str. 59 Flashcards
(31 cards)
stran 59
Na začetku tega odseka iz Zločina in kazni Dostojevskega spoznamo glavnega junaka, Rodiona Romanoviča Raskolnikova, mladega moškega, ki živi v skromnem, precej neudobnem stanovanju v središču St. Petersburga. Zgodba se začne z njegovim odhodom iz sobe v vročem julijskem dnevu. Njegovo stanovanje je precej revno, pod streho visoke hiše, in je skoraj bolj podobno omari kot pravemu bivalnemu prostoru. Živi sam, njegov edini stik z drugimi ljudmi pa je z gospodinjo, ki mu oddaja sobo in mu nudi osnovno oskrbo.
Raskolnikov se izogiba srečanju z gospodinjo, ker se počuti dolžnega, vendar ga je strah, da bi se moral pogovoriti z njo o dolgu, ki ga ima do nje. Kljub temu da je sicer precej odmaknjen in ni posebej sramežljiv, se v tem trenutku počuti osamljeno in čustveno izčrpano. Njegovo življenje je obremenjeno z revščino, vendar pa se zdi, da ga ta materialna stiska zdaj ne moti več tako zelo kot prej. Raskolnikov postaja vse bolj neprilagojen in ga muči hipohondrija, ki ga je pripeljala do stanja, v katerem se umika od ljudi, se izogiba vsakemu stiku, saj se boji celo najpreprostejših interakcij.
Ko stopi na ulico, ga preplavi občutek strahu pred morebitnimi posledicami dejanj, ki jih namerava izvesti, vendar se obenem zave, da je ta strah pred malenkostmi le ena od številnih nasprotujočih si občutij, ki mu mešajo misli. Vse to je predigra za večje odločitev, ki jo bo moral sprejeti kasneje v zgodbi, ko se bo moral odločiti za zelo tvegan in drastičen korak.
stran 60
Na tej strani iz Zločina in kazni Dostojevskega se še naprej poglabljamo v notranje stanje Raskolnikova. V njegovih mislih zaznamo še večje razkole in zmedo, ki prevzemajo njegovo vsakodnevno doživljanje sveta okoli sebe. Raskolnikov se zaveda svoje bojazljivosti, ki mu preprečuje ukrepanje. Njegovo razmišljanje je polno dvomov o lastni sposobnosti za pomembna dejanja. Zdi se, da je izgubil zaupanje v svojo sposobnost odločanja, zato se pogosto zateka k samogovorjenju in sanjarjenju kot načinu beganja pred resničnostjo.
Poleg notranjih dvomov pa Raskolnikov doživlja tudi zunanje neprijetnosti. Vročina, gneča in neprijeten mestni smrad so le še dodatni dejavniki, ki povzročajo napetost v njegovem psihološkem stanju. Mesto, v katerem živi, in njegove težave so zanj neznosni, kar odraža njegov globok odpor do sveta okoli sebe.
Kljub vsemu pa Raskolnikov ni povsem brezbrižen do svoje zunanjosti. Njegova obleka je slaba, kar ga na neki ravni ponižuje, vendar ga je v tem trenutku že tako preplavila jeza in zaničevanje do sveta, da ga ne skrbi več za to, kako ga ljudje vidijo. Kljub temu pa se v njem še vedno pojavi trenutek občutljivosti, ko ga pijanec z nesramnim komentarjem izzove, kar sproži napetost in jezo, ki se izrazi v njegovem stisku z roko okoli klobuka.
Ta del zgodbe ponovno kaže na Raskolnikovo notranjo zmedo in konflikte, njegov odpor do sveta, pa tudi na njegov občutek nemoči in pomanjkanje samospoštovanja, kljub trenutnim obvladljivim izbruhom jeze. Njegovo vedenje in misli so polni napetosti, ki jo čuti do sebe in ljudi okoli sebe, kar še dodatno poudari njegov čustveni in psihološki razkol.
stran 61
V tem odseku iz Zločina in kazni Dostojevskega še naprej spremljamo notranje dileme in paranojo, ki prežemata Raskolnikova. Njegovo obnašanje in misli se osredotočajo na malenkosti, ki mu lahko zagrenijo načrt. Klobuk, čeprav povsem običajen in obrabljen, postane vir njegove tesnobe. Raskolnikov se zaveda, da je klobuk preveč neobičajen in izstopajoč, kar lahko pripelje do tega, da ga ljudje prepoznajo. To odraža njegovo preobsedenost z detajli, ki se zdijo majhni, vendar imajo zanj ključni pomen v njegovem načrtu.
Njegova paranoja je še posebej očitna, ko razmišlja o malenkostih, ki lahko uničijo njegovo skrbno načrtovano dejanje. Verjame, da se morajo vse okoliščine uskladiti popolno, da bi bil neopažen. V njegovih mislih postanejo te malenkosti skorajda usodne, kar povečuje njegov občutek nemoči. Raskolnikov se zdi obsedeni s tem, kako bodo drugi ljudje doživljali njegove dejanja, in je zelo občutljiv na vse, kar bi lahko izzvalo pozornost ali zaznavanje.
