mk Flashcards
(77 cards)
- Kateri so cilji književne vzgoje v vrtcu – razdelajte po posameznih področjih, podajte primere.
- CILJ: Razvijanje bralne kulture: otrok razvija pozitiven odnos do književnosti, do knjige in ilustracij (motivacija za branje, poslušanje, gledanje predstav … ) moramo mu biti zgled + bralni kotiček, obiski knjižnice
- CILJ: Razvijanje bralne zmožnosti: otrok sledi zaporedju dogodkov; otrok razvija empatijo; otrok si ustvari predstave; zaznava zvočni slog umetniškega jezika, zaznava povezave med verbalnim in slikovnim v slikanici.
- CILJ: Razvijanje znanja o književnosti: otrok razume razlike med zvrstmi pravljica, pesmica…, razlikuje književnost od neumetnostnih besedil zgled! – dober bralni model (ozavestimo, da je branje potrebno).
- Kaj je bralna kultura?
- Otrok razvija pozitivni odnos do književnosti (in preko ilustracij do likovne umetnosti) z lastnim odnosom vplivamo na otrokov pozitivni odnos do književnosti.
- Ob branju pozitivno vrednoti slovensko izročilo in kulturo (beremo mu slovenske pravljice …)
- Ob branju pozitivno vrednoti drugačnost, razvija toleranco in presega spoznavne omejitve (preko knjig širi svoj pogled - spoznava različne tipe družin, bolne otroke …)
Je odnos do branja in književnosti, za katerega se trudimo da je pri otroku pozitiven. Kot vzgojitelji smo mu dober bralni model – ozavestimo si, da je branje potrebno.
- S katerimi metodami razvijamo bralno kulturo v vrtcu?
- METODA VSAKODNEVNEGA BRANJA: otrokom postane literatura vsakdanja potreba; literature se otroci navadijo kot nečesa, kar jih pomirja ter jim prinaša toplino. Otrokom z branjem posredujemo svojo ljubezen do literature.
- METODA VEČKRATNEGA BRANJA ISTEGA BESEDILA: otrok potrebuje za branje veliko energije (za razumevanje).M. Kordigel jo imenuje recepcijska energija. Otrok se lahko v literarni lik vživi šele v trenutku, ko razume dogajanje na motivno-tematski in jezikovni ravni literarnega besedila.
- BRANJE V NADALJEVANJIH: se odvija v več zaporednih dneh; to je način, s katerim predstavljamo otrokom daljša besedila po poglavjih; praviloma gre za isti literarni lik skozi vse zgodbe ali pa za kakšno drugo povezovalno komponento literarnega dela (npr. isti književni prostor, ista poklicna pripadnost literarnih likov…). Primer: Gumbki, Zgodbe o Bibiju in Gustiju…
- BRANJE NA DEŽEVEN DAN: je metoda branja, ko si vnaprej pripravimo zgodbo in ko je zunaj slabo vreme, otrokom le-to preberemo. To naj bo posebno branje, z domačim vzdušjem, prijetnimi zgodbami.; Cilj je razvijanje bralne kulture.
- METODA DRUŽINSKEGA BRANJA: starši, ki sami uporabljajo več pismenosti, vnašajo to tudi v družinsko življenje. To pomeni, da več berejo, njihov otrok spoznava rabo pisave že pred vstopom v šolo. So tudi družine, v katerih je družinska pismenost manj navzoča, ker starši svojim otrokom ne morejo ali ne znajo prenašati znanja o pismenosti. V takšnih primerih se lahko vključijo različni strokovnjaki in jim na različnih ravneh pomagajo. Projekti, ki pomagajo razvijati družinsko pismenost so: Bralna značka; Bralni nahrbtnik; Delavnica za starše; Babica in dedek pripovedujeta.
