznivo dejanje posebej! Če torej nastopi zastaranje glede enega od kaznivih dejanj, za pregon tega kaznivo dejanje ni več pogojev. Pri kolektivnih kaznivo dejanje začne zastaranje teči, ko je bilo storjeno zadnje kaznivo dejanje. Pri trajajočih kaznivo dejanje začne zastaranje teči od trenutka, ko je protipravno stanje prenehalo.

Answer 150

Pomeni, da zastaralni rok ne teče v času, ko se kazenski pregon zaradi določene ovire po zakonu ne more začeti ali nadaljevati. Po prenehanju ovire se kazenski postopek lahko začne ali nadaljuje. Ovire so: 1) ovire pravne narave: • imuniteta poslanca v DZ, če se nanjo sklicuje in mu jo mandatno–imunitetna komisija prizna (postopek se ne more začeti), • začasna duševna bolezen ali začasna duševna motnja storilca, ki se pojavi med kazenskim postopkom (postopek se ne more nadaljevati). 2) ovire dejanske narave: • beg storilca, • storilec je nedosegljiv državnim organom, • storilčevo bivališče je neznano, • delo sodišče je onemogočeno zaradi naravne katastrofe, vojne,... Kot razlog za zadržanje se upoštevajo le ovire pravne narave. Veljajo le za osebo, na katero se nanašajo (ne za udeležence). Pri zadržanju zastaranja je problem, ker je institut prevzet iz starega KZ, ki pa je poznal dve vrsti zastaranja, relativno in absolutno, ki ju KZ-1 ne pozna več. Ker KZ-1 ne določa daljših zastaralnih rokov v primeru okoliščin, ki bi zadržale tek kazenskega pregona, je tak institut brez pomena. KZ-1 torej pozna le absolutne zastaralne roke.

Answer 151

Zaradi poteka določenega časa ugasne pravica do izvršitve kazni. Do tega lahko pride, ko se kazen še ni začela izvrševati ali je bilo njeno izvrševanje prekinjeno. Izrečena kazen se ne sme izvršiti, če je preteklo: 1) 25 let od obsodbe na 30 let zapora, 2) 15 let od obsodbe na 10 do 15 let zapora, 3) 10 let od obsodbe na 5 do 10 let zapora, 4) 5 let od obsodbe na 3 do 5 let zapora, 5) 3 leta od obsodbe na 1 do 3 leta zapora, 6) 2 leti od obsodbe na zapor do 1 leta ali denarno kazen. Zastaralni rok se določi glede na kazen, izrečeno s pravnomočno sodbo. Pri obsodbi za kaznivo dejanje v steku se zastaralni rok določi glede na enotno kazen. Če je pravnomočno izrečena kazen pozneje spremenjena, se zastaralni rok določi po spremenjeni kazni. Razlogi za možno spremembo kazni so: neformalna obnova kazenskega postopka, zahteva za izredno omilitev kazni, amnestija ali pomilostitev.

Answer 152

Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen. Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko preteče šest let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni. Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.

Answer 153

Z amnestijo se osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi pravna posledica obsodbe. Abolicija je najširši obseg amnestije. Možna je do pravnomočnosti sodbe. Popolna ali delna odpustitev izvršene kazni se lahko podeli, ko je kazen že izrečena: • popolna odpustitev izvršitve kazni pomeni odpustitev izvršitve glavne ali stranske kazni v celoti, • delna odpustitev izvršitve kazni pomeni, da se odpusti izvršitev dela izrečene kazni. Amnestija lahko izrečeno kazen spremeni v milejšo kazen, vendar je pri nas ne more zamenjati s pogojno obsodbo zaradi strogo individualne narave pogojne obsodbe – amnestija je splošni akt in se nanaša na nedoločeno št. oseb. Z amnestijo je možno podeliti izbris obsodbe, ne glede na določbe, ki veljajo za izbris. Z amnestijo se lahko odpravi določena pravna posledica obsodbe za bivše obsojence, vendar z njo ni možno skrajšati trajanja p.p.o.

