Kazensko pravo SŽ Flashcards
Blanketne norme
Gre za kazenskopravne določbe, ki se v svoji dispoziciji sklicujejo na druge pravne predpise, ki dispozicijo dopolnjujejo. KZ še vedno določa vse zakonske znake, le vsebina enega izmed njih je določena v drugem predpisu. Prispevajo k boljši prepoznavnosti kaznivega dejanja in boljšemu ločevanju med kaznivim in nekaznivim.
Blanketna norma je lahko zakon, podzakonski predpis, individualni pravni akt ali celo nepravno pravilo (npr. pravilo zdravniške znanosti).
Tipičen primer: 323/I KZ-1: »Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let.«.
Ob tem je potrebno opozoriti še na 8. člen KZ-1, ki določa, da če se KZ-1 sklicuje na predpis, ki velja le za določen čas, se ta predpis uporabi tudi za kaznivo dejanje, storjeno v času njegove veljavnosti, pa čeprav je ta predpis kasneje prenehal veljati.
Načelo zakonitosti v KP
28/I URS: Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno.
Namen zahteve po določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja oziroma preprečiti samovoljne, nezakonite in čezmerne posege kazenskega represivnega aparata, še posebej v situacijah, ki ne bi bile točno opredeljene.
Iz zgornjega pravila tako izhajajo 4 posledice:
- prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);
- prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta) – prepovedana pravna in zakonska analogija in s tem odstopanje od načela določnosti
- izjemoma dopustna analogija intra legem
- prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa) –
- prepoved povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia)
- člen KZ-1: nikomur ne sme biti izrečena kazen za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo še preden je bilo storjeno in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen ali druga kazenska sankcija.
Dispozicije KD
- Opisne: s kar se da skopimi in natančno izbranimi izrazi zakon pove, kdo je storilec, kakšno je izvršitveno ravnanje in kakšna je prepovedana posledica.
- Enostavne: te dispozicije se omejujejo na kratko in jasno izjavo o tem, kaj je kaznivo, brez da bi določale izvršitvena ravnanja ali druge okoliščine dejanja. Npr. uboj: kdo komu vzame življenje
- Alternativne: povedo, da se dejanje lahko izvrši na 2 ali več načinov, torej z več različnimi izvršitvenimi ravnanji.
*Npr. ponarejanje listin: kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. - Blanketne dispozicije
+
Objektivni pogoj kaznivosti:
1) nepravi – kaznivost utemeljuje, kar pomeni, da brez izpolnjenosti tega pogoja dejanje ne bi bilo kaznivo – npr. prometna nesreča, če ni hude telesne, KD NI;
2) pravi – je posebna predpostavka kaznivosti izven biti kaznivega dejanja, ki ne prenese krivdnega odnosa storilca – njegov namen pa je v omejevanju kaznivosti – npr. sramotitev tuje države se kljub temu, da je kaznivo, preganja samo z dovoljenjem ministrstva za pravosodje.
Blanketno urejanje in kršitev načela zakonitosti
Blanketno urejanje še ne pomeni, da je zaradi blanketne tehnike kršeno načelo zakonitosti in v njegovem okviru določenosti kaznivega dejanja v zakonu (nullum crimen sine lege). V primeru blanketne norme so namreč vsi znaki kaznivega dejanja vsebovani že v normi zakona, ki je inkriminiral posamezno ravnanje. Vendar v takšnem primeru kakšen izmed znakov ni zadostno razumljiv že sam po sebi – napotitev na drug predpis je takó razlagalno pravilo, ki naslovljencu in uporabniku kazenskega zakona omogoča razumevanje znaka kaznivega dejanja. Pri tem mora drugi predpis, na katerega napoti blanketna norma, ostati v okviru napotitve, da bi bila takšna razlaga utesnjujoča in kot takšna skladna z načeli kazenskega prava. V nasprotnem primeru, če bi drugi predpis širil polje kaznivosti, kot ga je temeljno začrtal kazenski zakon, bi šlo za nedopustno razširjujočo razlago. Če je temu zadoščeno, z vidika zahteve po nullum crimen sine lege ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije, saj so sicer vsi znaki kaznivega dejanja že vsebovani v (kazenskem) zakonu.
Analogije v KP
Prepovedana pravna in zakonska analogija in s tem odstopanje od načela določnosti
*izjemoma dopustna analogija intra legemU-I-67/94:
*Uporaba pravne analogije - analogija juris pomeni posplošitev določenega pravnega pravila do te mere, da ga lahko uporabimo za družbena razmerja druge vrste - sklepanje preko splošnih pravnih načel. Z uporabo pravne analogije bi se štelo za kaznivo vsako dejanje, za katero bi iz splošnih pravnih načel izhajalo, da je družbi nevarno
*zakonske analogije - analogija legis pomeni sklepanje po podobnosti s pravno urejenega primera na pravno neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne ujemata, ujemata pa se v bistvenih lastnostih. V kazenskem pravu bi uporaba te analogije pomenila, da kazenskopravna norma velja tudi za primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, so pa podobni tistim, ki so v zakonu določeni
Izjema lahko velja le za analogijo inter legem in še to samo v tistih primerih, ko zakonodajalec zaradi objektivne okoliščine - narave določenih vrst kaznivih dejanj - ne more abstraktno in povsem določno inkriminirati vseh njihovih izvršitvenih oblik oziroma izrecno navesti vseh znakov, ki bi se v dejanskosti lahko pojavili. Eden od pogojev za dopustno uporabo analogije inter legem pa je med drugim določnost vseh ostalih znakov v opisu kaznivega dejanja. Če ti znaki niso izrecno navedeni ali če so tudi sami že nedoločni, postane tudi uporaba analogije inter legem zaradi zahteve po določnosti kaznivega dejanja nedopustna.
Neprimeren poskus in prostovoljni odstop
Poskus: kdor NAKLEPNO začne, pa ga ne dokonča, se kaznuje za poskus (torej v mejah predpisane kazni, lahko pa tudi mileje), če gre za KD, za katerega se smejo izreči 3+ zapor ALI če zakon predpisuje, da je poskus kazniv.
Poskus je lahko dokončan (izvršil vse znake, samo še čaka posledico) ali pa nedokončan (le nekaj znakov).
35. KZ-1: Storilcu, ki poskuša storiti KD z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu objektu, se sme kazen odpustiti.
*V tem kontekstu se presoja, ali bi lahko druga oseba, ki bi bila bolj spretna, v enaki situaciji z enakim sredstvom ali proti enakemu objektu povzročila prepovedano posledico. Poznamo pa tudi absurden poskus: kjer je nevarnost nastanka prepovedane posledice tako majhna, da ravnanje ni več protipravno (npr. uboj z urokom, plačilo z monopoli denarjem).
- KZ-1: (1) Storilcu, ki je poskušal storiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove storitve (na lastno pobudo, zaradi lastnih vzgibov, na priprošnjo žrtve, NE pa zaradi npr. poškodbe), se sme odpustiti kazen
*pri nedokončanem KD zadošča nadaljnja pasivnost, pri dokončanem pa aktivnost – če gre za dokončan poskus in ne more storiti ničesar več, da bi preprečil posledico, ne more odstopiti.
(2) Če storilec prostovoljno odstopi od storitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje
*razen če gre za kvalificiran poskus (npr. HTP z namenom odvzeti življenje, pa si premisliš – tukaj je HTP že konzumirana v poskusu uboja).
(3) Storilcu se sme odpustiti kazen, če si je iskreno in primerno prizadeval preprečiti posledico, tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga
*gre za NEKAVZALNI prostovoljni odstop – do te situacije NE more nikoli priti pri nedokončanem poskusu, ker tam posledice sploh še ni na vidiku.
Pri dokončanem pa poznamo
a) primerni poskus: nekoga zabodem in pokličem reševalce; mora biti aktivno in
b) neprimerni poskus: pokličem PP naj demontirajo bombo, ki pa sploh ne dela; mora biti aktivno + v tem primeru imamo 2 podlagi za fakultativno odpustitev kazni (neprimerni poskus in odstop)
Poznamo tudi prostovoljni odstop pri napeljevalcu in pomagaču – 40/II – njima se sme kazen odpustiti, če sta prostovoljno preprečila KD – pasivni vložek ni dovoljen, ker dejanja nimata v oblasti, zato morata vedno ravnati aktivno.
Poznamo tudi nekavzalni prostovoljni odstop napeljevalca in pomagača – 40/III – kazen se jima sme odpustiti, če sta si iskreno in primerno prizadevala preprečiti posledico, pa tudi če ta potem ni nastala iz drugega razloga – pasivni vložek ni dovoljen, ker dejanja nimata v oblasti, zato morata vedno ravnati aktivno.
Nedovoljeni dokazi
18/II ZKP: Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze:
- ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze,
- ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
Gre za izjemo od načela proste presoje dokazov iz 18/I ZKP.
Že v zakonu je vsebovano pravilo zastrupljen sadež zastrupljenega drevesa, za obstoj katerega mora biti izpolnjen t. i. bifurkativni test: podana mora biti vzročna zveza med nezakonitostjo in najdenim dokazom, pri čemer mora biti slednji pridobljen z izkoriščanjem prvotne nezakonitosti.
Izjeme od tega pravila pa so:
a) neizogibno odkritje – že sprejeta v praksi VSRS,
b) dobra vera – ni sprejeta, gre pa za to, da se policija zanaša v dobri veri na odredbo – to pa ni ok, ker sankcioniramo državo v celoti, ne pa samo policije,
c) neodvisen vir – ni izpolnjen drugi pogoj bifurkativnega testa (da je pridobljen z izkoriščanjem prvotne nezakonitosti),
d) zbledel madež – kršitev ni tako huda oz. je že tako oddaljena – ne bo sprejeta zaradi sistema izločenja dokazov.
Izločitev nedovoljenih dokazov (ekskluzija)
Sistem izločanja: radikalen sistem izločanja dokazov, ki je neločljivo povezan z akuzatornim tipom kazenskega postopka, katerega bistvo je v »reševanju spora« med strankama, zaradi česar morata biti stranki enaki – »enakost orožij« (16/I ZKP). Tehtanje med jakostjo kršitve oziroma poštenostjo postopka kot celote na eni strani in težo kaznivega dejanja na drugi tako ni dopustno, in to niti upoštevajoč načelo sorazmernosti. Slednje je namreč namenjeno garantni funkciji – omejuje posege države v pravice posameznika, pri čemer je popolnoma v nasprotju z namenom tega načela, da na njegovi podlagi skušamo argumentirati zmanjševanje posameznikovih pravic. Tehtanje ustavnih dobrin je s sprejetjem zakona (ZKP, KZ-1) opravil že zakonodajalec, pri čemer se je preprosto odločil za sistem, ki bo s sankcijo izločitve poskrbel, da dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in drugih določb ZKP, ne bodo uporabljeni.
83/I ZKP: Še preden državni tožilec poda preiskovalnemu sodniku zahtevo za preiskavo, predlog za soglasje naj se ne opravi preiskava, vloži obtožbo brez preiskave ali obtožni predlog na podlagi ovadbe, poda sodniku predlog za posamezna preiskovalna dejanja ali predlog za izdajo kaznovalnega naloga, izloči iz spisov obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena tega zakona. O opravljeni izločitvi sestavi uradni zaznamek in ga priloži spisom, ki jih pošlje sodišču, če pa so spisu priloženi tudi drugi dokazi, za katere državni tožilec misli, da se na njih ne sme opirati odločba sodišča, pošlje spise, v katerih so taki dokazi preiskovalnemu sodniku oziroma sodniku posamezniku, ta pa nato izloča.
83/II ZKP: Če je v tem zakonu določeno, da se sodna odločba ne sme opirati na izpovedbo osumljenca oziroma obdolženca, priče ali izvedenca, ali na zapisnike, predmete, posnetke, sporočila ali dokazila, izda preiskovalni sodnik oziroma sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja, 1) po uradni dolžnosti ali 2) na predlog stranke sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov takoj, ko ugotovi, da gre za take izpovedbe oziroma dokaze. Tako ravna tudi glede obvestil iz prejšnjega odstavka, če jih ni že prej izločil državni tožilec, kot tudi glede obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče , ali ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju , ali ki po tem zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca.
Zoper sklep preiskovalnega/posameznika je posebna PRITOŽBA.
Če se izločijo, se jih sme pregledati samo v dveh primerih, in sicer ko se odloča o pritožbi iz razloga izločitve sodnika ALI pa, ko se pred koncem dokaznega postopka izda po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim se izloči iz spisov dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba, to pa zato, ker se sme tak sklep izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.
276/IV ZKP: Če ZOS ob preizkusu obtožnice ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi iz spisov. Zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba. Ko postane sklep pravnomočen, poskrbi predsednik ZOS, preden pošlje zadevo predsedniku senata, ki razpiše glavno obravnavo, da se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov. Teh zapisnikov in obvestil ni dovoljeno pregledovati in tudi ne uporabiti v postopku.
Ekskluzija je institut, ki preprečuje, da bi država zoper obdolženega uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma protiustaven način, torej s kršitvijo temeljnih človekovih pravic. Z ekskluzijo se zagotavlja »enakost orožja« obeh strank z načelno prepovedjo prevlade države nad posameznikom.
Glede na naravo delimo dokaze kot predmet ekskluzije na:
- dokaze, za katere že zakon v matični določbi predpisuje, da se nanje sodna odločba ne sme opreti: to so dokazi, pridobljeni s kršitvijo neke dokazne prepovedi in zanje je predvideno dvojno sankcioniranje: sodna odločba se nanje ne more opirati in še izločeni morajo biti iz spisa (npr. izpovedba tistega, ki mu je bila odvzeta prostost, pa ni bil poučen po 4. členu ZKP; izpovedba, pridobljena s silo ali grožnjo; dokazi pridobljeni z uporabo PPU brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo; izjavo priče, ki ne bi smela biti zaslišana kot priča).
- taksativno naštete izpovedbe, ki jih je treba izločiti, čeprav v matični določbi ni posebej določeno, da se sodba nanje ne sme opirati: praviloma izjave določenih oseb iz predkazenskega postopka, ki niso bile pridobljene s kršitvijo neke dokazne prepovedi (npr. izjava, ki jo je v fazi zbiranja obvestil policiji dala oseba, za katero se kasneje izkaže, da ne sme biti zaslišana kot priča ali ki ne bi smela biti postavljena za izvedenca).
V našem sistemu izločajo nedovoljene dokaze:
- državni tožilec: pred podajo zahteve za preiskavo, vložitvijo obtožnice brez preiskave oziroma obtožnega predloga na podlagi ovadbe, predlogom sodniku posamezniku za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ali izdajo kaznovalnega naloga;
- preiskovalni sodnik: v preiskavi;
- sodeči sodnik: v skrajšanem postopku;
- zunajobravnavni senat: v ugovornem postopku zoper obtožnico;
- predsednik senata: pred glavno obravnavo;
- razpravni senat: na glavni obravnavi;
- senat višjega sodišča: v pritožbenem postopku.
Takšen sistem izločanja po mnenju nekaterih vodi do »psihološke okužbe«, saj se sodeči sodnik seznani z vsebino nedovoljenih dokazov in tako le-ti vplivajo na odločitev sodišča, kljub temu, da niso procesno relevantni. Teorija o psihološki okužbi je pomembna predvsem v anglosaškem sistemu, kjer porota ni dolžna obrazložiti svoje odločitve. V kontinentalnem sistemu, je sodišče dolžno navesti dokaze in oceniti njihovo verodostojnost.
V našem kazenskem postopku sta uzakonjeni dve tehniki sankcioniranja, izločitev in prepoved opiranja sodne odločbe na neveljavne dokaze. Namen izločitve je, da se tisti, ki sodi, sploh ne seznani z izločenim dokazom, namen prepovedi opiranja sodne odločbe na neveljavne dokaze pa je, da se nanj ne bo skliceval v sodni odločbi, ker bi takšno sklicevanje pomenilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka.
Naše procesno pravo ne pozna izjem od ekskluzije. Dokazi, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in določb ZKP, so absolutno neveljavni. Ekskluzija po našem pravu je temeljna človekova pravica in ne velja le za obdolženca.
Predlog za izločitev dokazov
Izločitev dokazov lahko predlagata stranki postopka, to sta tožilec in obdolženec. Pravna oseba, ki se v kazenskem postopku obravnava kot prejemnica premoženjske koristi, ni upravičena predlagati izločitve dokazov.
83/II ZKP: Stranke smejo zahtevati izločitev dokazov do konca predobravnavnega naroka, če tega naroka ni bilo, pa do začetka glavne obravnave, kasneje pa samo pod pogojem iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena tega zakona (da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal že prej).
Dokazni predlog in predlog za izločitev dokazov sta 2 plati istega kovanca, tako da mora vsak predlog vsebovati argumentacijo o tem, katera dejstva se bodo dokazovala in s katerim dokaznim sredstvom, s stopnjo verjetnosti pa je potrebno izkazati relevantnost dejstev, primernost sredstva, uspešnost dokazovanja in zanesljivost sredstva.
Na predobravnavnem o predlogih za izločitev odloča predsednik senata po opravljenem naroku. Zaradi zapletenosti zadeve ali če ne razpolaga z dovolj podatki lahko izvede potrebne dokaze. Na koncu odloči s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba na višje sodišče. Tako ravna predsednik ali na predlog strank, če pa tega ni, pa tudi po UD.
340/IV ZKP: Pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi zapisnikov in drugih dokazov, se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Izločeni zapisniki in drugi dokazi se zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov (tretji odstavek 83. člena).
