STVARNO PRAVO Flashcards

Question

Dobra vera pri priposestvovanju

Answer 1

Za priposestvovanje se zahteva dobra vera priposestvovalca, zato nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti LP s priposestvovanjem. Dobroverni posestnik je tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Dobroverni lastniški posestnik pa je tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari – je torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari (njegovo mišljenje glede njegove LP, ne pa glede pravice drugega, kot pri dobrovernem posestniku stvari). Tipični dobroverni lastniški posestniki: kdor pridobi posest v sklopu pravnoposlovne pridobitve stvari, ki je zaradi nekega njemu neznanega razloga neveljavna tisti, ki pridobi posest stvari z dedovanjem, zmotno misleč, da je bil njegov posestni prednik (zapustnik), lastnik stvari Dobroverni posestnik stvari pa je npr. tisti, ki najde in si prisvoji stvar, za katero zmotno misli, da jo je njen lastnik opustil. Priposestvovalec je v opravičljivi zmoti glede obstoja svoje LP, če misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev LP. Opravičljiva zmota v skladu z načelom ignorantia iuris nocet ne more temeljiti na nepoznavanju prava

Answer 2

Čl. 46 SPZ (dobra vera pravne osebe): Dobra vera pravne osebe se presoja po dobri veri njenih organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo delovno področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi.

Answer 3

Pri priposestvovanju solastnine je potrebna dobra vera vseh sopriposestvovalcev, ki pa se presoja za vsakega sopriposestvovalca posebej (čl. 45/III SPZ). Neizpolnjevanje predpostavke pri enem od njih preprečuje priposestvovanje celotne stvari. Obstaja možnost, da posamezne solastniške deleže priposestvujejo posamezni sopriposestvovalci, kar pa je zelo redko. Pri skupni lastnini pa je povezanost med skupnimi lastniki tako močna, da nedobrovernost enega samodejno pomeni tudi nedobrovernost drugega, tako da je priposestvovanje deleža izključeno.

Answer 4

Dejstvo, da je priposestvovalec daljši čas na podlagi posesti izvrševal lastniška upravičenja glede stvari, je podlaga za to, da njegova de facto pravica, ki je tretjim zbujala privid LP, sčasoma preraste v pravico de iure. Čl. 43 SPZ določa desetletni priposestvovalni roka za nepremičnine in triletnega za premičnine. Čl. 45 SPZ (računanje priposestvovalne dobe): (1) Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. (2) V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki. (ko so torej izpolnjevali pogoje za priposestvovanje) (3) Če naj se s priposestvovanjem pridobi solastnina, se dobra vera presoja glede vsakega solastnika. (4) Če je bil posestni prednik nedobroveren, se dobra vera posestnega naslednika presoja samostojno. (5) V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ni mogel izvrševati posesti.

Answer 5

Čl. 44 SPZ (omejitev priposestvovanja): (1) Na javnem dobru in stvari izven pravnega prometa ni mogoče pridobiti LP s priposestvovanjem. (2) Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. (omejitev izvenknjižnega priposestvovanja)

Answer 6

Čl. 50 SPZ (okupacija): Na premičnini, ki je brez lastnika, pridobi LP tisti, ki stvar vzame v posest z namenom, da si jo prilasti, razen če zakon določa drugače. Samo na premičninah! 3 elementi: nikogaršnja stvar vzetje v posest prilastitveni namen Opuščena stvar je tista, za katero njen lastnik nedvoumno izrazi voljo, da je več ne želi imeti v lastnini (npr. vrže prazno steklenico v smetnjak, nastavi omaro na mesto za odvoz kosovnih odpadkov…) (derelikcija). Če nekdo v zmoti vzame stvar, za katero misli, da je opuščena, bo LP lahko pridobil kvečjemu na podlagi priposestvovanja, ne pa s prilastitvijo (npr. A na smetnjak odloži knjigo, da bi si zavezal čevlje, pa jo tam pozabi). LP se pridobi, ko najditelj vzame stvar v posest – lahko neposredna ali pa posredna lastniška posest. Najditelj mora imeti prilastitveni namen – to pomeni, da vzame stvar v lastniško posest.

Answer 7

Pošteni najditelj lahko pridobi LP na najdeni stvari ne glede na to, da ta ima lastnika, če izpolni obveznosti, ki mu jih nalaga čl. 51 SPZ. Čl. 51 SPZ (obveznost najditelja): (1) Kdor najde in vzame premičnino v posest (najditelj), je dolžan o tem takoj obvestiti lastnika premičnine ali osebo, za katero utemeljeno meni, da je upravičena do prevzema premičnine. (2) Če najditelj ne pozna osebe iz prejšnjega odstavka ali njenega naslova, je dolžan prijaviti najdbo na policiji. (3) Policija lahko prevzame premičnino v hrambo oz. pusti premičnino v hrambi najditelja. (4) Če se premičnina lahko pokvari, ali če so z njenim vzdrževanjem povezani nesorazmerni stroški, jo policija lahko proda na javni dražbi ali po dnevni ceni. Izkupiček od prodaje stopi na mesto najdene premičnine. (5) Če je vrednost najdene premičnine neznatna, najditelju najdbe ni treba prijaviti na policiji. (1) Najditelj, ki je izpolnil obveznosti iz čl. 51 tega zakona, pridobi LP na premičnini s pretekom enega leta od obvestila ali prijave, če upravičenec ni zahteval njene izročitve in če se premičnina še vedno nahaja v hrambi pri najditelju ali policiji. (2) Določila prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tudi za najdeno premičnino, ki je neznatne vrednosti. Če upravičenec zahteva izročitev stvari, lahko najditelj zahteva povračilo za izdatke, ki jih je imel s stvarjo. Najditelj, ki ima stvar v hrambi, ima na njej pridržno (retencijsko) pravico (čl. 261 – 264 SPZ) – stvar lahko zadrži, dokler njegova terjatev za povračilo stroškov ni plačana. Če lastnik noče plačati, se lahko poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik.

Answer 8

Čl. 53 SPZ (najdba zaklada): (1) Zaklad po enakih delih pripada najditelju in lastniku premičnine ali nepremičnine, v kateri je bil najden, razen če zakon določa drugače. (2) Zaklad je stvar večje vrednosti, ki je bila tako dolgo skrita, da ni več mogoče najti njenega lastnika. (3) Najditelj zaklada je dolžan najdbo prijaviti policiji. Ta institut ponovno uvede SPZ. Najdena stvar se mora šteti za zaklad. Primer, ko je lastnik sicer znan, vendar je že umrl, ali je pogrešan, in se ne more ugotoviti, kdo so njegovi dediči, se obravnava enako, kot da lastnik ni znan. Če je lastnika mogoče ugotoviti ne glede na vrednost stvari, ne gre za najdbo zaklada, temveč za navadno najdbo. Zaklad je lahko le premična stvar. Ni določen poseben rok, tako da se (so)lastninska pravica pridobi že z najdbo.

Answer 9

Samostojne stvari oz. snovi se lahko združijo; tradicionalno razlikujemo dve vrsti združitve: 1. SPOJITEV je združitev trdnih snovi 2. POMEŠANJE oz. ZLITJE pa je združitev zrnja (več vrst žita), tekočin (vino, olje) ali plinov Z združitvijo lahko nastanejo tudi pravne posledice. Z združitvijo lahko nastane nova, sestavljena stvar. V tem primeru LP na združenih stvareh preneha, na novi sestavljeni stvari pa originarno nastane nova LP – spojitev ali združitev v ožjem pomenu. Če pa se združijo glavna in stranske stvari, pa LP na stranskih stvareh preneha, LP na glavni stvari pa ostane in se razširi še na nove sestavine – prirast. Če so združene stvari pred združitvijo pripadale enemu lastniku, potem lastnik prvotnih stvari postane tudi lastnik združene stvari oz. ostane lastnik glavne razširjene stvari. Zanimivejši so položaji, ko pride do združitve stvari različnih lastnikov. Osnovno pravilo pri tem je, da pri spojitvi ali pomešanju lastniki prvotnih stvari postanejo solastniki združene stvari. Višina njihovih solastniških deležev se določi glede na vrednost prvotnih stvari. Dejavnost tistega, ki premičnine združi, mora biti pri združitvi nepomembna, saj bi sicer šlo za izdelavo nove stvari.

Answer 10

Čl. 54 SPZ (prirast – nepremičninska prirast): LP na nepremičnini se razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. Če se neka samostojna premična stvar z nepremičnino tako spoji (ali vgradi vanjo), da postane njena sestavina, v skladu z načelom specialnosti samostojna LP na premičnini preneha (npr. vgraditev ploščic v kopalnico, zgrajena hiša na zemljišču, vzidava okna v zgradbo…). Hkrati pa se LP na nepremičnini razširi tudi na novo sestavino, ne glede na to, ali je bil lastnik nepremičnine hkrati tudi lastnik premičnine. Prav tako ni pomembno, ali je imel tisti, ki je to spojitev izvršil, to pravico storiti, in tudi ne njegova dobro- ali slabovernost. LP na premičnini, ki je postala sestavina nepremičnine, ugasne. Če je spojitev protipravna, je posledica tudi odškodninska odgovornost v skladu s pravilo OP in kazenska odgovornost v skladu s pravili KP. Položaje, ko lastnik nepremičnine ni bil tudi lastnik premičnine, ureja čl. 48 SPZ, ki je lex specialis v odnosu do čl. 54 SZ.

Answer 11

Do prirasti premičnine k drugi premičnini pride ob spojitvi ali pomešanju dveh ali več premičnin, ki pripadajo različnim lastnikom in od katerih se ena šteje za glavno stvar. V tem primeru ne nastane nova, sestavljena stvar, pač pa glavna stvar ohrani svojo identiteto, stranska pa postane njena sestavina. LP častnika glavne stvari se razširi tudi na novo premičnino, ki je s spojitvijo oz. vgraditvijo postala njena sestavina (čl. 55/II SPZ). Ključno torej je, kaj bomo šteli za glavno stvar. Poglavitno merilo je splošno prepričanje (čl. 55/III SPZ)

Answer 12

Čl. 57 SPZ (izdelava nove premičnine): (1) Kdor iz svojega materiala izdela ali si da izdelati novo premičnino, pridobi na njej LP. (2) Če si nekdo iz tujega materiala izdela ali da izdelati novo premičnino, pridobi na njej LP, če vrednot dela ni bistveno nižja od vrednosti materiala. (3) Če je material pripadal različnim lastnikom, se smiselno uporabljajo določila čl. 55 in 56 tega zakona – lastniki materiala postanejo solastniki nove stvari, njihovi deleži pa se določijo v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imeli materiali pred predelavo. (4) Kot izdelava nove premičnine se šteje tudi obdelava površine s pisanjem, risanjem, slikanjem, tiskanjem, graviranjem ali na drug podoben način. Izdelava nove stvari je originaren način pridobitve LP, ki je mogoč izključno na premičninskem področju. LP na prvotnih stvareh preneha in nastane na novi stvari. Delo je tu bistvenega pomena.

Answer 13

Čl. 59 SPZ (pridobitev LP na plodovih): (1) LP na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari, razen če ta zakon določa drugače (lastnik ima pravico do uživanja plodov, ki jih njegova stvar prinaša). (2) Dobroverni lastniški posestnik stvari, ki daje plodove, pridobi LP na plodovih v trenutku njihove ločitve od glavne stvari. Enako velja za osebo, ki ima na podlagi pravnega razmerja z lastnikom glavne stvari pravico do plodov (npr. Užitkar, zakupnik…) (3) Pod pogoji, ki jih določa zakon, lahko vsakdo pridobi LP na gozdnih sadežih, gobah in drugih prosto rastočih rastlinah (gre za privilegirano okupacijsko pravico, ki pa je na podlagi posebnih predpisov količinsko omejena). Če plodovi padejo čez mejo na sosednjo nepremičnino oz. če segajo čez mejo na sosednjo nepremičnino, velja posebna ureditev iz čl. 82 in 83 SPZ, v skladu s katero plodovi pripadejo lastniku sosednje nepremičnine.

Answer 14

V skladu z načelom superficies solo cedit iz čl. 8 SPZ in akcesijskim pravilom iz čl. 54 SPZ se LP na zemljišču razširi na zgradbo, ki se na zemljišču zgradi. Nič drugače ni, če nekdo zgradi zgradbo deloma na svojem in deloma na tujem zemljišču. Del zgradbe na sosednjem zemljišču postane sestavina sosednjega zemljišča in pride v last lastnika sosednje nepremičnine. Splošne lastninskopravne posledice gradnje čez mejo torej določata čl. 8 in 54 SPZ, v čl. 47 SPZ pa so določene še nekatere posebne civilnopravne posledice gradnje čez mejo. Ureditev odnosov med sosedoma Pri gradnji čez mejo gre za poseben primer prepovedane imisije – gre za poseg v LP soseda. Stranki urejata medsebojna razmerja predvsem na podlagi dogovora – tako se lahko dogovorita zlasti za spremembo meje, za služnost ali za stavbno pravico v korist graditelja, ki mu bo omogočala imeti del zgradbe na sosednjem zemljišču. Pravila iz čl. 47 SPZ pa pridejo v poštev le, če stranki ne moreta skleniti dogovora. Čl. 47 SPZ (gradnja čez mejo nepremičnine): (1) Če nekdo zgradi zgradbo, katere del sega na, nad ali pod tujo nepremičnino (graditelj), lahko lastnik nepremičnine ali graditelj predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. (2) Sodišče lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. (3) Če bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, lahko sodišče določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama. (4) Pri odločitvi iz prejšnjega odstavka sodišče upošteva vse okoliščine, zlasti pa upravičene interese udeležencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine, potem ko je izvedel za gradnjo.

Answer 15

Torej se LP pridobi s pravnomočno sodno odločbo (ni več rednega pravnega sredstva) ali dokončno odločbo upravnega organa (ni več pritožbe, dopusten pa je upravni spor). Obstajajo pa izjeme, ko zakon določa, da se LP pridobi šele s pravnomočnostjo upravne odločbe (zahteva se torej višji standard). Posebnost tega načina pridobitve LP je, da ima odločba državnega organa konstitutivni učinek (govorimo o pridobitvi LP z odločbo in ne na podlagi odločbe) → v poštev pridejo le oblikovalne (konstitutivne) odločbe državnih organov (organ odloči o pridobitvi, torej kdo bo imetnik LP), ne pa tudi dajatvene ali ugotovitvene odločbe.

Answer 16

Poznamo 4 osnovne primere pridobitve LP s sodno odločbo: 1. prodaja v nepravdnem postopku 2. prodaja v izvršilnem postopku 3. prodaja v stečajnem postopku 4. odvzem predmetov v kazenskem postopku Prodaja v nepravdnem postopku Zakon o nepravdnem postopku ureja postopek cenitve in prodaje v čl. 105-110 ZNP – smiselno se uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju. Prodaja v izvršilnem postopku Sodna prodaja je najbolj natančno urejena v ZIZ – za premičnine čl. 92-96 ZIZ in za nepremičnine čl. 181-194 ZIZ. Ta pravila se uporabljajo tudi v drugih primerih sodne prodaje, izven izvršilnega postopka. Nepremičnine Prva sodna odločba, ki je pomembna za pridobitev LP, je sklep o domiku – s tem sklepom sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno, in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina (npr. prisilna javna dražba). Pri neposredni prodaji sodišče izda sklep o domiku, ko ugotovi, da so izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost prodaje. Sklep o domiku lahko primerjamo z zavezovalnim pravnim poslom. V njem sta določena predmet prodaje in kupec kot pridobitelj LP. Po pravnomočnosti sklepa o domiku in po položitvi kupnine pa izda sodišče sklep o izročitvi nepremičnine kupcu – v tem sklepu sodišče odloči, da se nepremičnina izroči kupcu in da se na njegovo ime vpiše LP v ZK (sklep se posreduje ZK). LP v korist kupca se v ZK vpiše šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu – kupec pa pridobi LP v trenutku, ko je postal ta sklep pravnomočen, tako da vpis v ZK nima konstitutivnega učinka (le deklaratoren učinek). Sklep o domiku lahko primerjamo z zavezovalnim poslom pri pravnoposlovni pridobitvi LP, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pa z razpolagalnim poslom. Premičnine Tu ima osrednjo vlogo izvršitelj, ki pridobi razpolagalno sposobnost in določi najprimernejši način prodaje (npr. prodaja na javni dražbi, neposredna prodaja, prodaja preko komisionarja). Tako pri prodaji nepremičnin kupec ne pridobi LP s sodno odločbo, temveč na podlagi pravnega posla, ki ga sklene z izvršiteljem (zato je potrebna tudi izročitev stvari kupcu, ki ima konstitutivni učinek). Posebnost sodne prodaje je, da ima razpolagalno sposobnost izvršitelj in ne lastnik premičnine in da kupec pridobi LP brez omejitev, ki so bremenile LP njegovega prednika. Prodaja v stečaju Tudi pri prodaji v stečaju se smiselno uporabljajo določila ZIZ. O izročitvi nepremičnine kupcu in vpisu LP odloča stečajni senat s sklepom, ki je smiselno enak sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku. Ampak gre tudi tu za pravnoposlovno pridobitev LP – vloga stečajnega upravitelja ali komisionarja. Odvzem predmetov v kazenskem postopku Pridobitev LP je mogoča tudi s kazensko odločbo. Kot poseben varnostni ukrep. LP na odvzetih predmetih pridobi država v trenutku, ko postane odločba o odvzemu pravnomočna.

