vpr N Flashcards
(106 cards)
1
Q
kako je potekal zakonodajni postopek?
A
(Zakonodajci v posameznih obdobjih je pogosto vprašanje na izpitu, pravilni odgovor za to obdobje je ljudski zbor, megistrati in senat ni pravilen odgovor, ker oni niso
zakonodajalci)
Glavni zakonodajni zbori so bili centuriatni in tributni komiciji. V zakonodajnem postopku so poleg komicijev
sodelovali še magistrati (ponavadi konzuli) in senat, ki so imeli pravico nagovoriti zbrano ljudstvo. Konzul je
pripravil zakonsko besedilo, ki je moralo biti napovedano z ediktom in skupaj z datumom glasovanja objavljeno na lesenih deskah + pridobiti je mogel soglasje senata. Če zakona senati ni potrdil, zakon ni stopil v veljavo, kar pomeni, da je senat sprejel svojo idejo nad idejo ljudstva. Torej če odloča ljudstvo, ne more neka manjša
skupina tega kar razveljavit. Zato ker to ni prava demokracija, se to ni obdržalo dolgo časa. Z objavo je postal predlog dokončen ni se ga dalo spreminjati. Na ljudskih skupščinah niso o zakonu debatirali, to so opravili na predčasnem srečanju, na skupščini so samo glasovali. Ko je bil zakon sprejet, ga je moral v zgodnjem
obdobju sprejeti tudi senat. Praviloma je do glasovanja prišlo 3 tedne po objavi. Glasovanje je bilo sprva javno nato tajno. Torej če odloča ljudstvo, ne more neka manjša skupina tega kar razveljavit. Zato ker to ni prava
demokracija, se to ni obdržalo dolgo časa.
Relativno hitro odpravijo to pravico senata, senat lahko kasneje da ugovor preden gre zakon v glasovanje, kasneje se nemore več umešavat v voljo ljudstva. Zakon smo bodisi sprejeli, bodisi ne. Ko pa je bil sprejet,
načeloma ni bil sprejet takoj, ampak je bil postavljen nek rok VACATIO LEGIS.
2
Q
kdo so bli zakonodajaci v posam obdobjih razvoja
A
Republika => ljudske skupščine (od 509/508 do Avgusta). Principat => senat.
Dominat => cesar.
3
Q
senat
A
v njem sedijo izkušeni rim. državljani (izkušenost pride z leti);
na začetku le pripadniki patricijev, imajo izredno avtoriteto;
senat je v obdobju najzgodnejšega rim. razvoja – do konca republike - posvetovalno sredstvo (vse do principata), nima vloge zakonodajalca, svojo vlogo upravlja s senatovimi sklepi (SENATUS CONSULTA):nimajo značajev zakona, učinkujejo na podlagi avtoritete.
v principatu se zadeva spremeni: zakonodajna vloga ljudske skupščine zamre, na njeno mesto stopi senat => senatovi sklepi dobijo značaj zakona => senat postane zakonodajalec.
4
Q
kakšna je bla pravna narava senatovih sklepov
A
V začetku so senatovi sklepi zgolj neobvezna navodila/ nasveti, nimajo značaja zakona, nimajo zakonodajne moči. Ne učinkujejo, ker bi se senatu priznavala vloga zakonodajalca, ampak učinkujejo na podlagi senatove avtoritete, ki pa je bila izjemna. Prav tako v obdobju pretorskega prava so zakonodajalci še vedno ljudska skupščina v obdobju principata ob prevzemu oblasti Avgusta, se prične dodajati senatu sklepna moč, njihovi nasveti začnejo pridobivati pridih zakona. Počasi ugaša zakonodaja ljudskih skupščin in na njeno mesto stopa senatova zakonodaja.
Primer senatovega sklepa: S.C.MACEDONIANUM, senatni sklep po imenu Macedo, ki je ubil očeta, da bi lahko dedoval in poplačal dolgove. ) s.c. nikoli ne nastopa sam, vedno je zravn še nekdo, ki je povzroču potrebo po zakonu, kot ta primer iz obligacijskega prava.
5
Q
dvojna narava edictum perpetuum
A
- Edikt, ki ga je pretor razglasil na začetku leta (svoje poslovne dobe), trajni
- Julijanova redakcija: pod principatom je pretorjeva iniciativnost pešala, zato je cesar Hadrijan naročil
uglednemu sodobnemu pravniku Salviju Julijanu, da uredi besedilo edikta (imenovali so ga edictum perpetuum). Pretorji so za naprej objavljali edikt le v Julijanovi redakciji (nove spremembe naj bi bile mogoče le z
dovoljenjem cesarja).
Ta edik sprejet na začetku leta se je imenoval EDICTUM PERPETUUM. Drugi pomen tega izraza v času Hadrijana, cesar določi nekomu naj to zapiše in od takrat naprej se edikt ni več spreminjal, bil je v JULIJANOVI REDAKCIJI. (tako kot ga je zapisal julijan po navodilih cesarja Hadrijana). Poslej ga je mogoče spreminjati le z dovoljenjem cesarja.
Obdobje pretorskega prava spada še vedno v obdobje republike. Kar pomeni ponovno, da PRETORJI NISO
ZAKONODAJALCI, ampak so še vedno ljudske skupščine.
6
Q
ius respodendi
A
→ Pravica, na podlagi katere sme klasični jurist dajati odgovore na pravna vprašanja z enako avtoriteto kot bi dajal cesar sam odgovor
→ V tem obdobju cesar ni zakonodajalec! Zato tej odgovori, ki so dani na podlagi ius respodendi, nimajo
obvezne moči, ampak veljajo na podlagi cesarjeve avtoritete.
Avtoriteta principsa je bila pa tako velika, da ni bilo dileme ali bo tak odgovor javno spoštovan.
Vendar pravno gledano, nimajo pravne moči. Hadrijan podeljevanje tega privilegija odpravi, verjetno zato, ker so imele Hadrijanove konstitucije veljavo zakona in je jasno, da cesar kot zakonodajalec ni mogel posameznemu pravniku podeliti pravice, da odgovarja z enako avtoriteto kot on, ker bi ga s tem defacto napravil za zakonodajalca.
V čem je sedaj bistvo tega instituta: to kaže na izjemen javni pomen delovanja rimskih juristov. Če lahko nek zasebnik daje odgovore na vprašanja z enako avtoriteto kot oseba z najvišjo javno figuro, potem se daje to njegovemu delovanju izjemen JAVNI POMEN.
7
Q
zakaj so gajeve institucije pomembne
A
- to je eden od pravniških spisov, ki je ohranjen zunaj Justinjanovih digest (eden zelo redkih virov klasičnega prava zunaj digest). Odkril so jih čisto posreči na Palimpsestu. Odkrili so original (poznejši dobesedni prepis, neinterpoliran) tudi z vidika ugotavljanja interpolacij - spreminjanje originalnih tekstov.
Na eni strani je bilo treba pravo vskladit, da ne bi bilo antinomij; odpraviti je bilo treba morebitna ponavljanja in včasih so klasični tekst spremenili in ga priredili novim potrebam. Justinijan je to zbral v 6. stoletju in v tem času se je družba spremenila in zato je bilo treba določene spremembe dodat.
Opomba: nekje na začetku 20. stoletja se je začel t.i. lov za interpolacijami, na podlagi jezikovnih metod itd. so ugotavljali kaj je res napisal klasični jurist in kaj so potem justinijanovi kodifikatorji spremenili.
Kaj so oni porekli: O Justinijanovi kodifikaciji ne moremo več govoriti o rimskem klasičnem pravu, ampak je pravo tiste dobe - bizantinsko pravo.
- Vplival na delitev snovi v velikih kodifikacijah civilnega prava v kasnejših stoletjih –
npr. Občni državljanski zakonik – ODZ
Del Justinijanov Digest so Institucije, v katerih so povzete Gajeve Institucije, kasneje v Vatikanu odkriti starodavni Gajevi zapisi.
8
Q
notranja delitev digest
A
9
Q
just kodifikacija 2 problema
A
- bila je zelo obsežna predvsem digeste in s tem težko pregledne
- Jezik, rimskih verov Justinjan ni prevajal, takrat pa je na Vzhodu prevlagovala Grščina, to je bil jezik v uporabi. Vendar je kljub temu Justinijan prepovedal prevode, prepovedal je okrajšave, vendar so pozneje praktične zahteve prevladale in Bizantinski cesarji, ki so sledili Justinjanu, so pričeli izdajati zakone v Grščini. Obstajali so obsežni zakonodajni projekti, ki pa nikoli niso bili izdani, so pa vseeno veljali kot pravo. Zakonik je določen kot veljaven pravni vir. Zakonodajna zbirka je pa zbor vseh stvari, mu pa manjka uzakonitev, cesar ni nikoli razglasil to pa je formalno pravni vir.
10
Q
4 zbirke, kakšen je njihov odnos do Justinjanove kodifikacije, katere so te 4, naslovi, vsebina in letnice ?
A
→ EKLOGA 726 (grški jezik)
Ekloga (dobeseden prevod: izbor zakonov) je zakonik sestavljen iz izvlečkov Justinijanove kodifikacije in zakonov kasnejših cesarjev. Ekloga predstavlja poskus kako ustvariti enoten zakonik in prilagoditi Justinijanovo pravo novim razmeram s poenostavljanjem, krajšanjem, spreminjanjem in dopolnjevanjem.
V določenih delih se razlikuje od rimskega prava, predvsem poglavje v kazenskem pravu. Posebej ga omenjamo, ker je vplival na kazensko pravo pri Južnih Slovanih. Zaznamovala je pravni razvoj tudi na področju delno Slovenskega pomorja oziroma južno od tega prostora v času ko je sem segala Bizantinska oblast, to pravo je pustilo sledi tudi na našem ozemlju. Od rimskega prava se razlikuje, predvsem uvaja MUTILACIJSKE KAZNI. Sicer Rimljani to kaznovanje tudi poznajo ampak pozneje postane pravilo. To je kazen ki pohabi (npr. odrezanje roke). Ekloga uvaja moralne delikte, klasični primer je prešuštvo - strogo uvaja ta delikt (odrezanje nosu), če sta bila partnerja poročena, manj hudo so pa kaznovali, če so moški prešuštvovali s sužnjo.
→ PROHIRON, okr. 879 Obravnava enako materijo kor Ekloga.