Answer 154

S pomilostitvijo se po imenu posamezni osebi odpusti pregon ali popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba ali odpravi oziroma skrajša trajanje pravne posledice obsodbe. se podeljujejo s strani najvišjih državnih organov. Pri nas jo daje predsednik republike. Daje se v obliki odloka ali odločbe glede poimensko določene osebe. Pomilostitev se izvaja v skladu z določbami posebnega zakona, ki določa postopek za njeno izvedbo – Zakon o pomilostitvi. Pomilostitev se daje za kaznivo dejanje, določena v KZRS, in za kaznivo dejanje, določena v tujih kazenskih zakonodajah, če je storilec državljan RS in je tako določeno z mednarodnimi pogodbami. Obseg pomilostitve je širši kot obseg amnestije: • izrečeno kazen lahko zamenja s pogojno obsodbo, • pravne posledice obsodbe lahko skrajša.

Answer 155

Vzgojne ukrepe razvrščamo v 2 temeljni skupini: (1) vzgojni ukrepi, ki se izvršujejo na prostosti – nezavodski ukrepi: 1. ukor, 2. navodila in prepovedi, 3. nadzorstvo organa socialnega varstva. (2) zavodski ukrepi: 1. oddaja v vzgojni dom, 2. oddaja v prevzgojni dom, 3. oddaja v zavod za usposabljanje. Ukrepe na prostosti (nezavodske ukrepe) izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo krajših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju. Splošna merila za izrek nezavodskih ukrepov so: (1) potreba mladoletnika, da prejme opozorilo v obliki vzgojnega ukrepa, ki naj pokaže nepravilnost njegovega ravnanja; (2) potreba mladoletnika za vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju; (3) potreba mladoletnika, da se ti postopki zagotovijo s pomočjo kratkih programov; (4) potreba mladoletnika, da se ti postopki uresničijo ob ustreznem strokovnem vodenju. Zavodske ukrepe izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova (popolna ali delna) izločitev iz okolja. Uporabijo se kot skrajno sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže njihov namen. Splošna merila za uporabo zavodskih ukrepov so: (1) potreba mladoletnika po trajnejših vzgojnih, prevzgojnih in zdravstvenih ukrepih – te ukrepe morajo izvrševati za to posebej usposobljeni strokovnjaki (vzgojitelji, psihologi, socialni delavci, psihiatri); (2) potreba po mladoletnikovi popolni ali delni izločitvi iz dotedanjega okolja – sodišče se mora prepričati, da je mladoletnika nujno izločiti iz njegovega okolja.

Answer 156

Je najmilejši vzgojni ukrep. Pomeni opozorilo mladoletniku. Izreče ga sodišče, če zadošča, da mladoletniku za storjeno kaznivo dejanje izreče grajo. S tem prikaže mladoletniku škodljivost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bo storil novo k.d.