Answer 17

Splošno pravilo pravi, da se LP pridobi z dokončnostjo odločbe upravnega organa, vendar nekateri drugi zakoni določajo izjeme (pravnomočnost odločbe). Razlastitev Urejena je v čl. 92-114 ZUreP-1. Razlastitveni upravičenec je lahko država ali občina. LP pa se pridobi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi (izjema od čl. 42 SPZ, saj je ZUreP-1 lex specialis proti SPZ). Komasacija Spada med prostorske izvedbene operacije in je urejene v čl. 115-132 ZUreP-1 in čl. 55-76 ZKZ. Omogoča racionalnejše načrtovanje in izvedbo z lokacijskimi načrti predvidene prostorske ureditve, pri kmetijskih zemljiščih pa racionalizacijo kmetijske proizvodnje. S komasacijo se zemljišča na nekem območju zložijo in spet razdelijo med prejšnje lastnike. LP se pridobi z dokončnostjo odločbe o novi razdelitvi zemljišč, ki jo na prvi stopnji izda upravni organ, na drugi stopnji pa odloča župan. Pri komasaciji kmetijskih zemljišč pa postanejo komasacijski udeleženci lastniki zemljišč šele z vpisom pravnomočne odločbe o novi razdelitvi v ZK (izjema od čl. 42 SPZ, saj je ZUreP-1 lex specialis proti SPZ) – gre za odmik od splošnega pravila, da vpis v ZK pri pridobitvi LP na podlagi odločbe državnega organa nima konstitutivnega učinka. Arondacija Arondacija kmetijskih zemljišč je urejena v čl. 47-54 ZKZ. Z arondacijo se dosedanjim zemljiščem arondacijskega upravičenca pripojijo nova zemljišča. O njej odloča upravna enota z arondacijsko odločbo. LP se pridobi s pravnomočnostjo odločbe (izjema od čl. 42 SPZ, saj je ZUreP-1 lex specialis proti SPZ). Denacionalizacija V denacionalizacijskih postopkih se odloča o vračanju premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni na različnih podlagah (agrarna reforma, zaplemba, nacionalizacija…) odvzeto v državno korist. Temeljna oblika denacionalizacije je vračanje premoženja v last in posest, z vrnitvijo LP ali z vrnitvijo lastninskega deleža. O zahtevkih za vračilo odločajo občinski oz. državni organi. Denacionalizacijski upravičenec pridobi LP z dokončnostjo denacionalizacijske odločbe.

Answer 18

LP se lahko pridobi tudi z dedovanjem. Pri dedovanju gre za univerzalno pravno nasledstvo, kar pomeni samodejen prehod vseh premoženjskih pravic na dediče. Če je dedičev več, pridobijo na vseh predmetih, ki so pripadali zapustniku, skupno lastnino. Dedovanje spada med izvedene (derivativne) načine pridobitve LP – to pomeni, da pridobijo takšno LP, kot jo je imel zapustnik. Omejitve, ki so zavezovale zapustnika, zavezujejo tudi njegove dediče. Pri OP omejitvah je potrebno razlikovati med tistimi, ki učinkujejo proti tretjim in tistimi, ki so zavezovale le zapustnika. Zapuščina preide na dediče samodejno, v trenutku zapustnikove smrti – ni potrebna izročitev premičnine ali vpis premičnine v ZK (gre torej za primer izvenknjižne pridobitve LP na nepremičninah). Vpis v ZK je zgolj deklaratorne narave. Pravna podlaga za dedovanje je oporoka ali zakon. Sklep o dedovanju nima samostojne vloge pri pridobitvi LP dedičev, temveč se z njim zgolj ugotovi, kdo so dediči in kolikšen je njihov delež. Pravnomočni sklep o dedovanju je tudi listina za vpis pridobitve LP s strani dediča v ZK; vpis se opravi po uradni dolžnosti. Vendar dediča v času med zapustnikovo smrtjo in vpisom v ZK, ko ta vsebuje napačen podatek o lastništvu, v večini primerov ne ogroža načelo zaupanja v ZK. Ker je zapustnik že umrl, namreč ne more več kot ZK lastnik razpolagati z nepremičnino v korist dobrovernih tretjih.

Answer 19

LP s se lahko varuje s posebnimi petitornimi lastninskimi tožbami: 1. lastninska tožba/vrnitveni zahtevek/rei vindicatio 2. publicijanska tožba/actio Publiciana 3. negatorna tožba/prepovedna tožba/opustitvena tožba/actio Negatoria

Answer 20

Lastninska tožba/reivindikacija je na voljo samo lastniku. Z njo se lahko zahteva vrnitev individualno določene stvari od kogarkoli, ne glede na to, na čem temelji posest toženca. Če toženčeva posest temelji na posestnem posredovalnem razmerju, lahko lastnik izbira med lastninsko tožbo ali tožbo na podlagi (prenehanja) posestnoposredovalnega razmerja. Na nepremičninskem področju pa lastnik z reivindikacijo zahteva izpraznitev svoje nepremičnine. Lastninska tožba je nezastarljiva (posledica nezastarljivosti LP). LP in s tem možnost reivindikacije pa lastnik izgubi, ko nekdo drug pridobi LP na stvari. Zakonski pogoji za lastninsko tožbo so: 1. aktivna legitimacija = lastnik stvari 2. pasivna legitimacija = (neposredni) posestnik 3. vsebina je zahtevek na vrnitev individualno določene stvari v posesti toženca

Answer 21

Čl. 93 SPZ (posestnikovi ugovori): Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti. Toženec se torej lahko upre zahtevku tožnika tako, da dokaže, da ima kljub tožnikovi LP pravico do posesti. Ta lahko temelji na SP (npr. užitek, zastavna pravica) ali OP podlagi (npr. najem, zakup). Pri tem je odločilno, ali toženčeva pravica do posesti učinkuje tudi proti lastniku. ``` Čl. 94 SPZ (imenovanje prednika): Kdor ima v posesti stvar v tujem imenu, lahko ugovarja zahtevku tožnika na ta način, da imenuje posrednega posestnika ali prednika. Imenovanje prednika (nominatio auctoris) je procesnopravni institut, ki tožencu pri lastninski tožbi, ki ima stvar v posesti za nekoga drugega (v tujem imenu), omogoča, da ne dokazuje svoje pravice do posesti, temveč da imenuje svojega posestnega posrednika (prednika) in ga tako pozove, da sodeluje v postopku kot stranka (čl. 203 ZPP). ```

Answer 22

Čl. 95 SPZ (pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika): (1) Dobroverni lastniški posestnik vrne stvar lastniku s plodovi, ki še niso bili obrani. STVARNO PRAVO skripta (2011/2012) – Miha Štravs 103 (2) Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. (3) Dobroverni lastniški posestnik ima pravico do povračila stroškov, potrebnih za vzdrževanje stvari. (4) Dobroverni lastniški posestnik lahko zahteva vrnitev koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. (5) Potrebne in koristne stroške iz tretjega odstavka tega člena je lastnik stvari dolžan povrniti dobrovernemu lastniškemu posestniku v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s koristmi, ki jih je dobil od stvari. (6) Dobroverni lastniški posestnik ima pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali zaradi olepšanja stvari le toliko, kolikor se je njena vrednost povečala. Če se da to, kar je storil za zadovoljstvo ali olepšanje stvari, ločiti od nje brez poškodbe, ima dobroverni lastniški posestnik pravico to ločiti in obdržati zase. (7) Dobroverni lastniški posestnik ima pravico pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim vzdrževanjem. (8) Dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. (9) Terjatev plačila potrebnih in koristnih stroškov zastara v treh letih od dneva vrnitve stvari.

Answer 23

Čl. 96 SPZ (pravni položaj nedobrovernega posestnika): (1) Nedobroverni posestnik je dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove. (2) Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil ali uniči, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. Ta zahtevek zastara v treh letih od vrnitve stvari. (3) Nedobroverni posestnik je dolžan povrniti škodo, nastalo s poslabšanjem ali uničenjem stvari, razen če bi ta škoda nastala tudi tedaj, ko bi bila stvar pri lastniku. (4) Nedobroverni posestnik lahko zahteva povračilo potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem. (5) Nedobroverni posestnik ima pravico do povračila koristnih stroškov samo, če so koristni za lastnika. (6) Nedobroverni posestnik nima pravice do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari, lahko pa odnese stvar, ki jo je vgradil za svoje zadovoljstvo ali olepšanje stvari, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari. (7) Terjatev nedobrovernega posestnika stvari glede povračila stroškov zastara v treh letih od dneva vrnitve stvari. Nedobroverni posestnik je tisti, ki je vedel ali bi lahko vedel, da ni imel pravice do posesti. Lahko je nedobroveren od začetka ali pa to postane pozneje.

Answer 24

Izločitvena pravica je pravica zahtevati, da se iz stečajne mase izloči stvar, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Ima jo predvsem lastnik stvari – gre za poseben primer lastninske tožbe

Answer 25

Poseben primer reivindikacije je tudi izbrisna tožba, ki jo lahko vloži med drugim lastnik nepremičnine, če je prišlo do materialnopravne neveljavne vknjižbe pravice nekoga drugega, zaradi česar tožnikova LP preneha, se spremeni ali omeji. Lastnik nepremičnine lahko z izbrisno tožbo napade neveljavne vknjižbe pridobitve LP in omejenih stvarnih pravic. Z vložitvijo izbrisne tožbe se tožnik zavaruje pred zanj negativnimi učinki načela zaupanja v ZK, ki varuje dobroverne tretje, ki zaupajo v nepravilno vknjižbo.

Answer 26

Čl. 98 SPZ (vrnitveni zahtevek domnevnega lastnika): (1) Dobroverni lastniški posestnik (domnevni lastnik) stvari ima ob odvzemu posesti pravico zahtevati njeno vrnitev tudi od dobrovernega lastniškega posestnika, pri katerem je stvar s šibkejšim pravnim naslovom. (2) Če se dva štejeta za domnevna lastnika iste stvari, ima močnejši pravni naslov tisti, ki je stvar pridobil odplačno. Če pa sta njuna pravna naslova enako močna, ima prednost tisti, pri katerem je stvar v neposredni posesti. (3) Zahtevek iz prejšnjega odstavka ne zastara. Vrnitev individualno določene stvari lahko lastnik zahteva tudi s publicijansko tožbo. Publicijanska tožba je tožba dobrovernega lastniškega posestnika proti drugemu lastniškemu posestniku, ki ima stvar v svoji oblasti in je lahko dobroveren ali nedobroveren. Če je toženec nedobroveren, ima tožnik v vsakem primeru pravico zahtevati vrnitev stvari. Če pa je dobroveren, pa je odločilno, kdo ima močnejši pravni naslov. Močnejši pravni naslov ima tisti, ki je stvar pridobil odplačno. Če pa sta oba pravna naslova enako močna, ima prednost tisti, ki ima stvar v neposredni posesti.

Answer 27

Čeprav je publicijanska tožba posestna tožba, se uporablja tudi za varstvo LP. Razlika med njima: obe imata isti cilj, to je vrnitev premične stvari tožniku oz. izpraznitev tožnikove nepremičnine. Tožnik mora v obeh primerih opisati oz. označiti stvar in dokazati dejansko oblast toženca. Razlika pa je v tem, da mu pri publicijanski tožbi ni treba dokazati (pridobitve) lastninske pravice, temveč zgolj svojo dobroverno lastniško posest in dejstvo, da ima toženec stvar v posesti na podlagi šibkejšega pravnega naslova.

Answer 28

Čl. 99 SPZ (zaščita pred vznemirjanjem): (1) če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oz. domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. (2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. (3) Zahtevek iz prejšnjega člena ne zastara (ugasne pa s prenehanjem LP). Gre za posebno tožbo, s katero lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju LP. Za razliko od publicijanske tožbe ima tožnik v tem primeru stvar še vedno v svoji posesti, vendar toženec to posest moti. Od motenjske tožbe se razlikuje po tem, da gre za petitorno tožbo.

Answer 29

Ločimo dve skupini načinov prenehanja LP: 1. RELATIVNO PRENEHANJE LP: LP preneha tedaj, ko jo hkrati s prenehanjem derivativno ali originarno pridobi nekdo drug 2. ABSOLUTNO PRENEHANJE LP: LP preneha, ko stvar preneha biti samostojen predmet LP ali ko LP na stvari preneha, ne da bi jo hkrati pridobil kdo drug praviloma je mogoče le na premičninah → premičnina se lahko opusti, uniči, postane sestavina druge stvari ali pa predela v novo stvar Relativno ali absolutno prenehanje LP lahko nastopi po volji lastnika stvari (npr. prenos LP na podlagi pogodb o odsvojitvi, oporočno dedovanje) ali neodvisno od njegove volje (npr. priposestvovanje, prirast).

Answer 30

Čl. 65 SPZ (solastnina): (1) Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). (2) Če solastniški deleži niso določeni, se domneva, da so enaki. Solastnina je posebna oblika LP, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari (condominium pro indiviso), pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari (idealni delež). Solastnina nastane na podlagi (enako kot LP): 1. zakona 2. odločbe državnega organa 3. z dedovanjem 4. s pravnim poslom

Answer 31

Solastninski delež je kvantitativen del LP kot oblastvene pravice solastnika na idealnem delu stvari. Solastninsko razmerje je izraženo z idealnim (solastniškim) deležem, ki je izražen kot matematično razmerje do celote. Izraziti ga je mogoče v odstotkih, v pravnih razmerjih pa se običajno izraža z ulomkom (npr. v ZK). Vsota z ulomki izraženih idealnih deležev mora dati celoto. Ne more pa se oblikovati idealni delež na idealnem deležu. Nadaljnja delitev pa je mogoča na način, da se idealni delež izrazi z novim razmerjem do celote (npr. idealni delež ½ se lahko razdeli na dva deleža po ¼). Velikost posameznega idealnega deleža se določa s pravno podlago, ki pripelje do nastanka solastnine. Obstaja pravna domneva, da so solastniški deleži enaki, če niso določeni

Answer 32

Upravičenja solastnika so smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika. Upoštevati je treba samo, da se izvršujejo v omejenem obsegu, ki ustreza idealnemu deležu. Samo vsem solastnikom skupaj pripada popolna pravna oblast nad stvarjo. Solastniki v svojem delu uživajo vsa lastninska upravičenja iz člena 37 SPZ: imeti stvar v posesti jo uporabljati uživati njene plodove z njo razpolagati. Solastnik ima glede svojega idealnega deleža polna lastniška upravičenja. K temu pa gre dodati še upravičenje upravljati s stvarjo, iz čl. 67/I SPZ – gre za specialno upravičenje, izhajajoče iz solastninskega razmerja.

Answer 33

Čl. 67 SPZ (upravljanje s stvarjo): (1) Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini. (2) Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. (3) Za posle rednega upravljanja se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. (4) Če se v primerih iz drugega odstavka tega člena solastniki ne morejo sporazumeti, posel pa je nujen za redno vzdrževanje stvari, odloči o tem na predlog solastnika sodišče v nepravdnem postopku. (5) Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravljanja stvari, je potrebno soglasje vseh solastnikov. (6) Če kdo od solastnikov dalj časa ni dosegljiv, lahko ostali solastniki predlagajo, da se mu določi skrbnik za poseben primer. (7) Sklepi, ki jih sprejmejo solastniki v okviru upravljanja s stvarjo, učinkujejo tudi v korist in v breme pravnih naslednikov posameznega solastnika. V solastninskem razmerju je potrebno oblikovati sistem odločanja glede izvrševanja lastninskih upravičenj rabe in uživanja stvari. Najprej je treba uskladiti medsebojne interese med solastniki in pri izvrševanju solastnine morajo solastniki upoštevati tudi interese drugih solastnikov, kar predstavlja tudi svojevrstno omejitev LP. Razmerje med solastniki nujno vzpostavlja skupnostno razmerje.

Answer 34

Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti (npr. če ima en solastnik 51% delež, bo lahko odločitve sprejemal sam; če pa imata dva solastnika vsak po 50% delež, pa bosta odločitve lahko sprejemala le s soglasjem). Posli rednega upravljanja: 1. posli, potrebni za obratovanje zaradi doseganja njenega namena: to so posli, ki so povezani z delovanjem stvari za doseganje njenega namena npr. pri jadrnici so obratovalni posli odločanje o privezu v marini 2. posli, potrebni za vzdrževanje stvari zaradi doseganja njenega namena: to so posli, pri katerih gre za ohranjanje gospodarske substance stvari npr. pri jadrnici so posli vzdrževanja barvanje in zamenjava jader

Answer 35

Posli, ki presegajo redno upravljanje, so posli, ki so za stvar in izvrševanje oblastvenih upravičenj tako pomembni, da o njih lahko odločajo samo vsi solastniki skupaj – potrebno je torej soglasje vseh solastnikov. Primeri poslov, ki presegajo redno upravljanje (čl. 67/V SPZ) (primeroma) (v dvomu se posel šteje za posel, ki presega redno upravljanje): Razpolaganje s celotno stvarjo določitev načina rabe določitev upravitelja stvari sporazumi glede delitve stvari odločanje o izboljšavah, ki niso vzdrževanje… Primer: vzdrževanje ali celo zamenjava obstoječega motorja pri jadrnici bo posel rednega upravljanja, nakup močnejšega motorja ali dodatne opreme, pa posel, o katerem morajo soglašati vsi solastniki. Za odločanje o teh poslih veljajo vsa splošna pravila o sklepanju pravnih poslov in doseganju soglasja volj (izražena ustno, pisno, s konkludentnimi ravnanji). Odločitev je sprejeta, ko svoj pristanek izjavi zadnji od solastnikov. Med posli, ki presegajo redno upravljanje, velja izpostaviti odločanje o načinu rabe stvari. Idealni delež se nanaša na celoto in je izražen kot fikcija oz. abstrakcija, iz katere ne izhaja način dejanske rabe. Zato se morajo o tem odločiti solastniki, za takšno odločitev pa je potrebno njihovo soglasje. Če sporazum o določitvi načina rabe med solastniki ni mogoč, lahko o tem na predlog vsakega od solastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku.

