UČENJE UČENJA Flashcards
(15 cards)
Kaj so kompetence?
O kompetencah se je začela ukvarjati EU že pred nekaj časa. Neko mnenje je bilo, da potrebuje trg delovne sile boljšo in bolj natančno mero znanje in spretnosti, ki jih imajo potencialno zaposleni kot je samo stopnja izobrazbe.
Nastali različni projekti, ki so poskušali definirati kompetence. Različne definicije so bile – od bolj vedenjskih do še nekaterih drugih modelov, ampak v EU se je nekako konsenz dosegel z to strukturo kompetenc (slajd) – definirala kot zmožnost, ki posamezniku omogoča, da uspešno in učinkovito upravlja določene naloge. In ta zmožnost ni sestavljena samo s kognitivnih dimenzij, ampak tudi s kognitivnimi.
Mi to kompetenco oz. te elemente združujemo v tri kategorije:
• Znanje
• Spretnosti
• Odnos
Te tri dimeznije nekako vključujejo vse elemente kompetenc, ki so jih opredelili v projektu DeSeCo.
Kako se razvijajo kompetence?
Vidiki opredelitve je, da se kompetence ne razvijajo samo v formalnem izobraževanju, ampak oblikujejo, pridobivajo celo življenje v različnih bolj ali manj formalnih institucijah. To je bilo tudi nekako priporočilo za države članice, da omogočajo orodja in institucije, ki bodo ugotavljale in priznavale tudi kompetence, ki so pridobljene izven formalnega izobraževanje.
Torej razvoj kompetenc ni nujno vezan na poučevanje v šoli. Pomembna okolja za razvoj kompetenc poleg šole so še družina, delovno mesto, množični mediji, verske in kulturne organizacije. V vseh možnih okoljih se lahko določene kompetence razvijajo.
Kako delimo kompetence?
Kompetence lahko delimo na organizacijske kompetence, poklicnospecefične kompetence, poklicnogenerične kompetence in najbolj splošna vrsta kompetenc pa so ključne kompetence – temeljne zmožnosti, ki niso odvisne od okoliščin, kjer posameznik deluje. Temeljne kompetence so širše in tudi s tega vidika pomembnejše za posameznika, ker so prenosiljive. Ko jih posameznik ohranja in razvija so prenosljive na eno delovno mesto na drugo, od enega področje na drugo.
Ključne kompetence so tudi predpogoj za aktivno udeležbo v družbi, družbenih procesih. Se pravi, da so pogoj za aktivno državljasntvo.
Kaj je Evropski referenčni okvir in kateri so njeni cilji?
V zvezi s tem se je ukvarjal tudi Evropski svet – referenčni okvir. Začel razvijati kot okvir ključnih in temeljnih zmožnosti za vseživljenjsko učenje. V tem okvirju so želeli opredeliti temeljne zmožnosti, da bi opredelili glavne vsebine za posameznika za osebno izpolnitev, aktivno državljanstvo, možnost zaposlitve.
Poleg tega, da so želeli ugotoviti in opredeliti ključne kompetence, so hoteli da se podpre države članice pri razvijanju teh kompetenc skozi projektov. Ta okvir bi lahko postal ogrodje za vse države Evropske Unije.
Katere so ključne kompetence za vseživljenjsko učenje?
Pismenost Večjezičnost Matematična, naravoslovna kompetenca Digitalna kompetenca Osebna, družbena in učna kompetenca (vključena tudi učenje učenja) Državljanska kompetenca Podjetniška kompetenca Kulturna zavest in izražanje
Kako bi opisali osebno, družbeno in učno kompetenco?
Ta kompetenca vključuje sposobnost razmisleka o sebi, učinkovito upravljanje časa in informacij, konstruktivnega sodelovanja z drugimi, upravljanje svojega učenja in kariere. Vključuje sposobnost soočati se z negotovostjo in kompleksnostjo, učiti se učenja. Iz teh teorij, ki se ukvarjajo s samoregulacijo učenja (metakognicijo, upravljanje časa, učenja) so vsi vidiki, ki se jih poudarja, ki so pomembni za upravljanje lastnega učenja. Gre za povezavo z psihološkimi opredelitvami, kako posameznik upravlja svoje učenje.