Answer 157

Imajo za vsebino različne obveznosti, ki jih je možno naložiti mladoletniku, ne da bi ga izločili iz njegovega okolja. Pri nas ukrep upošteva 11 možnih obveznosti. Sodišče lahko izreče več navodil in prepovedi hkrati. Morajo biti taka, da jih mladoletnik lahko izpolni in da jih je možno nadzirati. Sodišče pri izreku upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje – možnost uspeha pri izvrševanju vzgojnih ukrepov je večja, če mladoletnik v ukrep privoli. KZ pozna naslednja navodila in prepovedi: (1) osebno opravičilo oškodovancu, (2) poravnava mladoletnika in oškodovanca – možna je na več načinov: 1) plačilo – odškodnina za povzročeno škodo je možna le, če ima mladoletnik lastne dohodke oz. premoženje, iz katerega lahko škodo povrne. 2) delo – pogoj za povračilo škode z delom je sporazum med oškodovancem in mladoletnikom, da se škoda povrne na ta način. Delo ne sme preseči 60 ur v 3 mesecih in mora biti razporejeno tako, da ne moti mladoletnikovega šolanja ali zaposlitve. (3) redno obiskovanje šole – uporabi se, če je mladoletnikovo kaznivo dejanje povezano z izostajanjem od pouka in je možno pričakovati, da bo redno obiskovanje pouka preprečilo ponavljanje kaznivega dejanja. Potrebno je nadzorstvo nad izvajanjem ukrepa. Lahko traja največ 1 leto. (4) usposabljanje za poklic ali sprejem zaposlitve, ki ustreza mladoletnikovemu znanju, sposobnostim in nagnjenju – navodilo je namenjeno mladoletnikom, ki imajo možnost usposabljati se za določen poklic ali dobiti določeno zaposlitev, vendar to odklanjajo. (5) nastanitev pri določeni družini, v domu ali kje drugje – se uporabi pri mladoletnikih, ki nimajo stalnega bivališča ali begajo z doma in pri katerih je možno pričakovati, da bi stabilnost bivališča preprečila ponavljanje kaznivih dejanj. Izključena je nastanitev v vzgojnem domu. (6) izvršitev dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti – sodišče je dolžno zagotoviti določiti obseg del in čas, v katerem jih mora mladoletnik opraviti. Največji obseg je 120 ur, najdaljše obdobje je 6 mesecev. Izvrševanje ukrepa ne sme motiti mladoletnikovega šolanja ali zaposlitve. (7) zdravljenje v ustrezni zdravstveni organizaciji – namenjeno je mladoletnikom, ki potrebujejo posebno zdravstveno pomoč pri prevzgoji. (8) obiskovanje vzgojne, poklicne, psihološke in druge posvetovalnice – skuša zagotoviti prevzgojo mladoletnika s pomočjo posebnih oblik obravnavanja. (9) udeležba v programih socialnega treninga – sodišče izreče to navodilo, če je udeležba v programih potrebna za mladoletnikovo izobraževanje in delovno usposabljanje. Ukrep lahko traja največ 1 leto. (10) opravljanje preizkusa prometnih predpisov – namenjeno je mladoletnikom, ki so izvršili kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa. Oseba z dopolnjenimi 15 leti lahko vozi traktor ali motokultivator, oseba z dopolnjenimi 14 leti lahko vozi kolo z motorjem. (11) prepoved vožnje motornega vozila – izreče se mladoletnemu storilcu kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa pod enakimi pogoji, kot se izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila polnoletnemu storilcu.

Answer 158

Mladoletni delinkvent ostane v svojem dotedanjem okolju, pri čemer sodišče posebni strokovni službi (Center za socialno delo) naloži izvrševanje nadzorstva. Z nadzorstvom se poskuša doseči mladoletnikova prevzgoja v normalnem okolju. Temeljni pogoji za izrek nadzorstva sta: (1) mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo, (2) na mladoletnikovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj je potrebno vplivati trajneje, (3) mladoletnika ni potrebno izločiti iz njegovega dotedanjega okolja – splošni pogoj za uporabo nezavodskih ukrepov. Svetovalec je po poklicu praviloma socialni delavec. Poskuša urediti poglavitne probleme, s katerimi se srečuje mladoletnik: • nadzoruje mladoletnika, • skrbi za mladoletnikovo šolanje, • skrbi za mladoletnikovo zaposlitev, • poskrbi za izločitev mladoletnika iz okolja, ki nanj škodljivo vpliva, • poskrbi za zdravljenje mladoletnika, • skrbi za ureditev razmer, v katerih živi mladoletnik. Ukor in nadzorstvo socialnega varstva sta najpogostejša vzgojna ukrepa proti mladoletnikom v Sloveniji. Ukrep traja najmanj 1 leto in največ 3 leta. O prenehanju odloči sodišče med izvrševanjem. Ob nadzorstvu socialnega varstva se lahko izrečejo navodila in prepovedi, ki nimajo narave samostojnega vzgojnega ukrepa. Če mladoletnik ne izpolnjuje navodil in prepovedi, lahko sodišče zamenja nadzorstvo socialnega varstva z zavodskim ukrepom. Na to mora sodišče opozoriti mladoletnika, njegove starše, posvojitelje, rejnika ali skrbnika.