- ŽEPNA PRAVLJICA: se vedno izvaja na isti dan; dan prej otroke opozorimo, da morajo imeti naslednji dan oblečeno oblačilo z žepom; na določen dan povemo pravljico, ki si jo otroci zabeležijo (narišejo) za nalogo imajo, da morajo konec tedna po svoji beležki doma pravljico povedati čim več osebam za vsako pripovedovanje pravljice si na list narišejo zvezdico v vrtcu nato preverimo, koliko zvezdic imajo otroci nato en otrok pripoveduje pravljico, drugi pa preverjajo.
- Katere elemente bralne zmožnosti pridobivamo v vrtcu?
- Otrok razvija sposobnost razumevanja/soustvarjanja bralnih svetov in vrednotenja mladinske književnosti;
- Otrok zaznava posebni zvočni slog umetnostnega jezika ponavljanje ritma in glasov (zvočna igra) ne gre samo za rimo, ampak tudi ritem, ponavljanja glasov/besed/verzov/melodije…;
- Otrok razume zaporedje dogodkov kot zgodbo (»zna slediti zgodbi«);
- Otrok predvideva pomen besed iz konteksta (ni nujno da razume vse)
- Otrok razvija sposobnost predstavljanja oseb, prostora in zgodbe (oblikuje domišljijsko čutne predstave o književnih osebah in prostoru)
- Otrok vzpostavlja odnos do književne osebe in razvija sposobnost vživljanja v književno osebo;
- Otrok zazna povezave med verbalnim in slikovnim delom v slikanicah;
- Otrok razvija čut za kakovostno likovno delo.
- Katere elemente književnega znanja pridobivamo v vrtcu?
- Otrok razlikuje sprejemanje književnosti od sprejemanja neumetnostnih sporočil;
- Otrok spozna temeljne oznake za literarne zvrsti: pesem, pravljica, slikanica, lutkovna/gledališka igra (»Otroci, danes bomo zapeli PESEM/prebrali PRAVLJICO);
- Otrok spozna glavne prvine pravljice, pesmi in igre; Otrok spozna nekaj avtorjev otroške književnosti.
- Kako lahko opredelimo mladinsko književnost?
Je mladinska literatura, namenjena osebam do 18. leta starosti. Delimo jo na otroško (do 10 let) in najstniško (11 do 18 let) literaturo. V tujini uporabljajo izraz »književnost za mlade odrasle« (young adult literature). Ta označuje književnost namenjeno mladostnikom oziroma mladim odraslim 12+/14+.
Mladinska književnost pa ni namenjena zgolj mladim bralcem, saj je pogosto naslovniško odprta. To pomeni, da ni namenjena zgolj mladim bralcem, temveč bralcem vseh starosti.
Je književnost, namenjena otrokom in mladostnikom, razdelimo jo lahko na 4 obdobja bralca:
1. Senzomotorno obdobje predjezikovno obdobje in obdobje praktične inteligence za bralce 2-3 leta (literaturo dojema preko čutov, saj še ne pozna literarnih znakov in simbolov)
2. Obdobje intiunitivne inteligence/pravljično obdobje 2/3–7/8 let (otrok spremlja vedno daljše zgodbe, nima sposobnosti abstrahiranja, zato morajo imeti liki točno določen značaj)
3. Obdobje konkretnih logičnih intelektualnih operacij 7/8–12 let
4. Obdobje abstraktne inteligence (12+ let)
- Estetska, spoznavna in etična funkcija.
- Estetska: rime (najtiše-najviše, teže-doseže), ponavljanje: »Na papirnatih letalih«, bistroumni nesmisel/oksimoron (»nedosežno se doseže«);
- Spoznavna: otrok spozna preko podobe papirnatega letala, da lahko dosežemo nemogoče in da lahko naredimo letalo iz papirja, ki leti visoko in je zelo lahko.
- Etična: otrok spozna, da za dosego ciljev je potrebno biti strpen, vztrajen in brez škodovanja drugim; tudi mi lahko letimo najvišje, ne da bi se dokazovali drugim, temveč sebi.
- Perspektive v mladinski književnosti – navedite in opišite glavne tipe. Napišite, katera perspektiva je vam osebno najljubša ter najmanj ljuba in svojo izbiro poskusite pojasniti.