→ BAZILIKE, 892 (grški jezik)
Biantinsko pravo se znova bolj približa rimski pravni tradiciji s svojim največjim zakonodajnim delom, Bazilikami. Razdeljene so na 60 knjig (brez trodelbe; ne delijo se). Vsebujejo vsebino Justinjanove kodifikacije, ampak so skrajšana izdaja v grškem jeziku. Pri sestavljanju zakonika niso uporabili izvirnih latinskih besedil, temveč grške prevode, povzetke, komentarje in predelave. Praksa je v Bazilike vključila različna pojasnila (sholije).
Za prakso so bile tudi Bazilike preobsežne in prezapletene. Je zbirka bizantinskega prava.
→ HEKSABIBLOS, 1354; 1835-1946 Gr. civ. zakonik
Najbolj znana kompilacija Bazilik, ki obsega 6 knjig. V teh šestih knjigah so skušali zajeti vse takratno rimsko pravo. V Grčiji je takrat veljal kot civilni zakonik od 1835 – 1946
Vemo, da je Z rimski imperij propadel bistveno prej, barbari zasedejo rim in na ozemlju zahodnega rimskega
cesarstva se pojavljajo barbarske državice. Barbarski vladarji izdajajo zakonike, ki veljajo za pripadnike na
ozemlju, ki ga obvladujejo, pomembno je pa dejstvo, da pravo še vedno velja po personalnem principu: Za
posameznike velja pravo njihovega ljudstva in marsikdo se po obdobju propada rimskega imperija se ima za
rimljana.
Ogromno ozemlje, ki ga zaseda rim, rimski način življenja, rimska civilizacija, rimska kultura pritegre domačine in maarsikdo se romanizira - sprejme rimski način življenja. kulturo in jezik. Potem cesar Kalakara podeli rimsko državljanstvo vsem.
Zato v teh kompilacijah barbarskih kraljev najdemo tudi rimske določbe, vendar so te vulgarizirane - poenostavi se, delno se spremeni, včasih je tako spremenjeno, da notri najdemo zgolj neko idejo, neko sled rimskega prava. Podobno usodo dosega rimsko pravo v provincah, kjer na pravo vplivajo tudi njihovi običaji in tam rimsko pravo izgublja neko svojo osnovno kvaliteto. Ni nekih posebnih potreb po rimskem pravu, ki ureja visoko razvite družbene in ekonomske odnose. Zgodnji srednji vek kot vemo upade kvaliteta bivanja in družbenih odnosov. Potem pa prihaja do oživljanja družbenih odnosov, do razvoja trgovine, obrti. Prihaja do t.i. srednjeveške renesanse na dvorih, predvsem v ita, tudi v špa. Gostijo arabske znanstvenike, prispevek orienta je izredno pomemben. Skratka razvijat se začne kultura, ker ekonomski odnosi ponovno oživijo in kultura zacveti in spet se pojavi potreba po novem pravu, ki bi urejal te odnose.
Srednji vek je bilo pravo partikularizirano, vsako območje razdrobljeno je imelo po svoje, razslojeno, za kmete je veljalo eno pravo, za plemiče drugo.
No v času renesanse ponovno posežejo po rimskem pravu, iz praktičnega vidika, kasneje pa odkrijejo rokopis digest, ponovno sestavijo JK in to je bila zakladnica odgovorov na izivie takratne družbe. Racionalni odgovori so na dlani in v skladu z naravnim razumom in strmenje k ideji doseganja pravičnosti. To omogoči ponovno oživitev rimskega prava.
11
Q
odložni ali suspenzivni pogoj
A
Odlaga učinkovanje (učinke) pravnega posla do trenutka izpolnitve pogoja. !!!
Čas od sklenitve pogojnega pravnega posla imenujemo čas visečnosti pogoja. Ko se pogoj uresniči, začne
pravni posel veljati.
12
Q
Kako začetni rok učinkuje v obligacijskem roku?
A
je tisti, ki odlaga začetek pravnih učinkov. Po učinkovanju zelo podoben odložnemu pogoju.
tisto, kar si damo obljubiti z rokom je sicer dolgovano takoj, vendar ni mogoče tega terjati, dokler rok ne
poteče. (do konca zadnjega dne ne moremo izterjati)
Odlaga dospelost/zapadlost terjate. DOSPELOST/ZAPADLOST- pomeni trenutek, ko sme upnik uveljavljati svojo terjatev, trenutek, ko sme upnik od dolžnika zahtevat izpolnitev obveznosti.
Posodim ti 100 eur, dogovoriva se da ti jih vrnem čez 10 dni. Jaz pa ti teh 100 evrov vrnem že naslednji dan. Ali je to uredu?
Obveznost je že nastala in jaz smem to obveznost izpolnit prej, pred potekom roka. V tem primeru obveznost
ugasne. Začetni rok odlaga dospelost, začetni rok ko upnik lahko terja obveznost.
Razlika s pogojem: Če je postavljen pogoj, ki je negotovo dejstvo in dolžnik prej izpolni, lahko tisto kar izpolni
terja nazaj, ker ne vemo al se bo pogoj izpolnil ali ne. Če je pa postavljeno z rokom in dolžnik prej izpolni, tega ne bo mogel terjat nazaj. Če plačam prej izpolnem obveznost in tega ne morem zahtevat nazaj.
13
Q
končni rok
A
je rok, ki je določen kot trenutek, ko naj prenehajo učinki pravnega posla. Zelo podoben razveznemu pogoju z eno razliko, pogoj je prihodnje negotovo dejstvo, za rok pa vemo, da bo napočil. Končni rok ukinja veljaven in učinkovit pravni posel. Tipičen primer je najemna pogodba. Najamete stanovanje do 1. junija. Ko rok napoči se pogodba razveže, se ukinja pravni posel. Npr. ko oddajaš stanovanje in se zmenita za končni rok čez 5 let. Ti do tega roka najemnika ne smeš vreči iz stanovanja, lahko pa najemnik kadarkoli
odpove najemodajalsko pogodbo. Rok je v tem primeru v korist najemodajalca.
14
Q
v čem je razlika med simuliranim pravnim poslom in mentalno rezervacijo?
A
V obeh primerih se izjavi neresnična volja. Pri mentalni rezervaciji samo ena stranka ve za razkorak med njeno voljo in izjavo, pri simulaciji pa obe stranki vesta, da njuna izjava ne ustreza volji, ostalim pa to naj nebi bilo znano.
15
Q
Sicer pa oseba, ki ni bila pod oblastjo in tudi ni bila njegov sel, ni mogla z neposrednimi učinki pridobivati za Rimljana. V posameznih primerih pa so direktno zastopanje dopuščali, poglej si primere za izpit!
A
- PROCURATOR OMNIUM BONORUM - VESOLJNI SKRBNIK je suženj, ki je bil osvobojen. Dokler je suženj skrbel za celotno premoženje stranke, ni bilo težave, potem je bil osvobojen, še vedno je opravljal isto funkcijo. Tukaj so naredili izjemo..Ner. D: če je oskrbnik kupil zame stvar in mu je bila po mojem naročilu izročena v mojem imenu, pridobim lastnino in posest, tudi če tega ne vem. Klasično
pravo je to izjemo sprejelo, vendar je bila omejena le na pridobivanje posesti, ne pa tudi na pridobivanje pravic z neposrednim učinkom za zastopanega (LP). Zastopani je lahko prek posesti pridobil tudi lastninsko pravico, če je stvar uspešno priposestvoval. - Enako je pri SKRBNIKU UMOBOLNEGA IN NEDORASTLEGA (TUTOR IMPUBERIS) - varuh je
lahko z neposrednimi učinki pridobival za varovanca posest in ta jo je priposestvoval. Glede pridobivanja ostalih pravic je lahko nastopal le kot posredni zastopnik.
+ HOMO LIBER BONA FIDE SERVIENS- posebnost je svobodna oseba, ki jo nekdo poseduje v dobri veri in jo v zmoti šteje za sužnja. Vendar je možnost omejena na tisto, kar je pridobil preko domnevnega sužnja iz lastnega premoženja ali na podlagi dela domnevnega sužnja. To pomeni, da domnevnemu gospodarju ni pripadala dediščina ali volilo, ki ga je nekdo naklonil domnevnemu sužnju.
Po Justinjanovem pravu je lahko vsak za vsakogar pridobival posest in z njo lastninsko pravico.
16
Q
pogoji za zastopanje
A
- zastopnik mora biti upravičen do zastopanja. To upravičenje lahko temelji na posebni izjavi volje
zastopanega s katero ta pooblasti zastopnika, na zakonu ali na določenem pravnem aktu. - vednost tretjega, da zastopnik ne sklepa pravnega posla zase, temveč za zastopnika. Ta pogoj temelji
na pravici pogodbenika, da ve, kdo je njegov sopogodbenik in izhaja iz splošnega načela pogodbene svobode
in pravne varnosti - poslovna sposobnost zastopnika.
Nekaterih pravnih poslov ni mogoče skleniti po zastopniku (predvsem tistih PP osebne narave):
sklenitev zakonske zveze
naprava oporoke
priznanje očetovstva
17
Q
Ali starejši nedorastli lahko sami sklepajo pravne posle?
A
Lahko sklepa pravne posle. Ne more pa sklenit poroke in napisat oporoke. Zakaj ne? Ker ni spolno zrel. Če pa pri pravnem poslu ne sodeluje varuh je ta pravni posel:
- šepav pravni posel - NEGOTIUM CLAUDICANS: starejši nedorastli je iz PP upravičen, ne pa tudi iztožljivo zavezan. Zavezan je samo naturalno. Po reskriptu Antonina Pija je bilo mogoče od starejšega nedorastlega zahtevati povrnitev tistega, za kolikor je bil s pravnim poslom obogaten. Če je npr. brez varuhove avtorizacije sprejel posojilo, iz posla ni bil zavezan. Kljub temu je bilo mogoče od njega zahtevati vrnitev zneska, ki ga je dobil kot posojilo, saj se je štelo, da je bil za toliko obogaten.
Če želimo, da tak pravni posel zavezuje obe stranki, potem mora pri pravnem poslu sodelovat varuh nedorastlega s svojo AVTORIZACIJO: AUCTORITATIS INTERPOSITIO. Formalno se je varuha pri sklepanju posla vprašalo: ali avtoriziraš ta pravni posel in on je formalno pritrdil. To je mogoče zgolj ob sklenitvi pravnega posla ne naknadno. Naknadna avtorizacija ni veljavna.