Answer 159

je zavodski vzgojni ukrep, pri katerem se poskuša doseči mladoletnikova prevzgoja v trdnejših okvirih zavodskega okolja ter pod stalnim vodstvom in nadzorstvom vzgojiteljev. Za izrek ukrepa morajo biti podani naslednji pogoji: (1) splošni pogoj za uporabo zavodskih ukrepov = mladoletnikova potreba po trajnejših vzgojnih, prevzgojnih ali zdravstvenih ukrepih, (2) v konkretnem primeru pomeni zavodski ukrep skrajne sredstvo za zagotovitev mladoletnikove (pre)vzgoje in pravilnega razvoja, (3) posebni pogoj – potrebno je poskrbeti za mladoletnikovo (pre)vzgojo pod stalnim nadzorom strokovnih vzgojiteljev. Oddaja v vzgojni dom se lahko izvršuje v vsakem domu za nastanitev mladine, vendar se vedno izvršuje v vzgojnih domovih. Novost pri izvrševanju ukrepa so stanovanjske skupine – manjše stanovanjske enote, v katerih živi 3 do 8 mladoletnikov z 2 do 4 vzgojitelji. Nameščene so v navadnih stanovanjih v mestnem okolju. Oddaja v vzgojni dom traja najmanj 6 mesecev in največ 3 leta. Sodišče ne določi, koliko časa naj traja, vendar odloči o tem glede na uspeh prevzgoje.

Answer 160

je zavodski ukrep, s katerim se poskuša doseči mladoletnikova prevzgoja v okvirih zavodskega okolja s pomočjo bolj učinkovitih prevzgojnih ukrepov. Sodišče ga izreče, če: (1) obstaja splošni pogoj za izrek zavodskega ukrepa (2) gre za mladoletnika, ki potrebuje bolj učinkovite prevzgojne ukrepe Pri odločitvi sodišče upošteva: • naravo in težo kaznivo dejanje, • ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi (mladoletnikovo prejšnje življenje). Ukrep je namenjen osebnostno huje motenim mladoletnikom, ki so storili težja kaznivo dejanje, in mladoletnim povratnikom. Edini prevzgojni dom v Sloveniji je v Radečah. Ukrep traja najmanj 1 leto in največ 3 leta. Sodišče ob izreku ne določi njegovega trajanja, temveč odloči o tem kasneje glede na uspeh prevzgoje.

Answer 161

je subsidiaren zavodski ukrep, ki ga sodišče izreče namesto: • oddaje v vzgojni zavod, • oddaje v prevzgojni dom, • varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (če je v zavodu možno poskrbeti za zdravljenje in varstvo mladoletnika). Sodišče ga izreče mladoletniku, ki je moten v telesnem ali duševnem razvoju ter ga je potrebno oddati v zavod, da bi se usposobil za nadaljnje življenje. Ukrep traja, dokler je to potrebno zaradi mladoletnikovega usposabljanja, zdravljenja ali varstva, vendar največ 3 leta. Po preteku vsakega leta mora sodišče odločiti, ali sta zdravljenje in varstvo še potrebna. Ob mladoletnikovi polnoletnosti sodišče preizkusi, ali je potrebno, da še ostane v zavodu, ali ga je treba premestiti v ustrezen zavod za polnoletne.