Okrajno sodišče: 435/II ZKP: Če sodnik sam ali na predlog strank ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, o pritožbi zoper tak sklep odloča sodišče druge stopnje, ki sme glede na vsebino izločenega dokaza odrediti, da se glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.
Nedovoljeni dokazi v postopku s pritožbo in IPS
Faza pritožbe (II. st. pazi po UD): 371/I/8: absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podan, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
377/IV: Če sodnik poročevalec ugotovi, da so v spisih zapisniki in obvestila iz 83. člena tega zakona, pošlje spise sodišču prve stopnje pred sejo senata na drugi stopnji, da izda predsednik senata na prvi stopnji sklep o njihovi izločitvi iz spisov in jih po pravnomočnosti sklepa v zaprtem ovitku izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov.
Rezultat pritožbe: II. st. s sklepom razveljavi ter vrne v novo sojenje (392/I) VENDAR ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca (392/II).
Obnova: ko je hkrati nov dokaz tudi nezakonit dokaz, bi pa povzročil oprostitev
ZVZ: to predstavlja razlog po 420/I/2 (bistvena kršitev določb kazenskega postopka) ZKP, iz katerega je mogoče vložiti ZVZ
Specializirani oddelki sodišč
Specializirani oddelki sodišč, ki delujejo pri okrožnih sodiščih na sedežih višjih sodišč, so izključno stvarno pristojni za vsa kazniva dejanja, za katera obtožni akt vloži specializirano državno tožilstvo.
Zakon o sodiščih torej za kazenske zadeve, ki jih na podlagi 40.a člena obravnavajo specializirani oddelki, določa izključno stvarno (in tudi krajevno) pristojnost okrožnih sodišč, na katerih specializirani oddelki delujejo, oziroma posledično tudi izključno stvarno in krajevno pristojnost specializiranih oddelkov za vsa kazniva dejanja, za katera obtožni akt vloži SDT
Nepristranskost sodnikov
Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oz. objektivnosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oz. nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Nepristranskost sojenja se mora torej odražati tudi navzven, gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015).
Sodna rehabilitacija
Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sme sodišče v skladu z določbo 83. člena KZ-1 na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da velja obsojenec za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po poteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ne stori novega kaznivega dejanja ter da sodišče pri odločanju o izbrisu upošteva vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, pomembne za izbris obsodbe. Iz navedenega povzetka instituta sodne rehabilitacije izhaja, da sodišče ni obligirano ugoditi prošnji ob izpolnjenosti določenih pogojev, temveč gre za diskrecijsko pravico sodišča. Slednje pri odločanju o prošnji ugotavlja, ali je podana ena ali več takšnih okoliščin, ki so pomembne za izbris, ki pri individualnem obsojencu izbris opravičujejo oz. si ga zasluži v krajšem času, kot je sicer predviden za zakonsko rehabilitacijo.
Obtožnica in blanketno KD
Namreč kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre pri predmetnem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje z blanketno dispozicijo, kar pomeni, da mora biti pravni predpis, ki dispozicijo dopolnjuje, naveden v opisu kaznivega dejanja, poleg tega pa morajo biti v izreku obtožnice navedene konkretne okoliščine, ki utemeljujejo očitek kršitve dopolnilne norme. V obravnavanem primeru pa je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožilstvo v izrek obtožnice, vneslo le abstraktne zakonske znake prekrška po prvem in drugem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP- Uradni list RS, št. 109/10 in nsl.), in sicer, da obdolženi hitrost vožnje ni prilagodil prometnim in vremenskim razmeram, stanju in vidljivosti vozišča, posebej, ker se je približeval križišču, niso pa navedeni abstraktni znaki prekrška konkretizirani.
Hišna preiskava
- URS: Stanovanje je nedotakljivo. Nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič. Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje.
ZKP:
- člen (1) Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb (pa tudi skritih prostorov prevoznih sredstev) se sme opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.
- člen
(1) Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (na predlog DT ali zaprosilo policije).
(2) Odredba o preiskavi se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o preiskavi zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri.
(3) Pred začetkom preiskave se zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj prostovoljno izroči osebo oziroma predmete, ki se iščejo.
(4) S preiskavo se lahko začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za izročitev osebe ali stvari, če se pričakuje oborožen odpor ( doma npr. ima orožje) ali če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano, ali če se opravi preiskava v javnih prostorih.
(5) Preiskava se praviloma opravlja med 6. in 22. uro. Opravlja se lahko tudi izven tako določenega časa, če se je v njem začela, pa se do 22. ure še ni končala ali če so podani razlogi iz 218. člena tega zakona (preiskava brez odredbe) ali če preiskovalni sodnik oceni, da bi bili lahko zaradi odlašanja uničeni sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, pomembni za kazenski postopek, in to posebej dovoli. - člen
(1) Pri hišni preiskavi ima pravico (treba mu je omogočiti udeležbo, velikokrat se to realizira s pomočjo 157/II policijsko pridržanje) biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali njegov zastopnik.
(2) Zaklenjeni prostori, pohištvo ali druge stvari se odprejo s silo samo, če njihov imetnik ni navzoč ali če jih noče prostovoljno odpreti. Pri odpiranju se je treba ogibati nepotrebnih poškodb.
(3) Pri hišni ali osebni preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči (t. i. solemnitetni priči; policisti ki opravljajo preiskavo NE, drugi policisti praviloma tudi ne). Preiskavo ženske sme opraviti samo ženska; tudi za priče se vzamejo samo ženske. Priče je treba pred začetkom preiskave opozoriti, da pazijo, kako se preiskava opravlja, in da imajo pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislijo, da vsebina zapisnika ni pravilna.
(4) Če se opravi preiskava v prostorih državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb, se povabi njihov predstojnik, naj bo pri preiskavi navzoč.
(5) Če se opravi preiskava v vojaškem objektu, se povabi pristojni vojaški starešina, naj bo pri preiskavi navzoč.
(6) Hišno in osebno preiskavo je treba opraviti obzirno, da se ne moti hišni mir.
(7) O vsaki hišni ali osebni preiskavi se napravi zapisnik, ki ga podpišejo tisti, pri katerem se opravi preiskava ali ki se preišče, njegov zastopnik, če je bil navzoč pri preiskavi, in tisti, katerih navzočnost je obvezna. Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti oziroma listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru. V zapisnik se vpišejo in v njem natančno opišejo predmeti oziroma listine, ki se zasežejo. Zapisnik se izda tistemu, pri katerem se opravi preiskava ali ki se preišče oziroma njegovemu zastopniku.
Hišna preiskava in incidenčna najdba
- člen – incidenčna najdba (pogoji: zakonita navzočnost policije, nenamerna najdba, prima facie da gre za predmete KD).
Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo. To se takoj sporoči državnemu tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti predmeti se takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti (498. člen).
Hišna preiskava brez odredbe
- člen – brez odredbe
(1) Policisti smejo tudi brez odredbe sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se ne napravi zapisnik, temveč se imetniku stanovanja takoj izda potrdilo, v katerem se navede vzrok vstopa v stanovanje oziroma v druge prostore. Če je bila v tujih prostorih opravljena tudi preiskava, se je treba ravnati po tretjem in šestem odstavku 216. člena tega zakona (prisotnost 2 prič in opravljanje preiskave obzirno).
(3) Preiskava se sme opraviti tudi brez navzočnosti prič, če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti, nevarno pa bi bilo odlašati. Razlogi za preiskavo brez navzočnosti prič morajo biti navedeni v zapisniku.
(5) Kadar opravijo policisti preiskavo brez odredbe, morajo o tem takoj podati poročilo preiskovalnemu sodniku, če postopek še ne teče, pa pristojnemu državnemu tožilcu.
Nezakonita hišna preiskava
- člen – Če je bila preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena, ne sme sodišče opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze.
Hišna preiskava odvetniške pisarne
USRS je odločilo, da se preiskava pisarne v primeru, ko nekdo iz pisarne ni osumljen KD, sedaj vrši takole:
- ODV se seznani s preiskovalni dejanji, navzoč pa je tudi predstavnik OZS,
- če ODV ugovarja zasegu se spis zapečati in se tak preda drugemu sodniku (ne tistemu, ki opravlja preiskavo),
- sodnik nato zasliši ODV, predstavnika OZS in preiskovalca ter odloči s sklepom
a) če zavrne zaseg, se spis vrne,
b) če zaseg dopusti, ima ODV na voljo suspenzivno pritožbo v 3 dneh na Višje sodišče - spis ves ta čas ostane zapečaten.
Preiskovalna dejanja v PKP
PPU 1: tajno opazovanje brez extra metod, navidezni odkup/sprejemanje/dajanje, tajno policijsko delovanje brez extra metod: odreja DT
PPU 2: tajno opazovanje v tujem prostoru, zoper ne-osumljenca, z avdio-video snemanjem ter tajno namestitvijo tehničnih sredstev, pridobivanje podatkov o elektronski komunikaciji, veliki in mali prisluškovalni napad, tajno policijsko delovanje z napravami za avdio-video snemanje, historični podatki in tekoči podatki na bankah, hranilnicah, plačilnih institucijah ter družbah za izdajo elektronskega denarja, hišna, osebna preiskava, preiskava elektronskih naprav: odreja PS
PPU 3: ustavno sporno! Pridobivanje podatkov o lastniku komunikacijskega sredstva ter času komunikacije + podatke o imetniku računa, depozita, sefa, fotografiranje, bris ustne sluznice, odvzem prstnih odtisov: pridobiva policija sama
Posamezna preiskovalna dejanja:
- če je storilec neznan DT predlaga PS, da jih opravi še pred preiskavo, če se PS strinja jih opravi, če ne pa o tem odloča ZOS (165. ZKP)
- če je storilec znan in se DT samo odloča, ali bo zavrgel ovadbo ali začel pregon, predlaga PS naj jih opravi, če se PS ne strinja, ga obvesti o razlogih za to, DT pa lahko taka dejanja predlaga v zahtevi za preiskavo ali obtožnici (165. a ZKP)
- pred okrajnim sodiščem DT predlaga sodniku posamezniku, da jih opravi, če se sodnik ne strinja, ga samo obvesti o razlogih za to (431. ZKP)
Pobudo DT praviloma daje policija.
Izjema od prepovedi retroaktivnosti v KP
Izjema (milejši zakon)
28/II URS: Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši.
7. KZ-1: Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno upoštevati dve načeli, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca, potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja. Drugo načelo pa nalaga uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona). Iz tega izhaja, da je treba zakona primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega. Tako ni možna uporaba dveh zakonov oz. kombinacija določb prejšnjega in novega zakona.
Po stališču prakse pa je ob gornji presoji milejši tisti, ki je glede na posledice za storilca ugodnejši.
Kdaj se lahko oškodovanec pritoži iz vseh pritožbenih razlogov
Praviloma sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških, PPZ in objavi sodbe
–> če pa je DT od njega prevzel pregon, ko je imel oškodovanec že funkcijo subsidiarnega tožilca, se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (367/IV ZKP).
Kdaj odloča okrožno sodišče
Na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča v primeru KD za katere je predpisana kazen zapora nad 3 leta:
- o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali več let, in sicer v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki,
- o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen in o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, pa v senatih, ki jih sestavljajo en sodnik in dva sodnika porotnika;
- o vseh kaznivih dejanjih iz pristojnosti okrožnega sodišča pa lahko tudi pred okrožnim sodiščem sodi sodnik posameznik v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena tega zakona (če se obtoženec, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, dogovori za hitrejši postopek in končanje GO, in sicer, da mu namesto senata v predpisani sestavi sodi posameznik)
Ste odvetnik, k vam pride starejsa zenicka in pove, da ima nasilnega sina. Ravno je dobila pokojnino, pa je domov prisel njen nasilni sin, in ji jo hotel vzeti, ker se je upirala jo je pretepel tako, da jo je lazje telesno poskodoval in ji vzel denar. Za katero kaznivo dejanje gre, kaj boste storila kot odvetnica? Vzel ji je 2000 EUR, kaj pa če bi ji le vzel 2000 brez nasilja? Kaj pa če bi ji le vzel 100 EUR brez nasilja? Koliko časa ima mama za pregon?
Rop: Kdor vzame tujo premično da bi si jo prilastil tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje/telo.
Kvalificirana oblika: Če storita rop 2 osebi ki sta se združili za ropanje (da so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1B (objektivni kriterij združitve), in da jih je povezoval vnaprejšnji dogovor, da bodo izvršili (še) več ropov (subjektivni kriterij združitve)) ALI če je vrednost stvari velika in si je storilec hotel prilastiti tako vrednost
ALI če je rop storjen v hudodelski združbi
Pregon ropa je upoštevajoč tudi 224. KZ-1 VEDNO PO UD, tako da ne glede na družinsko razmerje in ne glede na vrednost odvzetih predmetov se dejanje vedno preganja po UD, vrednost pa je lahko kvalifikatorna okoliščina.
Tatvina: Kdor vzame tujo premično stvari, da bi si jo prilastil,
Če je vrednost majhna IN si je storilec hotel prilastiti tako vrednost – pregon se začne na predlog
Če je storilec vrnil oškodovancu stvar, še preden je izvedel, da je uveden KP, se mu sme kazen odpustiti.
Velika tatvina: gre za kvalificirano obliko tatvine glede na način izvršitve, in sicer se velika tatvina izvrši na sledeče načine:
- vlom/vdor/premagovanje večjih ovir in s tem pride v zaprto stavbo, sobo, blagajno ali druge zaprte prostore,
- sta se 2 združila, da bi kradla,
- na posebno predrzen način,
- je imel pri sebi orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo
- ob naravni nesreči,
- je izrabil nemoč ali nesrečo drugega,
- je stvar posebnega kulturnega pomena ali naravna vrednota,
- je stvar velike vrednosti in si je storilec hotel prilastiti tako stvar ali stvar take vrednosti.
Vrednosti: 99. KZ-1: majhna 500, večja 5000, velika 50.000
Rešitev: če je tatvina ali velika tatvina storjena proti stari mami (sorodnik), se pregon ne glede na vrednost stvari VEDNO začne na zasebno tožbo – 224. KZ-1, ne glede na vrednost prilaščene stvari.
Če pa gre za nekoga tretjega je pa v primeru, da si je hotel prilastiti do 500 na predlog (ki je več ali manj vedno podan zaradi podaje kazenske ovadbe, ta se šteje za predlog – 53. ZKP), ostalo pa je po UD, pri čemer je način izvršitve in vrednost stvari kvalifikatorna okoliščina.
224. KZ-1: bližnje razmerje se namreč upošteva le pri tatvini, veliki tatvini, zatajitvi, odvzemu motornega vozila, goljufiji, poškodovanju tuje stvari in izneverjenju – v teh primerih je treba zasebno.
Mama ima upoštevajoč 52. člen ZKP možnost vložiti zasebno tožbo v 3 mesecih, odkar je izvedela za kaznivo dejanje in storilca.
Kolektivna kd.
ali se lahko stori z enim samim ravnanjem
Zakonodajalec je v 1 KD združil več samostojnih istovrstnih KD. Da gre za kolektivno KD praviloma kažejo nedovršni glagoli, s katerimi se določa izvršitveno dejanje, s čimer pa ni izključena možnost enkratne storitve, ki jo je vseeno mogoče opredeliti kot kolektivno dejanje. Kolektivno dejanje tako pojmovno zajema niz dejavnosti oz. ponavljajočih se ravnanj, vendar pa gre v primerih teh dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za 1 KD.
Je starejša pravna konstrukcija, s katero je zakon združil v eno kaznivo dejanje več sicer samostojnih kaznivih dejanj, pri čemer je bil element, ki jih je združeval, subjektivne narave. Ta konstrukcija je nastala ob koncu 19. stoletja zaradi prepričanja, da je storilce kaznivih dejanj mogoče klasificirati med drugim tudi na tiste, ki izvršujejo kazniva dejanja obrtoma, poklicno ali iz navade. Če je torej storilec v določenem časovnem obdobju izvršil večje število istovrstnih kaznivih dejanj in je bila pri njem ugotovljena ena izmed navedenih subjektivnih značilnosti, so vzeli vsa za dejanja za eno samo dejanje, za katero pa je zakon seveda predpisoval dovolj širok kazenski okvir. KZ-1 uporablja nedovršne glagole, ko določa izvršitveno dejanje (» kdor proizvaja, predeluje, prodaja, ponuja na prodaj« - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami). V takšnih primerih uporaba nedovršnega glagola v zakonskem opisu kaznivega dejanja praviloma ne izključuje kaznivosti tudi enkratne storitve. Seveda je jasno, da gre v takšnih primerih serijske protipravne dejavnosti za eno, in ne za več kaznivih dejanj, četudi so bile posamezne storitve časovno in krajevno nepovezane.
Tipičen primer: nasilje v družini, neupravičena proizvodnje in promet s prepovedanimi drogami
KD nasilja v družini
191 – nasilje v družini:
Kdor v družinski skupnosti z drugim:
- grdo ravna,
- ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna,
- ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali
- mu omejuje svobodo gibanja,
- ga zalezuje,
- ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali
- ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.
Cilj tega KD je zaščita življenjske skupnosti oz. doma, kjer naj bi se človek počutil najbolj varnega. Spravljanje v podrejeni položaj je objektivni pogoj kaznivosti. Po praksi VSRS gre za neko trajnejše ravnanje storilca oz. nek ustaljen agresiven vzorec obnašanja v družini, ni pa izključeno, da bi tudi enkraten izjemen eksces lahko privedel do podrejenega položaja. Le ta se namreč kaže v tem, da so zaradi ravnanja storilca porušeni normalni odnosi v družini do take mere, da ostanejo družinski člani brez topline doma in brez občutka varnosti. Ta položaj je za oškodovance brezizhoden in ga niso sposobni odvrniti, saj sami postanejo objekt nasilja.