18
Q
šepav pravni posel
A
NEGOTIUM CLAUDICANS
Impuberes je postal samo upravičen, ne pa tudi iztožljivo zavezan, kadar je sam sklenil PP, s katerim je:
a) postal samo zavezan (npr. obljubil dajatev stipulatorju)
b) postal hkrati zavezan in upravičen (npr. sklenil kupno pogodbo)
c) izgubil kakšno svojo pravico (npr. odpustil dolg svojemu dolžniku)
Njegov sopogodbenik pa je bil v celoti zavezan, ne pa tudi upravičen! Zato so v občem pravu tak posel imenovali šepav PP - negotium claudicans.
Impuberes se je veljavno zavezal s PP, če je pri sklepanju sodeloval varuh, ki je moral biti osebno navzoč (PP je sklenil impuberes sam, varuh pa ga je odobril) - to varuhovo sodelovanje se imenuje auctoritatis interpositio. PP je bil obvezen za obe stranki (= obe upravičeni + zavezani).
Sprva so bili NEOMEJENO DELIKTNO SPOSOBNI, potem pa to spremenijo in GAJ piše, da ODGOVARJA ZA DELIKT LE STAREJŠI NEDORASLI BLIZU DORASLOSTI.
19
Q
Kakšna je razlika med varuhom za ženske in varuhom za nedorasle?
A
Varuh nedoraslega lahko sklepa pravne posle za nedorasle, varuh za ženske pa ne more sklepat pravnega posla za žensko, ženska sama sklene pravni posel. Varuh za nedorasle ustvarja za nedorasle obligacijsko razmerje, gre za kvazi kontrakt. Medtem ko varuštvo za ženske ne ustvarja obligacijskega razmerja.
20
Q
ZAKAJ JE POPOLNOMA PRAVNO SPOSOBEN SAMO PATER FAMILIAS?
A
Poleg tega, da ima samo patria potestas premoženjsko sposobnost (to je del pravne sposobnosti). Sposobnost postati in biti lastnik, je lahko nosilec lastninske pravice. Osebe pod oblastjo so vse kar so pridobile so pridobile za svojega očeta, tudi če so bile poslovno sposobne (lahko so sklepale pravne posle).
21
Q
emancipacija
A
Sin je lahko postal EMANCIPIRAN: oče ga je spustil izpod svoje oblasti, tak otrok se imenuje emancipiran sin, ki z emancipacijo postane svoje praven (sui iuris).
Pri tem gre za imaginarni pravni posel (= niso simulirani pravni posli, ker je vsem znano kakšen je cilj tega pravnega posla in pravni red to dopušča) ? IZPIT
IMAGINARIA VINDITIO (navidezna prodaja). Zakonik 12 plošč je določal: če je oče sina 3x prodal je ta sin prišel izpod očetove oblasti. Če je bil njegov namen sina emancipirat se je dogovoril z družinskim prijateljem in mu 3x sina navidezno prodal.
22
Q
dvojna narava pekulija
A
1) je premoženje, ki ga gospodar oz. oče prepusti sužnju oz. sinu v prosto upravljanje (oče je še vedno lastnik
tega premoženja)
2) pri sužnju ostaja pekulij skozi vsa obdobja enak, pri sinu pa se spremeni: klasično in postklasično pravo je
sčasoma pripoznavalo premoženjsko sposobnost otrokom pod očetovo oblastjo glede pridobitev, ki so jih
dobili drugod, kakor od očeta. Na začetku je oče lastnik vsega, s časoma pa ima sin pravico do peculija: Tako je sin prosto gospodaril s tem, kar je pridobil kot vojak (peculium castrense) ali kot državni uradnik (peculium quasi castrense). o tem je lahko napravil oporoko.
23
Q
ali je mati otrokom lahko agnatska sorodnica?
A
Odvisno od tega ali je bil sklenjen manus ali sine manu. V prvem primeru je agnatska sorodnica, v drugem primeru pa ni agnatska sorodnica svojih otrok. Žena sine manu je še naprej agnatinja v rodbini svojega očeta, ostane pa tujka svojemu možu in otrokom (po civilnem pravu nima dedne pravice po njih). Justinijan je uredil dedovanje popolnoma po kognatskem načelu.
KOGNATI krvni sorodniki (sodobno pravo ne govori več o krvnih sorodnikih, ampak samo o sorodnikih!) osebe izhajajo iz istega prednika (v nekaterih primerih se ne ujemajo z agnatskim sorodstvom, npr. žena in manu je agnatinja svojemu možu, ni pa več svojemu očetu - temveč tastu)
GENTILI vsi pripadniki istega rodu (zelo oddaljeni agnati)
SORODSTVO V RAVNI ČRTI: ko je izhodišče dejstvo, da ena oseba izhaja iz druge. (Oče in sin, dedek in vnuk, pradedek in pravnuk)
SORODSTVO V STRANSKI ČRTI: se računa glede na stranskega prednika. Po rojstvu osebe izhajajo iz istega prednika neposredno (bratje, sestre) ali posredno (bratranci, sestrične)
24
Q
CAPITIS DEMINUTIO (zmanjšanje za eno glavo = izguba statusa)
A
Trojni status (libertatis, civitatis, familiae), ki je bil važen za pravno sposobnost posameznika, je bil ponavadi trajen. V vsakdanjem življenju pa so včasih nastale različne spremembe v statusu določene osebe (npr. če je Rimljan moral v pregnanstvo, je izgubil državljanstvo, ohranil pa je svobodo). S tako spremembo se je skupnost svobodnih ljudi oz. državljanov oz. agnatov zmanjšala za enega člana, zato so jo imenovali capitis deminutio. Osebi je sprememba pomenila pravno izgubo (dosedanji pravni subjekt je prenehal obstajati, na njegovo mesto pa je pravno stopil nov subjekt: namesto prostega človeka suženj, namesto državljana nedržavljan, namesto agnata ene rodbine pa agnat druge rodbine).
1) CAPIRIS DEMINUTIO MAXIMA kadar je Rimljan izgubil prostost, državljanstvo in svojo agnatsko pripadnost
(npr. če je bil v vojni ujet; če ga je upnik kot zavezanca prodal za sužnja v tujino)
2) CAPITIS DEMINUTIO MEDIA: zadela je tistega, ki je izgubil rimsko državljanstvo. Nekdo je ostal svoboden,
vendar izgubi rimsko državljanstvo, tudi družinsko pripadnost in s tem svojepravnost.
3) CAPITIS DEMINUTIO MINIMA : ko nekdo zamenja svoj družinski položaj (nekdo svojepraven postane
tujepraven in obratno). Kadar je Rimljan izstopil iz svoje agnatske rodbine (npr. če je oče sina prodal v
mancipij; ob posinovitvi, mancipaciji; če se je hči omožila in manu!). Tistega, ki je zadela je ohranil prostost
in državljanstvo, spremenila pa se je njegova agnatska pripadnost (kot svojepravna oseba je prišel pod
očetovsko oblast drugega ali pa je prišel iz očetovske oblasti) = skupnost svojepravnih ali tujepravnih se
zmanjša za eno glavo
Take pravne izgube pa niso utrpeli otroci, kadar so ob očetovi smrti postali svojepravni (ostali so še naprej agnati v svoji rodbini). Capitis deminutio minima je bila na začetku edina (civilno pravo se ukvarja z usodo deminutovega imetja samo ob spremembi agnatske pripadnosti).
25
KAJ SE ZGODI S PREMOŽENJEM TISTEGA, KI JE IZGUBIL CAPITIS DEMINUTIO MINIMA?
26
razlika med stvarno in obligacijsko pravico
str 82 neli
27
razlika med potrošno in nadomestno stvarjo
28
razlika med posestjo in LP
Pri lastninski pravici gre za pravico na podlagi katere ima nekdo pravno oblast nad določeno stvarjo. Nasprotno predstavlja posest dejansko oblast nad stvarjo. Lastnina je pravica, posest je zgolj pravno dejstvo, da ima nekdo stvar v svoji fizični oblasti (corpus) in ima hkrati posestno voljo (animus)
29
posest je PRAVNO DEJSTVO in ma zato PRAVNE POSLEDICE
→ PRIPOSESTVOVANJE = eden od načinov pridobitve lastninske pravice, seveda morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Posest, ki naj s potekom časa privede do lastninske pravice mora biti titularna posest. Počivat mora na nekem pravnem naslovu, ki ga rimski red priznava za priposestvovanje, imenujemo jo tudi civilna posest (Pridobivanje lastninske pravice, pri tem je pomembno pridobivanje stvari v posest. Po določenem času v posesti, pride do lastninske pravice, posestnik bo stvar priposestvoval.)
→ POSEST JE BILA PREDMET POSEBNEGA PRAVNEGA VARSTVA. Pretor varuje samo pravno dejstvo posesti s svojimi interdikti (pretorjeve zapovedi in prepovedi).
→ DOVOLJENA SAMOPOMOČ= posestnik sme branit svojo posest.
o 1. sme branit svojo posest, če mu jo želi kdo odvzeti. Če mu jo želi odvzeti s silo, lahko to sile zavrne s silo
o 2. Ko mu nekdo odvzame posest jo lahko posestnik pridobi nazaj vendar takoj ne po preteku časa.
Dovoljena samopomoč je še danes strogo omejen institut v pravu.
30
razlika med posestnikom in imetnikom
Posestnik ima fizično oblast in posestno voljo (corpus in animus), detentor, ki sicer fizično obvladuje stvar, nima posestne volje. Šteje se da ima fizično oblast (corpus) za posestnika.
31
Kako dobiva subjekt pod oblastjo posest za svojega lastnika?
Posest lahko dobi subjekt sam, ali pa oseba pod oblastjo (sin, suženj).
Suženj ni premoženjsko sposoben, ni pravno sposoben, ne more bit subjekt posestnega varstva, je pa POSLOVNO sposoben, ima pekulij in z njim lahko sprejema pravne posle. Lastnik dobi posest:
corpore alieno animo proprio (ko ve za pridobitev lastnik)
corpore et animo alieno ( s tujo fizično oblastjo in tujo voljo, ko lastnik sužnja ne ve za pridobitev)
Zakaj lahko suženj ustvari alieno? ker je poslovno sposoben.
Pri osebah pod oblastjo se je štelo, da je oče ali gospodar pridobil posredno posest, ko je taka oseba na njegov
ukaz ali z njegovo vednostjo pridobila dejansko oblast. Če je šlo za pekuliarno stvar, vednost ni bila potrebna.
Štelo se je, da je postal oče ali gospodar posestnik, ne da bi za pridobitev vedel.