Answer 36

Čl. 69 SPZ (pravica zahtevati delitev): (1) Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času. (2) Pravni posel, s katerim se solastnik za daljši čas odreka pravici do delitve stvari, je ničen. (3) Če se solastnik za določen čas odpove pravici zahtevati delitev stvari, zavezuje odpoved tudi za njegove pravne naslednike. Solastnina ni prisilna skupnost in eno temeljnih upravičenj solastnikov je, da lahko zahtevajo njeno prenehanje. Delitev solastnine je mogoča kot sporazumna ali sodna delitev, glede na lastnost stvari v solastnini pa je delitev lahko fizična ali civilna. Vsak solastnik lahko vedno zahteva delitev solastnine, razen v neprimernem času – pravni standard, ki je odvisen od konkretnih okoliščin: objektivne okoliščine (npr. slabe tržne razmere…) subjektivne okoliščine, ki so vezane na enega od solastnikov (npr. dalja odsotnosti…) Bistvena značilnost neprimernega časa je v njegovi začasnosti in prehodnosti. Neprimeren čas delitev solastnine odlaga in ne preprečuje (čl. 70/III SPZ). Pri odločanju sodišče opravi tehtanje med interesom solastnika, ki zahteva delitev, in interesom solastnika, ki delitvi nasprotuje.

Answer 37

Čl. 70/I SPZ: Solastniki sporazumno določijo način delitve stvari. Za pridobitev LP se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo pridobitev LP s pravnim poslom. Sporazumna delitev solastnine je posel, ki presega redno upravljanje s stvarjo. Solastniki se lahko sporazumejo o delitvi in pri tem določijo način, kako bo do tega prišlo. Če je stvar deljiva, potem se morajo najprej dogovoriti o načinu delitve. Sporazum ima pravno naravo zavezovalnega posla, temu pa mora slediti še razpolagalni posel in izročitev oz. vpis v ZK. Če pa stvar ni deljiva, se delitev solastnine lahko opravi s sporazumom o prodaji – solastniki se dogovorijo, da se stvar proda, v skladu z idealnimi deleži pa si med seboj razdelijo kupnino. Kot način sporazumnega prenehanja solastnine, lahko obravnavamo tudi primer, ko eden od solastnikov pridobi idealne deleže drugih solastnikov.

Answer 38

Čl. 70 SPZ (način delitve): (1) … (2) Če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. (3) Sodišče lahko odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev. (4) Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). (5) Na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. (6) Solastnik, ki je po prejšnjem odstavku dobil stvar, pridobi LP na stvari s pravnomočnostjo odločbe. Drugim solastnikom mora izplačati njihove deleže najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila. Drugi solastniki imajo do celotnega poplačila na stvari zakonito zastavno pravico.

Answer 39

Solastnina je način izvrševanja LP več oseb, v katerem prevladuje individualističen koncept, ki je blizu vsebini LP. Skupna lastnina pa je oblika, v kateri pride do izraza kolektivistični duh – zato se skupna lastnina oblikuje predvsem takrat, kadar so osebe, ki skupaj izvršujejo LP, med seboj povezane. Čl. 72 SPZ (skupna lastnina): (1) Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni. (2) Skupni lastniki lahko skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. (3) Če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. (4) Vsak skupni lastnik ali njegov upnik sme vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času. (5) Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno. Bistvena in opredelilna značilnost skupne lastnine je nedoločenost deležev posameznih skupnih lastnikov – deleži posameznih skupnih lastnikov niso določeni niti fizično niti idealno- Čeprav so deleži ugotovljivi in bi jih bilo enostavno določiti, velja v času trajanja skupne lastnine, kot da niso določeni. Določitev velikosti deleža pomeni konec skupne lastnine in njeno preoblikovanje v solastnino.

Answer 40

Skupna lastnina lahko nastane na enakih podlagah kot izključna lastnina in solastnina, če iz okoliščin posameznega načina nastanka izhaja, da je usmerjen v pridobitev skupne lastnine. Za nastanek skupne lastnine so pomembni primeri, ko to posebej določa zakon. Gre predvsem za primere, ko zakon za nekatere posebne oblike povezav med osebami določa pravni režim skupnega premoženja, in skupna lastnina je temu pravnemu režimu ustrezna pojavna oblika, če je predmet skupnega premoženja stvar (v pojem skupnega premoženja pa spadajo tudi premoženjske pravice). Skupna lastnina je določena z zakonom v naslednjih primerih: 1. skupno premoženje zakoncev, ZZP in RIPS 2. dediščinska skupnost 3. rezervni sklad v etažni lastnini 4. mejna znamenja

Answer 41

Vsa upravičenja iz skupne lastnine lahko skupni lastniki izvršujejo samo skupaj (čl. 72/II SPZ). Skupni lastnini ustreza izvrševanje posestni na način skupne posesti, vendar je način izvrševanja posesti lahko drugačen (dogovor) in izključna posest enega od skupnih lastnikov ni nemogoča. Glede vseh plodov in koristi, ki jih daje stvar v skupni lastnini, velja, da na njih nastane skupna lastnina. Enako velja tudi za bremena – skupni lastniki solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Tudi pri upravljanju s stvarjo velja načelo skupnega odločanja – o vseh poslih upravljanja odločajo skupni lastniki soglasno in ni ločevanja med posli rednega upravljanja in tistimi, ki presegajo redno upravljanje. Ravnanje enega skupnega lastnika ima učinke tudi za druge skupne lastnike. Bistvena razlika med solastnino in skupno lastnino je tudi v razpolaganju: skupni lastniki lahko skupaj razpolagajo s stvarjo kot celoto in prenesejo LP na njej oz. jo obremenijo z omejeno stvarno pravico. Za razpolaganje se lahko pooblasti tudi enega od skupnih lastnikov. V primeru neupravičenega razpolaganja enega od skupnih lastnikov je posebej varovana dobra vera tretjega. Ne more pa skupni lastnik razpolagati s svojim nedoločenim delom na skupni lastnini. Pravni naslednik v celoti vstopi v skupnostni položaj svojega pravnega prednika.

Answer 42

Skupna lastnina ni prisilna skupnost in pravica vsakega skupnega lastnika je, da lahko zahteva njeno delitev (razen ob neprimernem času ali če zakon to pravico izključuje). Poleg skupnega lastnika pa lahko delitev skupne lastnine zahteva tudi upnik kateregakoli od skupnih lastnikov – smisel tega pravila je, da je za čas trajanja skupne lastnine delež posameznega skupnega lastnika nedoločen zato tudi ni mogoče ugotoviti njegove vrednosti in upnik se iz njega ne more poplačati. V postopku delitve je treba določiti delež posameznega skupnega lastnika, s tem pa se pravno razmerje iz skupnolastninskega spremeni v solastninsko.

Answer 43

(1) Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. (2) Posamezni del zgradbe mora predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojen prostor. K posameznemu delu v etažni lastnini lahko spadajo tudi drugi individualno odmejeni prostori, če so del nepremičnine v solastnini etažnih lastnikov. (3) Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba. Med skupne dele lahko spadajo tudi druge nepremičnine. (4) Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu. Solastnini na skupnih delih se ni mogoče odpovedati. (5) Nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih.

Answer 44

Čl. 107 SPZ (Načini nastanka EL): (1) EL nastane na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v ZK. (2) Pravni posel za pridobitev EL je lahko sporazum o delitvi solastnine v EL (sporazum o delitvi) ali enostranski pravni posel. Pravne podlage za nastanek EL so torej v primerjavi z drugimi stvarnimi pravicami omejene na pravni posel in sodno odločbo: 1. PRAVNI POSEL: sporazum o delitvi, ki se lahko sklene kot pogodba ali enostranski pravni akt izhajati je treba iz obstoječega ZK stanja: če je zemljišče v solastnini, morajo pogodbo skleniti vsi solastniki 2. SODNA ODLOČBA: ta način nastanka EL je omejen na primere, ko se zahteva delitev solastnine in ko je predmet solastnine zemljišče z zgradbo, ki je tehnično primerna za vzpostavitev EL gre za nadomestno odločanje sodišča v nepravdnem postopku z vzpostavitvijo EL sodišče lahko izvede fizično delitev stvari v solastnini podlaga za nastanek je odločba sodišča Časovna dimenzija pri nastanku EL: EL lahko nastane samo z vpisom v ZK in za vpis morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Nepremičnine se v ZK vpisujejo z identifikacijskim znakom – identifikacijski znak se nepremičninam določa v katastru. Evidentiranju stavb in njenih posameznih delov je namenjen kataster stavb. Vpis v kataster stavb pa se lahko izvede šele potem, ko je stavba zgrajena. Opravi se na podlagi etažnega načrta. Vlogo za vpis v kataster stavb vloži lastnik zemljišča in o vpisu odloči geodetska uprava z odločbo. V odločbi se določijo identifikacijski znaki stavbe, njenih posameznih delov, skupnih delov in posebnih skupnih delov.

Answer 45

Čl. 121 SPZ (dolžnosti etažnega lastnika): (1) Etažni lastnik mora v primernem času zagotoviti popravila v svojem delu v EL, če je to potrebno, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim delom zgradbe. (2) Etažni lastnik mora dovoliti vstop v svoj posamezni del, da se lahko opravijo popravila in izboljšave na skupnih delih, ki jih drugače ni mogoče opraviti ali pa jih je mogoče opraviti le z nesorazmernimi stroški. (3) Če etažni lastnik ne dopusti vstopa, odloči o tem na zahtevo upravnika oz. preostalih etažnih lastnikov sodišče v nepravdnem postopku. (4) Popravila oz. izboljšave se morajo opraviti v najkrajšem možnem času in z motnjami, ki najmanj prizadenejo etažnega lastnika. (5) Etažni lastnik mora biti o nameravanih posegih obveščen v primernem roku. (6) Etažni lastniki morajo upravniku ali drugim etažnim lastnikom posredovati podatke in omogočiti vpogled v vse listine, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov.

Answer 46

Čl. 117 SPZ (upravljanje skupnih delov nepremičnine): (1) Za upravljanje skupnih delov se smiselno uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo solastnino, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače. (2) Če etažni lastniki ne dosežejo soglasja glede posla, ki presega redno upravljanje, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu odloči sodišče v nepravdnem postopku. Sodišče pri odločanju upošteva zlasti vrsto posla ter porazdelitev bremen in posledic za etažne lastnike, ki so poslu nasprotovali. (3) Določilo prejšnjega odstavka se uporablja tudi za spremembo pogodbe o medsebojnih razmerjih v delu, ki se nanaša na redno upravljanje s skupnimi deli

Answer 47

Čl. 118 SPZ (upravnik): (1) Če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, morajo etažni lastniki določiti upravnika. (2) Določitev upravnika se šteje za posel rednega upravljanja. (3) Če upravnik ni določen, lahko vsak etažni lastnik predlaga, da ga določi sodišče v nepravdnem postopku. (4) Upravnik ima naslednja pooblastila: - izvajati sklepe etažnih lastnikov - skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov - poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti - upravljati z rezervnim skladom in skupnim denarjem - zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika. (5) Upravnik mora pri svojem delovanju upoštevati interese etažnih lastnikov.

Answer 48

Čl. 119 SPZ (obvezen rezervni sklad): (1) Če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnina in več kot osem posameznih delov, morajo etažni lastniki ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja. (2) Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov. Sredstva vodi upravnik ločeno na posebnem računu. (3) Merila za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižjo vrednost prispevka določi podzakonski predpis. (4) Sredstva rezervnega sklada je mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil. Izvršba na sredstva rezervnega sklada je dopustna samo iz teh razlogov. (5) Etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve. (6) Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu. Poziv upravnika se šteje za verodostojno listino v smislu zakona o izvršbi in zavarovanju.

Answer 49

Čl. 120 SPZ (zakonito stvarno breme): (1) Če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, obstoji na posameznem delu v EL stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov za stroške upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad so višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad. (2) Stvarno breme iz prejšnjega odstavka ima najboljši vrstni red.

Answer 50

Čl. 124 SPZ (predkupna pravica): (1) Če ima nepremičnina dva ali več etažnih lastnikov in nima več kot pet posameznih delov, imajo pri prodaji posameznega dela v etažni lastnini drugi etažni lastniki predkupno pravico. (2) Za uveljavljanje predkupne pravice se smiselno uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo predkupno pravico solastnikov. Pri manjših nepremičninah v EL zakon določa tudi zakonito predkupno pravico pri prodaji posameznega dela v EL. V majhni skupnosti so namreč medsebojna razmerja med EL lahko zelo občutljiva in zakonita predkupna pravica daje možnost, da etažni lastniki preprečijo vstop v skupnost neznani osebi. Nepremičnina mora imeti dva ali več etažnih lastnikov in ne več kot pet posameznih delov. Lastnik posameznega dela, ki namerava prodati svoj del, mora o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvestiti druge etažne lastnike. Če ti pravice ne uveljavljajo, je mogoča prodaja tretji osebi.

Answer 51

Čl. 123 SPZ (izključitvena tožba): (1) Če etažni lastnik ali drug uporabnik posameznega dela v EL grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti po pogodbi o medsebojnih razmerjih, tako da je skupnost z njim nevzdržna, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se kršilec opomni. (2) Če kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim ravnanjem, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. (3) Sodba o izključitvi se izvrši s prodajo posameznega dela v EL po pravilih, ki urejajo izvršbo na nepremičnine. Med etažnimi lastniki lahko pride do medsebojnega vznemirjanja, ki izvira iz enega posameznega dela in se širi v druge posamezne ali skupne dele. Gre za imisije, ki so nedopustne v skladu s splošnimi pogoji, če presegajo krajevno običajno mero in povzročajo znatno škodo. Varstvo pred takšnimi posegi se lahko zahteva z opustitvenimi tožbami na podlagi lastninske pravice (negatorna tožba), motenja posesti ali splošne prepovedi vznemirjanja. Izključitvena tožba je skrajni ukrep za najhujše kršitve sosedskega sožitja znotraj odnosa etažne lastnine, ko druga sredstva ne pomagajo več.

Answer 52

Čl. 125 SPZ: Etažna lastnina se lahko spremeni v solastnino ali lastninsko pravico na nepremičnini s pravnim poslom. Za pravni posel se smiselno uporabljajo določila, ki urejajo nastanek etažne lastnine. Čl. 126 SPZ: Etažna lastnina preneha z uničenjem celotne zgradbe. Etažni lastniki postanejo solastniki nepremičnine in ostankov zgradbe v skladu s svojim idealnim deležem na skupnih delih. Čl. 127 SPZ: Če je uničen posamezen del v etažni lastnini in ga ni mogoče obnoviti, etažna lastnina na tem delu preneha. EL lahko preneha po volji etažnih lastnikov: ti sprejmejo sklep, da se etažna lastnina preoblikuje v osnovno lastninsko obliko, torej lastninsko pravico enega lastnika na zemljišču s stavbo, ali v solastnino. Do takega sklepa pride, če se število etažnih lastnikov zmanjša in ti nimajo več interesa za obstoj etažne lastnine. Sklepu mora slediti še pravni akt o preoblikovanju (pisna oblika, ZK-dovolilo za spremembo, z overjenimi podpisi). Lahko pa pride do uničenja celotne zgradbe: če se zgradba uniči, ni več pogojev za obstoj etažne lastnine. Etažni lastniki pridobijo na zemljišču in ostankih zgradbe solastnino v razmerju solastniških deležev, ki so jih imeli prej na skupnih delih. Lahko pride tudi do uničenja posameznega dela: etažni lastnik tega dela ima možnost, da uničen posamezni del obnovi. Če to ni mogoče, preneha lastninska pravica na tem delu. To pomeni tudi prenehanje solastninskega deleža na skupnih delih.

Answer 53

Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Brez posebnega pravnega naslova je prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami.