Mladinska književnost nastaja na podlagi odnosa, ki se vzpostavi med avtorjem in bralcem. V mladinski književnosti poznamo dve glavni perspektivi: PERSPEKTIVA RAZCEPA in PERSPEKTIVA ZBLIŽEVANJA. Perspektive torej določajo, kakšno podobo otroka, otroštva nam predstavlja mladinska literatura. Perspektiva nam pojasnjuje, kako si odrasli predstavljajo otroštvo.
Perspektiva razcepa (na otroka gledamo iz daljave) se deli na avtoritarno (otroka je treba »vzgojiti«) in idealizacijsko (otroku predstavlja svet neproblematičen, brez stisk in strahu).
Perspektiva zbliževanja: nonsensna, realistična, parabolična, čudenja, oporekanja, spominjanja na otroštvo.
Najljubša mi je nonsensna perspektiva, saj po svoje izstopa in otroku na zabaven način, preko igre preda izkušnjo doživljanja književnega dela. Menim, da se je najtežje lotevati perspektive oporekanja, saj ta vsebuje tabu teme, ki se jih moramo lotevati premišljeno, saj lahko v otroku povzročijo različne stiske.
- Avtoritarna perspektiva – definicija in primer.
Ta perspektiva izhaja iz prepričanja »da je potrebno mladega bralca vzgojiti«. Bralcu literatura zato po eni strani predstavlja zgledne like: otroka, ki ima rad stvarnika, starše in naravo, pionirja, ki se zaveda svojih dolžnosti… Druga možnost pa so negativni zgledi oziroma svarila, ki kažejo na to, kaj se zgodi, če se ne obnašaš pravilno. Torej ta literatura želi bralcu posredovati določene ideje ali ga prepričati v določen način mišljenja.
Primer: Fran Levstik – Kadar se otrok uči držati žlico; Fran Levstik – Božič odpisuje Najdihojci …
- Idealizacijska perspektiva – definicija in primer.
Otroka idealiziramo, otroštvo je idila (avtor občuduje to idilo), beg iz realnosti; otroka zavijamo v vato. Pogosti motivi so: srčkane živalice, rožice, nasmejani otročki… Lahko je nevarna
Primer: Janez Bitenc – Srnica mala; Jelka Reichman (ilustracije) – Pajacek in punčka …
- Nonsensna perspektiva – definicija in primer.
Literatura, ki jo vodi nonsensna perspektiva, je predvsem približevanje otroški neomejeni jezikovni domišljiji, posluhu za zven, a tudi videz, vonj, okus besed. Bralec oziroma otrok se skratka igra z besedami in jih preoblikuje. Nonsensno perspektivo zaznamujejo besedni nesmisel, ritmičnost… Jezik se lahko preoblikuje v zvočne nize (npr. Ekate pekate cukate me) ali preoblikujemo običajne predstave (npr. Baba sede v balon).
Primer: Ljudska poezija – Ekate pekate; Barbara Hanuš – Baba sede v balon; Dane Zajc – Zzzbudilka; Ela Peroci – Amalija in Amalija …, Dane Zajc – Zbirke Abecedarija, Na papirnatih letalih (igra se z zveni besed ter skuša ustvariti učinek presenečenja) …
- Resničnostna perspektiva – definicija in primer.
Besedilna stvarnost je podobna realnemu svetu. Otroka posnemamo iz stvarnosti, a otroški svet je neproblematičen, ni zaznavne stiske ob stiku s svetom odraslih. Največ resničnostne perspektive najdemo v pripovedništvu.
Primer: Tinka Bačič – Gumbki; Niko Grafenaur – Pedenjped (značilnosti otroka, želja po odraslosti, igra otroka se vedno konča s porazom – oče ga pošlje spat, z dlanjo se piči v kaktus …); Barbara Hanuš – Markova čelada … Tone Pavček – nova faca;
- Perspektiva oporekanja – definicija in primer.