Bistveni poudarki: gre za poznavanje učnih strategij, ki mu ustrezajo in tako učinkovito razvija svoje kompetence. Zna se soočati s kompleksnostjo vsebine. Gre za samoregulacijo učenja.
Kaj je učenje učenja?
Je sposobnost učiti se in vztrajati pri učenju, organizirati lastno učenje, vključno z učinkovitim upravljanjem s časom in informacijami, individualno v skupinah.
Kaj je model samoregulacijskega učenja?
Oblika učenja, ki omogoča razvoj učne kompetence je samoregulacijsko učenje.
Kaj samoregulacijsko učenje oz. kaj sestavlja samoregulacijski proces? Opredelitev kot cikličen in sestavljen iz treh področij: kognicije (zbiramo način, s katerim se učimo), spremljanje motivacij in čustev (spodbujamo samega sebe) in vedenje (nadzor nad različnimi viri, kjer učenje poteka).
Vsako učenje ni samoregulacijsko. Lahko bi rekli, da vedno ko se učimo intuitivno, podzavestno to že delamo. Se na nek način uporabimo učno strategijo, ki nam je najbližja, se podzavestno spodbujamo. Če to delamo nekontrolirano, potem ne sodi v samoregulacijsko učenje. Tako učenje je samo tisto, kjer posameznik sam zavestno regulira proces učenja. Samoregulacijsko učenje je tisto, kjer mi sami kontroliramo proces učenje dokler ne dosežemo učni cilj. Ta proces je sistematičen. Je proces, ki je pod našim nadzorom. Sami lahko vplivamo na učne dosežke nekega učenja, niso pod vplivom nekih dejavnikom v okolju.
Katera dva koncepta povezujemo s učenjem učenja?
Dva glavna področja raziskovanja ali koncepta, ki jih povezujemo z učenjem učenja. En je metakognicija. Brez tega se ne moremo predstavljati samoregulacijsko učenje. Gre za ozaveščenje spremljanja učenja. Gre za koncept, ki zadeva razmišljanje o razmišljanju, znanje o znanju. Glavne značilnosti: oseba pozna svoje mišljenje in mišljenje drugih (posebej svojega) in zna in ima orodje na kakšen način lahko nadzira in uravnava svoje mišljenje.
Drugo so kognitivne teorije učenja. Prve so kognitivno – konstruktivistične teorije, kjer gre za videnje posameznika kot subjekta, ki pridobiva znanje, izkušnje, ki je aktiven. Glaven koncept, ki se obravnava so kognitivne sheme – enote učenja. Naše učenje poteka preko ozaveščanje kognitivnih shem in oblikovanje novih kognitivnih shem.
Druge so socialno – kogntiivne teorije. Te teorije se ukvarjajo s tem, da poskušajo razumeti, kako učenje poteka v nekem socialnem okolju oz. kontekst in dejavniki iz okolja vplivajo na proces učenja. Bandura je razvil učenje po modelih, ki jo je potem širil v teorijo socialno – kognititvne teorije. Vigotski bolj z učenjem, ki poteka s pomočjo aktivne udeležbe, nekom, ki je strkovnjak in mu pomaga pri lastnem učenju.
Ali je samostojno učenje isto kot samoregulacijsko učenje?
Vidimo podobnosti med samostojnim učenjem in samoregulacijskim učenjem. Veliko se sprašujejo ali so dva ista koncepta. Načeloma je odgovor ne. Več razlogov – sama definicija je drugačna. Samoregulacijsko učenje je bolj ozko, in na nek kontekst vezano.