Odnos konsumpcije med 122 (LTP) in 191 praviloma ni podan, saj 191 ne pokriva kriminalne količine po 122 oz. do tega pride le izjemoma, če telesna poškodba predstavlja spodnjo mejo telesnih poškodb.
Nasilje vpričo otrok pod pogojem, da ravnanje storilca vpliva na psihofizičen razvoj otrok, pa vodi v realni stek s KD zanemarjanje otroka po 192 KZ-1.
Lahko pa pride do prekvalifikacije v KD po 135 – grožnja. Če je jasno izražena in resna, tako v objektivnem (gre za tako izražanje, za katerega se navzven dojema, da bo imela grožnja hude posledice) kot subjektivnem smislu (grožnja mora biti taka, da bistveno vpliva na oškodovanca pri njegovih nadaljnjih ravnanjih), ni pa pomembno, ali je bila resnična ali pa ne – bistveno je zgolj to, da se je oškodovanec z njo seznanil in da je pri njem vzbudila občutek ogroženosti. Tega se namreč nikoli ne presoja po namenu oz. mentalni rezervaciji storilca.
Oblike nadomestnega izvrševanja zapora
ZAPOR OB KONCU TEDNA (86/IV KZ-1 + 12. ZIKS-1)
HIŠNI ZAPOR (86/V + 12.a ZIKS-1)
DELO V SPLOŠNO KORIST (86/VIII / 87/IV KZ-1 + 13. ZIKS-1)
Vikend zapor
Kazen zapora do 3 let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.
Zapor ob koncu tedna se lahko dopusti obsojencu, ki je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora:
- zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij ali
- če ima v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.
O nadomestitvi kazni zapora z zaporom ob koncu tedna sodišče odloči na podlagi:
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, podanega med postopkom (o njem odloči s sodbo s katero izreče zapor – 86/XII),
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, vloženega v 15 dneh po PNM/vročitvi (o njem odloči s posebnim sklepom predsednik senata / sodnik – 86/XII + 129.a/II) –> 15 - dnevni rok v neskladju z ustavo (sodba USRS) glede hišnega zapora (ne vikend?). Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.
- Sodišče lahko dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora.
Če obsojenec zlorablja način prestajanja kazni zapora ob koncu tedna (npr. stori KD, disciplinski prestopek, krši svoje obveznosti po odločbi ZPKZ) ali ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija ali njegov delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem, lahko sodišče na predlog direktorja zavoda s sklepom odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu.
Že iz jezikovne razlage sedmega odstavka 12. člena ZIKS-1 „če obsojenec zlorablja način prestajanja kazni zapora ob koncu tedna“ izhaja, da zakon odločitev sodišča pogojuje z neko trajnejšo oziroma večkratno (vsaj dvakratno) obsojenčevo kršitvijo prestajanja kazni zapora ob koncu tedna.
Pri nadomestitvi izrečene zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna ne gre za vprašanje ponovitvene nevarnosti obsojenca, pač pa predvsem za vprašanje, ali so izkazane okoliščine, ki omogočajo oceno, da je obsojencu mogoče zaupati, da bi bil alternativen način izvršitve zaporne kazni smotrn in učinkovit.
*V kolikor obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora ni zaposlen, ne izpolnjuje formalnega kriterija za predlagan način izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.
Odločanje o načinu izvrševanja kazni zapora mora temeljiti na preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, kot tudi morebitnih novih okoliščin.
Hišni zapor
Sodišče lahko dopusti izvršitev kazni zapora do 9 mesecev s hišnim zaporom, če glede na nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ni potrebe po prestajanju kazni v zavodu ali če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti obsojenca kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.
O nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom sodišče odloči na podlagi:
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, podanega med postopkom (o njem odloči s sodbo s katero izreče zapor – 86/XII),
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, vloženega v 15 dneh po PNM/vročitvi (o njem odloči s posebnim sklepom – 86/XII + 129.a/II) –> 15 - dnevni rok v neskladju z ustavo (sodba USRS) glede hišnega zapora . Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.
Sodišče pošlje sodbo oziroma poseben sklep o načinu izvršitve hišnega zapora in sklep o spremembi načina njegovega izvrševanja obsojencu, ZPKZ kjer bi bil sicer ter PP.
Izvajanje hišnega zapora nadzoruje sodišče samo ali preko policije.
Policija sme vsak čas tudi brez zahteve sodišča preverjati izvajanje hišnega zapora, o morebitnih kršitvah hišnega zapora pa mora brez odlašanja obvestiti sodišče in zavod, pri katerem je bil opravljen postopek nastopa kazni hišnega zapora
Sodišče v pozivu na prestajanje hišnega zapora obsojencu odredi, da se na dan, ki ga določi za dan nastopa hišnega zapora, zglasi v zavodu, v katerega bi bil sicer po tem zakonu napoten na prestajanje kazni zapora, pri čemer se kot dolžina izrečene kazni upošteva dolžina hišnega zapora. Obsojenec se mora na dan, ki je določen za nastop hišnega zapora, med uradnimi urami zglasiti v zavodu, ki je naveden v pozivu na prestajanje kazni hišnega zapora. Ta dan se šteje za dan nastopa / začetek prestajanja hišnega zapora (20.a ZIKS).Če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni hišnega zapora, sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni, po prejemu obvestila zavoda o tem obvesti sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. Sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, po prejemu obvestila opravi ustrezne poizvedbe o razlogih, zaradi katerih obsojenec ni nastopil hišnega zapora in odloči, ali naj se kazen izvrši s hišnim zaporom ali v zavodu. Če sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ugotovi, da obsojenec hišnega zapora ni nastopil iz opravičenih razlogov, o tem obvesti sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni, da obsojenca ponovno pozove na prestajanje hišnega zapora. Če sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, ugotovi, da obsojenec hišnega zapora ni nastopil brez opravičenih razlogov in da zaradi tega niso več podani pogoji za izvršitev kazni s hišnim zaporom, odloči, da se kazen zapora izvrši v zavodu, če posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obsojenec pobegnil, pa hkrati odredi takojšnjo privedbo obsojenca v zavod in o tem obvesti zavod in sodišče, ki je obsojenca pozvalo na prestajanje kazni.
V času prestajanja kazni se obsojenec ne sme oddaljiti iz stavbe ali posameznega dela stavbe, kjer se izvršuje hišni zapor, razen če sodišče za določen čas to izjemoma dovoli, kadar je neizogibno potrebno, da si obsojenec zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine ali zdravstveno pomoč, ali za opravljanje dela. Sodišče v sodbi, s katero je določilo, da se kazen izvrši s hišnim zaporom, po določbah tega zakonika o pogojni obsodbi določi tudi varstveno nadzorstvo, lahko pa tudi eno ali več navodil. Sodišče lahko obsojencu omeji ali prepove stike z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne zdravijo ali oskrbujejo in podrobneje določi način izvrševanja hišnega zapora. V primeru oddaljitve brez dovoljenja/izven dovoljenja ali kršenja stikov pa sodišče lahko s sklepom odloči, da se preostanek izrečene kazni izvrši v ZPKZ.
Sodišče prve stopnje mora pri presoji utemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom v skladu s petim odstavkom 86. člena KZ-1 presoditi nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja ter osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca. Poleg navedenega mora sodišče upoštevati tudi težo storjenega kaznivega dejanja ter podan predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni obravnavati z vidika generalno in specialno preventivne funkcije kazni, ki se uresničuje z njeno izvršitvijo.
Delo v splošno korist
Kazen zapora do 2 let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ 2 let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se 1 dan zapora nadomesti z 2 urama dela.
Denarna kazen do tristo šestdeset dnevnih zneskov se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Obseg dela se določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela.
O nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist sodišče odloči na podlagi:
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, podanega med postopkom (o njem odloči s sodbo s katero izreče zapor – 86/XII),
- predloga OBD, zagovornika ali osebe iz 367/II ZKP, vloženega v 15 dneh po PNM/vročitvi (o njem odloči s posebnim sklepom – 86/XII + 129.a/II) –> neustavnost roka glede hišnega zapora
Organ, pristojen za izvrševanje, določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obsojenca in ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih, poklicnih in izobraževalnih obveznosti.
Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila.
Sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti:
- vedenje obsojenca v času odločanja,
- nevarnost ponovitve dejanja na prostosti,
- možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter
- osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni.
Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje probacijska enota. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obsojenec, organizacija, pri kateri bo delo opravljal in pristojni center, se šteje kot poziv za nastop kazni.
Probacijska enota izvršuje varstveno nadzorstvo ob pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom ali pogojnem odpustu z varstvenim nadzorstvom ter ob izvrševanju kazni v obliki dela v splošno korist oziroma hišnega zapora kot nadomestne kazni zapora ali denarne kazni.
Izvrševanje dela v splošno korist ni ovira za to, da si obsojenec poišče zaposlitev. V skladu s 13. členom Pravilnika o izvrševanju probacijskih nalog mora namreč svetovalec pri izbiri izvajalca dela v splošno korist med drugim upoštevati tudi morebitno zaposlenost obsojenca
Kadar sodišče kot način izvršitve kazni zapora, denarne kazni ali namesto plačila globe in stroškov postopka ali nadomestnega zapora, ali državni tožilec pri odloženem kazenskem pregonu ali v postopku poravnavanja osebi naloži opravo dela v splošno korist, pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, sklep ali sporazum posreduje probacijski enoti z vsemi razpoložljivimi podatki, ki so pomembni za njeno izvajanje.
Izvrševanje dela v splošno korist za osebo pripravi, vodi in nadzoruje probacijska enota.
Samoupravne lokalne skupnosti so dolžne zagotavljati delo v splošno korist v okviru nalog iz svojih pristojnosti in zagotavljati izvajalce sankcij za njegovo izvrševanje. Seznam del in izvajalce sankcij najmanj enkrat letno posredujejo upravi in probacijski enoti. Probacijske enote lahko tudi same dopolnjujejo seznam izvajalcev sankcij, ki zagotavljajo delo v splošno korist.
Izvajalec sankcij, kjer oseba opravlja delo v splošno korist, je lahko vsaka pravna oseba v Republiki Sloveniji, ki opravlja humanitarne ali komunalne dejavnosti, dejavnosti s področja varstva narave ali druge dejavnosti v javnem interesu, če teh dejavnosti ne izvaja izključno zaradi pridobivanja dobička. Dogovor o opravljanju dela v splošno korist sklenejo oseba, izvajalec sankcije in probacijska enota.
Oseba, ki jo je sodišče ali državni tožilec napotil na izvršitev dela v splošno korist, lahko iz opravičljivih razlogov v treh dneh od pravnomočnosti sodbe, sklepa ali od prejema sporazuma predlaga sodišču ali državnemu tožilcu odložitev izvrševanja dela v splošno korist.
Odložitev izvrševanja dela v splošno korist se lahko odobri osebi, če so podani posebej opravičljivi razlogi, zlasti:
- če ni zmožna opravljati dela v splošno korist zaradi hude bolezni ali bolnišničnega zdravljenja,
- če ji je potrebna odložitev, da dokonča program zdravljenja odvisnosti, v katerega je vključena in bi njegova prekinitev ogrozila uspešno dokončanje programa.
- člen ZIKS-1 (vikend zapor)
- člen
(1) Pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, se obsojencu izvršitev kazni zapora lahko dopusti tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljnjem besedilu: zapor ob koncu tedna), če je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in ki je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora:
- zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij ali
- če ima v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.
(2) Sodišče lahko dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna pod pogoji iz prejšnjega odstavka tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora.
(3) Direktor zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora ob koncu tedna, najpozneje v osmih dneh po nastopu kazni obsojenca v zavodu oziroma po pravnomočnosti odločitve sodišča o dopustitvi prestajanja kazni ob koncu tedna, po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem oziroma izvajalcem izobraževanja, izda odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna. Do izdaje te odločbe obsojenec prestaja kazen zapora v zavodu.
(4) Z odločbo iz prejšnjega odstavka se določijo:
- dan in čas odhoda ter vrnitve obsojenca v zavod;
- način izpolnjevanja obveznosti praviloma dveh prenočitev na teden v zavodu;
- način preverjanja rednega izpolnjevanja delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca;
- obveznosti, ki jih je delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja po predhodnem pisnem dogovoru z direktorjem zavoda sprejel glede vsebine, rokov in načina obveščanja zavoda o izpolnjevanju oziroma opuščanju delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, morebitnih zlorabah načina prestajanja kazni zapora ob koncu tedna, hujših kršitvah delovnih oziroma učnih ali študijskih obveznosti in drugih okoliščinah, ki lahko vplivajo na način izvrševanja kazni zapora;
- način in roki izvajanja neposrednega nadzora zavoda nad izpolnjevanjem delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, če tega ni mogoče zagotoviti drugače;
- druge obveznosti obsojenca, njegovega delodajalca oziroma izvajalca izobraževanja, s katerimi se zagotavlja izvrševanje zapora ob koncu tedna in preprečujejo njegove zlorabe.
(5) Pritožba zoper odločbo iz tretjega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve.
(6) Direktor zavoda lahko po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem oziroma izvajalcem izobraževanja spremeni pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna, če se spremenijo okoliščine, na podlagi katerih so bili pogoji določeni.
(7) Direktor zavoda lahko sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu v naslednjih primerih:
- če obsojenec ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija iz prvega odstavka tega člena;
- če obsojenčev delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem;
- če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka;
- če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi iz četrtega odstavka tega člena.
(8) Sodišče o predlogu direktorja zavoda iz prejšnjega odstavka odloči s sklepom v osmih dneh od prejema predloga.
(9) Če obsojenec zlorabi zapor ob koncu tedna na način naveden v tretji in četrti alineji sedmega odstavka tega člena, lahko direktor zavoda začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna do odločitve sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, o predlogu direktorja zavoda iz sedmega odstavka tega člena.
(10) Začasno zadržanje izvrševanja zapora ob koncu tedna iz prejšnjega odstavka se odredi ustno, pisna odločba pa mora biti obsojencu vročena najpozneje v 24 urah od ure odreditve začasnega zadržanja. Zoper odločbo ima obsojenec pravico do sodnega varstva v treh dneh od dneva, ko mu je bila odločba vročena. Zahteva za sodno varstvo ne zadrži izvršitve odločbe. Sodišče o zahtevi odloči hkrati z odločitvijo o predlogu direktorja zavoda iz sedmega odstavka tega člena, vendar najpozneje v treh delovnih dneh od prejema zahteve za sodno varstvo, sicer odločba iz devetega odstavka tega člena preneha po samem zakonu.
(11) O pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu direktorja, višje sodišče odloči v osmih dneh od prejema pritožbe.
Pogojna obsodba
Pogojna obsodba je sankcija opominjevalne narave, ki se izreče namesto kazni. Sodišče pogojno izreče, nato pa v njej določi kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi ne bo storil novega KD.
Sodišče v pogojni lahko določi, da bo kazen, ki jo je določilo, izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne bo vrnil premoženjske koristi/povrnil škode/izpolnil drugih v KZ predvidenih obveznosti (npr. bo kršil varnostni ukrep). Gre za t. i. posebni pogoj.
Pogoji za izrek pogojne:
- sme se izreči, če je sodišče določilo kazen zapora do 2 let ali denarno kazen OZIROMA v primeru priznanja krivde, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je predlagan izrek pogojne obsodbe ali plea bargain – če mu je določilo kazen zapora do 5 let;
- ne sme se izreči, če je za KD predpisana zaporna najmanj 3 let OZIROMA v primeru priznanja – če je predpisana zaporna najmanj 5 let;
- preizkusna doba je od 1-5 let OZIROMA v primeru priznanja od 1-10 let;
- izreče se jo, če je mogoče pričakovati pozitivno prognozo (torej da ne bo ponavljal KD), upoštevajoč:
a) osebnost storilca,
b) prejšnje življenje,
c) obnašanje po KD,
d) stopnjo krivde,
e) druge okoliščine dejanja, - VU SE izvršijo,
- stranske kazni se lahko izvršijo.
Kdaj se v pogojni sploh lahko določi posebni pogoj?
- po UD – če se določi varnostni ukrep, kršitev katerega lahko pomeni preklic pogojne,
- po UD – če se določi odvzem PPK, pa je storilec ne povrne,
- po PREDLOGU – samo takrat, ko oškodovanec uveljavlja PPZ in mu le-tega vsaj delno dosodiš. V nasprotnem primeru, torej ko PPZ ni ali pa ni prisojen, posebnega pogoja ne smeš določiti. V kolikor pa je posebni pogoj določen, mora biti določen:
- v mejah preizkusne dobe,
- znotraj tega v takih časovnih okvirih, da obstaja realna možnost, da ga bo storilec lahko izpolnil,
- določen tako, da obstaja realna možnost, da ga bo storilec lahko izpolnil (ne prekomerno).