Temeljna značilnost je prevzemanje uporniške drže do sveta. Otrok ni priden, ampak se upira sporočilom sveta odraslih. Otrok se upira pravilom, ki veljajo v svetu odraslih. Perspektiva oporekanja napada tabuje: govori o rečeh, problemih, o katerih sicer ne smemo govoriti. Temelji na poudarjenem konfliktu, predstavljajo hude stiske otroka. Najbolj značilne teme perspektive oporekanja: smrt, bolezen/invalidnost, drugačnost (jezikovna, kulturna, telesna,,,), ločitev, odvisnost (alkohol, droge, digitalni mediji…),, spolnost, nasilje, zlorabe… Ko izbiramo knjige s tabujsko tematiko, uporabimo strokovno presojo in svoje znanje o otrocih, katerim je knjiga namenjena.
Primer: Saša Vegri – To niso pesmi za otroke in kako se dela otroke - Kdaj in zakaj?, Kadar je v sobi tema ; Darka Mazi – Luka izgubi očka; Svetlana Makarovič – Pijani trot
- Perspektiva čudenja – definicija in primer.
Otrok se čudi svetu, vse doživlja prvič … Ves svet je prikazan kot poezija, simbol, skrivnost … Za to poezijo je značilno, da imajo vse stvari dušo (tudi živali in predmeti); poti do duše ne usmerja razum, temveč intuicija; vzporednice med bitji, pojavi (vse je povezano, naključi ni).
Primer: Bina Štampe Žmavc – Mavrica; Boris A. Novak – Domišljija je povsod doma; Srečko Kosovel – Otrok s sončnico
- Parabolična perspektiva – definicija in primer.
To so pravljice. Kadar želi avtor v domišljijskem svetu »razložiti« realnost (nek nauk), se torej vživljati v »otroško pojasnjevanje« sveta, nastane parabolična fantastična in pravljična perspektiva. Ta perspektiva praviloma vzpostavlja simboliko spopada dobrega/majhnega/šibkega z zlom/velikim/mogočnim (v pravljicah bo vedno zmagal nek šibek – dajo nam upanje). Značilna je predvsem za prozo: zajema folklorne ter avtorske, klasične in sodobne ter tudi pripovedke in basni.
Primer: Brata Grimm – Sneguljčica; Ela Peroci – Moj dežnik je lahko balon …
- Perspektiva spominjanja – definicija in primer.
V perspektivi spominjanja se avtor vrača med podobe lastnega otroštva, v svet, ki ga ni več. Ta perspektiva je skoraj v celoti perspektiva proze.
Primer: Kristina Brenk – Prva domovina; Kajetan Kovič – Zgodnje zgodbe, Lovro Kuhar – Solzice …
- Kaj menite o uporabi knjig, v katerih prevladuje perspektiva oporekanja, v predšolski vzgoji?
Menim, da je prav, da se predšolskim otrokom ponudi tudi vpogled v realen in nelep svet. Ta ne sme prevladovati, vendar se lahko otroci seznanjajo tudi s temami kot so smrt, drugačnost …, saj so del naše in otroške realnosti in vsakdana. Omenjenih tem se lotevamo predvsem, ko otroci izrazijo željo po njih oz. postavljajo vprašanja na njihovo temo. Obravnava tem oporekanja mora biti premišljena, saj lahko pri otrocih povzroči stisko zaradi morebitnega neustreznega dogajanja v družinskem okolju (ko je otrok sam deležen nasilja, zlorab …). Če domnevamo, da bi jim bilo ob knjigi neprijetno, razmislimo o nadaljnji uporabi teh knjig. V veliko pomoč so nam lahko tudi seznami priporočenih knjig v knjižnicah. Uporabljamo strokovno presojo in svoje znanje o otrocih, katerim je knjiga namenjena.
- Kaj veste o pesniški zbirki Saše Vegri »To niso pesmi za otroke ali kako se dela otroke«?