Samostojno učenje bolj opisuje to, kako posameznik naredi nek projekt (gre za drug kontekst in širši pogled). SRU predvsem v formalnem izobraževanju – ni vprašanje kdo postavlja cilje, ampak predvsem s kakšnimi kognitivnimi pristopi po posamenzik to opravil). Izhaja iz drugega področja.
Glavna razlika so zadnji alineji – samostojno učenje v svoji osnovi avtorji vidijo kot značilnost odraslosti, zrelost (ko je samostojen na drugih področjih svojega delovanja je tudi samostojen pri učenju). To je stranski učinek socialne, psihološke zrelosti. Medtem, ko je samoregulacijsko učenje mišljena kot spretnost, ki si jo mora posameznik naučit, ne pride sama od sebe z odraščanjem.
Model samoregulacijskega učanja po Zimmermanu
Je samoregulacijski proces po svoji naravi cikličen in vključuje regulacijo na treh področjih:
- Faze predhodnega razmišljanja (priprava na učenja, učenec postavi cilje, ki jih pri učenju mora doseči, izbere ustrezno učno strategijo in pripravi ustrezno učno okolje)
- Faze izpeljave in nadzora (gre za nadzor procesov, ki potekajo med samim procesom. Predvsem so pomembni metakognitivni procesi - gre za zavesto spremljanje učnega procesa, in pa možne popravke, ki jih posameznik naredi, če so potrebne in ki učenje še spodbujajo)
- Faze samorefleksije (poteka po učenju in gre za neko analizo učnih rezultatov, povratno informacijo samemu sebi, posameznik ovrednoti lastno učenje, dosežke, omenjajo procesi atribucije - pripisujemo notranjim in zunanjim dejavnikom), prilagajanje učenja in iskanje optimalnih strategij učenju, ki sledi.
Kaj so kognitivne učne strategije in katere vrste poznamo?
Dva glavni skupini procesov tukaj omenjamo ves čas: kognitivni in metakognitivni. Med seboj se prepletajo, ampak avtorji raziskujejo ločeno. Kognitivni in metakognitivni procesi so povezani z različnimi učnimi procesi – imamo kognitivne učne strategije in imamo metakognitivne učne strategije.
Gre se zato, katere učenci izberejo, koliko so učinkovite in kako jih kordinirajo. Učne strategije so vedenje in misli, s katerimi skuša učenec na daljavo vplivati na proces vkodiniranja informacij med učenjem. Zadeva kognitivnega dela – kako na kakšen način se posameznik učenja loteva, ima pa elemente metakognitivnega učenja. Poudarjajo, da bi učenec lahko te strategije koristno uporabil potrebuje znanje o njih. Tri vrste znanja o učnih strategijah – deklarativno (da pozna različne strategije), proceduralno (postopek uporabe določene strategije) in pa strateški, ki vključuje tisto znanje, ki posamezniku omogoča da zna presoditi, kdaj je kakšna strategija ustrezna.
Kako delimo kognitivne učne strategije?
Delita jih na strategije ponavljanja, elaboracijske strategije, organizacijske strategija. Kasnejši avtorji jih še vedno uporabljajo pri klasificirajo vrste učenja. Stopnjujejo od bolj enostavnih do bolk kompleksnih. Dela različne raziskave, katera vpliva na izbor vrst strategij.
• Strategija ponavljanja so tiste, ki so najbolj pogoste – neko besedilo ukodiramo v naš spomin na ta način, da jih ponavljamo. Učinkovite za bolj enostavne vsebine. Za bolj kompleksne oblikuje učenja, kjer se predvideva razumevanje, analizo te niso ustrezne, ker tukaj mi samo v besedilu ponavljamo.
• Elaboracijske strategije so tiste, kjer pričakuje, da posameznik informacije predela, išče odnose med vsebinami, ga preparafrazira – si dela povzetke, razlaganje in preverjanje vprašanj in odgovarjanje. Tudi ta skupina strategij poznana. Ta je bolj zahtevna in kaže bolj na poglobljeno učenje.