PAZI:
- če je OBD svojo obveznost (npr. vračila PPK/plačila PPZ) že izpolnil, mu posebnega pogoja ne smeš določiti,
- vedno je treba določiti rok izpolnitve posebnega pogoja, saj sicer preklic ni mogoč,
- če dosodiš PPZ lahko priznaš glavnico + obresti, če oškodovanec to zahteva,
- če pa izrečeš plačilo PPZ oškodovanca kot posebni pogoj, pa lahko prisodiš le glavnico, to pa zaradi načela zakonitosti, ker KZ-1 določa LE povrnitev škode, kamor pa obresti ne sodijo – oškodovanec kljub temu ne bo prikrajšan, saj je potrebno poleg posebnega pogoja odločiti še o njegovem PPZ, pri čemer v tem delu lahko dosodiš obresti.
Preklic pogojne zaradi novega KD
Obligatoren preklic: če stori v preizkusni dobi 1 ali več KD, za katera se mu izreče najmanj 2 leti zapora.
Fakultativen preklic: če stori v preizkusni dobi 1 ali več KD, za katera sodišče določi kazen zapora manj kot 2 leti ali denarno kazen.
Fakultativni preklic: sodišče mora presoditi, ali bo preklicalo pogojno, ko pretehta:
- sorodnost storjenih KD,
- pomen storjenih KD,
- nagibe storilca.
Če PREKLIČE pogojno, izreče po 53. KZ-1 enotno kazen za prej storjeno in novo KD, pri tem pa upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne že določena.
Če NE PREKLIČE pogojne, sme za novo KD izreči
a) pogojno ali b) kazen.
a) pogojna
Izreče jo tako, da določi po 53. KZ-1 za prej storjeno in novo KD enotno kazen, nato pa določi novo preizkusno dobo, ki se šteje od pravnomočnosti nove sodbe dalje.
Tukaj obstaja prepoved, da na zgornji način NE SMEŠ postopati, če je treba storilcu za KD v prejšnji pogojni in za novo KD izreči kazen več kot 2 let zapora.
b) kazen
Če si mu izrekel zaporno, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo po prejšnji pogojni.
Postopek preklica pogojne obsodbe pomeni odločanje, ki ne prestavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje (pravnomočne) sodbe v zakonsko določenih mejah.
Preklic pogojne zaradi prej storjenega KD?
Sodišče jo prekliče, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil KD preden je bil pogojno obsojen in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno, če bi se za to KD vedelo. Z drugimi besedami: sodišče izreče pogojno, nato pa ugotovi, da je obsojenec storil KD preden mu je izreklo pogojno.
Tukaj se sodišče lahko odloči, da pogojne ne bo preklicalo, lahko pa jo prekliče.
Če jo PREKLIČE, izreče po 53. KZ-1 enotno kazen za prej storjeno in novo KD, pri tem pa upošteva, da je kazen iz preklicane pogojne že določena.
Če NE PREKLIČE pogojne, sme za novo KD izreči
a) pogojno ali b) kazen.
a) pogojna
Izreče jo tako, da določi po 53. KZ-1 za prej storjeno in novo KD enotno kazen, nato pa določi novo preizkusno dobo, ki se šteje od pravnomočnosti nove sodbe dalje.
Tukaj obstaja prepoved, da na zgornji način NE SMEŠ postopati, če je treba storilcu za KD v prejšnji pogojni in za novo KD izreči kazen več kot 2 let zapora.
b) kazen
Če si mu izrekel zaporno, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo po prejšnji pogojni.
Preklic pogojne zaradi neizpolnitve posebnega pogoja? Kakšen je postopek preklica? Kakšne so možne odločitve sodišča?
Če je v pogojni obsodbi določeno, da bo kazen izrečena, če obsojenec ne vrne premoženjske koristi, ne povrne škode ali ne izpolni kakšne druge obveznosti, obsojenec pa v določenem roku tega ne stori, izvede sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, postopek za preklic pogojne obsodbe na predlog upravičenega tožilca ali oškodovanca, lahko pa tudi po uradni dolžnosti. V postopku preklica pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom se smiselno uporabljajo določbe tega člena.
Izvenobravnavni sodnik zasliši obsojenca, če je dosegljiv, in opravi potrebne poizvedbe, da ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev.
Nato izvenobravnavni sodnik po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti tožilca, obsojenca in oškodovanca. Če stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve.
Tako mora po tretjem odstavku 506. členu ZKP opraviti sejo na katero vabi stranke in oškodovanca, nato pa po opravljeni seji glede na določbo četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku izda sodbo s katero odloči o preklicu pogojne obsodbe.
Sodišče prve stopnje je v bistvu s takim postopanjem, ko je po zadnjem naroku še zbiralo dokaze v zvezi z odločitvijo, ali naj se pogojna obsodba zaradi neizpolnitve posebnega pogoja prekliče izvajalo fazo poizvedb po drugem odstavku 506. člena ZKP. Zbiralo je torej dokaze pomembne za odločitev o preklicu pogojne obsodbe zaradi česar bi moralo potem, ko je bilo zbrano vse dokazno gradivo, razpisati sejo po določbi tretjega odstavka 506. člena ZKP, česar pa ni storilo in na podlagi te seje zadevo zaključiti in o njej odločiti.
Če izvenobravnavni sodnik ugotovi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo:
1. izda sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali
2. določi nov rok za izpolnitev obveznosti ali
3. v pogojni obsodbi določeno obveznost nadomesti z drugo ustrezno, zakonsko določeno obveznostjo, ali
4. odpravi ta pogoj.
Če pa spozna, da ni podlage za nobeno od teh odločb, postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi s sklepom.
Ko sodišče odloča o preklicu pogojne obsodbe obsojencu, mora ugotoviti, ali je bil vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja na njegovi strani, torej, da je razpolagal s sredstvi, da bi izpolnil posebni pogoj pa ga kljub temu ni izpolnil, ali pa, da je bil ta vzrok objektivne narave in zunaj sfere krivde obsojenca.
Če je bilo s pogojno naložen posebni pogoj in ga obsojenec ni izpolnil v za to predvidenem roku, kot mu je bil določen v pogojni / pogoja ni spoštoval –> sodišče lahko v mejah preizkusne dobe podaljša rok ali prekliče pogojno obsodbo in izreče kazen, ki je bila določena v PO.
Postopek:
Začne se na predlog upravičenega tožilca ali oškodovanca ALI pa po UD (po UD tedaj, ko obsojenec ne vrne premoženjske koristi). O uvedbi se ne izda nobena odločba.
ZOS zasliši obsojenca (če ga lahko) in opravi druge poizvedbe/dokaze, ki so pomembni za odločitev.
Če se obsojenca zasliši, to ni formalno zaslišanje po 227. ZKP, temveč se mu samo omogoči, da se izjavi o predlogu za preklic in navede dejstva ter dokaze, ki so mu v korist. Pri tem se določbe o obvezni obrambi ne uporabljajo! Če se obsojenca ni zaslišalo/obvestilo o seji in se mu je pogojno preklicalo, je to pa stališču prakse ABK.
Predsednik ZOS razpiše sejo senata in o tem obvesti upravičenega tožilca, oškodovanca in obsojenca. Če te osebe, čeprav so bile v redu obveščene, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve.
O preklicu odloča ZOS, v skrajšanem postopku pa sodnik posameznik. Sodišče sme:
- v mejah preizkusne podaljšati rok za izpolnitev;
- preklicati pogojno in izreči kazen.
Če pa obsojenec iz upravičenih razlogov (ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti pravočasno ni zmogel izpolniti, NE pa zato, ker ima še najprej nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic) ne more izpolniti naložene obveznosti, mu lahko sodišče:
- nadomesti obveznost z drugo obveznostjo, določeno v zakonu (lažjo) ALI pa
- odpusti njeno izpolnitev.
Roki za preklic pogojne
Pravilo: preklicati se sme v preizkusni dobi.
Izjemi:
- če stori KD v preizkusni in ima to KD za posledico preklic, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne, se sme pogojna preklicati najpozneje v 1 letu po poteku preizkusne,
- če obsojenec ne izpolni posebnega pogoja sme sodišče preklicati v 1 letu po poteku preizkusne.
Napeljevanje
Udeležba: OBJEKTIVNI kriterij (monističen koncept, udeleženci nimajo oblasti nad ravnanjem zato mora ravnanje storilca doseči vsaj fazo poskusa – izjema zgolj pri poskusu napeljevanja, kjer je t. i. principalnost udeležbe) & SUBJEKTVNI kriterij (udeleženci morajo imeti zavest o udeležbi, ravnati morajo naklepno, storilec pa mora ravnati vsaj protipravno, torej njegova krivda ni pomembna).
Napeljevanje:
37: Kdor drugega naklepoma napelje, da stori KD, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam.
Gre za prigovarjanje, prošenje in prepričevanje, ki ima za posledico ALI storilčevo odločitev ALI utrditev njegovega prepričanja o upravičenosti njegovega ravnanja. Seveda morata naklepa storilca in napeljevalca vsebinsko sovpadati, drugače, torej v primeru, ko storilec stori nekaj drugega, ne gre za napeljevanje (izjema: razen če gre za poskus napeljevanja). Napeljevanje se mora nanašati na konkretno in jasno določen krog ljudi – javni pozivi ne zadoščajo, so pa to lahko samostojna KD, npr. pozivanje ali ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve.
*Zgolj teoretično je glede na gramatikalno razlago mogoče tudi napeljevanje k malomarnemu KD v smislu, da se storilec ne zaveda razsežnosti svojega dejanja.
Če ostane dejanje, h kateremu je bil storilec napeljan, pri poskusu, se napeljevalec kaznuje kakor za poskus.
37/II: Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja (SAMOSTOJNOST/PRINCIPALNOST UDELEŽBE).
Kdaj odgovarja napeljevalec, četudi kd ni bilo niti poskušeno?
Če je zagrožena kazen zapora nad 3 leta.
Pomoč pri KD
38/I: Kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.
38/II: Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.
*Mogoča je tudi opustitvena pomoč, npr. pomagač ima garantno dolžnost (npr. varnostnik pusti odprta vrata).
- Če A napoti X-a k B, in mu šele B da nasvet, A NI pomagač, ker se nasvet ne nanaša neposredno na izvršitev KD.
- Če pomagač obljube ne izpolni to NI prostovoljni odstop, ker je kazniva že sama vnaprejšnja obljuba. Pomoč pri pomoči je pomoč, pomoč pri napeljevanju je pomoč. Neuspela pomoč/poskus pomoči pa NI kaznivo.
39: Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalka oziroma napeljevalec (v nadaljnjem besedilu: napeljevalec) in pomagačka oziroma pomagač (v nadaljnjem besedilu: pomagač) kaznujeta kakor za poskus.
Kaj pa v primeru, da nekdo stori kd in mi čez 3 dni prinese stvar da jo skrijem, je to pomoč?
Pomoč je samo, če nekdo vnaprej obljubi, da bo prikril predmete KD. To torej ni pomoč. Vendar pa gre v tem primeru za samostojno KD, in sicer ali KD prikrivanja (217. KZ-1) ali KD pomoči storilcu po storitvi KD (282. KZ-1).
A gre k B ju in ga prosi, če bi mu skril neke stvari, ki jih namerava dobiti z vlomom. B najprej ne želi, nato pa si premisli in mu obljubi, da bo to storil. Ko mu A prinese stvari, jih B vseeno noče skriti - lahko kaj očitamo Bju.
Da, tu pa mu lahko očitamo pomoč. Kazniva je namreč že vnaprejšnja obljuba, ne glede na to, ali potem to obljubo izpolni ali ne.
Pripor - pogoji v rednem in skrajšanem postopku
Pogoji redni postopek:
- utemeljen sum storitve KD (priporni temelj) IN vsaj 1 priporni razlog:
a) begosumnost: se skriva/ni mogoče ugotoviti identitete/obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi pobegnil;
b) koluzijska nevarnost: obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo uničil sledi KD/oviral potek KP z vplivanjem na priče, udeležence, prikrivalce;
c) iteracijska (ponovitvena) nevarnost: če 1 objektivna in 1 subjektivna kumulativno:
1) objektivna: teža, način storitve ali okoliščine KD,
2) subjektivna: osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali druge posebne okoliščine (to so kršitve milejših osebnih omejevalnih ukrepov),
kažeta na to, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bo ponovil KD/dokončal poskušenega/izvršil zagroženega.
Pogoji skrajšani postopek:
- utemeljen sum storitve KD (priporni temelj) IN vsaj 1 priporni razlog:
a) begosumnost – enako kot zgoraj,
b) koluzija in iteracija – enako kot zgoraj VENDAR z dodatnim pogojem, in sicer je pripor iz teh 2 razlogov mogoče odrediti samo za KD, za katera se sme izreči zapor 3 let + za KD zoper javni red in mir / spolno nedotakljivost / ima elemente nasilja, za katera se sme izreči zapor 2 let
*za ostala KD pa NE.
Dodatni pogoji v obeh postopkih:
- sodišče ga NE sme izreči, če lahko isti cilj doseže z milejšim ukrepom,
- v gornjem kontekstu pa je ob upoštevanju načela sorazmernosti pripor mogoče izreči samo, če je to neogibno potrebno za potek KP ali varnost ljudi,
- zaradi ugotavljanja identitete traja SAMO do ugotovitve le te,
- zaradi koluzije traja SAMO do zagotovitve dokazov.
Postopek odreditve pripora
POSTOPEK (redni in skrajšani):
Pripor odredi preiskovalni sodnik pristojnega sodišča na predlog državnega tožilca s pisnim sklepom.
Predlagatelj: DT
Pripor se lahko predlaga v preiskavi oz. pred preiskovalnim sodnikom, ob vložitvi obtožnega akta in ob izdaji sodbe.
V RS je uveljavljen sistem predhodne kontradiktornosti. Tako mora PS tistega, ki mu je bila odvzeta prostost in mu je bil pripeljan, takoj poučiti po 4. ZKP in mu tudi pomagati pri iskanju zagovornika (obvezna obramba).
PS mora tako osebo praviloma brez odlašanja zaslišati, kar pa se lahko odloži s sodnim pridržanjem take osebe za največ 48 ur. Zoper sklep o sodnem pridržanju je dovoljena nesuspenzivna pritožba na ZOS, ki odloči v 48 urah.
Oseba mora imeti ob zaslišanju zagovornika – tega si mora izbrati sama, če pa si ga ne izbere v 24 urah od pouka o tej pravici, zagovornika postavi osebi sodišče po UD.
Nato PS v navzočnosti osebe, njenega zagovornika in DT opravi zaslišanje take osebe, pri čemer mora DT takoj po zaslišanju izjaviti, ali bo zahteval uvedbo KP ter predlagal pripor.
Ko ima PS enkrat predlog za pripor o njem odloči s pisnim in obrazloženim sklepom. Pri tem ga veže prepoved, da tega sklepa ne sme opreti na izpovedbo osebe, o priporu katere se odloča, če je pred tem ni poučil po 4. ZKP ali pa ta pouk ni zapisan v zapisnik.
Če se PS strinja s predlogom za pripor izda sklep o priporu. Tukaj je nato potrebno ločevati 3 situacije:
1) ko je osumljencu prostost vzeta na podlagi sklepa o priporu (odločbe sodišča) – se mu mora sklep o priporu takoj vročiti, in sicer ob prijetju ali pa ob privedbi k PS;
2) če pa je bila osumljencu prostost odvzeta brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, ki tečejo:
- če policija ne odredi pridržanja – od trenutka odvzema prostosti,
- če policija odredi pridržanje – od trenutka privedbe k PS (max 48h) .
Če se PS ne strinja s predlogom, zahteva, naj o njem odloči ZOS, za ta čas pa lahko odredi katerega od drugih osebnih omejevalnih ukrepov. Tudi pri odločanju ZOS veljajo zgornja pravila o tem, kdaj je treba vročiti sklep o priporu.
INSTANČNI POSTOPEK OB ODREDITVI:
1) Če odredi PS – imaš pritožbo v 24 urah od vročitve sklepa na ZOS, ki mora odločiti v 48 urah. Zoper odločitev ZOS je mogoča pritožba, ki ne zadrži izvršitve.
+ ZVZ na VSRS v roku 8 dni.
2) Če se PS ne strinja – pripor odredi ZOS, ki mora o predlogu PS prav tako odločiti v 48 urah. Zoper sklep ZOS je predvidena pritožba (izjema od 399/II ZKP), kar pomeni, da o pritožbi odloča višje sodišče, ki mora ponovno odločiti v 48 urah.
+ ZVZ na VSRS v roku 8 dni.
Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, razen v primeru, ko je pripor odredilo vrhovno sodišče (četrti odstavek 394. člena in drugi odstavek 398. člena).
Odprava pripora
ODPRAVA PRIPORA:
- če DT v 48 urah od ure, ko je bil obveščen o priporu, ne vloži pisne zahteve za uvedbo KP,
- v soglasju z DT,
- zaradi poteka roka,
- če DT odstopi od pregona,
- če DT ne predlaga podaljšanja,
- -> če se PS in DT ne strinjata, PS zahteva, naj o tem odloči ZOS.
Pripor v preiskavi
ROKI PRIPORA V PREISKAVI:
- po sklepu PS - 1 mesec od odvzema prostosti,
- po predlogu DT se sme podaljšati še za 2 meseca, o čemer odloči ZOS,
- po predlogu DT se sme podaljšati še za 3 mesece, o čemer odloča VSRS, vendar samo za KD, za katero je predpisana kazen zapora 5 ali več let,
Pripor v preiskavi odredi PS.
- skrajšani postopek: pripor sme trajati le toliko, da se opravijo posamezna preiskovalna dejanja, vendar največ 15 dni.
Če do izteka teh rokov ni vložena obtožnica, se pripor odpravi in se obdolženca izpusti.