V zbirki so napisane pesmi, v katerih zasledimo perspektivo oporekanja. Saša Vegri piše o pozitivnih (prijateljstvo, ljubezen) in negativnih (osamljenost, nasilje, smrt, bolezen) doživljajih otroškega sveta. Vedno postavi na začetek vprašanje, ki ga skuša odgovoriti z otroškega vidika. Zbirka je bila tudi cenzurirana zaradi tabujskih tem (nasilje, spolnost). Avtoričino mnenje je, da so otroci lahko priča oz. deležni nasilja, spolnosti v resničnem življenju ali na TV-ju, zato tabujske teme ne smejo biti cenzurirane v mladinski literaturi. Nekatere pesmi so: Kdaj in zakaj? (nasilje nad otrokom), Ne bom odpiral ust (upiranje), Kadar je v sobi tema (spolnost).
- Klasifikacija mladinske proze po Marjani Kobe in Igorju Saksidi.
Po Igorju Saksidi mladinsko prozo delimo na neresničnostno (iracionalno) in resničnostno (racionalno). Pod neresničnostno/iracionalno uvrščamo pripovedke (Zlatorog), basni, živalske pravljice, nesmiselnice (Ela Peroci - Amalija in Amalija), folklorne pravljice (Hvaležni medved, Lisičja šola), klasične avtorske pravljice (Palčica, Deklica z vžigalicami, Motovilka) in sodobne avtorske pravljice (Moj dežnik je lahko balon, Harry Potter). Pod resničnostno (racionalno) prozo uvrščamo pripoved s človeškimi osebami, živalsko zgodbo (Bibi in usti), avtobiografsko pripoved (Solzice) in zabavno/trivialno pripoved (Peter nos, Košarkar naj bo).
Igor Saksida meni, da se mladinska besedila od besedil, ki nastajajo za odrasle, ne razlikuje po kakovosti, niti po manj kompleksnem jeziku; mladinska besedila niso nekakšne pomanjšane, nezrele, bolj preproste različice besedil za odrasle. Razlika je predvsem v temah in zvrsteh. Pogoste teme v mladinski književnosti so otroštvo, odraščanje, narava, družina … Obstajajo tipične zvrsti mladinske književnosti, kot so pravljica, slikanica, nonsensna poezija …
- Resničnostne pripovedi za predšolske otroke; navedite nekaj primerov
Tina Bačič – Gumbki; Barbara Hanuš – Markova čelada/Različna sva, rada se imava/Obliž za moč in pogum; Niko Grafenaur – Pedenjped …
- Primeri mladinske literature, primerne za otroke 0-1.
Za to starost, tj. prvo starostno obdobje so glede na primerno obliko in dolžino knjige najbolj primerne igroknjige (Muca copatarica, Maček Muri). Zelo priročne so tudi bibarije (Mira Voglar – Dežek pada) in prstne igre (Miška kaško kuhala; Biba leze …).
- Kaj je klasifikacijski sistem ATU?
Je najnoveša in najbolj natančna mednarodna raziskava tipov ljudskih pravljic. Ustanovitelji so Aarne, Thompson in Uther. Poznamo 7 širših kategorij pravljic: živalske zgodbe, magične zgodbe, verske zgodbe, realistične zgodbe, zgodbe o neumnem velikanu, anekdote in šale, formulaične pravljice.
- Primer pripovedke iz domačega kraja.
martin krpan
- Kaj veste o magični pravljici?
Ruski literarni teoretik Vladimir Propp je ustvaril doslej najbolj jasno opredelitev magične pravljice. Na podlagi 600 tekstov ruske zbirke »Ruske pravljice« je ugotovil, da ima magična pravljica določeno shemo oz. ima stalne dogajalne elemente, ki jih je poimenoval funkcije. Določil je 31 funkcij magične pravljice, ki so v ruskih in angleških pravljicah nekoliko spremenjene. Zaporedje funkcij je vedno enako, torej ne morejo se prehitevati in nekatere so parne (prepoved – kršitev prepovedi, škodovanje – zapolnitev manka, odhod junaka – vrnitev junaka). V magični pravljici se dogajajo čudeži (nadnaravno dogajanje), prisotni so čudežni predmeti in pomočniki, ki pomagajo šibkim. Prizorišča se hitro menjujejo, saj protagonisti potujejo. (osnovni vzorec dogajanja)