Answer 162

Grožnja, da je pogojni odpust možno preklicati, ki v času pogojnega odpusta visi nad mladoletnikom, pogosto vpliva na mladoletnika pozitivno, da ne ponavlja k.d. Pogojni odpust je možen pri oddaji v vzgojni zavod in oddaji v prevzgojni dom. Zanj morata biti kumulativno izpolnjena 2 pogoja: (1) formalni pogoj – mladoletnik je prebil v zavodu najmanj 1 leto (2) materialni pogoj – na podlagi doseženih rezultatov (pre)vzgoje je možno utemeljeno sklepati, da v času pogojnega odpusta mladoletnik ne bo ponavljal k.d. Sodišče lahko odloči, da se za čas pogojnega odpusta mladoletniku izreče nadzorstvo socialnega varstva. Nespoštovanje obveznosti, ki jih mladoletniku naloži svetovalec, ima za posledico lahko preklic pogojnega odpusta. Preklic pogojnega odpusta je vedno fakultativen – sodišče lahko pogojni odpust prekliče: • če mladoletnik stori novo kaznivo dejanje, ali • če se mladoletnik ne drži obveznosti v okviru nadzorstva socialnega varstva – v tem primeru se čas, prestan na pogojnem odpustu, ne šteje v čas vzgojnega ukrepa. Pogojni odpust traja do izteka zakonskega roka izrečenega vzgojnega ukrepa.

Answer 163

Ko sodišče izbira vzgojni ukrep, mora izhajati iz namena vzgojnih ukrepov kot posebne vrste kazenskih sankcij = zagotovitev (pre)vzgoje in pravilnega razvoja mladoletnika. Temeljno merilo za izbiro so mladoletnikove potrebe za (pre)vzgojo in pravilen razvoj. Okoliščine, ki predstavljajo merila in smernice za izbiro vzgojnega ukrepa, so: • mladoletnikova starost, • mladoletnikova duševna razvitost in psihične lastnosti, • mladoletnikova nagnjenja in nagibi, iz katerih je storil kaznivo dejanje, • mladoletnikova dotedanja vzgoja, okolje in razmere, v katerih je živel, • narava in teža kaznivo dejanje, • obstoj prej izrečenih vzgojnih ukrepov in/ali kazni, • vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče ukrep, s katerim bo najbolj dosežen namen vzgojnega ukrepa. Pri izbiri mora sodišče celovito presoditi mladoletnikovo osebnost ter oceniti pomen kaznivo dejanje Vse okoliščine je treba presoditi skupaj z oceno kaznivo dejanje kot zunanjem znaku mladoletnikove motenosti. Po ZKP se sodišče s temi okoliščinami seznani tako, da jih ugotovi s sodelovanjem strokovnjakov z različnih področij (socialno delo, psihologija, pedagogika, medicina,...). Če obravnava sodišče mladoletnika zaradi kaznivo dejanje v steku, izbere in izreče en vzgojni ukrep, pri čemer upošteva vsa kaznivo dejanje skupaj.

Answer 164

(1) Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnim, ki so storili kaznivo dejanje kot mlajši mladoletniki: Storilci so storili kaznivo dejanje, ko so bili med 14. in 16. letom. Sodi se jim šele, ko so dosegli polnoletnost. KZ je glede izrekanja kazenskih sankcij restriktiven: 1) polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, se ne sme soditi, če je dopolnil 21 let; 2) polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik in v času sojenja še ni dopolnil 21 let, se sme izreči kazenska sankcija le, če gre za kaznivo dejanje s predpisano zaporno kaznijo nad 5 let; 3) polnoletnemu, ki je kot mlajši mladoletnik storil kaznivo dejanje s predpisano zaporno kaznijo nad 5 let in v času sojenja še ni dopolnil 21 let, se lahko izreče le ustrezen zavodski ukrep. Izrek zavodskega ukrepa je fakultativen – sodišče ga izreče, če je to smiselno glede na vse okoliščine primera, pri čemer upošteva: • težo storjenega kaznivo dejanje, • čas, ki je pretekel od storitve, • storilčevo obnašanje po storitvi, • namen vzgojnega ukrepa. (2) Izrekanje kazenskih sankcij polnoletnim, ki so storili kaznivo dejanje kot starejši mladoletniki: 1) polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, sme sodišče izreči sankcijo za vsako kaznivo dejanje ne glede na težo; 2) polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik, lahko sodišče izreče: • nadzorstvo socialnega varstva, • ustrezen zavodski ukrep, • denarno kazen, če so izpolnjeni pogoji zanjo, • kazen mladoletniškega zapora, če so izpolnjeni pogoji zanj. Izrek kazenske sankcije je fakultativen. Sodišče upošteva vse okoliščine primera (glej zgoraj). Zavodske vzgojne ukrepe je možno izvrševati le, dokler storilec ne dopolni 23 let. 3) polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in je med sojenjem dopolnil 21 let, lahko sodišče namesto mladoletniškega zapora izreče kazen navadnega zapora ali pogojno obsodbo.