INSTANČNI POSTOPEK OB PODALJŠANJU V FAZI PREISKAVE:
Zoper odločitev ZOS imaš na voljo pritožbo v 3 dneh na višje, odločitev slednjega pa je dokončna.
Zoper odločitev VSRS: zoper sklepe VSRS pritožbe ni (399/IV), vendar pa ZKP dovoljuje ZVZ v roku 8 dni po prejemu sklepa VSRS.
*zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora se sme vložiti ZVZ le v primeru podaljšanja s sklepom senata vrhovnega sodišča in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice.
Pripor po vložitvi obtožnega akta
PRIPOR PO VLOŽITVI OBTOŽBE:
Tako o odreditvi kot podaljšanju kot odpravi odloča ZOS do izreka sodbe sodišča I. stopnje.
Za odreditev potrebuje predlog DT, za podaljšanje in odpravo pa ne, saj mora vsake 2 meseca od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor.
Vendar če ob vložitvi obtožbe v njej ni predlagano, naj se pripor podaljša, predsednik senata izda sklep O ODPRAVI PRIPORA.
Če ZOS pripor odredi: imaš v roku 24 ur na voljo pritožbo na višjega, ki mora odločiti v 48 urah. Odločitev slednjega je dokončna, vendar imaš, ker gre za odreditev pripora, na voljo ZVZ na VSRS v roku 8 dni.
Če ZOS pripor podaljša: imaš v roku 3 dni na voljo pritožbo na višjega, ki mora odločiti v 48 urah. Odločitev slednjega je dokončna, vendar imaš SAMO ob prvem podaljšanju po vloženi obtožbi, na voljo ZVZ na VSRS v roku 8 dni. Zoper nadaljnja podaljšanja pa imaš samo pritožbo na višje s. v roku 3 dni.
Po vložitvi obtožnice sme pripor trajati največ 2 leti. Če v tem času ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in obtoženec izpusti.
Izjema v skrajšanem: namesto ZOS upravičenost pripora preverja sodnik posameznik, in sicer vsak mesec.
Pripor ob izreku sodbe in po razglasitvi
Pripor se ODPRAVI, če:
- DT ne predlaga podaljšanja,
- se obtožba zavrže,
- se obtožba zavrne,
- se ga oprosti,
- se mu kazen odpusti,
- se ga obsodi na denarno/sodni opomin/pogojna,
- je zaradi vštevanja pripora izrečeno kazen že prestal.
Pripor se PODALJŠA/ODREDI:
- če je obsojen na zaporno,
- DT da predlog in
- SAMO iz razloga begosumnosti ali pa ponovitvene nevarnosti.
PRIPOR PO RAZGLASITVI SODBE:
Od razglasitve do PNM/nastopa kazni o priporu odloča ZOS. Pripor odredi na predlog, podaljša ali odpravi pa ga po UD pa tudi na predlog (za podaljšanje ima sicer pooblastilo, da ga podaljša samo po UD). O tem odloča s sklepom, zoper katerega je mogoča pritožba na višje v roku 3 dni. (15?)
Kadar je obtožencu izrečena kazen zapora in je v priporu, se ga sme na njegovo željo oddati v ZPKZ še pred PNM.
Pripor v pritožbenem postopku
PRIPOR II. STOPNJE:
Če razveljavi in vrne v novo sojenje, samo preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor. O tem (so podani/odpravi) odloči s sklepom, zoper katerega je na voljo pritožba na VSRS v roku 3 dni (15?) (25/VII ZKP).
Če spremeni sodbo preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor. O tem (so podani/odpravi) odloči s sklepom, zoper katerega je na voljo pritožba na VSRS v roku 3 dni (25/VII ZKP). V kolikor pa so zaradi spremembe izpolnjeni pogoji za odreditev pripora in je podan predlog za njegovo odreditev, II. stopnja o tem predlogu odloči.
*Ker gre za odreditev pripora je v primeru, da je pripor odrejen na voljo pritožba v 24 urah na VSRS. Zoper odločitev VSRS pa je na voljo tudi ZVZ, saj gre za odreditev pripora in je ZVZ zato dopusten (samo spremeni se sestava senata na ZVZ iz 3 na 5 sodnikov).
Pripor v postopku z ZVZ
PRIPOR III. STOPNJE:
Enako kot pripor II. stopnje z izjemami:
- če razveljavi: NI PRITOŽBE in ZVZ,
- če spremeni: je pa USRS odločilo, da v kolikor so zaradi spremembe sodbe izpolnjeni pogoji za odreditev pripora in je podan predlog za njegovo odreditev, III. stopnja o tem predlogu odloči, je mogoča pritožba zoper sklep VSRS (399/4 ZKP)
Gre za kd, za katero je zagrozena kazen do 2 leti zapora. DT predlaga odreditev pripora iz ponovitvene nevarnosti. Kaj bo storilo sodisce?
Gre za situacijo, ko o priporu odloča okrajno sodišče (25. ZKP – do 3 let ali denarna je stvarno pristojno okrajno).
V taki situaciji je torej potrebno uporabiti 432. ZKP:
Pripor se sme na obrazložen predlog tožilca izjemoma odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti:
- če se skriva, če se ne da ugotoviti njegova istovetnost ali če so podane druge okoliščine, ki očitno kažejo na nevarnost, da bo sicer pobegnil ali
- če jer podan razlog iz. 2. ali 3. točke 1. odstavka 201. ZKP pa samo:
a) če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali
b) za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let,
To pomeni, da je potrebno uporabiti drugo alinejo, zato je rešitev: če ne gre za KD zoper situacije pod a), pripora ne sme odrediti.
Predobravnavni narok
Po pravnomočnosti obtožnice predsednik senata razpiše predobravnavni narok, na katerem se obtoženec izjavi o krivdi ter o nadaljnjem poteku kazenskega postopka.
Na narok se povabijo stranke in zagovornik. O naroku se sestavi zapisnik, ki ga podpišejo navzoče osebe.
V vabilu na narok iz prvega odstavka se obdolženec pouči:
- da se bo na naroku lahko izjavil o tem, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne priznava;
- da je udeležba na predobravnavnem naroku, razen v primeru, da je vložil ugovor zoper obtožnico, obvezna, in da se bo lahko zoper obtoženca, če se brez opravičenega razloga naroka ne bo udeležil, odredila privedba ali pripor;
- da bo obtoženec na naroku, če NE prizna krivde, lahko predlagal izločitev predsednika senata, izločitev dokazov, dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi ter podal druge procesne predloge in se izjavil o načinu poteka glavne obravnave;
- da bo imel obtoženec v nadaljnjem poteku kazenskega postopka pravico dajati dokazne in druge predloge ter zahtevati izločitev predsednika senata in izločitev dokazov le pod pogojem, da navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku;
- da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije;
- da ima pravico vzeti si zagovornika, ki je lahko navzoč na naroku.
Če na predobravnavni narok ne pride obtoženec, ki je zoper obtožnico vložil ugovor, se narok ne opravi in se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava, da se odpoveduje možnosti dogovora o načinu poteka glavne obravnave, ki bo razpisana na podlagi pravnomočne obtožnice, in da posledice iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka veljajo tudi zanj. Če je soobtožencev več, se predobravnavni narok lahko izvede z vsakim obtožencem posebej.
Navzočnost: narok se sme opraviti le v navzočnosti obeh strank in zagovornika, kadar je obvezna obramba z zagovornikom.
Če državni tožilec ne pride na narok, se le-ta preloži in o tem obvesti Vrhovno državno tožilstvo.
Če na narok ne pride obtoženec ali zagovornik, se narok preloži.
Za zagotovitev navzočnosti na naroku, kadar je obvezen, sme predsednik senata zoper obtoženca odrediti privedbo ali pripor pod enakimi pogoji kot veljajo za glavno obravnavo; če na narok ne pride zagovornik, ga lahko predsednik senata kaznuje z denarno kaznijo, določeno v 78. ZKP.
Na naroku predsednik senata ugotovi, ali je obtoženec razumel vsebino obtožbe in ga pouči po določbah 3. do 5. točke vabila, nato pa ga pozove, da se izjavi, ali krivdo po obtožbi priznava ali ne priznava. Če predsednik senata ugotovi, da obtoženec pouka iz prejšnjega odstavka ni razumel, se mu postavi zagovornika po uradni dolžnosti do konca predobravnavnega naroka in narok preloži. Izjave o priznanju krivde ne more namesto obtoženca podati njegov zagovornik.
ČE PRIZNA:
Predsednik senata presodi:
- ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja;
- ali je bilo priznanje dano prostovoljno;
- ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.
Po presoji pogojev iz prvega odstavka predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Zoper ta sklep, ki se zapiše v zapisnik, ni pritožbe.
Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati. Izjavo, da krivde ne priznava, pa obtoženec v nadaljevanju postopka lahko spremeni in krivdo prizna. Ob priznanju krivde se obtoženec lahko izjavi, ali pripozna PPZ oškodovanca.
Po sprejetem priznanju krivde predsednik senata pozove stranki, da predlagata:
- kateri dokazi naj se izvedejo na naroku za izrek kazenske sankcije,
- se izjavita o sestavi sodišča pri opravi tega naroka (če se ne, se ga opravi v taki sestavi kot za odločanje na GO) ter
- hkrati določi datum tega naroka, pri čemer se stranki in zagovornika opozori, da se narok lahko opravi v nenavzočnosti.
Na predlog strank in če predsednik senata oceni, da so izpolnjeni vsi pogoji, se lahko narok za izrek kazenske sankcije opravi takoj po sprejetem priznanju krivde.
Če je obtoženec obtožen za več kaznivih dejanj in prizna krivdo samo za nekatera, se o obtožbi odloči z eno odločbo, po opravljeni glavni obravnavi. Če pa je to smotrno, se za KD, ki jih ni priznal, postopek izloči.
Oškodovancu, ki ni vabljen kot priča in še ni bil obveščen, da sme podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, se sporoči, da ima pravico biti navzoč na naroku ter uveljavljati pravice, ki jih ima po določbah tega zakona na glavni obravnavi. Sodišče sme oškodovanca še pred predobravnavnim narokom obvestiti, da sme podati tak predlog.
Narok je javen. Javnost se lahko izključi le ob pogojih in po postopku, ki veljajo za izključitev javnosti glavne obravnave.
Narok se izvede s smiselno uporabo določb tega zakona o glavni obravnavi, s tem, da predsednik senata prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvajajo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. Obtožencu je treba omogočiti, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije.
Državni tožilec lahko v končni besedi v korist obtoženca spremeni predlog za izrek kazenske sankcije, in če ga poda, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec.
Struktura sodbe je ista razen glede obrazložitve izreka o krivdi, ki se omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
ČE NE PRIZNA:
Lahko navede, katera dejstva v obtožbi priznava. Če se obtoženec o krivdi noče izjaviti, ali če sodišče njegovega priznanja ni sprejelo, se šteje, da krivde ne priznava.
Po izjavi obtoženca o obtožbi ga predsednik senata pozove, da predlaga dokaze, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, poda druge procesne predloge in predlaga izločitev nedovoljenih dokazov.
O predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči s posebnim sklepom predsednik senata po opravljenem predobravnavnem naroku. Če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze. Zoper sklep je dopustna pritožba, o kateri odloči sodišče druge stopnje.
Če stranke ne predlagajo izločitve dokazov, predsednik senata pa ugotovi, da so v spisih dokazi, ki se morajo izločiti, jih izloči po UD.
Obtoženca, ki krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku ne priznava, predsednik senata pouči o možnostih dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu, in sicer sme predsednik senata odločiti:
- da se takoj določi dan, ura in kraj glavne obravnave in se šteje, da so bile stranke in zagovornik na glavno obravnavo pravilno vabljene;
- da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča;
- da se bo v primeru, če obtoženec brez opravičenega razloga ne bo prišel na glavno obravnavo, le-ta lahko opravila v njegovi nenavzočnosti, razen če senat oceni, da je njegova navzočnost nujna;
- da se določene priče ali izvedenca ne bo vabilo na
*Pravici do zbornega sojenja v senatu kot procesnemu jamstvu se namesto obtoženca, ki ni navzoč na (predobravnavnem) naroku, ne more pravno veljavno (učinkovito) odpovedati njegov zagovornik.glavno obravnavo, temveč se bo zapisnik o njunem zaslišanju oziroma pisni izvid in mnenje prebral.
Če kasneje predloži razbremenilne dokaze – tudi če je prekludiran, bi se po njenih besedah to moralo upoštevati
Nadaljevano kd
- KZ-1: Kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov (gre za enoten psihičen odnos storilca do kaznive kontinuirane dejavnosti) istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, stori nadaljevano kaznivo dejanje.
Za nadaljevano kaznivo dejanje se ne uporabijo določbe o steku temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje.
Storilcu, ki si z dejavnostjo po prvem odstavku tega člena skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo, zaradi katere je za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, se po drugem odstavku tega člena izreče ta hujša kazen, če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo.
Ključno je, da gre za serijo premoženjskih (katerakoli, ki vplivajo na povečanje premoženja za storilca ali oškodovanja premoženja oškodovanca), ki se z življenjskega stališča pokažejo kot celota.
*Če gre za KD zoper pravni promet, ta konstrukt ni mogoč, saj ne gre za premoženjsko KD. Enako ta konstrukt ni mogoč, če gre za osebno KD, npr. rop.
Je pa to konstrukcijo VEDNO potrebno uporabiti, če so za to izpolnjeni pogoji, in sicer ne glede na to, ali je OBD v škodo ali v korist, ker gre za uporabo materialnega prava.
Kraj izvršitve: vsi kraji delovanja/poskusa;
čas izvršitve: ko je izvršeno/poskušeno zadnje; zastaranje: teče za vsako KD posebej.
kaj se zgodi, če je naknadno vložena obtožnica za kaznivo dejanje, storjeno v časovnem razmahu nadaljevanega kaznivega dejanja, za katerega je že bil pravnomočno obsojen, ampak se prej za to dejanje ni vedelo,
Gre za poseben institut, in sicer posebno obliko navideznega realnega steka. Tako gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju samo za eno kaznivo dejanje, s katerim so zajeta vsa dejanja, izvršena v določenem časovnem obdobju, tudi tista, za katera se ob sojenju ni vedelo, pa bi bila zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, če bi se zanje vedelo.
Pravnomočna sodba za nadaljevano kaznivo dejanje torej obsega tudi vsa druga kazniva dejanja, ki še niso bila odkrita, pa bi morala biti zajeta v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja. Taka obsodba zato zaradi pravila ne bis in idem (31. člen Ustave RS; 10. člen ZKP) prepoveduje sojenje za novo odkrita oziroma še ne obsojena kazniva dejanja, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, za katerega je bilo storilcu že sojeno.
Iz tega razloga pa mora sodišče presoditi, ali so posamezna dejanja, za katera se mu sodi, že zajeta v konstruktu nadaljevanega KD, za katerega je bil že obsojen. Tako mora sodišče presoditi, ali so med temi ravnanji podani elementi objektivne in subjektivne narave, od katerih imajo nekateri pomen stalnih (konstantnih), drugi pa spremenljivih (variabilnih) kriterijev:
- v skupino stalnih kriterijev, ki morajo biti podani KUMULATIVNO, sodijo: istost oziroma istovrstnost dejanj, časovna povezanost teh dejanj in kot subjektivni element enoten psihični odnos storilca do kontinuirane kriminalne dejavnosti,
- v skupino variabilnih, od katerih mora biti izpolnjen VSAJ EDEN, pa sodijo npr. enotnost prostora, izrabljanje enake priložnosti, identičnost oškodovanca.
KD detomora - elementi kd? Kdo je lahko storilec in kaj to pomeni? Kaj je to neposredno po porodu in kdo ugotavlja poporodno depresijo? Katere kazenske sankcije so možne in ali je mogoča omilitev? Koliko se lahko kazen omili?
- KZ-1: mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po njem, dokler je še pod njegovim vplivom, se kaznuje z zaporom do 3 let.
Gre za privilegirano obliko uboja. Storilka je lahko le mati svojega otroka (delicta propria), pa še to ne vedno temveč samo med ali neposredno po porodu, ko je še pod njegovim vplivom.
Samo naklep. Če je iz malomarnosti – povzročitev smrti iz malomarnosti (prekvalifikacija).
Določen je tudi čas izvršitve:
- NA STRANI MATERE: ko je mati pod vplivom poroda ali ko rojeva. Znanost namreč predpostavlja, da so tedaj pri materi posebne subjektivne in objektivne okoliščine, ki vplivajo na njeno ravnanje – t. i. porodna/ poporodna motnja. Le to ugotavlja izvedenec, ki se mora tudi opredeliti, kdaj je do te motnje prišlo – saj je zakonski znakKD »dokler je še pod vplivom poroda«.
Vendar pa je mati lahko storilka tega KD tudi tedaj, ko se za usmrtitev otroka odloči že pred porodom.
- NA STRANI OTROKA: od začetka poroda dalje se otroku lahko vzame življenje, pred tem pa bi lahko šlo za nedovoljen poseg v nosečnost. Začetek poroda je trenutek, ko se otrok začne izločevati iz telesa – od začetka popadkov.
Če ji npr. pomaga oče/mati/sestra itd. – to KD je prava delicta propria, kar pomeni sledeče: - če so sostorilci, potem nimajo te lastnosti (mati) in odgovarjajo za uboj/umor,
- če so udeleženci, pa odgovarjajo za to KD (npr. pomočnik pri detomoru).
Če mati pod vplivom poroda drugega napelje na umor otroka – je napeljevalka k detomoru.