Paul. ...zdi se namreč, da posedujejo po naši volji tisti, ki smo jih dovolili imeti pekulij in tako lahko pridobivajo na podlagi pekulija posest in priposestvujejo otrok, umobolni in dedič, če kupi neko stvar dediščinski suženj.
Gospodar je po mnenju klasikov preko pobeglega sužnja pridobival tudi posest na stvareh, ki jih je ta pridobil. Ker je po rimskem pravu veljalo, da gospodar še vedno poseduje pobeglega sužnja, dokler ga ne vzame v posest nekdo drug.
Izjemoma je bilo mogoče pridobiti posest tudi preko svobodnega človeka, če ga je nekdo v zmoti posedoval kot sužnja:
Paul D. 41, 2, 1, 6: Vendar pa pridobivamo posest tudi prek tistega, ki ga posedujemo v dobri veri, čeprav je tuja last ali svoboden. Če ga posedujemo v slabi veri, menim, da prek njega ne pridobimo posesti; vendar pa tisti, ki ga poseduje nekdo drug, ne pridobiva posesti niti za pravega gospodarja niti zase.
32
pogoji za veljavno traditio
5. prepustitev v posest: pridobitelj mora dobit stvar v posest
dejanska, longa manu traditio- (pokažeš z roko na zemljišče), brevi manu traditio, consttitutio poss.
Posebnosti: traditio tacita, traditio ficta
Pri družbeni pogodbi se je štelo, ko je nekdo izročil enemu družbeniku stvar so vsi sodružbeniki dobili solastnino na stvari.
Zelo pogosto je izročitev stvari nadomeščala izročitev pogodbene listine (s tem se je štelo, da vam je bila izročena stvar)
problem, ki se je pojavil:
→ ZMOTA STRANK O OBSTOJU KAVZE.
= obe stranki sta prepričani, da pravna podlaga obstaja, izkaže se pa, da ne.
Profesor posodi kolegici 35 eurov, ker mu jih je ona posodla pred izpitnim obdobjem. V tem primeru imamo iusta causa traditionis? Oba sta prepričana, kambič, da ji je dolžan, kolegica je prepričana da je upravičena to terjat, v resnici pa sta oba v zmoti in pravnega temelja ni, ker ona nikoli ni posodila 35 evrov. Zato v tem primeru govorimo o zmoti o obstoju kavze.
Ali se bo kljub zmoti o obstoju kavze lastninska pravica prenesla? JA
Ko sta tako odsvojitelj kot pridobitelj v dejanski zmoti, ta dejanska zmota ne škoduje ignorantia facti non nocet. Kar pomeni, da se je lastninska pravica na izročenem denarnem znesku prenesla, kljub temu, da kavze ni bilo.
Pravni red daje možnost obogatitvene tožbe:
- Obogatitev, ki ni nastala na pravnem temelju. Conditio sine causa. V našem primeru gre za specifično situacijo, Kambič je bil prepričan, da kolegici dolguje. V takem primeru ko je nekdo v prepričanju da dolguje in oseba to sprejme v dobri veri se to imenuje CONDICTIO INDEBITI.
- V primeru, da bi Kambič vedel, da ji ne dolguje in bi kolegica vzela on ne bi mogel zahtevati nazaj, to bi se štelo kot darilna pogodba.
- Če bi pa kambič dal in mislil, da ji dolguje, kolegica bi pa sprejela v slabi veri (zloverna), vedela bi da ji ne dolguje. V tem primeru je kolegica zagrešila tatvino in v tem primeru bo Kambič od nje lahko zahteval denarni znesek na podlagi tatvine tožba s katero bi zahteval je CONDICTIO FURTIVA.
→ ZMOTA O KAVZI (PUTATIVNA KAVZA).
Kavza sicer obstaja, je pa stranka v zmoti v tej kavzi. Kolegica je rekla, prof. Kambič, pozabila sem denarnico doma in rada bi šla na kosilo a bi mi posodili 10 evrov, da bom šla na kosilo. Kambič ji da z darilnim namenom. Kolegica pa sprejme v prepričanju, da ji je posodil. Kavza obstaja in je v tem primeru darilo (causa domandi) kolegica je pa v zmoti in je prepričana, da je denarni znesek posojen.
V nasprotnem primeru, bi bila kavza posojilna. Če bi kambič denar posodil, kolegica bi pa mislila, da ji je denar podaril.
33
ali je priposestvovanje izvirni ali izvedeni pridobitveni način
vse do Justinjanovega prava je lahko bodisi izvirni bodisi izvedeni pridobitni način. Justinijan ukine vse stvari res mancipi
o Izvirno priposestvuje dobroverni posestnik.
o Izvedeno pa bonitarni lastnik (tisti, ki mu je res mancipi zgolj tradirana, ni prišlo do prenosa lastninske pravice, v tem primeru ni postal civilni lastnik, pretor ga varuje kot bonitarnega lastnika s priposestvovanjem je postal lastnik.)
Just. p.- izvirni pridobitveni način, nekdo proda stvar ki ni njegova in dobroverni posestnik
34
katere stvari so izvzete iz priposestvovanja
zapiski
Izjemoma je mogoče v rimskem pravu priposestvovati tudi ukradene stvari, že po klasičnem rimskem pravu. Če se je ukradena stvar vrnila k lastniku jo je mogoče priposestvovati tudi če je označena kot ukradena
35
res habilis
( stvar mora biti priposestljiva - Dva pogoja kumulativno mora izpolnjevati: res habilis je tista stvar, ki je v pravnem prometu - res in commercio (stvar, ki ni v pravnem prometu-res extra commercio: javna cesta, grob, obzidja, vrata mest) in stvar ne sme biti izvzeta iz priposestvovanja (tipičen primer stvari, ki je izvzeta iz priposestvovanja je ukradena stvar, na silo pridobljena stvar, varovančeve stvari so v stvarnem prometu, vendar so v odnosu do varuha izvzeta iz priposestvovanja (varuh je nebo mogel priposestvovati: ščiti se varovančev promet v odnosu do varuha), poglej v knjigi katere stvari so še izvzete iz priposestvovanja) /? IZPIT (res furtiva) Izjemoma je mogoče v rimskem pravu priposestvovati tudi ukradene stvari, že po klasičnem rimskem pravu. Če se je ukradena stvar vrnila k lastniku jo je mogoče priposestvovati tudi če je označena kot ukradena
36
negatorna tožba - dokazno breme
Civilni lastnik (tožnik) mora torej dokazati, da prihaja do motenj, toženec pa,
da ima pravico do poseganja v lastnikovo lastninsko pravico. Če je toženec s svojim poseganjem v
tožnikovo lastnino pridobil zase kakšno korist ali povzročil škodo, je moral oboje povrniti. ? IZPIT!
s to tožbo je bil aktivno legitimiran lastnik stvari, ki je moral dokazati, da je lastnik in da toženec posega v njegovo
pravico. Toženec mora prenehati s posegi, vzpostaviti mora prejšnje stanje, povrniti bi moral morebitno
škodo.
NAMEN TOŽBE: ugotoviti, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je prisvajal toženec in vzpostaviti ustrezno
stanje. Tožniku ni bilo treba dokazati, da ni nobene omejitve njegove lastninske pravice (služnost, užitek) - kakor si
jo lasti toženec, toženec pa je moral dokazati, da ima služnost ali užitek - če se mu to ni posrečilo, je bil obsojen
tožba vsebuje restitutorno klavzulo!!!!
37
kvazi užitek
QUASI USUSFRUCTUS za kvazi užitek gre ko ne pravemu užitkarju prepusti določeno količino potrošnih stvari, ta pa mu mora vrniti enako količino in vrsto stvari. Užitek je stvarna pravica na tuji stvari, pri nepravem užitku pa lastnik prenese lastninsko pravico na nepravega užitkarja zato ne moremo govoriti o stvarni pravici na tuji stvari. Na podlagi posebne kavcije: cautio usufructuaria je dolžan vrniti enako količino in vrsto
38
kaj je cautio de ampulis non turbando in kje jo srečamo
To je varščina, ki jo položi toženec, da ne bo več prihajalo do motenj. Srečamo jo pri:
a) interdicta retinendae possesionis (posestno varstvo) str. 50
b) actio negatoria (lastninska pravica) str. 69
c) actio confessoria (služnost)
- varščina, ki jo je morala dati tožena stranka. Ko je služnostni upravičenec zmagal v pravdi je moral obsojeni toženec dati to posebno varščino. V rimu je kavcija pravni posel/stipulacija s katero se obljubi plačilo denarnega zneska. Cautio de amplius non turbando z njo mora obtoženi obljubiti, da bo plačal določen denarni znesek v primeru, da bi ponovno preprečil izvrševanje služnosti služnostnemu upravičencu. Če je nekdo vedel, da bo mogel plačati denarni znesek je bila to efektivna varovalka, da nebo spet tega storil
39
načela služnosti
SPLOŠNA:
1) NIHČE NE MORE IMETI SLUŽNOSTI NA SVOJI STVARI (Nemini res sua servit.), ker je služnost stvarna
pravica na tuji stvari. Če lastnik GZ in SZ postane ena oseba – služnost preneha/ - confusione - s spojitvijo/z
zlitjem. (pazi: ne mešaj s confusio!) – funkciji lastnika služeče stvari in upravičenca služeče stvari se združita v
eni osebi. Služnost preneha/ugasne dokončno, kar pomeni, da ne bi ponovno oživela, če bi prišlo zemljišče v
last tretjega.
Npr. Užitkar je kupil stvar, ki jo je imel v užitku; je podedoval stvar, ki jo je imel v užitku. Ker služnosti na lastni stvari
ni je služnost ugasnila. Prenehala confusione (z združitvijo).
2) SLUŽNOST JE TREBA IZVAJATI OBZIRNO (Servitus civiliter utendum est.)
Upravičenec mora služnost obzirno izvrševati tako, da lastniku ne povzroča nepotrebne škode npr. najkrajša
pot čez SZ ne bomo lomili vej, se vozili tako hitro da zaprašimo celo pot.
3) SLUŽNOSTI NA SLUŽNOSTI NI (Servitus servitutes esse non potest.)
Če je ustanovljena neka služnost, se na njej ne more ustanoviti nove služnosti. S tem bi namreč dodatno posegali v l.p. lastnika (na kar pa lastnik ne bi imel vpliva). Npr.: služnostni upravičenec ne more na svoji služnosti pešpoti
nikomur ustanoviti užitka ali rabe.