Poleg tega se ta del dotika tudi njegovega notranjega konflikta med odločnostjo in dvomi. Na eni strani je že odločil, da bo izvedel svoje dejanje, na drugi strani pa se počuti nezmožnega, da bi to dejansko izpeljal. Njegovo izogibanje srečanju z ljudmi, še posebej z ljudmi, ki bi ga lahko opazili ali ga prepoznali, kaže na njegov strah pred razkritjem. Vse te misli in obnašanje so znak njegovega duševnega stanja, ki je polno zmedenosti, tesnobe, in samoobtoževanja.
Ko se približuje hiši, kjer bo izvedel svoje dejanje, še vedno ni povsem prepričan, ali je pripravljen to storiti, kar povečuje njegov občutek negotovosti in strahu. To vzbudi občutke nelagodja, saj se zave, da bi lahko bilo njegovo življenje popolnoma spremenjeno, če bi dejanje zares izvedel.
S tem odsekom Dostojevski še naprej raziskuje notranjo napetost in psihološko preobremenjenost, ki jo Raskolnikov čuti pred pomembnim korakom, ki ga bo moral storiti.
stran 62
Na tej strani Raskolnikov, z vse večjo notranjo napetostjo, obišče starko, ki živi v majhnem stanovanju. Zvonec, ki je zazvenel na vrata, ga je nenadoma spomnil na nekaj iz preteklosti, kar ga je pretrelo in povzročilo nervozen tresenje. Ko vrata odpre starka, ga z očitnim nezaupanjem pogleduje skozi ozko režo. Starka je stara in izmučena, njen pogled pa poln previdnosti. Ko ga opazi, še vedno ni povsem odprla vrat, saj je opazila, da je na hodniku veliko ljudi. Kljub temu, da Raskolnikov ni imel slabih namenov, je občutil njeno nezaupljivost, kar ga je še bolj zmedlo.
Raskolnikov ji hitro pove, da je študent in da je bil že pred mesecem dni pri njej. Starka se spomni na obisk, vendar še vedno pazi na vsak njegov gib in mu ne zaupa povsem. Raskolnikov se zdi nekoliko zmeden in začuden nad njenim vedenjem. Pogleduje jo, kot da se poskuša prilagoditi situaciji, vendar mu je jasno, da je njeno nezaupljivo vedenje nekaj, kar mora upoštevati, da ne bi izdal svojih pravih namenov. V tem trenutku so njegove misli preplavljene z dvomi in strahom, saj se zaveda, kako zelo so malenkosti lahko odločilne v njegovih načrtih.
stran 63
V tem odseku Raskolnikov obišče starko, ki mu je že prej zastavila nekaj, kar je prišlo iz njegovega preteklosti, vendar ga je ta obisk zdaj še bolj zmedel. Ko vstopi v starkino stanovanje, se mu zdi vse običajno – majhna sobica z rdečimi tapetami, okrasno pohištvo, preproste slike na stenah – vse pa je zelo čisto in urejeno. Vse to mu ni bilo nič nenavadno, vendar pa je vseeno začel pozorno opazovati vsak kotiček sobe, saj je želel biti pripravljen na vsako malenkost, ki bi lahko vplivala na njegov načrt.
Ko starka vstopi v sobo, ga strogo vpraša, kaj želi. Raskolnikov ji v roke položi staro srebrno uro, ki jo želi zastaviti. S tem dejanjem razkrije, da nima veliko denarja, a je pripravljeno prodati svojo dragocenost, da bi pridobil nekaj potrebnega za svojo situacijo. V pogovoru se jasno pokaže, da so vsi ti finančni dogodki za njega vedno zgolj nek način, kako se spopasti z lastnimi notranjimi težavami in negotovostjo. Tudi kadar ga starka spomni, da je rok za prejšnji zastavek že potekel, in ko mu ponudi, da obresti prinese kasneje, ostaja v njegovi duši zmeda, ki jo prekriva z obvladanim vedenjem.
V tem delu opazimo, da Raskolnikov ni le duševno zmeden, temveč se tudi skozi to, kako pristopa k vsakemu dejanju, odraža njegova notranja stiska. Kljub temu, da je celotno okolje in pogovor povsem vsakdanji, Raskolnikov v njem išče pomen in išče poti, kako bi se izognil razkrinkanju svojega resničnega stanja.
stran 64
V tem delu Raskolnikov ponovno obišče Aljono Ivanovno, da bi zastavil uro, vendar se pogovor hitro sprevrže v zmedi in napetostih. Aljona mu za uro ponudi precej nižjo ceno, kot jo je pričakoval, saj ji ponudi le poldrugi rubelj, kar ga zelo razjezi. Kljub temu se Raskolnikov zadrži, saj se zave, da ni druge izbire, in še naprej vztraja v pogovoru. Ob tem opazuje njeno obnašanje in razmišlja o tem, kako je vse to nizkotno in brez pomena, vendar se zaradi svojega trenutnega stanja ne more izogniti tem korakom.