Če pa mati pred porodom in brez njegovega vpliva drugega napelje na umor otroka – pa je napeljevalka k umoru.
*Duševno stanje matere je zakonski znak KD, zato ga NI mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino.
Predpisan je zapor do 3 let:
- lahko se izreče zaporna kazen, pogojna obsodba
- omilitev – KZ ne predpisuje, da se kazen sme omiliti, lahko pa bi se jo, če bi sodišče ugotovilo posebne olajševalne okoliščine. V tem primeru bi bile meje omilitve:
a) brez priznanja: je brez posebnega minimuma, torej sme sodišče namesto zapora izreči denarno kazen,
b) s priznanjem: enako.
Posebnosti sojenja v postopkih zoper mladoletnike?
- ne sme biti sojen v nenavzočnosti,
- obvezna obramba: zagovornika mora imeti od začetka pripravljalnega postopka, če teče proti njemu KP za KD, za katero je predpisana kazen zapora nad 3 leta / če sodnik spozna, da mu je potreben,
- nihče ne more biti oproščen pričevanja o okoliščinah, ki so potrebne za presojo mladoletnikove duševne razvitosti ter osebnosti,
- CSD se ima pravico seznaniti s potekom postopka, med postopkom dajati predloge, o zahtevi za uvedbo postopka pa mora CSD obvestiti tožilec,
- pri OKŽ je vsaj en sodnik za mladoletnike, so pa tudi senati (sodniki porotniki so osebe, ki imajo izkušnje z mladoletniki),
- načelo oficialnosti: za vsako KD se KP uvede samo na zahtevo DT,
- tožilec lahko odloči, da ne bo zahteval uvedbe KP za KD do 3 let ali denarna, če oceni, da postopek ne bi bil smotrn glede na življenje mladoletnika,
- lahko se izvede pripravljalni postopek (kot preiskava),
- če je mladoletnik priprt, mora biti priprt ločeno od polnoletnih,
- ko se sodi mladoletniku se javnost vselej izključi,
- izrečejo se kazni ali pa vzgojni ukrepi, in sicer:
a) mlajši mladoletnik 14-16 le vzgojni ukrepi,
b) starejši mladoletnik 16-18 pa vzgojni ukrepi + denarna/mladoletniški zapor/prepoved vožnje motornega/izgon tujca iz države. - vzgojni ukrepi so: ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo CSD, oddaja v vzgojni/prevzgojni/zavod za usposabljanje.
Dokazni standardi in za katera procesna dejanja so potrebni
So posledica domneve nedolžnosti iz 27. URS in 3/I ZKP. Dokazni standardi so sledeči:
- sum:
a) storitve KD (40. ZNPPol za postopek ugotavljanja identitete TER za 259. ZKP za pregled in raztelešenje trupla TER za 263. ZKP zaradi zastrupitve),
b) sum na orožje ali dokazne predmete (218. ZKP za opravo osebne preiskave brez prič in odredbe), - razlogi za sum:
a) generalna klavzula 148. ZKP,
b) točka osredotočenosti 148/IV ZKP,
c) 149. ZKP: fotografiranje/odvzem prstnih/bris sluznice, če je to potrebno za izsleditev storilca ter odkritje in zavarovanje sledov KD,
d) 149. b – podatki v omrežju (to je ok, ker 37. URS reče, da se lahko zasebnost omeji za potrebe uvedbe postopka)
e) podatki stanja na monetarnih institucijah po 156/V ZKP,
f) 304. ZKP – da je na GO kdo po krivem izpovedal – se ne sme soditi takoj ampak se pošlje DT, - utemeljeno sklepanje
a) navidezni odkup, sprejemanje oziroma dajanje daril ali navidezno jemanje oziroma dajanje podkupnine (155. ZKP),
b) historični in tekoči podatki o denarnih transakcijah po 156/I,III ZKP, - utemeljeni razlogi za sum:
a) tajno opazovanje po 149. a ZKP,
b) mali prisluškovalni (prisluškovanje komunikaciji) po 150. ZKP,
c) veliki prisluškovalni (prisluškovanje v prostoru) po 151. ZKP,
d) tajno delovanje po 155. a ZKP,
e) aretacija in policijsko pridržanje po 157/I,II ZKP,
f) hišna in osebna preiskava (214. ZKP) ter preiskava elektronskih naprav (219. a ZKP), - utemeljen sum: je visoka stopnja artikulirane (obrazložene), konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje – to pomeni, da mora biti utemeljen sum v obtožbi jasno izražen in obrazložen (artikulabilnost), nanašati se mora na določeno osebo (konkretnost) in ne sme temeljiti na splošnih oz. verjetnostnih kriterijih (specifičnost):
a) začasni odvzem VD po 137. ZKP
b) preiskava po 167. ZKP,
c) pripor, hišni pripor, prepoved približevanja, javljanje na PP, varščina
d) za sklenitev sporazuma o priznanju krivde še pred pričetkom KP - večja verjetnost, da je oseba storila KD, kot da ga ni
- prepričanje: sodišče sme nekoga obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi – to pa pomeni, da o tem, da je ravno OBD storil KD, povprečno razumen posameznik ne bi dvomil.
Varščina-kaj je to in v katerih primerih se določi
Sklep o varščini izda med preiskavo preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice pa senat. Je institut v zavarovanje. Obljubiti mora, da ne bo pobegnil, se skrival, odšel neznano kam / da ne bo ponavljal, dokončal, storil zagroženega
Begosumnost: če bi ga bilo treba pripreti ali če je že v priporu samo zaradi tega, ker se je bati, da bo pobegnil
Ponovitvena: tudi, če bi ga bilo treba pripreti ali je že v priporu, razen če gre za specifična KD, za katera je predpisana kazen 5+ zapora
Varščina se vselej glasi na denarni znesek, ki se določi glede na:
- težo kaznivega dejanja,
- osebne in družinske razmere obdolženca ter
- gmotne razmere tistega, ki jo daje.
Varščina se lahko da:
- v gotovini,
- v vrednostnih papirjih,
- v dragocenostih ali v drugih premičnih stvareh večje vrednosti,
- v hipoteki ali pa
- v poroštvu.
Če obdolženec pobegne ali ponovi, se s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina, pripade proračunu, obdolženca pa se pripre.
Kljub dani varščini se obdolženec lahko pripre, če:
- v redu povabljen ne pride in svojega izostanka ne opraviči,
- če se pripravlja na beg ali
- če se pokaže potem, ko je bil puščen v prostosti, zoper njega kakšen drug zakonski razlog za pripor.
V ravnokar navedenih primerih pa varščina preneha in se stvari vrnejo, hipoteka pa izbriše. Varščina preneha tudi, če se KP PNM konča s sklepom o ustavitvi, zavrženjem obtožbe ali s (katerokoli) sodbo. Izjema velja zgolj za sodbo s katero je izrečena kazen zapora – tukaj varščina preneha šele, ko obsojenec nastopi kazen.
KZ-1 povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti
Je malomarnostno KD in ne prenese naklepa. Je delicta propria, ker ga lahko stori le udeleženec v prometu, in sicer tam, kjer se cestni promet izvaja, to pa je le na javnih cestah, ne pa npr. na dvorišču, v gozdu ipd.
Storilec krši predpise naklepno/malomarno, v odnosu do posledice (posledica je PROMETNA NESREČA) je zavestno/nezavestno malomaren,
- do HTP pa storilec ni v krivdnem odnosu, ker je to objektivni pogoj kaznivosti.
Če pa gre za kvalificirano obliko s hujšo posledico (smrt 1 ali več iz drugega odstavka), pa je treba storilcu dokazati malomarnost v zvezi s smrtjo, kot hujšo posledico (odgovornost za hujšo posledico). Smrt ni objektivni pogoj kaznivosti, ampak mora imeti storilec do te posledice krivdno obliko malomarnosti (če ima naklep gre za KD uboja / umora)
HTP mora utrpeti druga oseba kot pa storilec (samopoškodba namreč NI KD).
Je blanketna norma, saj se navezuje na druge predpise. Če kršitve predpisov ni, potem KD ni, kršitev pa mora biti v izreku sodbe izrecno navedena. Če gre za več kršitev se dajo v izrek le tiste, ki so pripeljale do prepovedane posledice.
Naštejte nekaj k.d. iz poglavja k.d. zoper premoženje
Tatvina, Rop, Roparska tatvina, Zatajitev, poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja, odvzem motornega vozila, goljufija, izsiljevanje, prikrivanje, poškodovanje tuje stvari
Rop in roparska tatvina - razlika
Rop: 206 KZ-1: Kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.
*Kvalificirane oblike: združitev z namenom ropanja, velika vrednost stvari, hudodelska združba.
Je sestavljeno KD, in sicer iz tatvine in prisiljenja (sila/grožnja), pri čemer je prisiljenje sredstvo za storitev tatvine. Prisiljenje je usmerjeno zoper posestnika stvari, ni pa relevantno, ali mu storilec sam odvzame stvar ali pa mu jo zaradi prisiljenja izroči posestnik.
Če storilec ropa pri tem izvrši:
- LTP: je ta konzumirana v ropu,
- HTP/PHTP/SMRT(iz malomarnosti): se uporabijo pravila o steku,
- če pa nekomu naklepno odvzame življenje da lahko izvrši tatvino: je to KD umora po 116/4.
Roparska tatvina: 207 KZ-1: Kdor je zaloten pri tatvini pa zato, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.
*Kvalificirana: velika vrednost
Tudi to KD je sestavljeno KD, enako kot rop iz tatvine in prisiljenja. Vendar pa je v tem bistvena razlika – prisiljenje je usmerjeno na obdržanje ukradene stvari. Prisiljenje je tudi usmerjeno proti vsakemu, ki preprečuje ali bi lahko preprečil obdržanje ukradene stvari, torej ne samo proti njenemu posestniku. Za obstoj tega KD ni pomembno, ali je storilcu uspelo, da je stvar obdržal. KD tatvine mora pri tem dejanju že dokončano, če pa je prisiljenje uporabljeno med izvrševanjem tatvine, gre za rop.
Če storilec ropa pri tem izvrši:
- LTP: je ta konzumirana v roparski tatvini,
- HTP/PHTP/SMRT(iz malomarnosti): se uporabijo pravila o steku,
- če pa nekomu naklepno odvzame življenje da lahko izvrši tatvino: je to KD umora po 116/4.
Razlike so torej: pri roparski je KD tatvine že dokončano in storilec s prisiljenjem le zadržuje odvzeto stvar, pri ropu pa storilec uporabi prisiljenje za sam odvzem stvari, torej za samo izvršitev tatvine. KD tatvine mora biti končano pred uporabno sile ali grožnje, sicer gre za rop. Če je sila ali grožnja uporabljena med izvrševanjem tatvine, gre za KD ropa.
Glede pregona in zasebne: nista predlagalna delikta, preganjata se po UD, 224. tudi ne predvideva, da bi ju bilo mogoče preganjati z zasebno tožbo.
Če je nekdo oropan in pri tem lahko telesno poskodovan, ali tozilec lahko preganja za obe kd?
Ne. LTP: je ta že vsebovana v KD ropa - odnos INKLUZIJE – gre za idealni navidezni stek
Za kaksno razmerje med ropom in LTP gre v zgornjem primeru?
Navidezni idealni stek – odnos konsumpcije (komentar), nekateri sicer pravijo metoda inkluzije.
Kaj ce bi storilec za rop uporabil noz in poskodoval zrtev tako, da bi jo rahlo porezal po roki (lahka telesna)?
V tem primeru gre za kvalificirano obliko LTP, povzročeno z nevarnim orodjem in bi preganjali za 2 KD - KD ropa in LTP.
Čas storitve k.d.
- KZ-1: Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica.
* Zastaranje kazenskega pregona prične teči od storitve kaznivega dejanja, to pomeni, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je bil izpolnjen (je nastopil) objektivni pogoj kaznivosti.
- Gre za t. i. delavnostno teorijo.
Glede česa je čas KD pomemben?
Glede ugotavljanja prištevnosti, krivde, starosti storilca, zastaranja in uporabe KZ-1.
*KD stanja – kdaj je do KD prišlo, torej kdaj je nastala prepovedana posledica.
*Trajajoča KD:
- formalno dokončanje – ko se protipravno stanje vzpostavi – se upošteva za vprašanje prištevnosti in krivde.
- materialno dokončanje: ko protipravno stanje preneha – se upošteva pri zastaranju, starosti storilca in vprašanju, kateri zakon se uporabi,
Med formalnim in materialnim je mogoč silobran, sostorilstvo in udeležba, prostovoljni odstop pa NE več.
Kaj je to delovnostna in ubikvitetna teorija?
- člen –> delovnostna teorija: ČAS storitve KD
Kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. - KZ-1. –> ubikvitetna teorija: KRAJ storitve KD.
In sicer je KD storjeno na kraju:
- na katerem je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi
- na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica, kakor tudi
- na kraju, na katerem naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica (poskus).
A stoji na slovenski strani meje, strelja na hrvaško stran in ubije neko osebo. Kje je kd storjeno? Zakaj? Kaj pa če ga pri nas ne bi preganjali, bi ga lahko po ZKP izročili Hrvaški? Zakaj ne?
Kraj storitve: kjer je delal (SLO) IN kjer je nastala posledica (CRO). Teritorialno načelo - velja slovenska jurisdikcija. Gre za upravičenje in dolžnost stvarno pristojnega sodišča, da odloči o konkretni kazenski zadevi glede na krajevno območje oziroma teritorij, za katerega je z zakonom pristojno določeno sodišče.
Kazenski zakonik velja za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na ozemlju RS. Teritorialno načelo je po svoji moči primarno, to pomeni, da velja kazenski zakonik za dejanja, izvršena v Sloveniji, tudi če je bil storilec za to dejanje v tujini že obsojen ali če v tujini kazenski postopek teče in celo, če je storilec že prestal kazen, ki mu je bila v tujini izrečena za tisto kaznivo dejanje. Primarnost tega načela je torej v tem, da izključuje pravilo »ne bis in idem«. Vendar pa KZ določa fakultativno in ne obligatorno primarnost tega načela, ker v 14/1 členu določa, da se storilec preganja v Sloveniji samo z dovoljenjem ministra za pravosodje, če se je za isto kaznivo dejanje postopek v tuji državi že začel ali končal. Okoliščina, da je v tujini začet ali končan kazenski postopek za isto kaznivo dejanje, samo po sebi ni ovira za to, da se v Sloveniji vodi in dokonča kazenski postopek, marveč je samo razlog za poprejšnjo oceno smotrnosti postopka tudi pri nas. Trdoto teritorialnega načela omiljuje določba 15. člena, po kateri se kazen, ki jo je storilec prestal v tujini po sodbi tujega sodišča všteva v kazen, ki jo izreče domače sodišče.
KD uboja / umora se preganja po UD.
a) Če ga ne bi preganjali
ZSKZDČEU: obligatoren razlog zavrnitve predaje je: PNM ustavljen KP ali pa PNM zavrnjena obtožba.
Fakultativen razlog zavrnitve pa je PNM zavrnjena zahteva za preiskavo, ker ni utemeljenega suma storitve KD.
b) Če bi ga preganjali
ZSKZDČEU: obligatoren razlog za zavrnitev predaje je, kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog – zaradi podobnosti pravnega reda RS in RH pa gre najbrž za isto KD.
Fakultativen razlog zavrnitve pa je: da bi se kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, očitno lažje izvedel v Republiki Sloveniji.
Kdaj začne teči zastaranje pregona ali obstaja kakšna izjema glede tega
91 + 90/III KZ-1: Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Zastaranje se pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči (zanj mora biti seveda PNM obsojen, saj drugače zaradi 27. URS velja, da KD ni bilo).
Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. To pomeni:
- začeti: obstaja procesna imuniteta, in sicer za čas imunitete, npr. poslanec
- nadaljevati: obstaja ovira, ki povzroča prekinitev KP, npr. duševna bolezen,
- nedosegljiv: beži, se skriva.
Izjemi:
a) Če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, je v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe.
b) Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca,
c) Kazenski pregon ne zastara za kazniva dejanja, za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora, za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika (KD zoper človečnost) in tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.
Če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo:
1) petdeset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
2) trideset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let;
3) dvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
4) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;
5) šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.
Ne glede na prvi odstavek tega člena pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti oškodovanca.
Zastaranje izvršitve kazni?
Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna;
če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu.
Zastaranje ne teče v času, ko:
- se po zakonu kazen ne sme izvršiti (to so primeri, ko se kazen ali VU v času izvrševanje druge kazni ne izvršujeta, in sicer prepoved vožnje motornega, prepoved opravljanja poklica, prepoved približevanja in odvzem vozniškega se ne vršijo med zaporom, oz. se čas zapora ne všteva v čas te kazni/ukrepa),
- se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ni odzval ali
- ko nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali se kako drugače izmika izvršitvi kazni ali je kako drugače nedosegljiv državnim organom, ali
- ko je začetek izvrševanja kazni odložen v skladu z ZIKS
(24. ZIKS-1: če se bolnišnično zdravi, smrt ali huda bolezen v družini, neodložljiva poljska ali sezonska dela, da konča šolo ali izpit, da poskrbi za varstvo svojih otrok, da dokonča zdravljenje odvisnosti).
Zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči z dnem nastopa kazni. Če obsojenec pobegne s prestajanja kazni, izvršitev preostanka kazni ne zastara.