4) SLUŽNOST NE MORE OBSTAJATI V NEKI POZITIVNI STORITVI (Servitus in faciendo consestire nequit
.) Služnost ne nalaga lastniku služeče stvari nobene pozitivne storitve, ampak to, da je dolžan trpeti IZVRŠEVANJE SLUŽNOSTI (NE: dolžan "nekaj trpeti" - pazi pri izpitu!) (npr. pešpot ali da ne sme graditi nad določeno višino). Rimsko pravo ni poznalo STVARNEGA BREMENA, tj, pravice na temelju katere bi bil lastnik obremenjene
nepremičnine zavezan k določeni dajatvi ali storitvi.
EDINA IZJEMA: hišna služnost SERVITUS ONERIS FERENDI – gospodujoče poslopje je slonelo na služečem
sosedovem zidu ali stebru. Lastnik služečega zemljišča je moral služeči zid (steber) primerno popravljati in
vzdrževati, da je bilo mogoče izvrševanje služnosti.
Samo za zemljišče služnosti sta veljali še 2 nadaljni načeli:
- Služnost mora koristiti gospodujočemu zemljišču in mora biti trajna in ne samo občasna ali začasna
- Zemljišči morata biti sosednji - služnost je mogoče ustanoviti le na zemljišču, ki meji na
gospodujoče zemljišče
40
PRIMER ZASTAVNE PRAVICE, KI NASTANE NA PODLAGI OBIČAJNEGA PRAVA
Primer zastavne pravice, ki jo ima zakupodajalec na plodovih, ki nastanejo na zakupčevem zemljišču in vsem, kar je zakupnik na zemljišče prinesel, zato, da bi bilo tam. Tukaj gre za praviloma proizvodnja sredstva. Kje je ideja? Zakup je obligacijsko razmerje in bistvo zakupa je, da sme zakupnik tuje lastninsko zemljišče uporabljat, pridobivat redne donose (podobem užitku, le da je slednje stvarnopravno razmerje). Zakupnik mora plačevati zakupnino in ta je po običajnem pravu zavarovana z zastavno pravico.
Najemnik mora najemodajlcu plačevati najemnino, zavezan mu je pa povrniti tudi morebitno škodo, ki je nastala po najemnikovi krivdi. Nekdo ima najeto sobo, potem naredi izpit iz rimskega prava in naredi žur v sobi, ker se napijejo uničujejo po sobi in s tem je najemodajalcu povzročena škoda in najemnik je dolžan povzročeno škodo povrnit. Tiha zastavna pravica je namenjena tako najemniku kot najemnodajalcu, kot tiha zastava pa štejejo stvari, ki jih je prinesel najemnik v stanovanje. PIGNUS TACITUM. Nastane na podlagi pravne norme običajnega prava. Zakaj se imenuje tiha zastavna pravica? ker nastane brez izrecnega dogovora že na podlagi pravne norme.
41
Kaj če je dana v zastavo plodonosna stvar? Ali sme zastavni upnik pridobivat plodove te plodonosne stvari?
Nečeloma zastavni upnik ni bil upravičen do pridobivanja plodov. Na začetku je bil ustanovljen dogovor ? IZPIT PACTUM ANTICHRETICUM, kjer je lahko užival plodove. Kasneje pa se ustali ANTICHRESIS TACITA? IZPIT (najrajši to sprašuje!!!) - pravica, da sme brez dogovora zastavni upnik pridobivati plodove v višini zakonitih obresti, če sicer terjatev ni obrestovana. Če terjatev ni poplačana je jasno zastavni upnik stvar prodal in se iz izkupička poplačal. Pravica do prodaje ni bila vedno bistvena sestavina, na začetu so se morali posebej dogovorit, da lahko proda stvar: PACTUM DE VENDENDO PIGNORE. Kasneje je to postala običajna sestavina instituta in je veljalo, da sme zastavni upnik stvar prodat, smela sta pa zastavitelj in zastavni upnik to izključit: PACUTUM DE NON VENDENDO PIGNORE. Na koncu razvoja to postane bistvena sestavina, tako da pravice do prodaje ni bilo več mogoče izključiti in pactum de non vendendo pignore je zgolj zavrl prodajo v smislu, da ni smel takoj prodat stvari, ampak ta pakt prodaje ni preprečil. Potreben je bil zgolj dodaten opomin (3x) preden je smel stvar prodati.
42
primer objektivne odg
Imeli so zabavo in skozi okno hiše vrgli mizo in ta miza je
padla sužnju na glavo. Sužnjevem lastniku je nastala premoženjska izguba. Koga bo lahko tožil/zahteval
povračilo škode? Če bi nekdo namero vrgel mizo na tega sužnja bi uporabil delikt. Če bi ga iz malomarnosti
vrgel ven bi lahko tudi uporabil delikt. V tem primeru se pa krivde ne bo presojalo. Zadaj je praktičen razlog za
tem kar pri objektivni odgovornosti zahteva že rimsko pravo. Ker je bilo v sobi 15 pijanih ljudi in vsi pravijo da s
krivi. Lastnik ubitega sužnja bo lahko tožil tistega, ki je tam stanoval in on bo odgovarjal objektivno (ne glede na
krivdo, ampak glede na okoliščine primera) Če pa ugotovimo, da ni kriv, bo pa on lahko poiskal krivca in od
njega bo zahteval regres (tisto kar je on plačal na podlagi pretorjevega edikta). To ni naloga odškodovanca,
njega je pretor zaščitil z objektivno odgovornostjo.
43
zgo razvoj krivde
Že zakon kralja Nume Pompilija je kot morilca opredeljeval tistega, ki je svobodnega človeka naklepno in z vednostjo izročil smrti.
Velik korak pri razvoju pojma krivde je rimsko pravo storilo v zvezi z zakonom LEX AQUILIA: zakon je kaznoval uboj tujega sužnja ali živali oz. poškodovanje tuje stvari le v primeru, ko se je storilec zavedal, da s tem posega v tujo pravico.
Ker je bila protipravnost ravnanja bistveni pogoj za odgovornost po akvilijskem zakonu, po tem zakonu ni odgovarjal tisti, ki je povzročil škodo, da bi od sebe ali drugega odvril protipraven napad (silobran) ali nezakrivljeno nevarnost (skrajna sila).
Ker je bila protiustavnost ravnanja bistveni pogoj za odgovornost po akvilijskem zakonu, po tem zakonu ni odgovarjal tisti, ki je povzročil škodo, da bi od sebe ali drugega odvrnil protipraven napad (silobran) ali nezakrivljeno nevarnost (skrajna sila).
Lahko je kriv le tisti, ki je deliktno sposoben, tako po Akvilijskem zakonu ni mogel odgovarjati: umobolni, otrok, starejši nedorastli pa samo, če še ni sposoben dojeti nedopustnosti svojega ravnanja.
44
Ali dolžnikova zamuda odvezuje upnika? Ali lahko upnik zaradi tega odstopi od pogodbe?
Načeloma ne, izjema so tisti primeri, ko je pravočasnost izpolnitve bistveni element pravnega posla. Samo takrat lahko upnik odstopi. Npr. naročimo poročno torto, poročimo se v soboto. Torta ne pride, pride v ponedeljek, takrat lahko odstopimo od pogodbe
45
pogoji za izpolnitev pobotanja
Tarjatvi sta morali biti
o MEDSEBOJNI- tarjatvi sta medsebojni, kadar nastaneta med istim upnikom in istim dolžnikom. Če tarjatev ni medsebojna, potem pogotanja ni.
- Izjeme: Kdo lahko uveljavlja v pobotanje tujo terjatev/terjatev, ki ni medsebojna? ? IZPIT
- odstopljeni dolžnik: sme proti prevzemniku (cesionarju) uveljavljati pobot terjatve, ki jih je imel proti odstopniku (cedentu) v trenutku odstopa, ker bi se sicer njegov položaj poslabšal
- solidarni dolžnik: katerega upnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti, sme proti njemu uveljavljati morebitne nasprotne terjatve ostalih solidarnih sodolžnikov
- porok: proti upniku, ki je od njega terjal izpolnitev dolžnikove obveznosti sme uveljavljati pobot v
nasprotno dolžnikovo terjatev
o ISTOVRSTNI - terjatvi morata biti iste vrste, torej npr. v istem denarnem znesku in v isti valuti.
o LIKVIDNI- terjatvi ne smeta biti sporni, sta hitro ugotovljivi; da se ne bi pravda zavlekla.
o DOSPELI- terjatvi morata biti iztožljivi v smislu, da sme upnik od dolžnika po pravu terjatev terjat. Kdaj dospe v plačilo ? Ko poteče rok, ko se izpolni pogoj, če ni ne roka ne pogoja, terjatev dospe takoj. Takrat si terjatvi stopita nasproti in običajno določa dospelost (ko so izpolnjeni ostali pogoji).
IPSO IURE COMPENSATUR= (justinijanovo pravo) pobota se po samem pravu.
V trenutku, ko so ti 4 pogoji izpolnjeni in si terjatvi stopita na sproti, štejemo, da sta si terjatvi pobotani, jasno je pa, da je treba to pobotanje ugotoviti. Bodisi s pobotno izjavo (ugotovitev strank, da je prišlo do pobotanja) bodisi s sodnikovo sodbo- ugotovitvena sodba (sodnik ko ima za obsodit sodnika upošteva idejo pobotanja in toženca obsodi zaradi nasprotnih terjatev le razliko)
Tako pobotana izjava kot sodba učinkujeta ex tunc -za nazaj, od trenutka ko sta si terjatvi stopili nasproti.
46
razvoj cesije
Sprva je terjatev obstajala samo med osebama, ki sta sklenili razmerje. Na začetku je bilo nesprejemljivo, da bi lahko nekdo tretji (cesionar) uveljavljal to proti odstopljenemu dolžniku. Gospodarski razvoj je pa zahteval to kar danes imenujemo cesija.