Ko Aljona odide v sosednjo sobo, da bi poiskala ključ, Raskolnikov previdno analizira prostor okoli sebe. Zanimajo ga predali, ključi in možnosti, da bi odkril še kaj dragocenega, saj razmišlja, da mora biti pripravljeni na vse možnosti, ki mu bodo prinesle več denarja. Ta trenutek razkriva njegove notranje konflikte, saj je obenem obdan z obupom in rahlim občutkom umazanosti zaradi svojih misli.
Ko se Aljona vrne, pogovor nadaljujeta, vendar postaja jasno, da Raskolnikov le težko sprejema svojo usodo. Po nekaj trenutnem premišljanju, ki mu še bolj zamegli razmišljanje, začne razmišljati o tem, da bi morda prinesel še kakšen predmet, nekaj drugega, kar bi Aljona morda sprejela, in s tem poskuša pridobiti več denarja. Vendar je jasno, da se v njegovih mislih pomešajo različni občutki in dejanja, kar samo še povečuje napetost, ki ga spremlja pri vsakem njegovem koraku.
stran 65
V tem delu Raskolnikov, še vedno zmeden zaradi svojega obiska pri Aljoni Ivanovni, doživlja notranji konflikt in neizmerno tesnobo. Ko odide iz njenega stanovanja, ga preplavi občutek gnusa in obupa, ki ga spremlja skozi vso pot domov. Občuti, da je nekaj zgrešil, da so njegovi misli in dejanja postali neznosni in zmedeni, a hkrati mu je težko sprejeti svojo lastno nemoč. Ko se končno znajde na ulici, preplavi ga občutek bednosti in umazanije, ki mu preprečuje jasnost misli.
Odloči se za kratek odklop v bližnji pivnici, kjer poskuša umiriti svoje misli in pretrgati krog tesnobe. Sedenje v umazanem kotu pivnice, pitje mrzlega piva, mu začasno prinese olajšanje, saj začne verjeti, da je morda vse, kar se dogaja, le posledica njegove lakote. A kljub temu v sebi čuti, da so njegove misli in dejanja še vedno v kaosu. Na kratko občuti olajšanje, vendar je jasno, da se iz njegove notranje stiske še ni izvlekel, saj ga preplavi občutek zmedene žalosti.
stran 66
Raskolnikov v tem odlomku še naprej išče nekakšno olajšanje za svojo notranjo stisko, vendar vse, kar doživi, ostaja prazno in brez pravega zadovoljstva. Čeprav mu kozarec piva začasno prinese nekoliko miru, se zave, da je vse to le začasna pozaba, da je še vedno zataknjen v lastnih mislih in občutjih. V tej zmedi se začne pojavljati tudi nenavadna privlačnost do drugih ljudi, kar je zanj nekaj novega. Nenadoma se zazdi, da ga ljudje, kot je upokojen uradnik v pivnici, zanimajo, četudi jih ne pozna.
Uradnik, ki sedi sam zase, privabi Raskolnikovo pozornost s svojo podobo. Ta moški deluje precej ravnodušen in omalovaževalen do drugih, vendar ima v očeh nekaj, kar Raskolnikova spomni na slutnje, kot bi ga nekaj vodilo k temu človeku. Uradnik je starejši, z začetnimi znaki staranja in odvisnosti od alkohola, vendar njegov pogled izžareva določeno navdušenje in ostrino, ki sta sicer skrivnostni. V njem Raskolnikov začuti nekaj, kar ga spodbuja, da bi se z njim pogovoril, a hkrati čuti, da je ta svet, v katerem se znajde, vse prej kot preprost ali jasen.
stran 67
Tukaj je obnovitev strani iz knjige Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega:
Na strani je opisana situacija, kjer Raskolnikov sreča uradnika, ki je opisan kot zanemarjen in pijan. Njegova obleka je strgana, gumbi mu odpadajo, obraz ima zanemarjen in poraščen z modrikasto brado. Njegovo vedenje izraža preprosto, skoraj smešno dostojanstvo, čeprav je vidno, da je pijan.
V pogovoru uradnik nagovori Raskolnikova z nekakšno privzdignjeno vljudnostjo, ki kaže na nekoč bolj urejeno in izobraženo osebo. Uradnik ga vpraša, ali je bil študent in ali se še vedno ukvarja z učenjem. Raskolnikov mu odgovori neposredno, kar preseneti uradnika.
Uradnik se nato razveseli ob omembi študentskih dni, a njegovo vedenje zaradi pijanosti postane še bolj nenavadno in prežeto z nostalgijo ter samopomembnostjo. Govori z nekakšno mešanico pijanega patosa in veselja, kar poudarja njegovo tragikomično stanje.
Stran prikazuje kontrast med nekdanjim dostojanstvom in sedanjo degradacijo uradnika, hkrati pa razkriva Raskolnikovov odpor in občutek odtujenosti do ljudi okoli sebe.
stran 68
Na tej strani se nadaljuje pogovor med Raskolnikovom in uradnikom Marmeladovom. Marmeladov v svojem pijanem stanju razlaga o svojem žalostnem življenju in stiski. Govori s patetično iskrenostjo, ki v njem zbuja tako sočutje kot gnus.