Answer 54

Pravno varstvo je dano le v primeru bistvenih imisij, nebistvene se ne upoštevajo. Ali gre za bistveno (prepovedano) emisijo, bo odvisno od krajevnih razmer ali od škode, ki je nastala na prizadeti nepremičnini. SPZ govori o znatnejši škodi, kar lahko enačimo s pojmom bistvena škoda. Upoštevati je treba tudi samo naravo in namen nepremičnine npr. hrup kot imisija bo drugače vplivala na nepremičnino namenjeno za stanovanje ali na nepremičnino, ki je namenjena za gostinski lokal. Neposredne (direktne) in posredne (indirektne) NEPOSREDNE IMISIJE: nihče ni dolžan trpeti t.i. neposrednih (direktnih) emisij, če za to ne obstaja poseben pravni naslov. Gre za neposredno vplivanje na neko stvar. So vedno prepovedane → ni se nam potrebno spraševati ali je emisija značilna za nek kraj. POSREDNE IMISIJE: »pridejo« na sosednjo nepremičnino brez neposrednega vplivanja tistega, s čigar nepremičnine prihajajo (z naravnimi silami, po naključju). Prepovedane le, če glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo  pravo imisije do določene stopnje tolerira, kajti moderen način življenja in tehnični ter tehnološki napredek žal ne omogočajo več povsem idealnega« sobivanja. Primeri posrednih emisij: - rdeči teniški pesek - hrup (igranje klavirja…) - prelivanje vode - rastlina plezalka