1. DELEGATIO NOMINIS- prva stopnja v razvoju Cesije, ker so uporabili t.i. novacijsko stipulacijo. Z njo so
zamenjali osebo upnika. Stari upnik je naročil novemu naj dolžnika upraša ali mu obljubi dati isto, kar dolguje
staremu in dolžnik bi pritrdilno odgovoril. S tem nastane obligacijsko razmerje med novim upnikom in dolžnikom na
podlagi stipulacije. Ker je to novacijska stipulacija ukinja staro obveznost, na njeno mesto pa je stopila nova
obveznost, ki je morala vsebovati alequid nuova: nekaj novega. Nov je upnik. S tem so rimljani obdržali njihov
princip, da terjatve veljajo samo inter partes. Rezultat je podoben kot pri razvitem pojmu cesije, če pa ta institut
primerjamo z novim pojmom cesije ima veliko pomanjkljivosti:
o 1. Nova tožba je ustvarjena, kar pomeni, da se je moral dolžnik strinjat in je moral aktivno sodelovat
(odgovorit na vprašanje novega upnika), če ni odgovoril se je zadeva ustavila. Pri novem pojmu cessije pa nima dolžnik nobene besede.
o 2. Z novacijo ugasnejo vse akcesorne pravice (poroštva in zastavne pravice), ki so bile ustvarjene v
njeno zavarovanje. Terjatev med upnikom in dolžnikom je bila zavarovana z zastavno pravico. Potem je pa novacijska stipulacija staro ukinila, nova stipulacija je stopila na njeno mesto. S tem ko je stara ugasnila so ugasnile stare pravice, v našem primeru zastavna pravica. Bistvo našega pojma cesije je pa, da terjatev ne ugasne in se prenaša.
2. MANDATUM IN REM SUAM- naročilo v lastni zadevi. Tukaj so izkoristili institut pravdnega pooblaščenca.
Tisti, ki bi sicer v razvitem pravu prenesel terjatev si je sedaj pomagal s tem, da je pooblastil 3. osebo, da izterja
njegovo terjatev v postopku. Dali smo mu mandat, naročili, da za nas izterja tožbo. Bistvo je v tem, da je mogel tisti,
ki je za nas izterjal tožbo, vse kar je na podlagi tožbe pridobil, nam izročit. Mandatum in rem suam je posebnost, ker je tisti, ki je poblastil pooblaščenca, ga je oprostil polaganja računa. Kar pomeni, da je lahko tisto kar je izterjal obdržal zase. Mandatar se je imenoval procurator in rem suam, bil pa je seveda fiktivni pravdni zastopnik, saj je v resnici zastopal v lastnem interesu - terjatev mu je bila odstopljena, vendar ne formalno, temveč le dejansko. Mandant je bil namreč še vedno upnik, zato je lahko dokler mandatar z dolžnikom ni sklenil litiskontestacije, mandant zahteval od dolžnika izpolnitev obveznosti ali mu je dolg celo odpustil.
Rezultat je zopet zelo podoben cessiji. Nekdo 3. je tožil in to obdržal zase, vendar tudi v tem primeru hude pomanjkljivosti:
o tretji je tožil v odstopnikovem imenu na podlagi mandata, kar pomeni veliko pomanjkljivost, ker mandat je
mogoče enostransko preklicat, mandat s smrtjo preneha, med tem je smel še vedno dolžnik svojemu upniku izpolnit. Zato ta, ki je terjal ni imel posebne garancije.
3. ANALOGNE TOŽBE- najprej pride do tega v primeru dedovanja, ideja pa je v tem, da je upnik imel do dolžnika tožbo. Tistemu, ki bi po volji upnika tožil dolžnika, niso mogli dati iste tožbe kot jo ima upnik proti dolžniku, ampak so temu 3. omogočali analogno tožbo (na novo oblikovano, ki je bila oblikovana na podlagi osnovne tožbe med upnikom in dolžnikom). S tem omogočijo velik približek ideji odstopa terjatve, hkrati pa vsaj na teoretični ravni ohranijo principt, da ne more nekdo tretji tožit s tožbo drugega. Na koncu rimskega prava pa govorimo o odstopu tožbe, ko se je tožba prenesla in jo je lahko prevzemnik terjatve uveljavljal.
Kupec dediščine je lahko brez sodelovanja dolžnika tožil dolžnika kot upnik. tj. v svojem menu in zase. Prodajalec dediščine je s prodajo prenesel na kupca tudi terjatve, kar pomeni, da jih po prodaji sam ni mogel več uveljavljati. Pomanjkljivost: analogna tožba je razširjena na kupca terjatve, na tistega, ki mu je terjatev z doto odstopljena, tistega, ki mu je odstopljena voljena terjatev - ni pa bila možna za tistega, ki mu je bila terjatev podarjena.
CESIJA- Justinijan dokončno razširi možnost analogne tožbe tudi na tistega, ki mu je bila terjatev podarjena. S tem postane mogoč odstop katerekoli terjatve. Prevzemnik terjatve je lahko terjatev izterjal neposredno, brez dolžnikovega ali cedentocega sodelovanja.
47
kdaj cesija postane dokončna?
kdaj cedent ne more več tožit dolžnika? V tistem trenutku, ko je dolžnik obveščen o odstopu postane cesija dokončna bodisi ga obvesti odstopnik (cedent) bodisi prevzemnik (cesionar).
48
49
temeljno načelo cesije
položaj (odstopljenega) dolžnika se ne sme poslabšat
50
kaj določa zakon Lex Anastasiana
Določal je, da lahko pri odplačni cesiji (ko je moral, zato, da je bila terjatev odstopljena, plačat) prevzemnik od odstopljenega dolžnika terjal le toliko, kolikor je plačal za terjatev in morebitne obresti za vmesni čas. Gre za posebnost, ko rimska družba zaide v krizo, namen je bil pa, da ne bi izkoriščali odstopa terjatve, da bi družbeno močnejši prevzemnik vplival na izterjavo na sodišču.
Terjatev med upnikom in dolžnikom znaša 100, nato jo pa upnik proda 3. osebi. Zakaj 3. oseba kupi to terjatev? Praviloma jo kupi takrat, ko se mu to splača. Ko je kupnina nižja od terjatve. Cedent jo cesionarju proda za 70, izterjali bomo lahko pa 100.
Namen zakona je bil preprečiti nakupovanje terjatev z nizko boniteto (kjer je torej obstajala majhna verjetnost, da jih bodo dolžniki izpolnili in jih potem (po možnosti s silo) izterjevali v nominalnem znesku. Pri odplačni cesiji je cedent jamčil cesionarju samo za to, da terjatev obstaja, ne pa tudi za to, da je dolžnik plačevit. Če bi namreč jamčil tudi za dolžnikovo plačevitost, bi cedent s tem prevzel poroštvo.
51
Kako je z vprašanjem subsidiarnosti pri ostalih vrstah poroštva? namig: nekatere vrste poroštva po RP so že po vrsti subsidiarni.
ODŠKODITVENO POROŠTVO: Subsidiarno je sprva odgovarjal porok samo v primeru, ko je bilo to
izrecno dogovorjeno: porok se je zavezal le za toliko kolikor upnik ne bo mogel izterjati od dolžnika. V tem primeru seveda ne gre za poroštvo, temveč za dve samostojni obveznosti, od katerih je druga pogojna. Odškoditveno poroštvo zato ni bilo resnično poroštvo, temveč garancijska pogodba, ki je pomagala upniku do polnega poplačila
52
Ali je smel C najprej terjati A-ja (presodite po klasič nem in Justinijanovem pravu)?
C – upnik, A – porok
Klasično pravo; da, saj subsidiarnost terjanja ni veljala – to je posledica konsumptivnega učinka litis kontestacije, zaradi česar je upnik terjal tistega, zaradi katerega je bilo najbolj verjetno, da bo obveznost izpolnil.
Justinijan; ne, ker Justinijan ukine konsumptivni učinek litis kontestacije. Uvedena je subsidiarnost terjanja
poroka. Če upnik terja poroka pred dolžnikom, lahko ta uveljavi ugovor vrstnega reda (beneficium ordinis).
53
na kakšne načine je mogoče ustanovit doto po rimskem pravu
o dotas datio: lahko se je z aktom prepustila v lastnino (z običajnimi načini prenosa LP)
o dotas dictio je bila enostranska izjava s katero je nevestin oče, nevesta sama ali njen dolžnik izjavil ženinu, kam mu bo dal/a za doto. Dotas dictio je tisto, kar je verbalni kontrakt. Je zagotovitev dote vse do Justinijana. Justinijan tega ne prevzame. Sklene se tako, da oče enostransko obljubi doto in ženin molče sprejme - enostransko možno ustanovit.
o Dotis promissio: dota ustanovljena s stipulacijo in iztožljiva s stipulacijsko tožbo
o možno jo je ustanoviti tudi z damnacijskim volilom
o po cesarskem pravu pa postane iztožljiva tudi brezoblična obljuba dote. V postklasičnem pravu se je pojavila brezoblična obljuba dote; šteli so jo za brezoblični dogovor, ki je bil iztožljiv po cesarskem pravu
* Pri novaciji, čeprav je stara obveznost ugasnila, je ostalo v veljavi poroštvo v zvezi z doto. Zaradi favor dotis - ugodnost dote.
54
predmet posojilne pogodbe
običajno je to denarni znesek
lahko je pa tudi določeno količino stvari določene vrste in kvalitete - genus
ACTIO CERTAE CREDITAE PECUNIAE - če je dolgovan denarni znesek
CONDITIO CERTAE REI - če je dolgovan genus
55
razlika med posojilno in posodbeno pogodbo
Komodant ni nujno lastnik stvari. Veljavno lahko posodbeno pogodbo sklene tudi ne lastnik (lahko tudi tat).
56
ali je lahko predmet posodbene pofgodbe potrošna stvar
Ja, lahko je, ampak jo je treba uporabljati kot nepotrošno, torej ima v tem primeru status individualno določenega predmeta in je zato potrebno vrniti točno tisto stvar, ki je bila dana na posodo. Če zraste v vinogradu en čudovit grozd in si ga sosed izposodi, da ga bo mel razstavljenjega na razstavi.
Kako naj se izposojena stvar uporablja? Tako kot je bilo dogovorjeno. Če ni bilo dogovorjeno se jo vporablja v skladu z namenom. Pomembno je pa tudi to, za kaj jo vporablja komodant sam.
57
odg strank pri posodbeni pogodbi
Stranki odgovarjata tako kot sta se dogovorili. Če se pa nista nič dogovorili prihaja v poštev utilitetno načelo: tista stranka, ki ima korist od pravnega posla odgovarja za vsako krivo (naklep, huda in lahka malomarnost), tista stranka ki pa nima koristi od pravnega posla odgovarja samo za naklep in hudo malomarnost. V našem primeru ima korist komodatar in koristi nima komodant. Izjemi od utilitetnega načela sta dve: mandatar in poslovodja brez naročila ti dve stranki od pogodbe nimata koristi, odgovarjata pa vseeno za vsako krivdo.
Izposojevalec (komodatar) torej odgovarja za naklep in hudo malomarnost,
po justinijanovem pravu izposojevalec odgovarja tudi za lahko malomarnost,
klasiki pa so rekli da odgovarja tudi za custodio (odgovornost za varovanje – za primer
tatvine, pralec - napad miši) – če npr iz sefa ukradejo izposojeno stvar ne moremo izposojevalcu očitati, da je bil premalo skrben.