Opisuje svojo nezmožnost, da bi spremenil svoje življenje, kljub temu da razume, kako nizko je padel. Njegova žena Katarina Ivanovna ga stalno graja in trpi zaradi njegove pijanosti, vendar Marmeladov svojo bedo opravičuje z mislijo, da trpi zato, ker je šibek in nemočen.
Obenem izraža nekakšno perverzno zadovoljstvo v svojem trpljenju in ponižanju, kot da s tem dokazuje svojo človeško slabost. Njegov govor postaja vse bolj čustven in kaotičen, pri čemer skuša pridobiti Raskolnikovo sočutje.
Stran prikazuje Marmeladova protislovja – njegovo zavedanje lastnih napak in nezmožnost, da bi se spremenil. To Raskolnikova spet postavlja v položaj opazovalca, ki z odporom in zanimanjem spremlja tujo tragedijo.
stran 69
Na tej strani se Marmeladov v gostilni še naprej izpoveduje o svojem bednem življenju. Gostilničar ga ironično označi za “zabavnega človeka” in vpraša, zakaj ni v službi, če je uradnik. Marmeladov v odzivu razloži, da sam ne išče službe, ker bi to pomenilo odrekanje njegovim slabostim, kot je alkoholizem, in klečeplazenju pred nadrejenimi.
Razkrije tudi svojo popolno izgubo upanja in pripravljenost na ponižanje, saj vnaprej ve, da bo denar, ki ga dobi, zapravil za pijačo. Obenem omeni, da njegova hči Sofija nosi “rumeni listek,” kar pomeni, da se je zaradi družinske revščine prisiljena ukvarjati s prostitucijo. Marmeladov o tem govori z mešanico sramu in resignacije, pri čemer poudarja, da tega ne obsoja, ker se zaveda brezizhodnosti njihovega položaja.
Raskolnikov opazuje Marmeladova protislovja – njegovo bolečino, izpovedno iskrenost in nemoč. Stran prikazuje moč Dostojevskega v prikazovanju človeške tragedije skozi kompleksne in čustveno nabite like.
stran 70
Na tem delu Marmeladov s svojo ganljivo in tragično izpovedjo razkriva globoko človeško bedo in občutek krivde. Govori o svoji ženi, Katerini Ivanovni, ki jo označuje kot plemenito, izobraženo in velikodušno osebo, čeprav ga včasih kaznuje zaradi njegovega vedenja. Marmeladov trdi, da si zasluži njeno ravnanje, saj je po njegovih besedah “rojen nizkotnež” in “žival.”
V svoji izpovedi izpostavi tudi, kako je zaradi alkoholizma zapil celo ženine osebne predmete, kot so nogavice in ovratna rutica, kar še bolj poudarja njegovo degradacijo. Njegova žena, ki je že tako bolna in izčrpana, mora živeti v revščini in mrazu, zaradi česar še dodatno trpi.
Marmeladovov monolog je prežet z obupanimi klici po razumevanju in usmiljenju, a hkrati izraža neizbežno resignacijo, da se zaradi svojega značaja ne more spremeniti. S tem ponavlja svojo vlogo “žrtve”, ki se hkrati zavedno uničuje. Njegove besede, kot “Glejte, človek!” (referenca na Pilatove besede ob razkazovanju Kristusa), simbolizirajo njegovo željo po sočutju in odpuščanju, kljub njegovi lastni propadli naravi.
stran 71
Marmeladov na tem delu z iskrenim in obupanem tonom razkriva dodatne podrobnosti svojega žalostnega življenja. Poudarja trpljenje svoje žene Katerine Ivanovne, ki je izčrpana od dela in skrb za otroke, čeprav je zaradi slabotnega zdravja še posebej ranljiva. Marmeladov izraža, da mu je njeno trpljenje zelo blizu in da ga prav zaradi tega še bolj žene v pijačo – kot način, da dodatno čuti svojo bolečino in krivdo. Njegova opazka, da “pije, ker hoče dvojno trpeti,” še bolj poudarja njegovo samouničevalno naravo in hkrati močno občutje nemoči.
Govori tudi o preteklosti svoje žene, ki je bila izobražena v uglednem zavodu, kjer je nekoč uživala ugled in priznanje. Njeno življenje se je drastično spremenilo, saj se je znašla v revščini in brez možnosti, da bi ohranila svoje dostojanstvo. Vse, kar ji je ostalo, so spomini na pretekle srečne dni, ki jih skuša ohranjati s pohvalnim pismom, čeprav je že prodala vse druge simbole tistih časov, kot je zlata svetinja.
Marmeladov razkriva tudi zgodbo o prvem možu Katerine Ivanovne, ki ga je ljubila kljub temu, da jo je razočaral in zlorabljal. Njena ljubezen do njega in spomini na preteklost jo še vedno preganjajo, kar Marmeladovu daje občutek, da ga nenehno primerja s svojim prvim možem in da nikoli ne bo dosegel njegovega ideala, kljub temu, da je bil tudi on daleč od popolnega.