Answer 55

``` AKTIVNO LEGITIMIRAN za zaščito pred imisijami je v vsakem primeru lastnik nepremičnine. Pravno varstvo se uveljavlja z negatorno (imisijsko) tožbo, ki je po čl. 99/I SPZ rezervirana za lastnika ali domnevnega lastnika. Vendar pa je tu nujna razširitev aktivne legitimacije, kajti sicer bi bilo varstvo pred prepovedanimi imisijami v mnogih primerih onemogočeno. Zato pride v poštev tudi za tiste, ki izvršujejo zgolj neposredno oblast na podlagi omejene stvarne ali obligacijske pravice (glej še čl. 74 SPZ, ki nalaga določeno ravnanje ne samo lastniku nepremičnine, ampak tudi nekomu, ki izvaja samo dejansko oblast na nepremičnini  zakupnik, najemnik, užitkar ipd.), čeprav jih naša sodna praksa napotuje na čl. 133 OZ. PASIVNA LEGITIMACIJA je po avtorjevem mnenju usmerjena tako na lastnika nepremičnine, iz katere izvirajo imisije, kot tudi na imetnika omejene stvarne pravice ali obligacijske pravice. Z negatorno emisijsko tožbo je dopustno postaviti tako: opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja) zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja emisij ``` Predpostavka za uspešnost opustitvenega zahtevka je ta, da imisije trajajo določen čas ali da se redoma ponavljajo in obstaja tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja nedopustnih vplivov. Enkratni vplivi ali krajši čas trajajoči vplivi (prenova stanovanja) načeloma ne predstavljajo emisij, ker ne presegajo krajevno običajne mere in jih zato morajo sosedje trpeti. Naša sodna praksa pri oblikovanju zahtevka, naj toženec nekaj stori, ne podpira grobih posegov v LP. Kadar v pravdi narava prepovedanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v svojem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča izbiro ustreznih ukrepov. Povsem določen zahtevek je možen glede na našo sodno prakso le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Prav tako je povrnitev škode mogoče zahtevati tudi po splošnih pravilih o povrnitvi škode (čl. 99/II SPZ).

Answer 56

Čl. 76 SPZ: upravičenec na podlagi zakona (ex lege2) pridobi pravico začasne uporabe tuje nepremičnine, če je potrebno izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Po uporabi mora uporabnik na tuji nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje in plačati primerno nadomestilo, če tako zahteva lastnik nepremičnine. Pred začetkom del je treba ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika ali posestnika tuje nepremičnine. Gre za tipičen primer zakonite služnosti - legalne servitute. Primer: Z žerjavom spraviti klavir skozi okno…malo prostora in žerjav postavimo tudi na sosedovo parcelo. Potrebna je predhodna obvestitev soseda. Po prenehanju je potrebna ponovna vzpostavitev prejšnjega stanja. Vzdrževalna dela Čl. 76 SPZ (vzdrževalna dela): (1) Lastnik nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, lahko začasno uporabi sosednjo nepremičnino zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. (2) Po uporabi mora na sosednji nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje. (3) Na zahtevo lastnika nepremičnine, ki jo je začasno uporabil, mora plačati primerno nadomestilo. (4) Pred začetkom del je treba ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika ali posestnika tuje nepremičnine.

Answer 57

Domače in udomačene živali sme lastnik zasledovati na tuji nepremičnini. Lastnik ali posestnik pa lahko lastniku živali prepove dostop na nepremičnino le v primeru, če žival brez odlašanja sam izroči lastniku. Lastnik nepremičnine je dolžen trpeti poseg v LP in dopustiti dostop na njegovo nepremičnino, če pa na nepremičnini nastane škoda, jo mora odgovorna oseba povrniti. Upravičenec pridobi takšno pravico neposredno na podlagi zakona, kar pomeni, da gre tudi tukaj za primer zakonite služnosti.

Answer 58

1. UPRAVNO (Zakon o evidentiranju nepremičnin, državnih meja in prostorskih enot) → mejo uredijo upravni organi. Treba je angažirati geodete, ki napravijo elaborat, ki gre na Geodetsko upravo. Če stranke ne podpišejo zapisnika mejne obravnave ali ne pritegnejo geodeta pride do sodne obravnave. 2. SODNO → obravnava na sodišču v nepravdnem postopku. Sodišče upošteva več kriterijev za rešitev mejnega spora: - po zadnji mirni posesti - po močnejši pravici - po pravični oceni + dodatni kriterij

Answer 59

Gre za novo označitev sicer ugotovljene meje, pri čemer obstaja nevarnost, da bi meja postala popolnoma nespoznavna ali je že postala nespoznavna, na primer zaradi odstranitve ali poškodovanja mejnih znamenj. V takem primeru se meja na novo označi z mejnimi znamenji (ne gre za spor, mejašema je znan potek sicer navzven nespoznavne meje).

Answer 60

Ko se meja sploh ne more več razpoznati ali ko je meja sporna. Mejni spor se rešuje na sodišču. Pravno-procesne določbe so v ZNP, ureditev mej pa v SPZ.

Answer 61

Sodni nepravdni postopek za ureditev meje je predviden samo v primeru, če je meja sporna (čl. 131 ZNP)  v postopku za ureditev mej sodišče uredi mejo, če je ta sporna, razen, če zakon izključuje sodno pristojnost. V sodnem postopku se po praksi lahko opravi tudi obnova meje. Nenavzočnost stranke (ZEN) pri urejanju meje v upravnem postopku »sankcionira« z domnevami o strinjanju s potekom meje. Nenavzočnost mejaša ni več ovira za izvedbo ureditve meje. S tem pa lahko odpade tudi potreba po sodnem urejanju obnove meje. Predhodna ureditev oziroma poskus ureditve meje v upravnem postopku ni procesna predpostavka za sodno urejanje meje. Stranki postopka za sodno ureditev meje (predlagatelj in nasprotni udeleženec) sta lastnika neposredno meječih nepremičnin (soseda).

Answer 62

Sodišče je dolžno, ko preučuje predlog za ureditev meje, ugotoviti, ali ne gre morda za lastninski zahtevek za izročitev določenega zemljišča. Če gre za lastninski zahtevek, se nepravdni postopek ustavi in se predlagatelja napoti na pot pravde. Če gre za lastninski spor namreč nepravdno sodišče ne more urejat meje po postopku urejanja mej. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, lahko vsak izmed njiju uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.

Answer 63

Primer: Lastnik gozda pri podiranju dreves poškoduje sosedova drevesa. Sosed sproži odškodninsko pravdo, toženec pa zatrjuje, da poškodovana drevesa sploh niso tožnikova, ampak njegova, ker meja ne poteka tam, kjer zatrjuje tožnik. V takem primeru bo pravdno sodišče tudi samo reševalo to predhodno vprašanje (čl. 13 ZPP). Vendar bo imela takšna rešitev pomen le za ta postopek. Sodišče bo mejo le ugotovilo, ne pa določilo. Zato bo postopek za ureditev meje možen tudi kasneje, po pravnomočnosti odločbe pravdnega sodišča. Sodišče pri varstvu LP mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja. Pravdno sodišče pa lahko postopek zaradi reševanja predhodnega vprašanja o poteku meje na nepravdnem oddelku tudi prekine. V takem primeru bo pravdno sodišče vezano na pravnomočno odločbo nepravdnega sodišča. Takšna rešitev je po avtorjevem mnenju trdnejša, saj bo v večini primerov tudi meja urejena dokončno. Če se v pravdi za priznanje LP na nepremičnini pojavi kot predhodno vprašanje ureditev meje, lahko pravdno sodišče (čl. 213/I ZPP) pravdni postopek prekine in napoti stranke, naj v nepravdnem postopku predhodno uredijo mejo in nato nadaljujejo pravdo. Kadar je v pravdnem postopku zaradi vznemirjanja LP sporna meja med zemljiščema, mora sodišče kot o predhodnem vprašanju najprej odločiti o meji med tema dvema zemljiščema v skladu čl. 136 ZNP.

Answer 64

Primarni kriterij za urejanje meje po čl. 77 SPZ je močnejša pravica. To bosta največkrat LP in publicijanska (bonitarna lastnina). V postopku zaradi ugotovitve močnejše pravice mora tisti, ki se na močnejšo pravico sklicuje, zahtevati ugotovitev LP ali pravice uporabe na delu sosednjega zemljišča in izročitev tega dela zemljišča. Z ugotovitvijo LP oziroma pravice uporabe na delu tujega zemljišča in izročitvijo tega dela upravičenec doseže tudi prestavitev meje. Če sodišče zahtevku ugodi, se dotlej sporni del priključi zemljišču v lasti oziroma uporabi tistega, ki je uveljavljal močnejšo pravico. Meja določena v komasacijskem postopku, na podlagi dokončnega sklepa, izdanega v tem postopku, ureja ne le posestna, ampak tudi lastninska razmerja med sosednjimi zemljišči. S tem je že odločeno o močnejši pravici. Zaradi dokončnosti sklepa, izdanega v komasacijskem postopku, se glede na novo določenih mej od strank na sporni mejni površini ne more priznati drugačna močnejša pravica. Tudi sporazumno določena meja med mejašema in vkopanje mejnikov imata pravno naravo močnejše pravice. Če tožeča stranka ne dokaže močnejše pravice na spornem zemljišču, sodišče tožbeni zahtevek zavrne in v tem primeru meja med zemljišči poteka tako, kot je bila določena v nepravdnem postopku. Kadar je vrednost sporne mejne površine majhna, se dokaz močnejše pravice izvede v nepravdnem postopku za ureditev meje, kadar pa je vrednost sporne mejne površine večja, je mogoče v nepravdnem postopku urediti mejo po kriteriju močnejše pravice le, če obe stranki postopka s tem soglašata. Če se lastniki NE strinjajo z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice (in vrednost spornega mejnega prostora presega vrednost, do katere lahko odloča sodnik posameznik), sodišče uredi mejo na podlagi zadnje mirne posesti ali, če tudi to ni mogoče, po pravični oceni. Vendar pa ima tisti, ki se s tako ureditvijo meje ne strinja, še vedno možnost, da uveljavlja morebitno močnejšo pravico v pravdi. V tem primeru je treba tožbo vložiti v 3 mesecih od pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje (čl. 78 SPZ). Nepravdno sodišče mejo v vsakem primeru uredi, kajti zadnji kriterij pravične ocene, če z drugimi kriteriji meje ni mogoče ali pa dopustno urediti, sodišču omogoča, da mejo uredi. Močnejša pravica se domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku po pravilih ZEN (čl. 77/II SPZ).

Answer 65

Meja se ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko storitev in se na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru po postopku evidentiranja urejene meje. Postopek evidentiranja urejene meje se uvede na zahtevo lastnika parcele. Stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje so lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja. Postopek evidentiranja urejene meje se lahko uvede tudi na zahtevo državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih subjektov, če tako določa zakon. Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje (izdela ga geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave) – vsebuje predlog meje in zapisnik mejne obravnave. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra. Vabilo na mejno obravnavo mora opraviti geodetsko podjetje, 8 dni prej, navesti posledice neudeležbe. Če se je lastnik udeleži, čeprav ni bil vabljen 8 dni prej, se šteje, da je bil pravilno vabljen. Pri neudeležbi lastnikov parcel, ki se niso udeležili obravnave, mora geodetsko podjetje dokazati, da so bili pravilno vabljeni. Če se mejne obravnave ne udeleži noben lastnik, mejna obravnava ni opravljena. Če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Če sodni postopek v roku ni bil začet, se šteje, da lastnik oz. lastniki soglašajo s potekom predlagane meje. Če pa se začne sodni postopek ureditve meje, se postopek evidentiranja urejene meje s sklepom prekine. Postopek evidentiranja urejene meje se ustavi s sklepom, ko sodišče meritorno odloči o njeni ureditvi. Na podlagi dokončne odločbe geodetske uprave o evidentiranju urejene meje se meja v zemljiškem katastru vpiše kot urejena. Če je meja v zemljiškem katastru evidentirana kot urejena, se v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje lahko natančneje določi ali natančneje določijo koordinate njenih zemljiškokatastrskih točk.

Answer 66

Čl. 80 SPZ (mejna znamenja): (1) Domneva se, da so mejne ograje, pregrade, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje so skupna lastnina sosedov sosednjih nepremičnin. (2) Mejna znamenja, ki služijo označitvi meje, se morajo vzdrževati na krajevno običajen način. Stroške vzdrževanja krijeta lastnika sosednjih nepremičnin po enakih delih. (3) Za škodo, ki zaradi nevzdrževanja nastane tretjim osebam, odgovarjata lastnika sosednjih nepremičnin solidarno.

Answer 67

Nujna pot po našem pravu= oblika (prisilne) služnosti, ki nastane na podlagi pravnomočne sodbe sodišča v nepravdnem postopku. Pomeni poseg v lastninsko pravico – sodišče tehta, ali naj dovoli nujno pot ali ne. Dovoli jo le pod utemeljenimi razlogi npr: nepremičnina nima druge povezave ali je v povezavi z nesorazmernimi stroški …vožnja 3 km »okrog«. Po našem pravu ne pomeni omejitve LP, ki bi temeljila neposredno na zakonu in bi jo sodišče s svojo odločbo le ugotovilo. Odločba sodišča je konstitutivne narave, z njo se stvarna služnost nujne poti ustanovi – pomemben trenutek pravnomočnosti sodne odločbe (čl. 88 in 89 SPZ). Če gre za že obstoječo služnost in se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom (novonastalim parcelam), če pa se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala (čl. 25 SPZ).

Answer 68

Čl. 88 SPZ (nujna pot): Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Gre za prisilen poseg v LP in morajo biti zato izpolnjeni v zakonu določeni pogoji: ekonomski interes upravičenca (nezmožnost uporabe nepremičnine zaradi pomanjkanja potne zveze ali če je uporaba povezana z nesorazmernimi stroški) na drugi strani pa zakon ščiti interese lastnika služeče stvari  z ustanovitvijo nujne poti namreč ne sme biti onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje in uporaba njegovega zemljišča (čl. 89 SPZ) gleda se na sorazmerje – ne sme se povzročiti VEČJA ŠKODA, kot je korist za upravičenca! upoštevati je treba konfiguracijo tal in zemljišča ne pride v poštev, ko bi potekala skozi zgradbe, obrtne delavnice ali ograjena dvorišča. ne ustanovi se zaradi ugodja, ker se ustanavlja zaradi nujnosti določi se tudi DENARNO NADOMESTILO. Čl. 91 SPZ (priključitev na komunalno omrežje): Določila o nujnih poteh se smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.

Answer 69

Čl. 90 SPZ (prenehanje nujne poti): Nujno pot je mogoče spremeniti ali odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna. Ustanovljena nujna pot se lahko na zahtevo stranke kasneje spremeni in razširi, če se okoliščine, zlasti namen, za katerega je bila nujna pot ustanovljena, v tolikšni meri spremenile, da se z obstoječo nujno potjo predvideni namen ne more realizirati. Lastnik služeče stvari lahko zahteva ukinitev nujne poti, če prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila ustanovljena. Ker naj služnost čim manj obremenjuje služeče zemljišče in ker predstavlja poseg v LP, mora v vsako razširitev privoliti lastnik služečega zemljišča. Če privolitve ne da, sme lastnik gospodujočega zemljišča predlagati pri sodišču nujno razširitev obstoječe služnosti.

Answer 70

Čl. 85 SPZ (prepoved poglabljanja): (1) Lastnik ne sme poglabljati svoje nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov sosednja nepremičnina izgubila trdnost, stabilnost ali oporo. (2) Lastnik nepremičnine, katere trdnost, stabilnost ali opora je zaradi posegov v nevarnosti, lahko zahteva prepoved nadaljevanja del za čas, dokler se ne zagotovijo in izvedejo primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore. Če takih ukrepov ni mogoče izvesti, lahko zahteva prepoved posegov. (3) Če je lastnik pri poglobitvah in posegih v svojo nepremičnino postavil posebne opore in konstrukcije, ki zagotavljajo stabilnost tuje nepremičnine, jih je dolžan redno vzdrževati. Za škodo, ki nastane zaradi teh opor in konstrukcij, odgovarja ne glede na krivdo. Pri prepovedi poglabljanja nepremičnine, kar lahko vpliva na drugo nepremičnino, gre za posebno obliko negativnih emisij, ki so nedopustne ne glede na pogoje iz čl. 75 SPZ. Pravno varstvo je zagotovljeno z opustitvenim zahtevkom ter prepovedjo nadaljnjih del in pa z vzpostavitvijo prejšnjega stanja ter odškodnino za škodo, ki je bila s tem povzročena. S poglabljanjem je mišljeno učinkovanje človeka in ne učinkovanje naravnih sil. Smiselno se uporablja tudi čl. 133 OZ.

Answer 71

Čl. 86 SPZ (prepoved spreminjanja vodotoka): Lastnik nepremičnine ne sme na svoji nepremičnini na škodo sosednje nepremičnine spremeniti toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode, ki teče čez njegovo nepremičnino. Določba čl. 86 SPZ v vsakem primeru prepoveduje spreminjanje toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode na škodo sosednje nepremičnine. Tudi na to določbo je treba gledati neodvisno od splošne določbe o imisijah.

Answer 72

Čl. 87 SPZ (odtekanje meteornih padavin): Lastnik nepremičnine mora storiti vse potrebno, da meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma ne padajo na tujo nepremičnino. Tudi v zvezi z odtekanjem meteornih vod gre za poseben sosedskopravni institut, ki spominja na direktne imisije, ki so prav tako v vsakem primeru prepovedane.

Answer 73

Čl. 3 SPZ (predmet stvarne pravice): (1) Predmet stvarne pravice je stvar. (2) Predmet zastavne pravice in užitka je lahko tudi premoženjska pravica. (razširi krog pravice) (3) Če je premoženjska pravica predmet stvarne pravice, se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za stvar. Čl. 15 SPZ (stvar): (1) Stvar je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje.(telesnost+obvladljivost) (2) Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje.(izjema od pogoja telesnosti+obvladljivost)

Answer 74

Glavni vir stvarnega prava v ožjem pomenu je Stvarnopravni zakonik (SPZ)→celovita ureditev stvarnega prava (kodifikacija/zakonik) Predpisi s področja evidentiranja nepremičnin: - Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN)→ureja zemljiški kataster - Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1)→ureja zemljiško knjigo Posebne ureditve: - Stanovanjski zakon (SZ-1) - Pomorski zakonik (PZ) - Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL)

Answer 75

Preostali civilnopravni predpisi: - Obligacijski zakonik (OZ)→razpolaganje s stvarnimi pravicami - Zakon o dedovanju (ZD) →dedovanje kot naslov za pridobitev LP - Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)→skupna lastnina zakoncev Predpisi, ki omejujejo stvarne pravice v javnem interesu: - Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1)→pogoji za gradnjo, lokacijska informacija… - Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ)→prenos LP na kmetijskih zemljiščih - Zakon o gozdovih (ZG)→gozd je skrajni primer, do kod lahko seže omejevanje lastnine - Zakon o vodah (ZV-1)→ureditev vodnih zemljišč - Zakon o ohranjanju narave (ZON) - Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD) - Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) - Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) - Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) - Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)→kolizije pri SP razmerjih (lex rei sitae – pravo kraja, kjer je stvar; izključna pristojnost sodišča glede na lego nepremičnine)

Answer 76

1. načelo omejenega števila stvarnih pravic/numerus clausus/tipska prisila 2. predmet stvarne pravice (→stvar) 3. učinek stvarnih pravic (→erga omnes) 4. prednostno načelo 5. načelo specialnosti 6. načelo povezanosti zemljišča in objekta 7. domneva dobre vere 8. načelo zaupanja v zemljiško knjigo 9. načelo domneve lastninske pravice (publicitetno načelo) 10. prepoved zlorabe pravice 11. načelo, da ne more nihče prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Answer 77

Načelo omejenega števila stvarnih pravic ali načelo tipske prisile ali numerus clausus Čl. 2 SPZ (stvarne pravice): Stvarne pravice so: - lastninska pravica - zastavna pravica - - služnosti (stvarne, osebne) - pravica stvarnega bremena - stavbna pravica. Lastninska pravica je temeljna pravica SP, ostale pravice pa so omejene stvarne pravice oz. stvarne pravice na tuji stvari. Stranke SP razmerjih poleg naštetih razmerij na podlagi svoje volje in ob upoštevanju načel avtonomije in dispozitivnosti ne morejo ustvarjati novih položajev in pravic s SP učinki (posameznik mora prevzeti stvarno pravico z vsebino, ki jo določa zakon)…načelo tipske prisile je nekoliko omejeno le pri stvarnih služnostih ki z zakonom nimajo natančno določene vsebine.

Answer 78

Čl. 5 SPZ (učinek stvarnih pravic): Imetnik stvarne pravice lahko uveljavlja svojo pravico proti vsakomur (erga omnes). Stvarne pravice spadajo v družino absolutnih/izključujočih pravic in torej učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb/erga omnes→imetnik stvarne pravice lahko od vsakogar zahteva, da to oblast spoštuje in ne posega v njeno izvrševanje (drugi imajo torej dolžnost, da ne posegajo v stvarne pravice drugih) Varstvu stvarnih pravic ustreza opustitveni zahtevek.

Answer 79

Čl. 6 SPZ (prednostno načelo): Če obstaja na isti stvari več stvarnih pravic, ima prej pridobljena stvarna pravica iste vrste prednost pred pozneje pridobljeno stvarno pravico.

Answer 80

Čl. 7 SPZ (načelo specialnosti): Samo individualno določena samostojna stvar je lahko predmet stvarnih pravic, razen če ta zakon določa drugače. Izjeme od načela specialnosti: - etažna lastnina (LP na delu stavbe v etažni lastnini) - stavbna pravica (LP na stavbi zgrajeni na podlagi stavbne pravice) - možnost priposestvovanja dela nepremičnine

Answer 81