Zastaranje izvršitve kazni ne zastara za kazniva dejanja:
- za katera se sme po tem zakoniku izreči kazen dosmrtnega zapora,
- za kazniva dejanja iz 100. do 105. člena tega zakonika (KD zoper človečnost) in tudi ne
- za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ni mogoče.
Izvršitev kazni dosmrtnega zapora ne zastara.
Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo:
1) petdeset let od obsodbe na trideset let zapora, razen če ni nezastarljivo kaznivo dejanje;
2) trideset let od obsodbe na zapor nad deset let;
3) dvajset let od obsodbe na zapor nad pet let;
4) deset let od obsodbe na zapor nad eno leto;
5) šest let od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.
Zastaranje izvršitve stranskih kazni in varnostnih ukrepov
Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.
Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila kot stranske kazni zastara, ko zastara glavna kazen.
Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti prepovedi približevanja ali komuniciranja z žrtvijo, in, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko preteče šest let od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.
Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko poteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.
Iz katerih razlogov je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti
Vloži jo VDT, OBD ali ZAG, po OBD smrti pa osebe 367/II ZKP samo v korist OBD.
Vloži se jo lahko le
- zaradi kršitve kazenskega zakona,
- ABK + RBK,
ne sme pa se je vložiti zaradi DS (420/I ZKP).
+ VDT jo lahko vloži zaradi vsake kršitve zakona (420/III), to pa pomeni, da tudi zaradi nebistvenih kršitev (OBD ta možnost ni dana, saj to niso take kršitve, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, je pa vložitev iz takega razloga koristno napotilo za nadaljnje postopke).
Razžalitev, obrekovanje, opravljanje, žaljiva obdolžitev? Tudi primerjave med njimi?
Pregon teh 4 KD se začne na zasebno tožbo, če pa so storjena proti državnemu/občinskemu organu ali uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem službe, pa na predlog.
Pri obsodbi za ta KD, ki so bila izvršena s sredstvi javnega obveščanja, sme sodišče na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na stroške obsojenca objavi na isti način, kot je bilo KD storjeno.
RAZŽALITEV: žaljiva vrednostna ocena, iz katere je razvidno podcenjevanje drugega oz. nespoštovanje njegovega dostojanstva,
Kdor koga razžali.
- stori ga lahko vsak,
- le naklep, namen ni pomemben razen v primeru namena zaničevanja,
- poskus je pojmovno izključen,
- razžalitev mora biti objektivno žaljiva, ni pa potrebno, da bi bil oškodovanec dejansko razžaljen,
- je lahko verbalna (beseda), znakovna (srednji prst) ali pa realna (klofutanje, brcanje, obmetavanje z odpadki, močenje z vodo)
S sredstvi javnega obveščanja je kvalificirana oblika.
Če je razžaljeni razžalitev vrnil, sme sodišče ali oba kaznovati ali obema kazen odpustiti.
Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem, umetniškem delu, resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične in druge družbene dejavnosti ter obrambi kakšne pravice/koristi, ČE iz načina izražanja in okoliščin izhaja, da tega ni storil z namenom zaničevanja. PAZI – to je temelj za izključitev kaznivosti, termin »ne kaznuje se« pa vodi v oprostilno sodbo.
OBREKOVANJE: Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša neresnično.
- stori ga lahko vsak,
- LE direktni naklep, saj MORA VEDETI, da trdi/raznaša neresnične stvari,
- tisto kar se trdi/raznaša mora biti objektivno tako, da bi zaradi tega ljudje oškodovanca zaničevali, ga prezirali, se mu posmehovali (ni treba, da do take posledice pride, saj zakon zapisuje »lahko«,)
- tukaj gre specifično za to, da se o osebi navajajo neresnice in se s tem ne izreka subjektivno oceno o drugem (kar bi sicer predstavljalo razžalitev),
- z neresnicami se MORA seznaniti javnost, ne le oškodovanec.
Če neresničnost objektivno ni podana ali se storilec neresničnosti ne zaveda, je to KD žaljive obdolžitve.
S sredstvi javnega obveščanja ali če nastanejo hude posledice (da se mora preseliti, zapustiti delo, da se razdre družina) za oškodovanca sta kvalificirani obliki.
ŽALJIVA OBDOLŽITEV: Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu.
- stori ga lahko vsak,
- le naklep,
- trdi/raznaša resnična ali neresnična dejstva (pri čemer se neresničnosti, če je ta objektivno podana, ne zaveda – če bi se je zavedal, je to obrekovanje),
Dokaz resnice – dokazno breme je na obdolžencu: Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil/raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev ali očitanje KD z namenom zaničevanja.
Prva izjema dokaza resnice: Če se za koga trdi/raznaša, da je storil KD, ki se preganja po UD, se sme resničnost dokazovati samo s PNM sodbo, z drugimi dokazi pa le, če sojenje ni dovoljeno.
Druga izjema dokaza resnice: Če pa je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil KD, ki se preganja po UD, storjena v znanstvenem, književnem, umetniškem delu, resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične in druge družbene dejavnosti ter obrambi kakšne pravice/koristi, se storilec ne kaznuje, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil/raznašal.
S sredstvi javnega obveščanja ali če nastanejo hude posledice (da se mora preseliti, zapustiti delo, da se razdre družina) za oškodovanca sta kvalificirani obliki.
OPRAVLJANJE: Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja, kar lahko škoduje dobremu imenu.
- stori ga lahko vsak,
- le naklep,
- je posebna oblika, saj se nanaša zgolj na informacije o osebnem ali družinskem življenju (način življenja, navade, odnosi, npr. pohlepnost, alkoholizem, varanje, razvade),
- ni treba, da nastanejo posledice, saj zakon zapisuje »lahko«, vendar pa morajo biti informacije take, da objektivno lahko škodujejo.
Dokaz resnice: resničnosti/neresničnosti tistega, kar se trdi/raznaša NI mogoče dokazovati.
Izjema dokaza resnice: Kdor trdi/raznaša pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, politične in druge družbene dejavnosti ter obrambi kakšne pravice/koristi se NE kaznuje, če dokaže resničnost svoje trditve ALI če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega/raznesenega.
S sredstvi javnega obveščanja ali če nastanejo hude posledice (da se mora preseliti, zapustiti delo, da se razdre družina) za oškodovanca sta kvalificirani obliki.
OČITANJE KD Z NAMENOM ZANIČEVANJA: Kdor z namenom zaničevanja komu očita ali komu pove, da je oškodovanec storil KD ali da je bil obsojen zaradi KD.
Stori ga lahko vsak VENDAR le z direktnim naklepom (dolus coloratus), saj se zahteva namen zaničevanja.
Iti mora za resnično KD/obsodbo, sicer je to lahko obrekovanje (če ve, da to ni res) oziroma žaljiva obdolžitev.
Zaničevalen očitek KD, ki ga sicer ni bilo, pa lahko v navzočnosti drugih predstavlja razžalitev.
S sredstvi javnega obveščanja je kvalificirana oblika.
Denarna kazen - zamuda s plačilom
Če je storilec v zamudi s plačilom posameznega obroka denarne kazni, lahko po določbi petega odstavka 47. člena KZ-1 sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo le-te v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.
Sklep o izločitvi dokazov in pritožba
Posebna pritožba zoper sklep, ki se nanaša na predlog za izločitev dokazov in ki je bil izdan med tekom glavne obravnave, ni dovoljena. Prav tako ni dovoljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o izločitvi izvedenca, saj je bil sklep, s katerim je sodišče zahtevo za izločitev zavrnilo, izdan po vložitvi obtožbe.
Posamezna preiskovalna dejanja - nestirnjanje s predlogom
Če se sodnik ne strinja s predlogom tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, temveč tožilca samo pisno obvesti o tem. To pa pomeni, da se tožilec zoper nestrinjanje sodnika za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne more pritožiti (saj ni odločbe), niti ne more zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata.
Sodne počitnice in kazenski postopek
Kazenski postopek, v katerem je (zoper katerega koli obtoženca) odrejeno začasno zavarovanje, se po 2. točki 2. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih šteje za nujno zadevo, kar pomeni, da procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami (3. odstavek 83. člena ZS).
Odvzem predmetov po ZKP
Odločba o odvzemu predmetov, če ni obsodilne sodbe
Odvzem predmetov po 498. členu ZKP kljub sklicevanju na določbe KZ nima lastnosti varnostnega ukrepa oziroma kazenske sankcije, temveč gre za poseben ukrep oziroma preventivni ukrep sui generis.
Če je izrečen v sodbi odvzem predmetov, odloči sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, ali naj se predmeti prodajo po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, ali naj se izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu ali pa naj se uničijo. Denar, ki se dobi s prodajo predmetov, gre v proračun.
Prejšnji odstavek se smiselno uporabi tudi tedaj, če se izda odločba o odvzemu predmetov po 498. členu tega zakona.
*Pravnomočna odločba o odvzemu predmetov se sme izven primerov obnove kazenskega postopka in zahteve za varstvo zakonitosti, spremeniti v pravdi, če nastane spor o lastnini odvzetih predmetov.
Predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale.
Poseben sklep o tem izda organ, pred katerim je tekel postopek takrat, ko je bil postopek končan oziroma ustavljen.
Sklep o odvzemu predmetov iz prvega odstavka tega člena izda sodišče tudi, če v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega, manjka taka odločba.
Overjen prepis odločbe o odvzemu predmetov se vroči lastniku predmetov, če je ta znan.
Zoper odločbo iz drugega in tretjega odstavka tega člena ima lastnik predmetov pravico pritožbe, če misli, da za odvzem predmetov ni zakonske podlage. Če sklepa iz drugega odstavka tega člena ni izdalo sodišče, odloči o pritožbi senat (šesti odstavek 25. člena) sodišča, ki bi bilo pristojno za sojenje na prvi stopnji.
Lahka telesna poškodba, ki jo stori fant v diskoteki, med plesom v gneči - kašna oblika krivde?
Najbrž malomarnost – vsaj zavestna – se zaveda, da lahko s svojimi gibi nekoga poškoduje pa je mislil, da se to ne bo zgodilo.
V temu primeru ni podano KD, ker je LTP mogoče povzročiti samo naklepno.
Kaj pa če bi prišlo do HTP?
123/III KZ-1: kaznivo je tudi dejanje iz malomarnosti, zato je KD podano.
Kako se sicer LTP preganja?
Ne predlog – npr. že vložitev ovadbe se šteje za predlog, če pa je LTP z orožjem/nevarnim sredstvom, pa je po UD.
LTP ne more biti povzročena iz malomarnosti, saj se zahteva NAKLEP.
Kdaj se začne kazenski postopek?
S preiskavo oz. s prvim procesnim aktom sodišča (npr. odredba za vročitev obtožnega predloga/obtožbe oz. sklepa o preiskavi obdolžencu), preko katerega se posameznik seznani, da je zoper njega uveden postopek pred sodiščem in mu je iz tega razloga omogočeno kontradiktorno obravnavanje zadeve (npr. PPU-ji, ki jih odreja preiskovalni, to seveda niso).
Skrajšani postopek – primerjava z rednim?
- skrajšani postopek se opravlja za kazniva dejanj za katera je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do 3 let; redni postopek pa za hujša kazniva dejanja
- uvede se na podlagi obtožnega predloga DT/ subsidiarnega tožilca ali na podlagi zasebne tožbe,
- obtožni predlog lahko temelji zgolj na kazenski ovadbi,
- v skrajšanem postopku sodi sodnik posameznik; v rednem postopku senat treh ali petih sodnikov.
- v skrajšanem postopku ni preiskave, pač pa se lahko izjemoma opravijo posamezna preiskovalna dejanja; če se sodnik posameznik z njimi ne strinja jih ne opravi in o svojih razlogih samo obvesti DT,
- pripor – posebnosti
- v skrajšanem postopku se vsak mesec preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor. Rok enega meseca se ne računa od izdaje sklepa o priporu, če je bil zoper obdolženca odrejen pripor pred vložitvijo obtožnega akta, temveč od prvega sklepa o priporu po vložitvi obtožnega predloga. V rednem postopku senat vsaka dva meseca od zadnjega sklepa o priporu preizkuša ali so še podani razlogi za pripor.
- oškodovanec ima pravico v 1 mesecu od dne, ko je DT prejel ovadbo in ni vložil obtožnega predloga prevzeti pregon s tem, da pri sodišču poda obtožni predlog,
- v skrajšanem postopku nimamo ugovora zoper obtožnico, marveč se obtožni akt preizkusi po uradni dolžnosti in v omejenem obsegu,
- obtožni predlog ne postane PNM,
- predobravnavni narok se opravi če je to smotrno,
- GO se razpiše takoj in se vabilo vroči tako, da mu ostanejo najmanj 3 dnevi za pripravo obrambe med vročitvijo vabila in GO,
- ko je GO razpisana se sodišče ne more več po UD izreči za krajevno nepristojno, na ugovor pa se lahko za krajevno nepristojno izreče do začetka GO,
- GO se ne preloži, če nanjo ne pride zagovornik ali če bi si ga vzel šele na njej,
- pri sojenju v nenavzočnosti ni potrebna navzočnost zagovornika OBD (le da je bil pravilno vabljen, že zaslišan in njegova navzočnost ni nujna),
- po končani GO se takoj izreče sodbo,
- odstop v poravnavanje traja 6 mesecev.
Priviligirane priče
Dolžnosti pričevanja so oproščeni:
- obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti;
- obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena;
- obdolženčev posvojenec in posvojitelj;
- verski spovednik o tistem, o čemer se mu je spovedal obdolženec ali druga oseba;
- odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je zvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je zvedel pri opravljanju svojega poklica, RAZEN če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi so te osebe odvezane dolžnosti varovanja tajnosti oziroma so dolžne posredovati zaupne podatke pristojnim organom.
Te osebe sodišče pouči, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja.
Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju.
ZKP sicer omenja mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati – te so dejansko absolutno nesposobne, saj jih ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.
Kdor ima razlog, da odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev, je oproščen dolžnosti pričevanja tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da omejiti samo nanje.
Sankcija: Če je bil kot priča zaslišan kdo, ki ni bil dolžan pričati, pa o tem ni bil poučen ali se ni izrecno odpovedal tej pravici, ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik, ali če je bil zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati, ali če je bila izpovedba priče izsiljena s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom (tretji odstavek 266. člena), ne sme sodišče na tako izpovedbo opreti svoje odločbe.
Naštej izredna pravna sredstva v KP?
- Obnova KP (neprava in prava)
- Zahteva za varstvo zakonitosti.
* Včasih je bila še izredna omilitev kazni, ki pa je danes ni več.
*421/II ZKP: ZVZ vloži vrhovni državni tožilec (VDT), tako v škodo kot v korist vendar zaradi VSAKE kršitve zakone.
Zaslišanje osumljenca
Zaslišanje osumljenca v PKP poteka po 148a ZKP - v predkazenskem postopku pred policijo.
Zaslišanje osumljenca se sme opraviti samo v navzočnosti zagovornika. Pri zaslišanju je lahko navzoč tudi državni tožilec, o čemer ga mora na primeren način obvestiti policija.
Zaslišanje osumljenca opravi policija po določbah tega zakona, ki veljajo za zaslišanje obdolženca.
Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec), ji mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati
- katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo
ter jo poučiti, da
- ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja,
- če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Osumljenca mora policija obvestiti tudi, da ima pravico uporabljati svoj jezik ter o pravicah iz 8. člena tega zakona; osumljenca, ki mu je vzeta prostost, pa tudi o pravici iz četrtega oziroma petega odstavka 4. člena tega zakona.
O zaslišanju se sestavi zapisnik, ki se lahko uporabi kot dokaz v kazenskem postopku. Zaslišanje osumljenca se lahko po predhodnem obvestilu posname z napravo za zvočno in slikovno snemanje.
Če osumljenec:
- ni bil poučen o svojih pravicah iz 148/IV ZKP ali
- če dani pouk in izjava osumljenca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik ali
- če je bil zaslišan brez navzočnosti zagovornika ali
- če je bilo ravnano v nasprotju z določbami osmega odstavka 227. člena ZKP (sila, grožnja, druga podobna sredstva)
= sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo.
OSTALE OSEBE?
Policija lahko vabi osebe k sebi in od njih zbere obvestila in podatke ali jih zasliši. Vabi jih lahko pisno, neposredno ustno, po telefonu ali po elektronski poti. Osebi mora biti ob vabljenju pojasnjeno, zakaj in v kakšni vlogi je vabljena. Če se oseba vabi zaradi zbiranja obvestil, jo policija lahko prisilno privede, če jo vabi pisno in če pisno vabilo vsebuje pouk, da se jo, če na vabilo ne bo prišla, lahko prisilno privede. Če vabilo ni pisno, se o njem napravi uradni zaznamek.
Ko ravna po določbah tega člena, policija ne sme oseb zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev, razen osumljenca v primeru iz 148.a člena tega zakona. Če je nujno zaslišanje ostalih oseb jih mora privesti k PS.
Razlika zaslišanje in zbiranje obvestil od osumljenca?
Če pa se po pouku iz 148/IV ZKP odpove zagovorniku ali pa le-ta ne pride, se lahko o izjavi osumljenca napravi le UZ po 148/VI ZKP. Ker 148. a ZKP predpisuje, da če osumljenec ni zaslišan v navzočnosti zagovornika, se sodba na pridobljeno izjavo ne sme opirati, je to tudi sankcija za UZ o izjavi, ki se sicer nahaja v spisu.
Ali lahko sodisce opre sodbo na izpovedbo osumljenca, ki mu ni bil podan pravni pouk? Kaj pa ce o tem, kar je izpovedal na policiji, izpovedo policisti na GO, kar so izvedeli pri zaslisanju osumljenca?