Ta del dodatno poglablja bralčevo sočutje do Marmeladova in njegove družine, saj prikazuje, kako vsi člani trpijo zaradi svoje preteklosti, revščine in brezizhodnosti. Marmeladov s svojo pripovedjo išče razumevanje in stik s sočutnim človekom, kar še bolj poudarja njegovo osamljenost in obup.
stran 72
V tem delu Marmeladov nadaljuje svojo žalostno pripoved o svojem življenju in družinskih težavah. Opisuje, kako je Katerina Ivanovna, njegova druga žena, zaradi obupne revščine in osamljenosti privolila, da ga vzame za moža, čeprav ga nikoli ni zares ljubila. Poudarja, kako brezizhodna je bila njena situacija, kar je razvidno iz njenega joka in obupa ob odločitvi za poroko z njim. Marmeladov pri tem izraža sočutje in razumevanje, saj je tudi sam doživel trpljenje in nemoč.
Pripoveduje tudi o svojih poskusih, da bi bil dober mož in oče, vendar mu je njegov značaj – šibkost in nagnjenost k pijači – to preprečeval. Zgodba o izgubi službe zaradi administrativnih sprememb in kasneje zaradi lastnih napak še dodatno poudarja njegov občutek neuspeha. Marmeladov se zaveda, da je njegovo življenje polno napak, vendar kljub temu išče razumevanje in sočutje.
Ko govori o svoji hčerki Sonji iz prvega zakona, pokaže, kako težko življenje je imela pod mačeho, ki je zaradi svojega ponosa in vročekrvnosti včasih pretirano stroga in nepravična. Marmeladov sicer priznava, da ima Katerina Ivanovna velikodušno srce, vendar zaradi lastnih stisk in težav pogosto ne ravna pravilno. Sonjino življenje je bilo zaznamovano z velikim trpljenjem, zaradi česar se je odrekla marsičemu, vključno z možnostjo ustrezne vzgoje in izobrazbe.
Celoten odlomek razkriva Marmeladov občutek odgovornosti, a hkrati nemoči in sramu zaradi lastnih slabosti. Njegova zgodba je tragična, saj združuje osebne napake, družinske konflikte in breme revščine, ki ga še dodatno uničujejo.
stran 73
Marmeladov tukaj opisuje, kako je njegovo življenje, polno revščine in trpljenja, vplivalo na njegovo družino. Razkriva, da njegova hči Sonja zaradi pomanjkanja izobrazbe in priložnosti ne more pošteno zaslužiti dovolj denarja za preživetje. Opozarja na stisko, v kateri se je znašla družina, kjer revščina in brezup silita ljudi v obupne rešitve.
Zgodba o tem, kako Katerina Ivanovna očita Sonji, da “živi na njihov račun”, in nato cinično pripomni, da Sonja nima “zaklada, ki bi ga varovala”, je še posebej boleča. Pokaže na globoko trpljenje in nemoč vseh v družini. Marmeladov prosi, naj ne obsojamo Katerine Ivanovne, saj njen obup in bolezen vplivata na njeno obnašanje. To kaže na njegovo sposobnost empatije, kljub temu da sam ni zmožen popraviti situacije.
Pripoved razkriva tudi, kako družbena krutost in sistemske nepravičnosti – kot je neplačevanje poštenega dela in poniževanje – prispevajo k njihovemu brezupu. Marmeladov tako prikazuje Sonjo kot simbol žrtvovanja in potrpljenja, saj kljub vsem obtožbam in revščini ostaja krotka in skrbna.
Njegova prošnja, da je ne obsojamo, pa kaže na njegovo globoko zavedanje lastnih in tujih napak, hkrati pa na potrebo po razumevanju in sočutju v svetu, ki se zdi brezsrčen.
stran 74
Marmeladov tukaj opisuje prelomni trenutek v življenju svoje hčere Sonje, ki je bila zaradi revščine in obupa prisiljena zapustiti dom in se podati na ponižujočo pot, da bi preživela družino. Kljub temu, da je bila družbena sramota neizogibna, je Sonja z neizmerno požrtvovalnostjo prinesla denar domov, kar je simbol njenega nesebičnega žrtvovanja za družino. Ta tragičen trenutek razkriva globoko moralno dilemo – ljubezen do bližnjih na eni strani in osebna dostojanstvenost na drugi.
Marmeladov pripoveduje, kako je Katerina Ivanovna, sprva obupana in jezna, na koncu prepoznala Sonjino žrtev. Klečanje ob njenem vznožju in poljubljanje njenih nog izražata kesanje in neizmerno hvaležnost. Ta prizor je srce parajoč trenutek, ki pokaže globoko vez med materjo in hčerjo, kljub vsem prepirom in težkim okoliščinam.