Čl 8 SPZ (povezanost zemljišča in objekta): Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Gre za načelo 'superficies solo cedit'. To načelo je konkretizacija načela specialnosti za nepremičnine…načelo ne dopušča tehtanja o tem, ali je pomembnejše zemljišče ali objekt, ki stoji na njem…prednost ima zemljišče in nobeden od naravnih ali grajenih objektov, ki so povezani z zemljiščem, nima lastnosti samostojne stvari. Objekt: - katerikoli grajeni objekt (stavba, stolp, most, predor, klet, nad/podvoz, nad/podhod…) - rastlina (drevo, grm, industrijska rastlina). Sestavni deli zemljišča so samo z zemljiščem trajno povezani objekti (na trajnost povezave gledamo relativno, skozi prizmo splošnega prepričanja). Povezanost: - organska povezava (objekta ni mogoče ločiti od zemljišča brez poškodovanja ali poseganja v njegovo gospodarsko substanco) - funkcionalna povezava (montažni objekti, kiosk; ne pa tudi npr. zabojnik, ki se na zemljišče postavi le za čas gradnje).

Answer 82

Čl. 9 SPZ (domneva dobre vere): Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače. Gre za določena pričakovanja glede ravnanj posameznikov v pravnem prometu in to načelo pomeni dokazno pravilo: tistemu, ki se sklicuje na dobro vero, je potrebno dokazati nasprotno (dobra vera se domneva; dokazno breme je na tistemu, ki zatrjuje slabo vero/nedobrovernost). Vsebina dobre vere je odvisna od vsakega posameznega konkretnega primera (v zakonu pa je zapisana kot pravni standard; v praksi pa je potrebno ta standard tudi napolniti). Pomen načela: - pridobitev pravice s priposestvovanjem (čl. 43 in 217 SPZ) - stvarnopravne reparacije (čl. 95 SPZ).

Answer 83

Čl. 10 SPZ (zaupanje v zemljiško knjigo): Kdor v pravnem prometu pošteno ravna (dobra vera) in se zanese na podatke o pravicah (samo o pravicah), ki so vpisani v ZK, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Po vsebini in pravnih posledicah je to osrednje načelo pravnih razmerij na nepremičninah, sodi pa tudi med temeljna načela zemljiškoknjižnega prava.

Answer 84

Čl. 11 SPZ (domneva lastninske pravice): (1) Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. (2) Domneva se, da je lastniški posestnik premičnine njen lastnik.

Answer 85

Čl. 12 SPZ (prepoved zlorabe): (1) Lastnik stvari oz. imetnik druge stvarne pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari. (2) Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje (šikanozno ravnanje).

Answer 86

Nemo plus iuris in alium transferre potest aquam ipse habet. Načelo je bistvenega pomena za prenos stvarnih pravic, predvsem lastnine→s pravico lahko veljavno razpolaga samo njen imetnik (razpolagalna sposobnost)…nihče drug kot imetnik pravice oz. oseba, na katero je prenesena sposobnost razpolaganja, ne more veljavno prenesti pravice s pravnim poslom. Načelo ni absolutno in vanj posegajo nekatere posebne oblike pridobitve stvarnih pravic na podlagi zakona (čl. 64 in 156 SPZ).

Answer 87

Zastavna pravica je omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki služi zavarovanju določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku zastavljene stvari oz. imetniku zastavljene pravice (zastavitelju) ali proti tretji osebi, kateri ni ki zastavitelj. Imetnik zastavne pravice je vedno tudi upnik zavarovane terjatve, zastavitelj in dolžnik zavarovane terjatve pa sta lahko različni osebi. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo predmeta zastavne pravice in se poplača iz njene vrednosti. Poplačilna pravica zastavnega upnika poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške.

Answer 88

1. načelo določenosti (specialnosti) 2. načelo javnosti (publicitetno načelo) 3. načelo postranskosti (akcesornosti) 4. načelo vrstnega reda (prioritetno načelo) 5. načelo ekstenzivnosti zastavne pravice 6. načelo nedeljivosti zastavnega jamstva 7. načelo nadaljnjega obstoja osebnega jamstva

Answer 89

Je splošno načelo stvarnega prava in je kodificirano v čl. 7 SPZ. V skladu z načelom specialnosti so predmet zastavne pravice lahko le individualno določene samostojne stvari ali premoženjske pravice. Predmet zastavne pravice ne more biti del stvari. Načelo specialnosti opredeljuje predmet zastavne pravice in s tem varuje interese zastavitelja (omejuje njegov predmet jamstva na točno določene premoženjske objekte), delno pa tudi zastavnega upnika (opredeljuje predmet njegovega zavarovanja in poplačilne pravice). Načelo specialnosti je glede zavarovane terjatve manj strogo kot glede predmeta zastavne pravice. Tako čl. 129 SPZ izrecno dopušča ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje bodočih in pogojnih terjatev. Še bolj omiljeno je načelo specialnosti pri maksimalni hipoteki, s katero se ne zavarujejo posamezne terjatve, temveč celotno upniško-dolžniško razmerje. Najpozneje v času, ko se zahteva poplačilo, pa morajo biti zavarovane terjatve natančno opredeljene.

Answer 90

Je splošno načelo stvarnega prava, ki velja glede vseh stvarnih pravic. To načelo zahteva da so stvarne pravice tretjim znane. Najbolj dosledno je načelo javnosti pri nepremičninah, kjer ga zagotavlja zemljiška knjiga, vendar naše pravo še vedno omogoča izjemo glede tega pravila pri zastavitvi nevpisanih nepremičnin. Prav tako vpis v ZK ni konstitutivni pogoj za nastanek zakonite hipoteke. Na premičninskem področju ima publicitetno funkcijo posest…zato lahko ročna zastavna pravica na premičnini nastane zgolj z izročitvijo zastavljene stvari zastavnemu upniku ali tretji osebi. Na področju zastavitve terjatev pa se zagotavlja publiciteta z zahtevo, da je treba o zastavitvi obvestiti dolžnika zastavljene terjatve. Glede na načelo javnosti lahko razlikujemo registrske in neregistrske zastavne pravice: registrske zastavne pravice: - so tiste, ki se vpisujejo v javne registre - to so npr:  hipoteka na nepremičninah, plovilih in zrakoplovih  registrska neposestna zastavna pravica na premičninah  zastavna pravica na nematerializiranih vrednostnih papirjih - praviloma lahko nastanejo, se prenesejo ali prenehajo samo z vpisom v javni register oz. zemljiško knjigo; tako je tudi močno olajšan pravni promet, ker sta obstoj in obseg zastavne pravice razvidna iz javnega registra. Vpisi v register so praviloma pravilni, če pa niso, pa je potrebno upoštevati pravilo zaupanja v javni register oz. zemljiško knjigo. neregistrske zastavne pravice: - te se ne vpisujejo v javne registre - to so npr:  ročna in navadna neposestna zastavna pravica na premičninah  zastavna pravica na nevpisanih nepremičninah  zastavna pravica na drugih premoženjskih pravicah, kot so nematerializirani vrednostni papirji.

Answer 91

Načelo akcesornosti je eno do ključnih načel zastavnega prava, ki ga je poznalo že rimsko prvo. Izhaja iz širšega načela accessio cedit principali, v skladu s katerim stranske stvari oz. pravice delijo pravno usodo glavne stvari oz. pravice. Pri zastavni pravici je glavna pravica zavarovana terjatev, zastavna pravica pa je njej podrejena, stranska pravica. Ker zastavna pravica vedno sledi zavarovani terjatvi, je upnik zavarovane terjatve nujno tudi imetnik zastavne pravice. Načelo akcesornosti zadeva osnovno funkcijo zastavne pravice to je zavarovanje terjatev. Zato ima zastavna pravica smisel le, če obstaja terjatev, ki je z njo zavarovana. Načelo akcesornosti pri zastavni pravici varuje dolžnika (nezmožnost ločitve upnika zavarovane terjatve in hipotekarnega upnika onemogoča, da bi lahko dva različna subjekta od dolžnika zahtevala dvakratno plačilo istega dolga). Prav tako pa ima načelo za posledico, da je obseg poplačilne pravice zastavnega upnika omejen z zneskom zavarovane terjatve. Načelo akcesornosti pri zastavni pravici torej pomeni njeno odvisnost od zavarovane terjatve. Zastavna pravica je odvisna od zavarovane terjatve glede svojega nastanka, obsega, prenosa, poplačila in prenehanja.

Answer 92

Je splošno načelo stvarnega prava, ki je zapisano v čl. 6 SPZ. Isto stvar ali premoženjsko pravico je mogoče obremeniti z več zastavnimi pravicami. Pri tem velja v razmerju me zastavnimi upniki načelo vrstnega reda (prednostno/prioritetno načelo). V skladu s prednostnim načelom imajo starejše stvarne pravice prednost pred mlajšimi (prior tempore, potior iure). Zastavni upniki se poplačajo v enakem vrstnem redu, kot so nastajale njihove zastavne pravice. Posledica je tudi to, da se ob prenehanju katere od več zastavnih pravic, ki bremenijo isti objekt, na izpraznjeno mesto samodejno premakne naslednja zastavna pravica po vrstnem redu.

Answer 93

Zastavna pravica se nujno razteza na vse sestavine zastavljene stvari. To velja tudi za sestavine, ki so ta status pridobile po ustanovitvi zastavne pravice. Prav tako se zastavna pravica razteza na vse plodove zastavljene stvari ali pravice (npr. obresti zastavljene terjatve), ki še niso ločene od glavne stvari, oz. pravice, ki še niso bile uveljavljene. Ker se sestavine lahko spreminjajo, je pomembno, v katerem trenutku se določi za katere sestavine velja zastavna pravica. Zastavna pravica bremeni vse tiste sestavine objekta zastavne pravice, ki imajo ta status v trenutku začetka uveljavitve zastavne pravice, to je v trenutku popisa in cenitve predmeta zastavne pravice v cenilnem zapisniku.

Answer 94

Čl. 150 SPZ (nedeljivost hipoteke): (1) Hipoteka je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Če je terjatev plačana delno, se hipoteka ne zmanjša. (2) Ob delitvi nepremičnine, ki je obremenjena s hipoteko, je vsak od delov nepremičnine obremenjen s hipoteko v celoti. (3) Če je hipoteka ustanovljena na celotni stvari v solastnini, lahko vsak solastnik plača celoten dolg. S plačilom pridobi zavarovano terjatev skupaj s hipoteko. Določba se neposredno sicer nanaša le na hipoteko, vendar je splošno načelo zastavnega prva. Velja, da delno plačilo zavarovane terjatve nima nobenih posledic glede obsega zastavnega jamstva.

Answer 95

V skladu s splošnimi načeli OP jamči dolžnik za svoje dolgove z vsem svojim premoženjem. Dejstvo, da je bila za zavarovanje neke terjatve ustanovljena zastavna pravica, nima nobenega vpliva na nadaljnji obstoj osebnega dolžnikovega jamstva za to terjatev. Če terjatev, zavarovana z zastavno pravico, ob zapadlosti ni plačana, lahko zastavni upnik prosto izbira med poplačilom z uresničitvijo zastavne pravice na zastavljenem predmetu in poplačilom kot navaden upnik iz vsega dolžnikovega premoženja. Prvo je zanj ugodnejše.

Answer 96

Poznamo 3 načine oz. pravne podlage za nastanka zastavne pravice. Lahko nastane na podlagi (čl. 130 SPZ): - pravnega posla - zakona - sodne odločbe

Answer 97

Najpomembnejši način pridobitve zastavne pravice je pridobitev na podlagi pravnega posla, ki je na splošno, za vse vrste ZP, urejen v čl. 131-133 SPZ. Za ustanovitev ZP se v skladu s čl. 131-133 SPZ se zahteva: veljavna zastavna pogodba (zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti ZP – pravni naslov) sporazum o ustanovitvi zastavne pravice (razpolagalni pravni posel) izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa SPZ razpolagalna sposobnost (pravica razpolaganja) zastavitelja.

Answer 98

Vrste zastavne pravice: hipoteka (čl. 141 in 142 SPZ) ročna zastavna pravica (čl. 155 SPZ) neposestna zastavna pravica na premičninah (čl. 170 in 171 SPZ) zastavna pravica na terjatvah (čl. 179 SPZ) zastavna pravica na vrednostnih papirjih (čl. 188 SPZ) zastavna pravica na drugih premoženjskih pravicah (čl. 190 SPZ).

Answer 99

Zakonita zastavna pravica lahko nastane tudi na podlagi zakona. Nastane v trenutku, ko so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za nastanek zastavne pravice določa zakon. Predvsem glede zakonite hipoteke velja poudariti, da za njen nastanek ni potreben vpis v ZK, kar pomeni neujemanje s publicitetnim načelom. Nastanek ZP na podlagi zakona pa ni mogoč pri vseh vrstah zastavne pravice, ampak samo kjer zakon to izrecno predvideva.

Answer 100

Zastavna pravica lahko nastane tudi na podlagi sodne odločbe (prisilna zastavna pravica). Hipoteka nastane z vpisom v zemljiško knjigo in ne s pravnomočnostjo odločbe. Prisilna ZP nastane bodisi z izvršbo na nepremičnini ali premičnini bodisi v postopku zavarovanja. V prvem primeru hipoteka obstaja dokler traja izvršba, v drugem do takrat, dokler obstaja zavarovana terjatev. Prisilna ZP lahko nastane tudi na podlagi začasne odločbe.

Answer 101

Komisorni dogovor je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Lahko je sklenjen v zastavni pogodbi ali v posebni pogodbi med zastaviteljem in hipotekarni upnikom. Ratio prepovedi je, da se z njo prepreči, da bi zastavni upnik izrabil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ko je dolžnik pogosto v denarni stiski in želi pridobiti kredit. Predmet zastavne pravice ima praviloma tudi višjo vrednost kot zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja. Komisorni dogovor je v skladu s čl. 132 SPZ ničen. Vendar prepoved sklepanja takih dogovorov velja le v fazi ustanovitve oz. trajanja zastavne pravice, vse do zapadlosti zavarovane terjatve. Po zapadlosti zavarovane terjatve je komisorni dogovor eden od mogočih načinov poplačila iz zastavne pravice, saj v tem primeru ni več nevarnosti, da bi zastavni upnik izrabil denarno stisko zastavitelja. Pri presojanju veljavnosti zastavne pogodbe zaradi ničnega komisornega dogovora lahko uporabimo institut delne ničnosti (čl. 88 OZ) pod pogojem, da lahko pogodba obstane brez ničnostnega določila in da to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilni nagib za sklenitev pogodbe. Glede komisornega dogovora pa se šteje, kot da ni bil sklenjen.

Answer 102

Dogovor o antihrezi je dogovor, po katerem je zastavnemu upniku dovoljeno, da pobira plodove zastavljene nepremičnine ali da jo kako drugače izkorišča. Pravica do plodov je stvar dogovora med zastavnim upnikom in zastaviteljem, če dogovora ni plodovi pripadajo zastavitelju. Pri hipoteki je dogovor o antihrezi ničen (čl. 152 SPZ). Hipoteka je neposestna zastavna pravica, kar pomeni da zastavitelj po ustanovitvi hipoteke lahko še naprej izkorišča zastavljeno nepremičnino. Plodovi nepremičnine imajo lahko pomembno ekonomsko vrednost in zastavitelju pogosto omogočajo, da odplačuje obroke zavarovane terjatve. Pri ročni zastavi pa je tak dogovor dopusten.

Answer 103

Vse vrste zastavnih pravic prenehajo s prenehanjem zavarovane terjatve in s prenehanjem predmeta zastavne pravice (čl. 137 SPZ). Zastavna pravica preneha, če preneha zavarovana terjatev (čl. 137/I SPZ); to je posledica načela akcesornosti. Zastavna pravica kot odvisna pravica brez zavarovane terjatve ne more obstajati. Najpogostejši primer prenehanja zavarovane terjatve je njeno plačilo, lahko pa preneha tudi zato ker preneha obstajati pravno razmerje, iz katerega izvira (npr. prenehanje (razveljavitev, odstop od) posojilne pogodbe). Enake posledice kot prenehanje terjatve ima položaj, ko na drugo osebo preide zgolj terjatev, ne pa tudi zastavna pravica (npr. če upnik odstopi zavarovano terjatev tretjemu, pri čemer je posebej izrecno dogovorjeno, da cesionar ne pridobi zavarovanja, ampak samo terjatev). Posebna ureditev velja pri hipoteki, ki ne preneha s prenehanjem zavarovane terjatve, temveč šele z izbrisom hipoteke iz zemljiške knjige (čl. 154/I SPZ). Zastavna pravica prav tako preneha, če preneha predmet zastavne pravice (čl. 137/II SPZ). Na premičninah je možno prenehanje (uničenje) predmeta zastave v dobesednem pomenu. Premoženjske pravice so nematerialne narave, tako da uničenje ne pride v poštev, lahko pa prenehajo s prenehanjem pravnega razmerja, iz katerega so nastale. Če je predmet zavarovanja terjatev, ta preneha s plačilom. Nepremičnina sicer ne more prenehati, vendar se v primeru uničenja zgradbe vrednost nepremičnine lahko občutno zmanjša, tako da ne more več služiti zavarovalnemu namenu.

Answer 104

Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah, ki so vpisane v ZK. Nepremičnine, ki (še) niso vpisane v zemljiško knjigo, niso predmet hipoteke, kot je urejena v SPZ, temveč posebne neposestne zastavne pravice, ki je urejena v ZIZ. Nepremičnine so v praksi zelo pomemben predmet zastavnih pravic. V primerjavi s premičninami imajo 2 ključni prednosti: nepremičnine imajo razmeroma visoko in stabilno vrednost obstaja zemljiška knjiga kot javna evidenca pravnega stanja nepremičnin, kar močno olajšuje promet z njimi. Čl. 139 SPZ (hipoteka na nepremičnini v lasti več oseb): (1) Vsak solastnik lahko ustanovi hipoteko na svojem idealnem deležu brez soglasja drugih solastnikov. (2) Za pogodbeno ustanovitev hipoteke na celotni nepremičnini, ki je predmet solastnine, je potrebno soglasje vseh solastnikov. (3) Če je nepremičnina v skupni lastnini, je lahko hipoteka ustanovljena le na nepremičnini kot celoti.

Answer 105

Zastavitelj mora skrbeti za ohranjanje vrednosti nepremičnine. Zlasti mora skrbeti za redno vzdrževanje stvari. Praviloma jo mora ustrezno zavarovati pred požarom, potresom in drugimi možnimi tveganji. Če s svojim ravnanjem zmanjšuje vrednost obremenjene nepremičnine ali kako drugače poslabšuje njeno stanje, lahko hipotekarni upnik v skladu s čl. 151 SPZ s tako imenovano devastacijsko tožbo zahteva, da sodišče naloži zastavitelju, da opusti takšna dejanja. Ta zahtevek je po naravi enak negatorni tožbi. Če je zmanjševanje vrednosti nepremičnine posledica ravnanja tretje osebe, ima hipotekarni upnik t.i. odstranitveni zahtevek proti tej osebi. Če zastavitelj ne ravna v skladu z odločbo sodišča, lahko hipotekarni upnik zahteva prisilno izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve še pred njeno zapadlostjo. Za prisilno izterjavo potrebuje izvršilni naslov, ki ga pridobi na podlagi hipotekarne tožbe.

Answer 106

Hipoteka je akcesorna pravica in ni samostojno prenosljiva. Zato je prenos hipoteke mogoč samo skupaj s prenosom zavarovane terjatve. Zavarovana terjatev se lahko prenese samostojno ali skupaj s hipoteko. Prenos terjatve se opravi po splošnih pravilih o odstopu terjatev iz čl. 417 OZ (cesija), pri prenosu hipoteke pa je treba prenos tudi vpisati v ZK (čl. 148 SPZ). Vpis prenosa se predlaga na podlagi listine, ki vsebuje ZK dovolilo, ki ga mora izdati hipotekarni upnik – cedent. Če se prenese zgolj terjatev, hipoteka v materialnem smislu preneha in je podan razloga za njen izbris iz zemljiške knjige. Gre za poseben primer odreka hipoteki. Pri večkratnem zaporednem prenosu zavarovane terjatve v zemljiško knjigo ni treba vpisati vseh prenosov. Zadošča, da je vpisan le prenos s prvega na zadnjega hipotekarnega upnika v verigi. Ko ta predlaga vpis, pa mora ZK predlogu priložiti listine, ki so bile podlaga za vknjižbo v korist vseh njegovih predhodnikov (vmesnih členov v verigi). Prehod zavarovane terjatve na drugega upnika je mogoč tudi pri subrogaciji (čl. 274… OZ). Tudi tu je potreben vpis v ZK. Če terjatev s subrogacijo pridobi realni dolžnik, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik, ne more pridobiti hipoteke na lastni nepremičnini, zato ta materialno preneha in se lahko zahteva njen izbris iz ZK.

Answer 107

Če je bila hipoteka ustanovljena na podlagi zasebne listine, mora hipotekarni upnik najprej pridobiti izvršilni naslov. To naredi tako, da s hipotekarno tožbo zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda. Če je bila hipoteka ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, hipotekarni upnik že ima izvršilni naslov in lahko vloži izvršilni predlog neposredno na sodišče.

Answer 108

Hipotekarni upnik v čigar korist je bila ustanovljena navadna hipoteka, mora za pridobitev izvršilnega naslova vložiti hipotekarno tožbo (actio hypotecaria), s katero zahteva prodajo obremenjene nepremičnine. Tožbeni zahtevek se mora glasiti tako, da je toženec dolžan priznati, da je tožnik upravičen zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo z izvršbo na nepremičnino. S hipotekarno tožbo se lahko zahteva poravnava zavarovane terjatve le v znesku, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Poleg glavnice se pri klasični hipoteki lahko zahteva plačilo stroškov in obresti. Če sodišče upniku ugodi, je pravnomočna sodba, izdana v tem postopku, izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko zahteva izvršbo.

Answer 109

Potrebno je razlikovati med prenehanjem hipoteke v materialnem in formalnem smislu. Hipoteka preneha v materialnem smislu, če so izpolnjeni pogoji za izbris iz zemljiške knjige. Takšna hipoteka obstaja zgolj formalno, tako da je hipotekarni upnik ali zastavitelj ne more več uporabiti za zavarovanje drugih terjatev. Hipoteka materialno preneha zlasti (čl. 154 SPZ): če preneha zavarovana terjatev če se hipotekarni upnik hipoteki odreče oz. zavarovano terjatev brez hipoteke odstopi drugemu upniku če je ista oseba postala lastnik nepremičnine in imetnik hipoteke na tej nepremičnini (konsolidacija) če hipoteka s pretekom desetih let od zapadlosti zavarovane terjatve ugasne (zastara) ob dobroverni pridobitvi nepremičnine, ki je obremenjena z nevpisano zakonito hipoteko če se obremenjena nepremičnina proda za poplačilo zavarovane terjatve. V formalnem smislu pa hipoteka preneha samo z izbrisom iz zemljiške knjige

Answer 110

Nadhipoteka ni zastavna pravica na hipoteki, temveč zastavna pravica na terjatvi, ki je zavarovana s hipoteko. Nadhipoteka nastane z obvestilom dolžnika zastavljene hipotekarno zavarovane terjatve (čl. 179/I SPZ). Soglasje lastnika s hipoteko obremenjene nepremičnine za ustanovitev nadhipoteke ni potrebno. Dolžnika mora obvestiti zastavitelj terjatve, to je hipotekarni upnik. Za obvestilo ni predpisana oblika. Zastavna pravica nastane v trenutku, ko dolžnik prejme obvestilo. Če sta dolžnik in zastavitelj s hipoteko obremenjene nepremičnine različni osebi, je treba obvestiti tudi zastavitelja. Tako dolžnik zastavljene terjatve kot zastavitelj lahko po obvestilu veljavno izpolni samo nadhipotekarnemu zastavnemu upniku (čl. 180 SPZ). Nadhipoteka se v ZK ne vpiše z vknjižbo, temveč z zaznambo