Izposojevalec NE odgovarja za višjo silo (brodolom, požar, smrt sužnja ...). (tudi tisti ki odgovarja za custodio ne odgovarja) AMPAK v določenem primeru pa je tudi izposojevalec odgovarjal za višjo silo.
1. KRŠITEV POGODBE. Primer ko odgovarja za višjo silo je primer s srebrnim priborom.
Če torej posodnik da na posodo srebrni pribor izposojevalcu z namenom, da bi na večerjo povabil prijatelje. Nato pa izposojevalec vzame pribor na tuje, a tega ne bi smel. V tem primeru pa je s tem, ko je vzel pribor na tuje, kršil pogodbo. V tej kršitvi mora nositi tudi za morebitno naključno uničenje, in sicer za višje naključje oz. višjo silo. Tu naletimo na primer odgovornosti za višjo silo v primeru t. i. MEŠANEGA NAKLJUČJA (protipogodbena raba oz. kršitev pogodbe)
CASUS MIXUS - mešano naključje- Če stranka krši pogodbo potem bo odgovarjala tudi
za naključno izgubo.
▪ 2. Dolžnik, ki pade v DOLŽNIKOVO ZAMUDO, tudi odgovarja za naključno uničenje speciesa
58
kršitev pogodbe
1. NAKNADNA ZAKRIVLJENA NEMOŽNOST IZPOLNITVE
o Če obstaja že začetna nemožnost izpolnitve, pogodba sploh ne nastane o Če pride do nemožnosti izpolnitve naknadno:
lahko dolžnik postane prost, če to uničenje stvari njemu ni pripisljivo če pa je on kriv za to, da je do propada stvari oz. do nemožnosti izpolnitve prišlo, bo
odgovarjal za to
2. ZAMUDA
▪ Dolžnikova zamuda; samo iz njegove zamude izhaja samostojen zahtevek za povrnitev škode. Če dolžnik
pravočasno ne izpolni (če je določen rok oz. po opominu), ga zadanejo posledice dolžnikove zamude (ena
od teh je tudi odškodninska odgovornost). Toda nekje je možno naknadno dolgovano še ponuditi. Pri
določenih pogodbah pa je čas bistven (če mi torto pripeljejo po poroki, ne gre za zamudo, ampak za
neizpolnitev).
3. NEIZPOLNITEV: Torto mi pripeljejo po poroki
o Razlika med zamudo in neizpolnitvijo pri nekaterih podogbah je čas ključen, npr dostava
poročne torte ne gre za dolžnikovo zamudo ampak za neizpolnitev, ker naknadna izpolnitev ni
več mogoča (torta nam nič ne koristi en dan kasneje).
4. NEPRAVILNA IZPOLNITEV / IZPOLNITEV Z NAPAKAMI
o Lahko mi namesto sadne torte pripeljejo čokoladno
- Vprašanje višine odškodnine
o Vprašamo se, kakšno razmerje je (stricti iuris ali bonae fidei) o Stricti iuris; sodnikova presoja obsega odškodnine je zožana. Če pri posojilni pogodbi
posojilojemalec ne vrne 50 sestercev, ga bo sodnik obsodil na 50 sestercev (kot je določeno v
tožbeni formuli intentio se prepiše v condemnatio) o Bonae fidei; sodnik mora upoštevati vse okoliščine, njegova presoja je razširjena
59
kaj je predmet shranjevalne pogodbe
Zgolj premična stvar: lahko je potrošna ali nepotrošna (ni pomembno ker je depozitar itak ne sme vporabljati) in pomembno je, da je in specie, zato je treba tudi stvar vrniti in specie.
60
kako odgovarja deponent in depozitar
Deponent odgovarja za vsako krivdo. Depozitar pa samo za naklep in hudo malomarnost. Izjema: če se je depozitar sam ponudil, da bo shranil stvar, potem odgovarja tudi za naključje in lahko malomarnost.
61
razlika med sekvestracijo in shranjevalno pogodbo
Temeljna razlika je, da je sekvester posestnik (nelastniški).
62
Zakaj je sekvester posestnik, depozitar, ki pa hrani stvar ni posestnik?
Pri shranjevalni pogodbi se ve komu je treba stvar vrniti - deponentu. Če pride do posestnega spora bo imel deponent posestno varstvo. Pri sekvestaciji se pa ne ve, komu je treba stvar vrniti in kdo bo zahteval posestno varstvo. Zato je logično, da bo posestno varstvo imel sekvester.
63
Katere tožbe izvirajo iz zastavne pogodbe - obligacijskega razmerja?
Actio pigneraticia direkta, ki jo ima zastavitelj in actio pingeraticia contraria, ki jo ima zastavni upnik.!! pazi samo ti 2!!
S tožbo actio pigneraticia direkta je zastavitelj od zastavnega upnika lahko (1) zahteval vrnitev stvari, ko je zastavna pravica prenehala z izpolnitvijo terjatve, lahko (2) zahteva povrnitev škode. Če je bila stvar prodana, ker je bila kršena zastavna pogodba in terjatev ZU poplačana, lahko (3) zastavitelj zahteva povrnitev presežka prodane stvari.
S tožbo actio pigneraticia contraria lahko ZU zahteva povrnitev škode, ki je nastala po krivdi stranke. (npr. jaz prepustim bodisi v zastavo, hrambo, posodo eno žival - bika, za katero vem, da je občutljiva na hrup in če je preveč hrupa ponori- dobra vera in poštenje od mene zahteva, da vam to povem. Če na to ne opozorim in pride do posledice bom moral jaz plačati škodo, ki je nastala.) Lahko zahteva povrnitev stroškov, ki so nastali ali pa zahteva, da mu zastavi drugo stvar, če mu trenutno zastavljena stvar ne nudi jamstva. Zastavitelj je prepustil ZU v posest stvar, katere lastnik ni bil z namenom zastave. Zastavna pravica ni nastala, nastala je pa zastavna pogodba in v tem primeru bo ZU tožil zastavitelja z actio pigneraticia contraria in bo zahteval od njega, da mu zastavi drugo stvar. Pazi: s to tožbo ZU ne more zahtevati izpolnitve terjatve od zastavitelja.
64
Katera vrsta inominatnega kontrakta je poravnava (transactio)
facio ut facias
Doseženo poravnavo sta stranki prvotno utrdili s stipulacijo. Upnik si je dal s stipulacijo obljubiti s poravnavo dogovorjeni znesek. S tožbo iz stipulacije je lahko tožil nasprotno stanko, ki bi ravnala v nasprotju z doseženo porvnavo. Že v klasičnem pravu pa je postala poravnava iztožljiva tudi brez stipulacije. Za izterjavo doseženega dogovora je bilo mogoče uporabiti tožbo s spredaj napisanimi besedami: actio praescriptis verbis
65
napake stvari
1. PRAVNA NAPAKA (=napaka, ki se nanaša na sfero upravičenj na stvari): na stvari ima nekdo tretji pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico in KUPEC O TEM NI BIL OBVEŠČEN. Na stvari obstaja močnejša pravica tretje osebe, ki onemogoča kupcu mirno uživanje in posest stvari.
1. Najtežja pravna napaka je, če nekdo proda tujo stvar. Če kupec ve za pravice tretjega potem pravno gledano ni pravne napake in kupec ne more uveljavljati pravnega varstva.
2. Stvar, ki se proda je obremenjena s stvarno pravico. (npr. užitek- užitek popolnoma izvotli lastninsko pravico, dedni zakup, zastavna pravica, služnost)
Posledica pravne napake je praviloma evikcija stvari. ODGOVORNOST ZA PRAVNE NAPAKE- EVIKCIJSKO JAMSTVO V širšem smislu evikcija pomeni, da se pojavi ta tretja oseba z močnejšo pravico od kupčeve in to pravico uveljavlja. V ožjem smislu je evikcija dejanski odvzem stvari, ko tretja oseba svojo pravico dejansko uveljavi.
Pri mancipaciji: V začetku ko se je kupna in prodajna pogodba sklepala hkrati z emancipacijo in tudi v poznejših primerih, ko je bila bila lastninska pravica prenešena z mancipacijo so postavili poseben institut LITIS DENUDATIO- obvestilo o pravdi. Kupec je prodajalca obvestil, da je tretja oseba naperila tožbo in sedaj se je moral prodajalec spustiti v pravdo.
Če pa je tretja oseba uveljavila svojo pravico (če je prišlo do obsodbe) ni bil obsojen kupec, temveč prodajalec. To pomeni, da je moral prodajalec plačat obsodbo in kupec je obdržal stvar. Če se prodajalec ni želel spustiti v pravdo je bila kupcu na voljo ACTIO AUCTORITATIS, ki se je glasila na dvojni znesek kupnine. Pri delni evikciji, ko je tretji na prodani stvari uspešno uveljavljal določeno stvarno pravico na tuji stvari, je lahko kupec od prodajalca zahteval plačilo dvojne vrednosti nastalega zmanšanja vrednosti stvari. Actio auctoriratis je bila tožba, ki ni izhajala iz kupne pogodbe, temveč iz mancipacije. Zato ni prihajala v poštev, če kupec stvari ni pridobil z mancipacijo.
V ostalih primerih:
A) si je dal kupec od prodajalca za primer evikcije obljubit pogodbeno kazen: STIPULATIO DUPLAE. Prodajalec je kupcu s posebno stipulacijo v naprej obljubil, da mu bo plačal dvojno vrednost stvari, če se bo izkazalo, da ima stvar pravno napako.
B) STIPULATIO HABERE LICERE: z njo si je dal kupec obljubiti pogodbeno kazen za primer, da ne bi mogel stvari nemoteno posedovati in uživati. Prodajalec je v tem primeru odgovarjal tudi če ni prišlo do evikcije in je recimo sam oviral kupca pri nemotenem posedovanju in uživanju stvari. Tudi v tem primeru je šlo za pogojno obljubljeno pogodbeno kazen, ki se je glasila na povrnitev interesa.