Opozoriti je treba tudi na vlogo okolice – Amalija Fjodorovna, gospod Lebezjatnikov in drugi s svojimi dejanji in predsodki še dodatno otežijo življenje Marmeladovih. Marmeladovova zgodba poudarja neizprosen pritisk revščine in krutost družbe, ki ne izkazuje sočutja do najbolj ranljivih.
Sonjino življenje postane simbol odrekanja in nesebičnosti, vendar hkrati tudi globoke družbene krivice. Marmeladov, čeprav zaveden svojih napak, se znajde v nemoči, ujet v alkoholizem in obup, iz katerega ne vidi izhoda. Njegova pripoved je močan poziv k razumevanju in sočutju za tiste, ki živijo na robu družbe.
stran 75
V tem odlomku iz Zločina in kazni Dostojevskega se osredotočimo na lik Marmeladova, ki je zelo pijan in v solzah pripoveduje o svoji revščini ter težavah v življenju. Stanujejo v zelo revnem okolju, pri hromem krojaču Kapernaumovu in njegovi družini, kjer je vse polno pomanjkanja in težkih življenjskih okoliščin. Sonja, ena izmed glavnih junakinj, živi v tej družini, v skromni sobi. Kljub temu, da so vsi ti ljudje v težkih življenjskih razmerah, so v Marmeladovu življenje prinesli tudi trenutki upanja in pozitive.
V tem delu se Marmeladov spominja, kako so ga obravnavali v preteklosti, ko je bil zapuščen in ponižan zaradi svoje revščine, vendar je zdaj, ko je ponovno dobil službo in obljubo plače, čutil neko upanje in veselje. Vendar, kljub temu, da se je začasno izboljšalo, še vedno ni mogel ubežati svoji odvisnosti od alkohola, kar je postajalo vse bolj očitno, saj je bil pod vplivom pijače, ko je nadaljeval svojo zgodbo.
stran 76
V tem odlomku Marmeladov nadaljuje s pripovedovanjem o izboljšanjih v svojem življenju, ko je začel prejemati plačo. Kljub temu da je bil še vedno ujet v svojo revščino in alkoholizem, so si z Katerino Ivanovno in Sonjo privoščili nekaj trenutkov sreče in ponosa. Katerina Ivanovna se je potrudila, da je bila v dobrem stanju in da je pripravila skromno, a skrbno pripravljen obrok, kar je bilo zanj nekaj novega, saj so živeli v revščini.
Marmeladov je presenečen nad tem, kako so se ženske v njegovem okolju lahko spremenile in izboljšale svoj videz, kljub pomanjkanju sredstev. Vendar pa so kljub tem izboljšavam še vedno prisotne težave, kot so nesoglasja z drugimi in občasno ponosno izmišljanje dogodkov, kot je Katerina Ivanovna, ki je povzdignila njegov uspeh v službi, da bi ga pohvalila. Marmeladov to sprejema z mešanico ganjenosti in sočutja, saj vidi, da se te stvari počnejo iz ljubezni in ne zaradi lahkomiselnosti.
Kljub temu pa je še vedno prisotna senca revščine in trpljenja, kar se kaže tudi v njegovem odnosu do denarja. Ko je prinesel svojo plačo, jo je doživel kot nekaj pomembnega, kar ga je preobrazilo, vendar še vedno ni mogel ubežati svoji preteklosti in težavam, ki so ga spremljale.
stran 77
V tem odlomku Marmeladov nadaljuje svojo zgodbo, ki prikazuje njegov notranji boj med upanjem, krivdo in obupom. Najprej opisuje, kako so se stvari za trenutek izboljšale, ko je začel prejemati plačo in kako sta Katerina Ivanovna in Sonja naredili vse, da bi njegov življenjski standard postal boljši. Sonja mu je celo pomagala z denarjem, da so lahko kupili uniforme in pripravili boljši obrok. Marmeladov se je zavedal, da je bilo vse to samo kratkoročno, vendar je v tem trenutku začutil upanje.
Kljub temu pa je to trajalo le kratek čas. V naslednjem trenutku je Marmeladov opisal svojo šibkost: iz nepojasnjenih razlogov je ukradel denar Katerini Ivanovni, ki ga je pridobila s svojo skromno plačo, in ga porabil za nekaj drugega. To dejanje je bilo zanj izdajstvo tako do žene kot do samega sebe, saj je izgubil zaupanje v svoj občutek odgovornosti. Preko tega dejanja je razkril svojo notranjo stisko – njegov boj z revščino in alkoholizmom ga je pripeljal do te točke, kjer je moral prevarati svoje najbližje, da bi si priskrbel denar za svojo željo po užitku.
Kljub svojemu obupu, ko je opisoval, kako je vse šlo narobe, se je v naslednjem trenutku začel ponašati z dejstvom, da je denar vendarle uspel dobiti od Sonje. To je bil njegov trenutni izgovor, da bi se ohranil v očeh drugih in prikril svojo krivdo. V tem trenutku je moral pokazati, da še vedno obvladuje situacijo, čeprav je v resnici obvladoval samo svojo notranjo obupa in nesposobnost, da bi se izkopal iz tega začaranega kroga revščine, alkohola in moralnega razpada.