• Organizacijske strategije se nanašajo na definirajo bolj osrednji idej – izlušči bistvo idej in organizira ideje po miselnih vzorcih, povezuje z drugimi vsebinami, primerja in podobno.
Katere so metakognitivne strategije?
Se razdelijo na tri skupine – glede na to, kateri fazi učenja se uporabljajo. Na začetku gre za načrtovanje so tudi tukaj postavljene metakogntivine strategije načrtovanja – pred učenjem aktivirajo in na podlagi predznanja pripomorejo k izbiri ustreznih kognitivnh strategij. Čemur pripomorejo ta proces k načrtovanju in izbiru učenja, ki omogoča boljše razumevanje in so tudi bolj motivacijske.
Strategije spremljanja se nahajajo v času učenja in gre za reševanje, oz. za preseganje ovir, s katerimi se učenec srečuje med tem ko se uči (vztrajnost, usmerjanje pozornost). Gre za spremljanje procesa učenja, ali se na ta način, ki sem ga zbral – ozavestim ustrezanje strategije ali ne.
Strategije uravnavanja se pojavijo po končanem učenju, v času učenja ugotavljamo, da nekatere učne strategije ne delujejo. Pomeni, da se način učenja spremeni – ali se upočasni branje, znova pregleda vsebino. Gre za to, da se ob pojavu problemov spremeni način učenja. To so strategije uravnavanja.
Kako razvijamo samoregulacijsko učenje?
Kar se tiče razvija samoregulacijskega učenja oz. razvoj učnih kompetenc velja opozoriti, da samoregulacijsko učenje ni intuitivno. Da je do neke mere, nekateri od teh postopkov opravljajo, ker jih je izobrežavlni sistem navadil. Načeloma je potrebno kompetenco poučevati oz. učence podučiti in seznaniti s temi strategijami in spretnostmi. Spretnostni ne prevzema pasivno iz okolja, ampak ubistvu na nekaterih šolah oz. izobraževalnih sistemih so imeli krajši predmet, kjer so učence seznanjali glede razvoja strategij. Samo od sebe pa do tega ni prišlo. Treba je od najnižjega stopnja izobraževanja načrtno razvijati.
Kako te kompetence načrtno razvijati obstajata dva pristopa. Prvi je neposredni pristop – razvoj in izvajanje specifičnih programov. Tako se seznanja z možnimi kognitivnimi in metakognitivnimi strategijami. Tukaj gre za neke programe, ki so usmerjene na kategorije učence ali programi, ki se ukvarjajo s predmetnimi področji (specifično, da bolj konkretna navodila prilagoditi). Gre lahko tudi za neka svetovanja ali ukrepe, ki so usmerjene na konkretno na učence.
Lahko dela tudi posredno učitelj sam. Ta pristop je posredni. Poudarja se predvsem, s tem da če želimo, potem ko je udeleženec seznanjem, da se bo samoregulacijsko učenje razvilo – poteka v času trajanja izobraževanja pouka. Učitelj prilagodi svoje stile poučevanja temu, da spodbuja samoregulacijsko učenje. Eden od ukrepov je ta, da najprej učitelj sploh prepozna svoja poučevanja – da mora učitelj narediti samorefleksijo. Gre za različna pojmovanja, na koncu je rezultat podoben. Problem je ta, da se učitelji ukvarjajo največ z učno vsebino, manj s tem, ali bi to pripomoglo k samoregulacijskim učenjem. Učitelji sami tudi nimajo dovolj znanja o metakognitivnih strategijah, tako da ga ne morejo vključiti v poučevanje.
Oblikovanje spodbudnih učnih okolij – okolja, ki z vsemi temi vidiki (od učiteljebvega vodenja, usmerjanja) spodbuja, generira spretnosti učenja. En bolj makroukrep je, da se celoten šolski sistem usmeri v razvoj učnih okolij, in k razvijanju samoregulacijskega učenja.