Answer 111

Maksimalna hipoteka je hipoteka, namenjena zavarovanju terjatev, ki nastanejo iz nekega upniškodolžniškega razmerja in katerih višina in zapadlost v trenutku njene ustanovitve praviloma še nista znani. Zato se v zemljiško knjigo vpiše z maksimalnim zneskom, ki pomeni zgornjo mejo, do katere še jamči obremenjena nepremičnina.

Answer 112

Zastavna pravica na nevpisani nepremičnini nastane s pravnim poslom, ki mora biti sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki ima pomen vknjižbe zastavne pravice. Z zastavno pravico na nevpisanih nepremičninah ni mogoče zavarovati bodočih ali pogojnih terjatev. Zastavna pravica nastane v trenutku, ko je notarski zapis končan, to je ko ga notar podpiše in ožigosa.

Answer 113

Ročna zastavna pravica na premičninah tradicionalno nastane z izročitvijo stvari zastavnemu upniku, zato se imenuje ročna zastava (pignus). Njen praktični pomen je danes razmeroma majhen, ker zahteva po izročitvi stvari v posest upnika onemogoča, da bi zastavitelj še naprej uporabljal in/ali užival stvar. Predmet ročne zastavne pravice so premičnine, ki morajo biti v skladu z načelom specialnosti individualno določene. Tako ni mogoče z enim samim ustanovnim aktom ustanoviti zastavne pravice na celotnem dolžnikovem premičnem premoženju. Premičnina je lahko predmet ročne zastave samo, če je v prometu in če ima prometno vrednost. ``` Ročna zastavna pravica lahko nastane na podlagi (čl. 130 SPZ): pravnega posla (pogodbena zastavna pavica) zakona (zakonita zastavna pravica) odločbe državnega organa (prisilna zastavna pravica). ``` Zastavitev tuje stvari Čl. 156 SPZ (dobra vera zastavnega upnika): (1) Dobroverni zastavni upnik pridobi zastavno pravico, tudi če zastavitelj ni imel pravice razpolagati, če ima zastavitelj premičnino v svoji posesti po volji njenega lastnika. (2) Zastavni upnik, ki je v dobri veri glede neobstoja drugih zastavnih pravic, pridobi zastavno pravico z najboljšim vrstnim redom, če ima zastavitelj premičnino v svoji posesti. Medtem, ko so na nepremičninskem področju zakonite zastavne pravice zelo redke, predvideva OZ celo vrsto zakonitih zastavnih pravic na premičninah. Zakonita zastavna pravica nastane, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. V OZ je določena v korist podjemnika (čl. 647 OZ), prevoznika (čl. 697 OZ), skladiščnika (čl. 753 OZ), prevzemnika naročila (čl. 780 OZ), komisionarja (čl. 803 OZ), zastopnika (čl. 829 OZ), špediterja (čl. 870 OZ) in vršilca kontrole blaga (čl. 877 OZ). Zakonito ročno zastavno pravico na premičnini določata tudi čl. 169/II SPZ in čl. 147/II ZD. Čl. 158 SPZ (uporaba zastavljene stvari): (1) Zastavni upnik nima pravice uporabljati zastavljene premičnine ali je izročiti drugemu v rabo ali zastavo (podzastava), razen če mu to dovoli zastavitelj. (2) Zastavni upnik, ki uporablja zastavljeno premičnino brez zastaviteljevega dovoljenja ali jo izroči drugemu v rabo ali v zastavo, odgovarja tudi za naključno uničenje ali poškodbo stvari, ki bi se zgodila pri tem. (3) Terjatev zastavitelja nasproti zastavnemu upniku za povrnitev škode zaradi poslabšanja stvari zastara v enem letu od dneva, ko je bila stvar vrnjena. Ročna zastavna pravica lahko preneha na več načinov, ki niso vsi izrecno urejeni v zakonu: s prenehanjem zavarovane terjatve z odrekom zastavni pravici z združitvijo zastavitelja in zastavnega upnika v isti osebi (konsolidacija) s prenehanjem predmeta zastavne pravice z odsvojitvijo zastavljene stvar dobrovernemu tretjemu pri prisilni prodaji zastavljene stvari.

Answer 114

Za neposestno zastavno pravico je značilno, da zastavni upnik sploh ne pridobi posesti, medtem ko zastavitelj ohrani svojo neposredno ali posredno lastniško posest. Neposestna zastavna pravica omogoča prav tisto, kar zaradi načela posestnosti ni mogoče pri ročni zastavi. Premičnina je lahko predmet stvarnopravnega zavarovanja, zastavitelj pa jo lahko še naprej nemoteno uporablja in/ali ekonomsko izkorišča. Zastavitelj sme uporabljati zastavljeno premičnino v skladu z njenim ekonomskim namenom oz. dogovorom z zastavnim upnikom (čl. 172 SPZ).

Answer 115

Neposestna zastavna pravica na premičninah ima enako funkcijo kot institut fiduciarne lastnine. Instituta se razlikujeta predvsem po tem, da je fiduciarna lastnina lastninska pravica, medtem ko je neposestna zastavna pravica omejena stvarna pravica. Najpomembnejša praktična razlika pa je, da je zastavna pravica akcesorna zavarovani terjatvi, medtem ko je fiduciarna lastnina neakcesorna in torej lahko obstaja tudi brez zavarovane terjatve.

Answer 116

Neposestna zastavna pravica se lahko spremeni v ročno zastavno pravico v treh primerih: na podlagi sporazuma med zastaviteljem in zastavnim upnikom z izročitvijo predmeta zastave zastavnemu upniku ali tretjemu, ki stvar hrani za zastavnega upnika 2 primera, ko neposestna zastavna pravica ex lege konvertira v ročno zastavo: - to se zgodi v devastacijskem položaju, ko mora zastavitelj izročiti stvar zastavnemu upniku (čl. 174/II SPZ) - in v primeru, ko dolžnik ne plača zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti in sam (oz. zastavitelj, če sta različni osebi) zastavljeno stvar izroči zastavnemu upniku (čl. 175/II SPZ)

Answer 117

Naše pravo pozna dve modaliteti neposestne zastavne pravice na premičninah: - navadno neposestno zastavno pravico - registrsko neposestno zastavno pravico (mobilarna hipoteka); (se vpiše v register neposestnih zastavnih pravic, zagotavlja pa publiciteto te zastavne pravice → glede na to, da stvar ostane v posesti zastavitelja) (z Uredbo je bil vzpostavljen register, to je od 1.7.2004). Ključni značilnosti obeh zastavnih pravic (registrska neposestna ZP in hipoteka) sta neposestnost in publiciteta, ki ju zagotavljata zemljiška knjiga in register. Toda registrska zastavna pravica na premičninah je v primerjavi s hipoteko vendarle omejena. Mogoča je samo na premičninah, ki se lahko enolično identificirajo. Poleg tega se v ZK vpisujejo vse nepremičnine, medtem ko je vpis premičnine v register mogoč samo ob njeni zastavitvi. Na premičninah, glede katerih čl. 8 Uredbe predvideva ustanovitev registrske neposestne zastavne pravice, navadna neposestna zastavna pravica ni mogoča. Po vzpostavitvi registra se na teh premičninah lahko ustanovi le registrska neposestna zastavna pravica, ki nastane z vpisom v register (ustanovitev z neposredno izvršljivim notarskim zapisom iz čl. 171 SPZ ne zadošča). Seveda pa je na navedenih objektih še vedno mogoče ustanoviti ročno ZP in so lahko predmet fiduciarna lastnine ali lastninskega pridržka. Komentar SPZ: Registrska neposestna zastavna pravica je posebna oblika neposestne zastavne pravice, ki se po svojih pravnih značilnostih približuje hipoteki. Register neposestnih zastavnih pravic ima svoj smisel samo, če je omogočena enolična identifikacija neposestno zastavljene premičnine. To pa je pogoj za vzpostavljanje pravnega učinka publicitete in zaupanja v register, kar predvsem pomeni, da ni pogojev za pridobitev bremena zastavne pravice proste lastninske pravice na podlagi čl. 64 SPZ. Zato je posebej določeno, da se neposestna zastavna pravica pridobi šele z vpisom v register, če tak register obstaja. Zahteva, da se zastavna pravica vpiše v register, ima pomen drugega pogoja za nastanek pravice. Notarski sporazum ima v tem primeru pravno naravo razpolagalnega posla, ki pa ne zadošča. Tako kot pri hipoteki neposestna zastavna pravica nastane šele z vpisom v register

Answer 118

Čl. 174 SPZ (devastacija zastavljene premičnine): (1) Če zastavitelj s svojim ravnanjem ali opustitvijo zmanjšuje vrednost zastavljene premičnine ali kako drugače poslabšuje njeno stanje, lahko zastavni upnik zahteva, da se stvar izroči v neposredno posest njemu ali komu tretjemu za zastavnega upnika. (2) Z izročitvijo zastavljene premičnine v neposredno posest zastavnega upnika ali tretjemu se pridobi zastavna pravica na premičnini (ročna zastava), pri kateri se domneva obstoj sporazuma o izvensodni prodaji.

Answer 119

Pridržek LP je oblika neposestnega stvarnopravnega zavarovanja terjatev, pri kateri se prodajalec in kupec z namenom zavarovanja prodajalčeve terjatve do kupca dogovorita, da ostane prodajalec lastnik blaga tudi po tem, ko bo blago že izročeno kupcu, in sicer vse do plačila polne kupnine. Če kupec ob zapadlosti ne plača kupnine, lahko prodajalec, ki je še vedno lastnik blaga, zahteva blago nazaj. Vendar ta prodajalčeva možnost ni posebnost lastninskega pridržka. Tudi če bi prodajalec kupcu prenesel LP, bi lahko tako rekoč enak rezultat dosegel z odstopom od prodajne pogodbe po splošnih pravilih OP. Drugače je, če mora neplačani prodajalec konkurirati z drugimi kupčevimi upniki v primeru izvršbe in v primeru kupčevega stečaja. Kot lastnik se lahko prodajalec upre izvršbi kateregakoli individualnega kupčevega upnika s tem, da se sklicuje na svojo lastninsko pravico. Podobno velja v stečaju, ko lahko uveljavi izločitveni zahtevek, kar mu zagotavlja varstvo pred drugimi stečajnimi upniki. Bistvo lastninskega pridržka se torej praviloma ne pokaže v odnosu med prodajalcem in kupcem, ampak v odnosu med prodajalcem in drugimi kupčevimi upniki, če kupec še ni plačal polne kupnine. Pridržek je lahko dogovorjen ustno, z zasebno listino ali pa ga vsebujejo prodajalčevi splošni pogoji poslovanja (ni posebnih obličnostnih zahtev). Proti drugim kupčevim upnikom (izvršba, stečaj) pa pridržek učinkuje samo, če je podpis kupca na pogodbi, ki vsebuje določilo o pridržku LP, notarsko overjen (čl. 520 OZ).

Answer 120

Prenos lastninske pravice v zavarovanje (fiduciarni prenos) je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri ostane premičnina v neposredni posesti prenosnika ali tretje osebe za njega. Šteje se, da je pridobitelj (fiduciar) pridobil lastninsko pravico pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Če je dogovorjeno drugače, je sporazum iz 202. člena tega zakona veljaven, tudi če ne vsebuje višine in zapadlosti zavarovane terjatve. Za fiduciarni prenos se smiselno uporabljajo določila o prenosu lastninske pravice. Sporazum strank o prenosu lastninske pravice v zavarovanje mora biti sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sporazum iz prejšnjega odstavka mora vsebovati označbo fiduciarja in prenosnika ter dolžnika zavarovane terjatve, če ta ni prenosnik, pravni temelj, opis premičnine in višino ter zapadlost zavarovane terjatve

Answer 121

Fiduciarno cesijo pri nas ureja čl. 426 OZ: če je bila terjatev odstopljena v zavarovanje prevzemnikove terjatve proti odstopniku, je prevzemnik dolžan kot dober gospodarstvenik oz. kot dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve in po izterjavi, potem ko obdrži zase, kolikor je potrebno za poplačilo njegove lastne terjatve proti odstopniku, temu izročiti presežek. Po OZ je odstop v zavarovanje lahko bodisi nepogojen, bodisi vezan na pogoj (razvezni). Ureditev odstopa v zavarovanje v SPZ pa dopolnjuje ureditev iz OZ. Če gre za nepogojni odstop, bo cesionar (fiduciar) na temelju fiduciarnega dogovora s cedentom (fiduciantom) zavezan opraviti povratni prenos terjatve na cedenta, ko bo zavarovana terjatev plačana. Če pa bo odstop opravljen pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve, bo odstopljena terjatev s plačilom zavarovane terjatve avtomatično padla nazaj v premoženje cedenta. SPZ za odstop torej predvideva razvezni pogoj plačila zavarovane terjatve, če se stranki nista dogovorili drugač

Answer 122

Služnost ali služnostna pravica je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki imetnika upravičuje, da uporablja tujo stvar ali da od lastnika tuje stvari zahteva, da opusti ravnanja, ki bi mu bila sicer dovoljena.

Answer 123

1. stvarne služnosti: - služeča nepremičnina služi drugi nepremičnini – gospodujoči nepremičnini - imetnik stvarne služnosti je lahko samo vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine in stvarna služnost prehaja na njegove pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico - s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah - stvarna služnost se ustanavlja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine in gre lahko celo za trajno omejitev lastninske pravice na služeči nepremičnini - stvarna služnost je abstrakten pojem in vsebina pravice imetnika služnosti oziroma omejitve lastnika služeče stvari iz poimenovanja pravice ni razvidna - vsaka stvarna služnost potrebuje natančen opis vsebine. Zato je mogoče v okviru splošnega pravila vsebino stvarne služnosti prilagajati potrebam gospodarskega življenja in pravnega prometa. 2. osebne služnosti: ustanovljene so v korist določene osebe in so časovno omejene - gre za osebne premoženjske pravice stvarnega prava, ki jih upravičenec ne more prenesti s pravnim poslom in ugasnejo z njegovo smrtjo ali potekom časa, za katerega so bile ustanovljene predmet - osebne služnosti so lahko poleg nepremičnin, tudi premičnine in pravice vrsta služnosti natančno določa obseg pravice oziroma vsebino omejitve. Tako lahko povsem jasno določimo razliko med užitkom, rabo in služnostjo stanovanja

Answer 124

Splošna načela služnosti: 1. služnost služnosti ni mogoča 2. služnost dajatve ne obstaja 3. služnost se mora izvrševati obzirno 4. služnost na lastni stvari ni mogoča Služnost služnosti ni mogoča (servitus servitutis esse non potest). Stvarna služnost je ustanovljena v korist gospodujoče nepremičnine in se razteza na vse, ki uporabljajo gospodujočo nepremičnino. Zato uporabnikom, ki niso lastniki gospodujoče nepremičnine, služnosti ni treba posebej prenesti. Pri osebnih služnostih pa je pravica sicer lahko predmet služnosti, vendar je to lahko samo premoženjska pravica, ki je po definiciji čl. 22 SPZ prenosljiva. Osebna služnost je neprenosljiva in sama ne more biti predmet druge osebne služnosti. Služnost dajatve ne obstaja (servitus in faciendo consistere nequit). Bistvena vsebina služnosti je, da mora lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega ali opuščati določena svoja ravnanja. Lastnik služeče stvari pa ni zavezan opravljati pozitivnih dejanj, kot so dajatve in storitve. To velja za stvarne in osebne služnosti. Pravilo ne učinkuje popolnoma absolutno, vendar je zaveza lastnika služeče nepremičnine subsidiarna in vezana na izpolnitev določenih pogojev. Če lastnik služeče nepremičnine tudi sam uporablja napravo za izvrševanje služnostih, potem mora prispevati k njenemu vzdrževanju. Tudi pri osebnih služnostih breme vzdrževanja primarno bremeni služnostnega upravičenca. Če je služeča stvar uničena, je njen lastnik ni dolžan popraviti. Če pa popravilo opravi, lahko zahteva obresti na vrednost opravljenih del, potrebnih za vzpostavitev stanja stvari ob ustanovitvi užitka. Služnost se mora izvrševati obzirno (servitutibus civiliter utendum est). Imetnik pravice lahko že po splošnih pravilih izvršuje pravico tako, da drugim ne povzroča škode. Pri služnostih pa je pravilo še nekoliko strožje. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati obzirno in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Razširjanje služnosti ni dopustno. Služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit). Služnost je pravica na tuji stvari in preneha, če pride do združitve lastninske pravice in služnosti v enem subjektu. Pri razlagi tega pravila pa je treba upoštevati nekaj posebnih položajev. Pravilo absolutno velja, če je ena oseba izključni lastnik služeče stvari in hkrati služnostni upravičenec osebne služnosti oziroma izključni (samostojni) lastnik gospodujoče nepremičnine. Razmerje solastnine na služeči ali gospodujoči stvari pa lahko pripelje do drugačnega rezultata. Določeno zemljišče je lahko v solastnini, eden od solastnikov pa je izključni lastnik sosednjega zemljišča, prek katerega bi bilo mogoče olajšati dostop do zemljišča v solastnini. V tem položaju ni nobenega razloga, da ne bi bila mogoča ustanovitev stvarne služnosti poti.

Answer 125

Služnost je stvarna pravica na tuji stvari in učinkuje proti vsem tretjim osebam. Gre za absolutno (izključujočo) pravico, ki učinkuje erga omnes. Zato mora ne le vsakokratni lastnik služeče stvari, ampak tudi vsak tretji to pravico spoštovati ter se vzdržati vsakršnih posegov v to pravico. Služnosti je treba zagotoviti pravno varstvo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Služnostni upravičenec ima za varstvo svojega pravnega položaja na voljo: splošna sredstva, namenjena varstvu pravic posebno tožbo na varstvo služnosti oziroma konfesorno tožbo (actio confesoria) (čl. 211 SPZ) Konfesorna tožba je oblika varstva služnosti, ki varuje tako osebne kot stvarne služnosti. Za njeno uveljavljanje ni pomembno, kdo krši pravico. Konfesorna tožba se lahko naperi proti lastniku služeče stvari ali katerikoli drugi osebi, ki posega v služnost. Med splošnimi sredstvi za varstvo CP položajev pa je treba najprej omeniti samopomoč → pravni temelj samopomoči je lahko dvojen (čl. 31 SPZ in čl. 139 OZ). Ne glede na pravni temelj je vsebina samopomoči enaka. Gre za pravico, da se odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitev ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost. Primer: za izvrševanje samopomoči gre, če lastnik služečega zemljišča s pregrado prepreči izvrševanje služnosti poti, služnostni upravičenec pa pregrado odstrani z namenom, da izvrši svojo pravico. Pri tem služnostni upravičenec ne trpi škodljivih posledic svojega ravnanja

Answer 126

Čl. 212 SPZ (varstvo služnosti): (1) Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. (2) Za tožbo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja čl. 99/I tega zakona. Čl. 99 SPZ (zaščita pred vznemirjanjem): (1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. (2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. (3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara. Tožba za varstvo služnosti oziroma konfesorna tožba je po vsebini primerljiva z negatorno tožbo kot obliko varstva lastninske pravice. Za vložitev konfesorne tožbe je aktivno legitimiran služnostni upravičenec, ki mora dokazati obstoj služnosti. Način dokazovanja obstoja služnosti pa se razlikuje pri stvarnih in osebnih služnostih. Pri stvarnih služnostih, ki učinkujejo v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, dokazovanje obstoja služnosti vsebuje tudi dokaz, da je služnostni upravičenec lastnik gospodujočega zemljišča. Konfesorna tožba ne zastara. Seveda pa pravica vložiti konfesorno tožbo ugasne, če preneha služnostna pravica.

Answer 127

(1) Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). (2) Stvarna služnost ne more obvezovati lastnika služeče nepremičnine k nekemu dejanju. (3) Stvarna služnost je lahko ustanovljena tudi za določen čas ali za določen letni čas. (4) Določila o lastniku gospodujoče in služeče nepremičnine veljajo smiselno tudi za užitkarja in imetnika stavbne pravice. Užitkar in imetnik stavbne pravice ne moreta obremeniti nepremičnine za dalj časa, kot traja njuna pravica.

Answer 128

Pozitivna stvarna služnost je tista, ki služnostnega upravičenca upravičuje, da za potrebe gospodujoče nepremičnine izvršuje določena dejanja na služeči nepremičnini. Vsebina pozitivne služnosti zagotavlja služnostnemu upravičencu uporabo služeče nepremičnine tako, kot ustreza vsebini služnosti. Vsebina služnosti je lahko v ponavljajočih se dejanjih služnostnega upravičenca (npr. služnost poti, pri kateri služnostni upravičenec zaporedoma uporablja služečo nepremičnino). S pozitivno stvarno služnostjo pa je mogoče ustanoviti tudi trajno uporabo dela nepremičnine (npr. postavitev kabla, cevi...). Oznaka pozitivna služnost se povezuje s položajem služnostnega upravičenca in nikakor ne pomeni, da je lastnik služeče nepremičnine zavezan opraviti pozitivno ravnanje. Negativne stvarne služnosti pa obvezujejo lastnika služeče nepremičnine, da se zaradi koristi gospodujoče nepremičnine vzdrži ravnanj, ki bi jih kot lastnik lahko izvrševal. Pozitivna služnost imetniku zagotavlja uporabo, zavezancu pa trpljenje, negativna služnost pa upravičuje zahtevati prepoved in zavezuje k opustitvi. Tipični primeri negativne služnosti so: prepoved vzidanja okna v steno, prepoved dviga objekta, prepoved odvzemanja razgleda… Med pozitivnimi in negativnimi služnostmi so določene razlike v pravni ureditvi. Razlika izhaja neposredno iz določbe čl. 217/IV SPZ, ki določa, da negativne služnosti ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem. Prav tako pa velja, daje mogoče zahtevati pravno varstvo negativne služnosti samo s konfesorno tožbo in ne s posestno.

Answer 129

Zemljiške služnosti so predvsem: - potne služnosti, kot so vse oblike poti glede na uporabo transportnega sredstva (iter, actus, via) - vodne služnosti, kot je napeljava vode čez služečo nepremičnino - pašne služnosti - gozdne služnosti - služnosti komunalnih napeljav… Primeri hišnih služnosti pa so: - služnost naslonitve tramu na sosednjo zgradbo (servitus tigni immittendi) - služnost naslonitve zidu na sosednjo zgradbo (servitus oneris ferendi) - služnost, na podlagi katere del stavbe sega v zračni prostor sosednje nepremičnine (servitus proiciendi) - služnost prepovedi gradnje, da ne pride do odvzema svetlobe (servitus ne lu-minibus officiatur) - služnost prepovedi gradnje, da ne pride do odvzema razgleda (servitus ne pro-spectui officiatur) - služnost prepovedi gradnje ali prepovedi gradnje prek določene višine (servitus altius non tollendi) - služnost odvajanja dima na sosednjo nepremičnino (servitus fumi immittendi) - služnost odtekanja deževnice na tujo nepremičnino (servitus stillicidii in servitus fluminis)…