Kljub vsemu, kar je povedal, je bil njegov smeh in izjava o denarju le maska, za katero je skrival svojo notranjo bolečino in občutek nesmiselnosti svojega življenja. Na koncu se ta smeh sprevrže v sram, saj se zavedal, da je vse, kar je počel, bilo brez pravega smisla in da je še naprej potoval po poti, ki ni vodila nikamor.
stran 78
V tem odlomku Marmeladov izpoveduje svoje občutke do revščine in bolečine, s katerimi se sooča njegova hči Sonja, ter svojo notranjo stisko zaradi svojega obupa in pomanjkanja. Pove, da je Sonja za njegov užitek in mačkanje žrtvovala zadnjih trideset kopejk, ki jih je prinesla doma. Zavedal se je, da jih je uporabil za pijačo in da je vzel denar, ki bi bil potreben za njene osnovne potrebe. V tem je razkril svojo moralno bankrotiranost, saj je še naprej užival v svojem uničujočem vedenju, namesto da bi pomagal hčerki in skrbel za njeno dobrobit.
Njegovo razmišljanje o tem, kako Sonja trpi, vendar nikoli ne očita drugim, je obarvano z globokim obžalovanjem in obupom. Poudarja, da ni nič bolj boleče kot to, da ne očita – v tem vidimo kritiko človeške narave in samospoštovanja. Marmeladov je zaradi tega prizadet, vendar se ne more rešiti svojih šibkosti.
Ko nekdo izmed drugih prisotnih ljudi vpraša, ali ga bo kdo pomiloval, se Marmeladov odzove z izjemnim občutkom jeze in obupa. Vzklikne, da si on ne zasluži usmiljenja, ampak kazni, celo smrtne kazni. Prepričan je, da je edina stvar, ki si jo zasluži, križanje, in to je izrekel z izjemnim strastnim zanosom. Pove, da ni iskal užitka v tem, kar je storil, temveč je iskal bolečino in trpljenje, saj je verjel, da si zasluži kazen, da bi odkupil svoje grehe. Ta trenutek je zelo močan in razkriva njegovo notranje trpljenje in zmedenost.
Kljub tem čustvom se razprava spremeni v smeh in zmerjanje drugih ljudi, ki so ga obkrožili. Marmeladov se znajde v še večji stiski, saj se njegovo notranje trpljenje ne samo ne prepozna, ampak se mu smejijo in ga zaničujejo. To je del njegovega nenehnega padanja v moralni in čustveni prepad, saj je obdan z nerazumevanjem in nestrpnostjo.
stran 79
V tem odlomku Marmeladov nadaljuje svojo izpoved, v kateri izraža svojo vero v božjo usmiljenost in usodo, ki bo enkrat popravila vse grehe, tudi njegove in njegove hčere Sonje. Pove, da bo na koncu dneva, ko bo prišel Sodnik (Bog), vsi ljudje, tudi oni, ki so v življenju storili slabo, prejeli odpuščanje. Opisuje Sonjo kot žensko, ki je žrtvovala svoje telo in dušo za druge, kljub temu da je njeno življenje zaznamovano s trpljenjem in moralnim propadom. Marmeladov verjame, da bo Bog odpustil njene grehe, ker je ljubila in se žrtvovala, in verjame, da bo tudi njemu odpustil, čeprav se zaveda, da so njegovi grehi neizmerni.
Pove, da bo Bog sprejel tudi tiste, ki so bili odrinjeni in obsojeni od družbe, kot so pijanci, slabotni in nesramneži, čeprav jih drugi ne bi nikoli sprejeli. V tem trenutku se Marmeladov spusti v globoko meditacijo in se zamisli nad vsemi temi mislimi. Razmišlja o tem, kako mu bo na koncu, ko bo pred sodbo, jasno vse, in kako bo tudi Katerina Ivanovna dosegla spoznanje o tem, kaj se dogaja.
Ko Marmeladov konča svojo izpoved, Raskolnikov pospremi njega in njegovo družino domov. Ob tem vidi, kako živijo v skrajni revščini, kar ga globoko pretresa. Na poti domov Raskolnikov nevede vzame nekaj drobiža iz svojega žepa in ga tiho položi na okence. Kasneje, na stopnicah, pa se premisli in ugotovi, da ni storil prave stvari, saj ima Sonjo, a sam je v življenju prav tako potreben pomoči. Ta trenutek nakazuje Raskolnikovovo zmedo in notranji konflikt, saj se zave, da ni le on tisti, ki potrebuje pomoč in rešitev iz svojega trpljenja.