Answer 165

``` Kazni za mladoletnike so: (1) glavni kazni: 1) mladoletniški zapor, 2) denarna kazen. (2) stranski kazni: 1) prepoved vožnje motornega vozila, 2) izgon tujca iz države. Sodišča jih izrekajo mladoletnikom izjemoma. Po svojem namenu združujejo značilnosti kazni in vzgojnih ukrepov. ```

Answer 166

(1) Splošni pogoji za izrek mladoletniškega zapora: 1) mladoletniški zapor je možno izreči le starejšemu mladoletniku (16–18 let), 2) mladoletniški zapor je možno izreči le za kaznivo dejanje s predpisano zaporno kaznijo nad 5 let, 3) mladoletniški zapor je možno izreči le kazensko odgovornemu storilcu, 4) mladoletniški zapor je možno izreči, če sodišče ugotovi, da ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa zaradi: • narave in teže dejanja, • visoke stopnje kazenske odgovornosti. Kazensko odgovornost mladoletnika ugotavlja sodišče tako, da presodi, ali je mladoletnik razumel pomen svojega dejanja in ali je imel v oblasti svoje ravnanje. Ugotoviti je treba, ali je ravnal naklepno ali iz malomarnosti. Prištevnost mladoletnika se ugotavlja v okviru stopnje njegove zrelosti. Mladoletnikova krivda se ugotavlja po enakih merilih kot pri polnoletnih storilcih. Visoka stopnja kazenske odgovornosti je podana, če gre za mladoletnika, pri katerem je sposobnost razumevanja in odločanja večja kot povprečno, zato sta naklep in malomarnost zelo intenzivna.

Answer 167

1) Splošna pravila za odmero kazni mladoletniškega zapora: Mladoletniški zapor se lahko odmeri v razponu od 6 mesecev do 5 let. Za najhujša kaznivo dejanje s predpisano zaporno kaznijo 30 let za polnoletne storilce se lahko mladoletniku izreče od 5 do 10 let mladoletniškega zapora. Mladoletniški zapor se lahko izreka na cela leta in cele mesece. Pri odmeri mlad. zapora sodišče ni vezano na okvire kazni, ki so predpisane za polnoletne storilce, in ni vezano na posebne minimume teh kazni. Sodišče ne more uporabiti določb o omilitvi in odpustitvi kazni ter določb o postrožitvi kazni pri večkratnem povratku. Ne more izreči pogojne obsodbe. 2) Posebna pravila za odmero kazni mladoletniškega zapora: Mlad. zapor odmeri sodišče po višini in s tem določi, koliko časa bo trajal. Sodišče mora upoštevati vse olajševalne in obteževalne okoliščine. KZ določa 2 skupini posebnih okoliščin, ki jih mora sodišče upoštevati: • stopnja mladoletnikove osebne zrelosti – sodišče mora upoštevati celotno mladoletnikovo osebnost in osebno zrelost v psihosocialnem pomenu; • čas, potreben za mladoletnikovo prevzgojo – resocializacijsko merilo, posebej pomemben je čas, potreben za mladoletnikovo strokovno usposabljanje, ker slednje omogoči mladoletniku, da se po prestani kazni lažje vključi v normalno življenje.

Kazensko materialno pravo - splošni del Flashcards

(191 cards)