Answer 130

Stvarna služnost lahko nastane (čl. 214 SPZ): 1. z zakonom 2. na podlagi pravnega posla 3. z odločbo državnega organa. Od pridobitnih načinov ni omenjeno dedovanje, saj to pojmovno ni mogoče. Načine nastanka lahko delimo tudi na izvirne in izvedene. Če služnost nastane brez soglasja lastnika služeče nepremičnine, gre za izviren način njenega nastanka. Takšen primer je nastanek na podlagi zakona ali odločbe pristojnega organa. O izvedenem nastanku služnosti govorimo, če služnost nastane s soglasjem lastnika služeče nepremičnine. Takšen primer pa je nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla, katerega posledica je nastanek nove pravice. Za izvedeno pridobitev stvarne služnosti se šteje tudi pridobitev že nastale stvarne služnosti, s tem da oseba pridobi lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini.

Answer 131

Čl. 215 SPZ (nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla): (1) Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. (2) Pogodba o ustanovitvi služnosti mora vsebovati ime lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, zemljiškoknjižno oznako obeh nepremičnin, natančen opis služnosti in morebitno nadomestilo, ki ga mora plačati lastnik gospodujoče nepremičnine. Nadomestilo se lahko določi v enkratnem znesku ali v periodično zapadlih obrokih.

Answer 132

Čl. 217 SPZ (priposestvovanje): (1) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. (2) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. (3) Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. (4) Negativne služnosti ni mogoče priposestvovati.

Answer 133

Poznamo dve obliki priposestvovanja stvarne služnosti: pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje stvarne služnosti je smiselno podobno priposestvovanju lastninske pravice. Pogoji za priposestvovanje so: 1. dobra vera priposestvovalca 2. izvrševanje služnosti 3. potek desetletne priposestvovalne dobe. Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način. To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali neveljaven. Tipičen primer je izvrševanje služnosti, ki je nastala na podlagi pravnega posla in ki je vpisana v zemljiško knjigo, kasneje pa se pokaže, da je bil pravni posel ničen. Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Lastnik služeče nepremičnine ne more zatrjevati svoje dobre vere, saj se mora zavedati, da služnost ni bila pridobljena, ker ni bil izpeljan razpolagalni posel stvarnega prava in ni prišlo do vpisa v ZK. Drug primer, ki je lahko podlaga za pravo priposestvovanje stvarne služnosti, je služnost, pridobljena na podlagi sodne ali upravne odločbe, ki je bila kasneje odpravljena ali razveljavljena. Dobra vera priposestvovalca mora trajati ves čas priposestvovalne dobe. V času trajanja priposestvovanja mora priposestvovalec izvrševati služnost na način in z vsebino, ki ustreza pravnemu naslovu, ki je podlaga za njegovo dobro vero. Podlaga za nepravo priposestvovanje stvarne služnosti pa je njeno dolgotrajno izvrševanje. Bistvena razlika med pravim in nepravim priposestvovanjem je v tem, da se pri nepravem priposestvovanju ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, če se stvarna služnost dejansko izvršuje in način izvrševanja ni nepošten. Zakon postavlja domnevo, da če lastnik služeče nepremičnine dalj časa dovoli dejansko izvrševanje služnosti in se temu ne upre, pristaja na njen nastanek. Zato je bistven pogoj za nastanek služnosti, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. To pomeni, daje bilo izvrševanje služnosti lastniku služeče nepremičnine znano26. Breme takšnega dokazovanja pa je na priposestvovalcu. Izvrševanje služnosti pa mora biti kljub temu vsaj pošteno. Tako ne šteje izvrševanje služnosti na skrivaj, z zvijačo ali silo ali z zlorabo zaupanja. Za takšen primer gre, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvrševanje služnosti, vendar kot znak prijaznosti, in ne z namenom, da se ustanovi služnost. Blažji pogoji za nepravo priposestvovanje služnosti zahtevajo daljše trajanje priposestvovalne dobe. Tako se stvarna služnost priposestvuje z dvajsetletnim nepretrganim izvrševanjem. Ni mogoče priposestvovanje negativnih služnosti. Ni mogoče priposestvovanje na javnem dobrem in na stvari zunaj pravnega prometa (čl. 44 SPZ).

Answer 134

Čl. 216 SPZ (nastanek služnosti z odločbo): Stvarna služnost nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna. Stvarna služnost lahko nastane tudi z odločbo pristojnega organa, to je s pravnomočno sodno ali dokončno upravno odločbo. Pogoje za izdajo odločbe in postopek, v katerem se izda, mora določati zakon. Zato govorimo o omejenih možnostih nastanka stvarne služnosti na takšen način oziroma o načelu numerus clausus. Stvarna služnost z odločbo pristojnega organa nastane v trenutku, ko odločba pridobi zahtevano kvaliteto pravnomočnosti ali dokončnosti. Vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka, je pa za služnostnega upravičenca pomemben zaradi učinkovanja načela zaupanja v zemljiško knjigo (neizvedba vpisa lahko pomeni izgubo pravice). V skladu s splošnimi postopkovnimi pravili mora organ, ki izda takšno odločbo, predlagati vpis stvarne služnosti po uradni dolžnosti (čl. 46 ZZK-1). Sodišče oziroma drug državni organ, ki je odločal na prvi stopnji, mora o odločbi, s katero je ustanovil stvarno služnost, obvestiti zemljiškoknjižno sodišče v petnajstih dneh po pravnomočnosti oziroma dokončnosti in obvestilu priložiti izvod odločbe s potrdilom o pravnomočnosti oziroma dokončnosti. Za vpis v zemljiško knjigo pa lahko poskrbi tudi služnostni upravičenec sam. Prav tako lahko služnostni upravičenec sam predlaga vpis svoje pravice tudi s predznambo na podlagi nepravnomočne sodne odločbe oziroma upravne odločbe, ki še ni dokončna. Z odločbo pristojnega organa nastane stvarna služnost samo, če ima odločba pravno naravo konstitutivne odločbe. Pri ugotovitveni odločbi služnost ne nastane, temveč se le ugotovi njen obstoj. Najbolj razširjena oblika nastanka stvarne služnosti z odločbo sodišča je nujna pot oziroma stvarna služnost.

Answer 135

Čl. 220 SPZ (prenehanje služnosti): Stvarna služnost preneha na podlagi pravnega posla, na podlagi odločbe ali na podlagi zakona. Načini prenehanja služnosti so smiselno enaki, kot je njihov nastanek (pravni posel, zakon, odločba). Poleg tega pa zakon posebej ureja tudi usodo obstoječe služnosti, če pride do spremembe v dejanskih lastnostih gospodujoče in služeče nepremičnine s spremembo poteka meja oz. parcelacijo. Pravna posledica prenehanja služnosti je, da LP na služeči nepremičnini spet zaživi v obsegu, kot bi ga imela brez obremenitve. Nadaljnje izvrševanje ravnanj, ki so imela znake izvrševanja služnosti, pa obravnavamo kot poseg v LP. Čl. 221 SPZ (prenehanje na podlagi pravnega posla): Služnost lahko preneha na podlagi pravnega posla med lastnikoma gospodujoče in služeče nepremičnine in z izbrisom iz zemljiške knjige. Čl. 223 SPZ (prenehanje na podlagi zakona): Stvarna služnost preneha: - če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje (osvoboditev služnosti); - če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje (zastaranje služnosti); - če je gospodujoča oz. služeča stvar uničena. Čl. 224 SPZ (združitev): (1) Stvarna služnost preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. (2) Če prideta nepremičnini v ponovno last različnih lastnikov, stvarna služnost oživi, če v vmesnem času ni bila izbrisana. (3) Za izbris stvarne služnosti v vmesnem času zadošča pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje ZK dovolilo. Čl. 222 SPZ (prenehanje na podlagi odločbe): (1) Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. (2) Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna.

Answer 136

Neprava stvarna služnost je novost, ki jo je v pravni sistem uvedel SPZ. Kot izhaja že iz samega izraza, gre za služnost, ki ima elemente stvarne in osebne služnosti. Neprava stvarna služnost je po vsebini podobna stvarni služnosti. Tako lahko neprava stvarna služnost pomeni rabo služeče nepremičnine (pozitivna neprava stvarna služnost) ali opuščanje ravnanj na služeči nepremičnini, ki bi bila lastniku služeče nepremičnine drugače dovoljena (negativna neprava stvarna služnost). Tudi za nepravo stvarno služnost seveda velja, da njena vsebina ne zahteva aktivnega ravnanja lastnika služeče nepremičnine. Stična točka med osebno in nepravo stvarno služnostjo pa je v tem, da se neprava stvarna služnost ustanavlja v korist določene osebe, in ne v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča. Z nepravo stvarno služnostjo pa je lahko obremenjena samo nepremičnina. Prav tako je osebna služnost rabe lahko samo pozitivna, negativne osebne služnosti pa naše pravo ne pozna. Čl. 226 SPZ (neprava stvarna služnosti): Služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti.

Answer 137

Osebne služnosti (servitutes personales) se od stvarnih služnosti ločijo predvsem v tem, da tukaj obstaja samo služna stvar (dominium serviens) in da je upravičenec določena oseba, bodisi fizična bodisi pravna. Prav tako je vsebina osebnih služnosti zmeraj uporaba oz. uživanje tuje stvari ali izkoriščanje pravice do zakonsko predvidene stopnje, kar pomeni, da ni negativnih osebnih služnosti. Niso tako trajne v svojem obstoju kot stvarne služnosti. Če so ustanovljene v korist fizične osebe, prenehajo najkasneje z njeno smrtjo, če pa so ustanovljene v korist pravne osebe, čas trajanja ne sme biti daljši od 30 let (čl. 227 SPZ). Zaradi vezanosti na osebo upravičenca so neprenosljive, dopusten je le prenos izvrševanja, kar pride v poštev le pri užitku (čl. 229 SPZ). SPZ ureja tri klasične osebne služnosti (numerus clausus). To so (čl. 228 SPZ): užitek raba služnost stanovanja. Njihova značilnost je tudi ta, da lahko nastanejo le na podlagi pravnega posla (pogodbe ali oporoke) ter izjemoma na podlagi sodne odločbe (na primer užitek). Predmet osebnih služnosti so lahko stvari in pravice, ki dajejo koristi: užitek se lahko ustanovi na premičninah, nepremičninah, premoženjskih pravicah in tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek) predmet rabe so lahko samo nepotrošne stvari predmet služnosti stanovanja pa samo nepremičnina.

Answer 138

Čl. 230 SPZ (pojem užitka): (1) Užitek je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca. (2) Predmet užitka je lahko nepotrošna stvar ali pravica, iz katere izvirajo obresti ali druge koristi. (3) Užitkar svoje pravice ne more prenesti, lahko pa prenese njeno izvrševanje. Užitek je torej zelo obsežna stvarna pravica, ki se v veliki meri približuje LP. Raba in stanovanje dajeta upravičencu le pravico rabiti tujo stvar, in to za potrebe upravičenca ter članov njegove družine. Uživanje ne pride v poštev. Zato tudi ni možen prenos izvrševanja rabe in stanovanja na tretjega. To pa ne velja za užitek, saj se lahko njegovo izvrševanje prenese na tretjega (ne more pa se prenesti pravica do užitka).

Answer 139

Osebne služnosti so v večini pravnih sistemov neprenosljive. Tako užitkar ne more prenesti užitka niti s pravnim poslom med živimi (inter vivos) niti s pravnim poslom (oporoko) za primer smrti (mortis causa). Naše stvarno pravo pozna izjemo glede neprenosnosti užitka pri izročilni pogodbi, kjer je smiselno določeno, da se užitek, izgovorjen za izročitelja in njegovega zakonca, v primeru smrti enega od njiju v celoti prenese na drugega do njegove smrti, če ni dogovorjeno kaj drugega ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega (čl. 551/II OZ).

Answer 140

Užitkarju pripadejo vsi donosi (naravni in civilni plodovi), ki izvirajo iz služne stvari. Prav zaradi tega mora užitkar nositi tudi stroške vzdrževanja in rabe stvari, bremenijo pa ga tudi stvarna bremena in javne dajatve (čl. 237 SPZ). Uživanje stvari mora biti v skladu z gospodarskim namenom stvari (npr. užitkar gozda bo lahko uporabljal gozd v vsakem pogledu, tudi posekal drevesa (glede na določeno prirast), kot je običajno z vidika normalne gospodarske rabe stvari, ne bo pa smel napraviti takšne poseke, ki bi te okvire presegala, saj bi pomenila tudi poseg v samo substanco stvari). Užitkar mora namreč uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca. Iz takšne opredelitve užitka zato tudi logično izhaja, da je lahko predmet užitka v prvi vrsti nepotrošna stvar (pa tudi pravica, iz katere izvirajo obresti ali druge koristi). Pogosto je predmet užitka nepremičnina. Predmet užitka pa so lahko tudi premične stvari npr. krava, in premoženjske pravice npr. korporacijska pravica, ki užitkarja upravičuje do donosov. Užitkar mora vzdrževati stvar, ki je predmet užitka, kar pomeni, da mora glede stvari ohranjati status quo. Mišljeno je redno vzdrževanje, medtem ko izredna popravila in izboljšave bremenijo lastnika stvari (čl. 237 SPZ).

Answer 141

Predmet užitka je lahko tudi solastniški delež. V tem primeru ima užitkar pravico izvrševati užitek v obsegu solastnikove pravice.

Answer 142

Čl. 232 SPZ (užitek na delu nepremičnine): Užitek se lahko ustanovi tudi na delu nepremičnine tako, da nepremičnino skupaj uporabljata in jo uživata lastnik in užitkar. V tem primeru se v njunem medsebojnem razmerju šteje, kot da bi bil z užitkom obremenjen solastniški delež, ki ustreza obsegu uporabe stvari v korist užitkarja. V razmerju do tretjih pa se šteje, da je nepremičnina obremenjena kot celota.

Answer 143

Čl. 234 SPZ (nastanek na podlagi pravnega posla): (1) Za nastanek užitka se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti užitek, zahteva še izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa ta zakon. (2) Za pridobitev užitka na nepremičnini se zahteva zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. (3) Užitek na premičnini se pridobi z izročitvijo stvari. (4) Užitek na pravici se pridobi s poslom, ki je potreben za prenos pravice.

Answer 144

Čl. 235 SPZ (nastanek užitka s sodno odločbo): Užitek nastane z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna. Na podlagi sodne odločbe lahko nastanejo tako stvarne služnosti kot tudi užitek. Tako je za stvarne služnosti v čl. 125 ZNP določeno, da sodišče v postopku delitve stvari odloči po uradni dolžnosti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari. Nastanek užitka na podlagi sodne odločbe je v našem pravu urejen v čl. 17/II ZDKG. Pri užitku na podlagi pravnomočne sodne odločbe gre za prisilno ustanovitev užitka. Pogoji za sodni nastanek užitka v korist preživelega zakonca so naslednji: 1. da je preživeli zakonec v času zapustnikove smrti živel na zaščiteni kmetiji 2. da dedič zaščitene kmetije, ki je potomec zapustnika ali preživelega zakonca, še ni dopolnil 25. leta starosti 3. da preživeli zakonec obdeluje zaščiteno kmetijo 4. užitek pa lahko traja samo tako dolgo, dokler je preživeli zakonec lastnik, solastnik ali skupni lastnik zaščitene kmetije.

Answer 145

Čl. 241 SPZ (prenehanje užitka): (1) Užitek preneha s potekom časa, odpovedjo užitkarja ali s smrtjo oziroma prenehanjem užitkarja. (2) Odpoved je enostranska izjava užitkarja, da se svoji pravici odpoveduje. Če je predmet užitka nepremičnina, užitek preneha z izbrisom iz zemljiške knjige. (3) Užitek preneha, če je stvar uničena. Če na mesto uničene stvari stopi nova stvar ali pravica, se užitek prenese na to stvar ali pravico.

Answer 146

Čl. 242 SPZ (nepravi užitek): (1) Predmet užitka so lahko tudi potrošne stvari in pravice, ki ne dajejo obresti ali koristi. (2) V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da je bila dana v užitek denarna vrednost stvari ali pravice, ki se ob prenehanju užitka vrne lastniku. Če je tako posebej dogovorjeno, mora užitkar vrniti valorizirano glavnico. (3) Za nepravi užitek se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.28 Nepravi užitek (quasi ususfructus, ususfructus irregularis) je užitek na potrošnih stvareh. Ker se potrošne stvari z rabo oziroma uživanjem porabijo, se pri nepravem užitku stvar prenese v last užitkarja. Užitkar pa je ob prenehanju užitka dolžan vrniti prejšnjemu lastniku takšno količino, vrsto in kakovost stvari, kot jo je prejel. Vendar pa SPZ odstopa od tega klasičnega pravila, ki ima korenine že v rimskem pravu, ker je treba po SPZ vračati denarno vrednost stvari. Nepravi užitek je zato zelo blizu posojilu. Objekt nepravega užitka torej ni stvar sama, ampak njena vrednost.

Answer 147

Čl. 243 SPZ (zastaranje zahtevkov): Vsi zahtevki za nadomestilo iz razmerja med lastnikom in užitkarjem zastarajo v enem letu od njihovega nastanka. To pravilo velja za OP zahtevke. Ne velja pa za lastnikov SP (lastninski) zahtevek za vračilo stvari ob prenehanju užitka. Lastninski zahtevek po našem pravu ne zastara. Zastaralni rok pa začne za nekatere zahtevke teči komaj ob prenehanju užitka – zahtevek užitkarja za stroške izrednih popravil, ki začne teči ob prenehanju užitka. Drugače pa je določeno za zahtevek lastnika iz čl. 238/II SPZ, kjer obresti zapadejo v plačilo konec vsakega koledarskega leta, za zadnje leto pa ob prenehanju užitka.

Answer 148

Čl. 244 SPZ (pojem rabe): (1) Raba je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom za potrebe imetnika služnosti tako, da se ohranja njena substanca. (2) Predmet rabe so lahko samo nepotrošne stvari. Čl. 245 SPZ (obseg pravice rabe): (1) Imetnik rabe lahko uporablja stvar v obsegu, ki izhaja iz pravnega naslova, ki je podlaga za ustanovitev. (2) Imetnik izvrševanja rabe ne more prenesti na tretjo osebo. Čl. 246 SPZ (smiselna uporaba pravil o užitku): (1) Za osebno služnost rabe se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku. (2) Če je obseg rabe določen tako, da lahko stvar uporabljata skupaj lastnik in imetnik rabe, se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku na delu nepremičnine.

Answer 149

Čl. 247 SPZ (pojem služnosti stanovanja): (1) Služnost stanovanja je osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. (2) Imetnik služnosti stanovanja ima pravico do uporabe skupnih delov stanovanjske hiše. (3) Izvrševanja služnosti stanovanja se ne more prenesti na tretjo osebo. Čl. 248 SPZ (smiselna uporaba pravil o užitku): Za osebno služnost stanovanja se smiselno uporabljajo določila tega zakona o užitku.

Answer 150

Čl. 249 SPZ (pojem stvarnega bremena): Stvarno breme je pravica, na podlagi katere je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam ali storitvam. Stvarno ali realno breme je stvarna pravica, na podlagi katere je vsakokratni lastnik tako obremenjene nepremičnine zavezan izpolnjevati upravičencu ponavljajoče se dajatve ali opravljati storitve. Temeljna značilnost je, da nepremičnina jamči za posamične izpolnitve, kar pomeni, da so upravičenčeve posamezne terjatve zavarovane z nepremičnino, katere lastnik (in to vsakokratni) jih je dolžan izpolnjevati. Izpolnitve so lahko izgovorjene v obliki: naturalij → dolžnost dajati produkte nepremičnine periodičnega plačevanja denarnega zneska → rentno realno breme (npr. 100€ mesečno) določenih opravil oziroma storitev → npr. prevoz k nedeljski maši. Čl. 250 SPZ (nastanek stvarnega bremena): (1) Stvarno breme nastane na podlagi pravnega posla ali zakona. (2) Stvarno breme se lahko ustanovi v korist določene osebe (personalno stvarno breme) ali v korist vsakokratnega lastnika določene nepremičnine (predialno stvarno breme).

Answer 151

Čl. 120 SPZ (zakonito stvarno breme): (1) Če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, obstoji na posameznem delu v etažni lastnini stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov za stroške upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad do višine petkratnega zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad. (2) Stvarno breme iz prejšnjega odstavka ima najboljši vrstni red. Zakonito stvarno breme, kot ga ureja čl. 120 SPZ ima naravo posebnega predialnega stvarnega bremena. Gre za stvarno breme v korist vsakokratnih etažnih lastnikov na breme vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe, ki dolguje stroške in vplačila v obvezni rezervni sklad. Nastane ex lege in izvenknjižno. Znesek, do katerega jamči nepremičnina za dolgove in vplačila, znaša 5x znesek najnižjega vplačila v rezervni sklad. Zakonito stvarno breme nastane v trenutku, ko se vzpostavi etažna lastnina, in sicer za zavarovanje periodičnih terjatev iz naslova stroškov upravljanja in vplačil v obvezni rezervni sklad, ob dodatnem pogoju, da gre za nepremičnino z več kot 2 etažnima lastnikoma in več kot 8 posameznimi deli.

Answer 152

Čl. 256 SPZ (pojem stavbne pravice): (1) Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. (2) Stavbna pravica ne sme trajati več kot devetindevetdeset let. (3) Stavbna pravica je prenosljiva. Za prenos stavbne pravice se smiselno uporabljajo določila, ki veljajo za prenos lastninske pravice na nepremičninah. Čl. 259 SPZ (pravice imetnika): (1) Imetnik stavbne pravice ima v času trajanja stavbne pravice pravico uporabljati in uživati nepremičnino. (2) Če se stavbna pravica nanaša na zgradbo pod nepremičnino, se mora s pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice dogovoriti glede načina rabe in vzdrževanja zemeljske površine nad zgradbo.

STVARNO PRAVO Flashcards

(176 cards)