Odlomek izpostavi težke moralne dileme, s katerimi se srečujejo liki, kot so Marmeladov in Raskolnikov, ki si vsak na svoj način prizadevajo najti smisel in odpuščanje v svetu, polnem trpljenja in nesreče.
stran 80
V tem odlomku Raskolnikov nadaljuje svojo notranjo borbo in zmedenost. Ko razmišlja o Sonji in o njenem življenju, v katerem mora žrtvovati svojo lastno čast za preživetje, izraža svojo ciničnost in pesimizem. Menjava svoje misli, ko omenja, da so ljudje, vključno s Sonjo, tako zelo navajeni na trpljenje in slabosti, da se jih preprosto ne da spremeniti. Vendar se v njem pojavi vprašanje, ali obstajajo prave omejitve ali pregrade v življenju – in če ne, ali to pomeni, da so vsi moralni predsodki in norme zgolj iluzije, na katere se ljudje navadijo.
Ta misel mu pripelje do razmišljanja o tem, da bi morda vse te družbene norme in pregrade, ki jih ljudje postavljajo med seboj, lahko bile prevara in da ni resnično nobenih večjih moralnih meja. Raskolnikov na neki točki začne verjeti, da bi lahko življenje brez teh “pregrad” vodilo v svet brez omejitev, kjer bi lahko deloval brez občutka krivde, in to mu daje občutek, da bi se morda lahko odrešil.
Nato sledi slika njegovega majhnega, revnega stanovanja, kjer se počuti ujetega in obremenjenega. Stanovanje je slabo vzdrževano in skromno, z dotrajanimi pohištvom in prašnimi knjigami, ki kažejo, da Raskolnikov ni skrbel za okolico. Zofa, na kateri spi, je skoraj edina stvar, ki nudi kakršnokoli udobje v prostoru, vendar je tudi ta izrabljena in v slabem stanju. Ta notranja slika njegovega življenja ponazarja njegov občutek osamljenosti, depresije in obupa, ki ga spremlja v vsakem trenutku njegovega bivanja.
Tako se Raskolnikov znajde v dolgi spirali samoopazovanja, ki vključuje odklonilne in distancirane misli o svetu okoli njega, hkrati pa ga prevzema tudi občutek nemoči pred situacijo, v kateri se je znašel.
stran 81
Ta odlomek iz Zločina in kazni opisuje življenje Raskolnikova v njegovem stanovanju in njegov odmik od sveta zaradi njegovega težkega duševnega stanja.
Obnova:
Raskolnikov živi v skromnem in zanemarjenem stanovanju, ki odraža njegovo notranje stanje. Njegova zofa je neurejena, mizica pred njo pa preprosta, kar nakazuje, da je zapustil skrb za svoje okolje. V svoji osamljenosti se popolnoma izogiba stiku z ljudmi, tudi s služkinjo Nastasjo in gospodinjo, ki mu je pred dvema tednoma prenehala nositi hrano. Kljub temu ga pomanjkanje hrane ne moti; izgubil je zanimanje za osnovne potrebe in življenjsko rutino.
Nastasja, preprosta in zgovorna vaščanka, ga poskuša na svoj način občasno oskrbeti. Prinese mu čaj in ponudi zeljno juho, kar Raskolnikov z nezanimanjem sprejme. Ko jé, se Nastasja usede poleg njega in začne klepetati, kar razkriva njen bolj lahkoten in preprost pogled na življenje v primerjavi z Raskolnikovovim težkim in mračnim razpoloženjem.
Ta prizor kaže, kako se je Raskolnikov zaradi svojih notranjih stisk izoliral od sveta in zanemaril lastno življenje. Njegova temačna miselnost in občutek osamljenosti se odražata tako v njegovem vedenju kot v njegovem življenjskem prostoru.
stran 82
Obnova:
V tem odlomku se razkrije več o Raskolnikovovem trenutnem stanju in njegovem odnosu do življenja. Nastasja mu pove, da se gospodinja Praskovja Pavlovna namerava pritožiti na policiji, ker ne plačuje najemnine in noče zapustiti stanovanja. To Raskolnikova spravi v dodatno razdraženost, saj se že tako počuti pritisnjen z vseh strani. Obenem pa njegova reakcija pokaže tudi njegovo ravnodušnost do praktičnih težav, saj na videz nima volje, da bi se s tem resno ukvarjal.
Nastasja ga izzove glede njegove neaktivnosti in ga spomni, da je v preteklosti poučeval otroke. Raskolnikov trdi, da dela, a ko ga vpraša, kaj točno počne, odgovori preprosto: “Mislim.” Njen smeh ob tem kaže, da ne razume njegovega duševnega boja in njegovih notranjih naporov, ki jih sam dojema kot delo.
Raskolnikov z odporom govori o poučevanju, saj vidi ta drobiž kot nepomemben in nesmiseln, ker ne more zadovoljiti njegovih ambicij. Na njen sarkastični komentar o “vsem premoženju v enem mahu” resno odgovori, da si res želi vse naenkrat, kar nakazuje na njegove velike in morda celo pretirane cilje.
Odlomek razkriva Raskolnikovo izolacijo, notranjo napetost in razkol med njegovimi velikimi sanjami ter realnostjo, v kateri je ujet. Njegov prezir do vsakodnevnih opravil in želja po velikem dosežku že nakazujeta njegove prihodnje odločitve. Nastasja pa s svojo preprosto in lahkotno naravo predstavlja kontrast njegovi globoki duševni stiski.