Ne.
Če je bil zaslišan po 148. a je to OK, če pa so bila od njega le zbrana obvestila, pa NE, ker bi to pomenilo zaobid 148.a ZKP.
Kaj če obdolzeni izpove v preiskavi o kd, nato na go zanika – ali lahko sodisce opre sodbo na to kar je povedal v preiskavi?
Da, pod pogojem, da mu je bil prej dan pouk, da sta pouk in izjava o zagovorniku zapisana v zapisnik, da zoper obdolženca ni bilo ravnano v nasprotju s prepovedjo sile, grožnje in drugih podobnih metod in da obdolžencu niso bila zastavljena sugestivna, kapciozna ali preslepitvena vprašanja. Brez zagovornika pa sme biti pred PS zaslišan le, če se mu je odpovedal in obramba ni obvezna ali pa če obramba ni obvezna in zagovornik ni navzoč, čeprav je bil o zaslišanju pravilno obveščen.
Uradni zaznamek o razgovoru s pričami in zapisnik o razgovoru s pričami
Uradni zaznamek: ni dokaz, za katerega bi bilo v ZKP izrecno določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opirati, oziroma za katerega je v prvem odstavku 83. člena ZKP določeno, da se mora iz spisa izločiti. Je pa šibkejša njegova dokazna vrednost, saj gre za tako imenovani pomožni dokaz, ki ga je praviloma dopustno uporabiti zaradi ocene verodostojnosti priče, dopustno je tudi, da se priča zaradi časovne oddaljenosti sklicuje na izjavo dano policiji ali z njo zapolni vrzeli v spominu. Ni pa mogoče z branjem uradnega zaznamka in ne z zaslišanjem policista o tako pridobljeni izjavi, v primeru ko je to EDINI ALI KLJUČNI DOKAZ, nadomestiti izpovedbe priče. Zato sodba na takem zaznamku ne more temeljiti ob izostanku drugih dokazov, ki bi tvorili vsaj zaključen krog okoliščin dejanja (indična sodba).
Zapisnik o zaslišanju pa lahko, ker gre za procesno dejanje sodišča.
*Glej tudi 340. ZKP: izjemoma se ga lahko tudi samo prebere, brez da bi se pričo zaslišalo. Po oceni USRS namreč nemogoča obveznost ne zavezuje, npr. smrt, neznano bivališče, zato v tem primeru OBD nima pravice zahtevati zaslišanja obremenilne priče, kar pa se nadomesti z branjem njenega zapisnika.
Načela stekov
Načelo absorbicije: hujša kazen vključuje milejšo – KZ ga pozna:
- Če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen dosmrtnega zapora, ali če je za dve ali več kaznivih dejanj iz drugega odstavka 46. člena tega zakonika v steku določilo kazen zapora tridesetih let, izreče enotno kazen dosmrtnega zapora;
- če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen tridesetih let zapora in ne gre za primere iz prejšnje alineje, izreče 30 let.
Načelo asperacije: enotna kazen se določi tako, da je kazen večja od vsake kazni vendar ne sme doseči seštevka kazni oziroma z zakonom predvidenega maksimuma kazni – KZ ga pozna:
- če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora;
Načelo kumulacije: enotna kazen se določi kot seštevek kazni – KZ ga ne pozna oziroma ga celo prepoveduje, saj v 53. členu predpisuje, da kazni ne smejo doseči seštevka.
Kako se začne preiskava, kakšen je postopek ko ODT vloži zahtevo za preiskavo?
Ali lahko PS zavrne to zahtevo? Kako nato spis roma za zunajobravnavni senat?
Preiskava se začne zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum storitve KD. Preiskava se opravi na zahtevo DT /subsidiarnega /zasebnega tožilca.
S sklepom o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik na zahtevo upravičenega tožilca, začne teči preiskava in s tem kazenski postopek. Za začetek kazenskega postopka ni treba, da sklep o preiskavi postane pravnomočen, ker pritožba zoper njega nima suspenzivnega učinka in se lahko takoj po njegovi izdaji opravijo procesna dejanja.
V skladu z določbo 170. člena ZKP sme državni tožilec vložiti obtožnico (t. i. neposredna obtožnica) tudi brez preiskave, če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora do osem let, sicer pa s soglasjem preiskovalnega sodnika, da se ne opravi preiskava, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo. V primeru, ko je obtožni akt vložen, ne da bi se pred tem opravila preiskava, je treba šteti, da se kazenski postopek začne, ko postane obtožnica pravnomočna
DT:
Pošlje PS zahtevo za preiskavo.
Preden PS izda sklep mora zaslišati osumljenca, razen če je bil že zaslišan po 148.a ali pa bi bilo nevarno odlašati, o čemer se lahko opravi tudi narok.
Glede vabljenja in zasliševanja tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, se uporabljajo določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Vabilu se priloži drugopis zahteve za preiskavo. Osebo, ki jo povabi po prejšnjem odstavku, pouči preiskovalni sodnik
Preiskovalni zahtevi ugodi in izda sklep, da se opravi preiskava (zoper sklep ima OBD nesuspenzivno pritožbo, o kateri odloča ZOS).
Če pa se PS z zahtevo ne strinja zahteva, naj o njej odloči ZOS (PS spis pošlje ZOS s spremnim dopisom, v katerem navede razloge nestrinjanja).
ZOS lahko zahtevo za preiskavo zavrne ali pa uvede preiskavo. Zoper tak sklep ZOS imajo nesuspenzivno pritožbo OBD, DT, OŠK (če se pritoži samo slednji in uspe, je prevzel pregon).
ZOS mora v vseh primerih odločiti v 48 urah in ni vezan na pravno presojo dejanja.
SUBSIDIARNI TOŽILEC:
V prvi situaciji ravna enako kot DT pod prejšnjo točko 1. (lahko pa zahteva tudi soglasje PS da se preiskava ne opravi in vloži neposredna obtožnica).
ZASEBNI:
V prvi situaciji ravna enako kot DT pod prejšnjo točko 1. Vahko pa zahteva tudi soglasje PS da se preiskava ne opravi in vloži neposredna obtožnica).
TRAJANJE PREISKAVE: 6M
Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.
Ko preiskovalni sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise; če se z zahtevo strinja, izda sklep o preiskavi, v katerem morajo biti podatki iz tretjega odstavka prejšnjega člena. Sklep pošlje državnemu tožilcu in obdolžencu.
Preden izda sklep, zasliši preiskovalni sodnik tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, razen če bi bilo nevarno odlašati ali, če preiskovalni sodnik glede na že opravljeno zaslišanje po 148.a členu tega zakona in podano zahtevo za preiskavo oceni, da ponovno zaslišanje ni potrebno.
Preden odloči o zahtevi državnega tožilca, lahko preiskovalni sodnik povabi državnega tožilca in tistega, zoper katerega je tožilec zahteval preiskavo, naj določenega dne prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava. Ob tej priložnosti lahko dajeta stranki ustno svoje predloge, državni tožilec pa lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko pa predlaga tudi, naj se postopek izvede neposredno po obtožnici (170. člen).
Zoper sklep preiskovalnega sodnika o preiskavi se obdolženec lahko pritoži. Če mu je sklep ustno sporočen, lahko poda pritožbo pri tej priložnosti na zapisnik. Preiskovalni sodnik mora pritožbo takoj predložiti senatu (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena). Zoper sklep senata imajo obdolženec, državni tožilec in oškodovanec pravico do pritožbe, ki ne zadrži njegove izvršitve.
*Če se je zoper sklep senata pritožil samo oškodovanec in se pritožbi ugodi, se šteje da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.
V primerih iz šestega in sedmega odstavka tega člena mora senat odločiti v oseminštiridesetih urah.
Pri odločanju o zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel državni tožilec.
Neposredna obtožnica
PS dobi predlog DT, naj da soglasje, naj se ne opravi preiskava, če dajejo zbrani podatki dovolj podlage za vložitev obtožbe.
Tudi tu mora PS pred tem osumljenca zaslišati.
Če PS da soglasje, je rok za vložitev obtožbe 8 dni, vendar ga lahko ZOS na zahtevo DT podaljša (pri subsidiarnem in zasebnemu tožilcu ni mogoče podaljšati rok)
Če pa PS meni, da ni pogojev za to, ravna, kot da bi bila zahtevana preiskava.
Če ima DT v rokah sporazum o priznanju krivde ali če gre za KD, za katerega je predpisana kazen DO 8 let, sme DT vložiti neposredno obtožbo, če dajejo zbrani podatki dovolj podlage za to.
*V tej situaciji lahko subsidiarni in zasebni t. vloži neposredno obtožbo samo za KD, za katerega je predpisana kazen do 8 let, saj on sporazuma o priznanju krivde ne more skleniti.
+ ZKP daje zasebnemu t. možnost, da vloži neposredno zasebno tožbo še za KD zoper čast in dobro ime, storjeno s sredstvi javnega obveščanja.
A reče B-ju, da naj poseka drevesa v tujem gozdu, B pa ne ve, da je gozd tuj
Gre za KD poškodovanje tuje stvari/tatvine/šele če niso izpolnjeni znaki drugega KD gre lahko za uničevanje gozdov – odvisno, od okoliščin.
B je tisti, ki dejansko poseka drevesa, vendar ne ve, da je gozd tuj. Je torej v dejanski zmoti v ožjem pomenu, saj se ne zaveda zakonskega znaka KD – tujosti gozda. Tako poškodovanje kot tatvina sta le naklepni KD, zato B ni kriv, saj dejanska zmota naklep vedno izključuje (30/I KZ-1).
A pa je bil tisti, ki je vedel, da bo B sekal v tujem gozdu in je to nevednost izkoristil. B je torej ravnal kot orodje v rokah A-ja, poleg tega pa je ravnal brez krivde. Zato je A posredni storilec, B pa je zgolj orodje.
Omilitvena določila v smislu razponov omilitve
Omilitev je mogoča samo:
- če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati ali
- če sodišče ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.
Meje so v normalnih situacijah sledeče:
- kot najnižja predpisana 15 let, jo sme omiliti do 10 let,
- kot najnižja 3 leta ali več, jo sme omiliti do 1 leta,
- kot najnižja 1 leto, jo sme omiliti do 3 mesecev,
- kot najnižja manj kot 1 leto, jo sme omiliti do 1 meseca,
- brez posebnega minimuma, sme namesto zapora izreči denarno.
Meje ob priznanju/sporazumu:
- kot najnižja predpisana 10 let ali več, jo sme omiliti do 3 let,
- kot najnižja predpisana 3-10 let, jo sme omiliti do 3 mesecev,
- kot najnižja manj kot 3 leta, jo sme omiliti do 1 meseca,
- kot najnižja manj kot 1 leto, sme namesto zapora izreči denarno.
KD neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami,
Blanketna norma.
Sicer pa je norma opisna, saj z izbranimi izrazi opisuje znake KD, ker pa je teh več oziroma je to KD mogoče izvršiti na več različnih načinov, je tudi alternativna.
Gre za kolektivno KD - Zakonodajalec je v 1 KD združil več samostojnih istovrstnih KD. Da gre za kolektivno KD praviloma kažejo nedovršni glagoli, s katerimi se določa izvršitveno dejanje, s čimer pa ni izključena možnost enkratne storitve, ki jo je vseeno mogoče opredeliti kot kolektivno dejanje.
Kolektivno dejanje tako pojmovno zajema niz dejavnosti oz. ponavljajočih se ravnanj, vendar pa gre v primerih teh dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za 1 KD.
Storilec v obdobju več let stori več KD neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami proti več storilcem – ali gre za eno ali za več KD in zakaj
Gre le za eno KD (npr. storilec, ki se mu je očitalo 19 izvršitvenih načinov v obdobju od decembra 2015 do oktobra 2016), in sicer, ker gre za navidezni realni stek (kolektivno KD).
KD male zatajitve - kdo preganja in kako.
Zatajitev: kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, KI MU JE ZAUPANA.
Mala zatajitev: če je vrednost stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti.
208/VI – pregon se začne na predlog v obeh primerih.
224 – proti bližnjim pa se v obeh primerih začne na zasebno tožbo.
Ali lahko obsojenec tudi v času prestajanja kazni predlaga alternativni način prestajanja kazni zapora.
Pravilo: 129.a ZKP: o predlogu za zapor ob koncu tedna, delo v splošno korist ter hišni zapor odloča sodišče, ki je izdalo sodbo na I. stopnji, in sicer v 15 dneh po PNM oziroma po vročitvi (ker sodba I. st. postanem PNM z dnem, ko prva prejme spise, potem pa lahko traja vročanje).
Vendar pa 12/III ZIKS-1: Izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna se lahko dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, po predhodnem mnenju direktorja zavoda. O predlogu odloči sodišče.
15 - dnevni rok v neskladju z ustavo (sodba USRS) glede hišnega zapora . Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.
A da pištolo Bju in mu naroči, da ustreli osebo C. B se za to ne odloči. Kaj bo z Ajem?
Poskus napeljevanja / neuspelo napeljevanja: Kdor drugega naklepoma napelje k storitvi KD, za katero se sme izreči 3+ zapora, se kaznuje kakor za poskus, tudi če ni bilo poskusa. Za npr. uboj pa je kazen od 5-15, zato bo A kaznovan za neuspelo napeljevanje.
Ali lahko A izrečemo pogojno? Koliko bi A omilili kazen? Je možna omilitev tudi pod to mejo?
Pogojna NE: 58/II – ne sme se izreči za KD, za katera je predpisana kazen 3+ zapora.
Pogojna: DA – če prizna, se lahko izreče tudi za KD, za katera je predpisana kazen zapora najmanj 5 let.
Omilitev: za neuspelo napeljevanje se kaznuje kakor za poskus – to pomeni, da se kaznuje v mejah KD lahko pa tudi mileje. In če ga kaznuješ mileje, uporabiš 51/I/2 – kot najnižja za uboj je predpisana 3 ali več, zato smeš omiliti do 1 leta zapora.
Možna pa je tudi omilitev pod to mejo – če prizna spada posebni minimum uboja v 51/II/2 in se sme kazen omiliti do 3 mesecev.
A posodi Bju kolo za 2 meseca, B si v tem času premisli in ga proda tretji osebi, torej ga po dveh mesecih ne vrne kot je bilo dogovorjeno. Katero KD, kakšen je pregon, koliko časa ima A, razlike s tatvino; č
Zatajitev: kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, KI MU JE ZAUPANA.
Lahko tudi mala zatajitev: če je vrednost stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti – odvisno od vrednosti kolesa.
208/VI – pregon se začne na predlog v obeh primerih.
224 – proti bližnjim (če bi bil B sorodnik A) pa se v obeh primerih začne na zasebno tožbo.
Tako predlog kot zasebno je treba podati v roku 3 mescev (52. ZKP) odkar izveš za KD in storilca
Razlika s tatvino – pri zatajitvi ti je stvar zaupana, ali pa si jo našel oziroma si do nje prišel naključno. Pri tatvini pa drugemu vzameš stvar – teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga.
Če je vrednost kolesa 300 EUR - kaj lahko naredi DT s kazensko ovadbo?
161.a + 162. ZKP: odstopi v poravnavanje ali pa odloži pregon, ker ZKP to izrecno predvideva za zatajitev. Če pride do poravnave/odložitve pregona, se ovadba zavrže, oškodovanec pa nima možnosti subsidiarnega pregona.
Za t. i. malo zatajitev pa je predpisana kazen do 6 mesecev zapora – v tem primeru DT lahko po 163. ZKP od pregona tudi odstopi pod pogojem, da je OBD preprečil škodljive posledice/poravnal škodo in DT oceni, da sankcija ni upravičena.
Če pa oškodovanec prevzame pregon, mu ga lahko do konca GO nazaj prevzame DT (63/II ZKP).
A posodi avto Bju, za katerega ve, da je alkoholiziran in da bo avto vozil, B povzroči prometno nesrečo, v kateri je ena oseba hudo telesno poškodovana. Za katero KD gre in ali bo A za kaj odgovarjal?
Odvisno:
- če je zgolj 323 (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti) potem ne, ker je to malomarnostno KD, pomoč pa je kazniva le pri naklepnem KD,
- če pa je 324 (predrzna vožnja; npr. z več kot 1,10 g alkohola) je to naklepno KD in je to lahko pomoč.
V obeh primerih pa se A lahko vozilo odvzame, če je A dopustil/omogočil/dovolil vožnjo B, pri tem pa je vedel ali bi moral vedeti, da B nima pravice voziti (npr. da je B brez izpita ker je star šele 15 let).
Norma:
- 323 – blanketna (s kršitvijo predpisov o VCP),
- 324 – delno blanketna (ne upošteval pravil o prehitevanju…), delno opisna (pod vplivom alkohola z več kot 1,10 g…) in alternativna (več možnih načinov izvršitve).
HTP:
- 323 – objektivni pogoj kaznivosti,
- 324 – hujša posledica (in moraš uporabiti 28. KZ-1: zanjo je storilec odgovoren samo, če je do njenega nastanka ravnal malomarno).
SMRT:
- 323 – hujša posledica,
- 324 – hujša posledica.
Naklep do smrti? – KD je treba prekvalificirati, npr. v uboj.
Rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora? Kdaj se ta rok izteče, če se osebo pripre v petek ob 11h.
V 24 urah - v soboto ob 12h – roki na ure tečejo od prve naslednje ure po opravljenem procesnem dejanju, torej 11.59 teče od 11.00, 11.00 pa od 12.00!