C) ACTIO EMPTI: na koncu lahko kupec tožil prodajalca s tožbo actio empti v primeru evikcije. Sprva je lahko to storil le takrat, ko je prodajalec vede prodal tujo ali obremenjeno stvar in mu je bilo mogoče očitati, da je ravnal dolozno. Temelj za to je nudila pogodbena klavzula, ki so jo rimske kupne pogodbe redno vsebovale in po kateri se morata stranki vzdržati slehrne prevare. Široko razlago je utemeljevalo tudi načelo dobre vere in poštenja, na katerem je pogodba temeljila. Zato je štelo, da mora npr. prodajalec kupcu za primer evikcije obljubiti 2x vrednost kupnine, če se nista drugače dogovorila. Postopoma je bilo mogoče tožbo actio empti uporabiti v vseh primerih evikcije, tudi če ni bilo nič posebej dogovorjeno.
Prednost tožbe iz kupne pogodbe pred tožbo iz stipulacije je bila predvsem v tem, da je pri stipulaciji pravica nastala, ko se je pogoj uresničil tj. ko je bila stvar evincirana. Medtem ko je pri tožbi iz kupne pogodbe nastala že s sklenitvijo pogodbe. Če kupcu stvar ni bila evincirana, ker jo je npr. pravemu lastniku plačal, ko jo je ta od njega terjal, ali pa jo je takoj prodal naprej in je bila evincirana novemu kupcu, se pogoj ni uresničil in ob dobesedni razlagi stipulacije ni bilo mogoče tožiti iz stipulacije. Pri tožbi iz kupne pogodbe, ki je temeljila na načelu dobre vere in poštenja, teh problemov ni bilo. Četudi je kupec kupljeno stvar obdržal, vendar morda iz drugega pravnega naslova, je lahko prodajalca kljub temu tožil zaradi evikcije.
Sodobno pravo poleg jamčevanje za napake pozna tudi garancijo proizvajalca.
2. STVARNA NAPAKA: stvar nima izrecno dogovorjenih lastnosti oz. lastnosti, ki izhajajo iz namena uporabe zaradi katerega je bila stvar kupljena oz. stvar nima običajnih lastnosti.
Pazi: gre za napake stvari in ne za napake pravnega posla. Napaka pri sklepanju pogodbe zato ni napaka stvari. Posledica napake pogodbe je lahko njena izpodbojnost ali ničnost. Pri napakah stvari pogodba seveda ostaja v veljavi. To je zelo pomembno, saj lahko stranka svoje zahtevke uveljavlja prav iz naslova veljavne pogodbe.
Odgovornost za stvarne napake se je v rimskem pravu razvila postopoma. Izhodišče zanjo je bilo načelo dobre vere in poštenja. Po tem načelu je moral prodajalec kupca opozoriti na morebitne pomanjkljivosti in napake stvari, po drugi strani pa je moral kupec v zvezi s stvarjo pokazati dovolj veliko skrbnost in takoj grajati napake, ki jih je imela stvar. Vendar pa rimski prodajalec ni odgovarjal samo za napake, ki jih je poznal. Postopoma se je namreč izoblikovala tudi odgovornost za pomanjkljivosti, za katere sploh ni vedel oz jih ni zakrivil.
Vrste stvarnih napak:
1. OČITNE: napaka, ki bi jo kupec moral in mogel opazit pri skrbnem pregledu stvari. Obstaja kupčeva dolžnost, da stvar ob nakupu skrbno pregleda in tiste napake, ki jih ob skrbnem pregledu opazi, jih mora takoj grajati.
CAVEAT EMPTOR- KUPEC NAJ PAZI (,DA STVAR NE BO IMELA OČITNIH NAPAK)
Kupec je moral ob prevzemu stvari očitne napake opaziti in jih nemudoma grajati. Tudi če tega ni storil, je prodajalec zanje odgovarjal, kadar je dolozno zagotavljal, da stvar nima pomanjkljivosti oziroma, da ima določene lastnosti, ki jih v resnici ni imela.
Če se kupec ni zavezal posebej s stipulacijo (si dal obljubiti od prodajalca, da stvar ima določene lastnosti oz. da nima določenih pomanjkljivosti) je prodajalec sprva odgovarjal le za izrecna zagotovila glede lastnosti stvari oz. če je dolozno prikril pomanjkljivosti prodane stvari. Pri tem je treba opozoriti, da je RP številne predvsem skrite pomanjkljivosti prodane stvari lahko saniralo že s pomočjo uveljavljanja zmote, še posebej zmote o snovi (error in substantia).
2. SKRITE- napake, ki se pokažejo pozneje z uporabo.
Pravno sredstvo, ki pride v poštev pri stvarnih napakah je actio empti, ki pa je v začetnem obdobju možna zgolj v primerih, ko je kršena dobra vera in poštenje (ker je tožba bonae fidei- zato mora sodnik obtoženca obtožiti takrat in na toliko, ko je toženec kršil načelo dobre vere in poštenja) in takrat bo šla obsodba na interes.
Ko pa prodajalec ni vedel za napako pride v poštev: EDIKT KURULSKIH EDILOV (patricijska magistrata, ki sta morala skrbeti za red na trgu)
Novost na področju jamstva za stvarne napake je prinesel EDIKT KURULSKIH EDILOV (prvi sistematični predpis na področju varstva potrošnikov). Nanaša se na skrite napake prodane stvari.
▪ od prodajalca zahteva, da javno naznanijo morebitne pomanjkljivosti in hibe prodanega blaga
▪ od prodajalca zahteva, da nudi kupcu, kadar so se pojavile pomanjkljivosti, ki jih prodajalec ni
napovedal:
o tožbo za razdor pogodbe (ACTIO REDHIBITORIA) 6 mesecev jo je lahko uveljavljavljal. Prodajalec je moral kupcu povrniti celotno kupnino, kupec pa je moral vrniti prodajalcu stvar z vsem kar je od nje pridobil
o tožbo za znižanje kupnine (ACTIO QUANTI MINORIS) Uveljavlja jo lahko 1 leto in zahteva od prodajalca povrnitev tolikšnega dela kupnine, kolikor je bila stvar zaradi napake manj vredna. Ta tožba je prihajala v poštev v primerih, ko je želel kupec stvar vseeno obdržat, je bila pa stvar zanj zaradi napake manj vredna in s to actio je uveljavljal znižanje kupnine za vrednost napake.
o ti dve tožbi predstavljata poseg v trdnost pogodbe - zato imamo časovno omejitev in prilagoditev višine kupnine je manjši poseg kot razdor pogodbe zato velja 2x dlje.,
Tipičen primer sužnja: v naprej je moral prodajalec napovedati določene napake. Če napak nisi napovedal, pa se je ugotovilo, da stvar ima napako sta bili iz tega edikta na voljo zgornji dve tožbi. Pogoj, da je kupec lahko tožil z eno od obeh tožb, je bila kršitev s strani prodajalca. Po mnenju klasikov prodajalec ni odgovarjal za golo hvaljenje, temveč le za izjave, ki so pomenile zavezujočo obljubo. Zavezujočo obljubo pa so pomenila zagotovila o konkretnih lastnostih in kakovostih prodane stvari.
Seveda so skušali edikt izigrati na vse mogoče načine, med drugim tako, da so sužnja prodali kot pritiklino, njegove tunike. Tako ravnanje so šteli za nedopustno, med drugim zato, ker bi bilo v nasprotju s človekovim dostojanstvom, če bi človeka šteli za pritiklino obleke ali druge stvari.
66
pacta adiecta
dogovori sklenjeni v vsebinski in časovni zvezi z nekim kontraktom bonae fidei in s tem so postali sestavina kontrakta in iztožljivi s kontrakti. (slo in lat imena!)
1. PRIDRŽEK BOLJŠEGA KUPCA (in diem addictio) je bil dogovor, po katerem je smel prodajalec odstopiti od pogodbe, če je v določenem času našel boljšega ponudnika
2. RAZDORNI DOGOVOR (lex commisoria) je bil dogovor, ki je prodajalcu omogočal razdor pogodbe, če kupnina ni bila pravočasno plačana. S tem dogovorom si je lahko prodajalec izgovoril razliko v ceni, če kasneje stvari ni mogel prodati za enako ceno.
3. KUP NA POKUŠNJO (pactum displicentiae) se je imenoval dogovor, pri katerem je smel kupec v določenem času odstopiti od pogodbe, če mu stvar, ki jo je dobil na pokušnjo, ni ustrezala. V takem primeru pravi Uplijan ni šlo za pogojno sklenjeno pogodbo, temveč za pogojni razdor pogodbe.
4. DOGOVOR O POVRATNEM KUPU (pactum de retro emendo) oziroma o povratni prodaji je dajal prodajalcu možnost, da kasneje oz. v določenem času stvar kupi nazaj, oziroma kupcu, da kasneje ali v določenem času stvar proda nazaj prodajalcu.
5. DOGOVOR O PREDKUPNI PRAVICI ( ius protimiseos) je prodajalca zavezoval, da stvar, če jo bo prodal, proda nasprotni stranki. Ni šlo torej za običajno predkupno pravico, temveč bolj za dogovor o izključni pravici do nakupa stvari.
67
Na kakšen način lahko nekdo po rimskem pravu prepusti drugemu v uporabo? Na kakšen način je mogoče pravno ustanovit pravico do uporabe?
Poglej si obligacijsko in stvarno. Možnosti je več: najem, zakup (odplačno razmerje), posodbena pogodba (neodplačno razmerje), užitek (stvarna pravica); še so načini
Pojasni razliko med užitkom in zakup - užitek je stvarna pravica, zakup je obligacijska pravica, užitkar je posestnik, zakupnik ni posestnik. Oba uporabljata in smeta pridobivati redne donose (plodove), užitkar jih pridobila izvirno, zakupnik izvedeno- kaj to pomeni? njegova pravica temelji na dogovoru, nima stvarne pravice.
68
V čem je razlika med prodajno pogodbo in actio locatio conductuo operis, ko je predmet slednje izdelek?
Bistvena razlika je v tem, da je pri podjemni pogodbi dal material naročnik. Pazi pri nepremičninah je šlo za podjemno pogodbo tudi v primeru, ko je podjemnik zgradil hišo iz lastnega materiala, naročnik pa je dal na voljo zemljišča kot bistveni del gradnje.
69
Razlika med locatio conductio operis in locatio conductio operis irregularis?
casum sentum domunus. Pri prvi lastninska pravica ne preide na podjemnika, pri drugi pa preide in bo to naključno uničenje trpel.
70
kreditno naročilo +. razlika z posrednim naročilom
str 226 neli
71
Kdaj postane fideiusijsko poroštvo subsidiarno in na podlagi česa?
Justinijan je leta 535 dal poroku posebno pravno dobroto, ki jo je obče pravo poimenovalo beneficium ordinis - pravna dobrota vrstnega reda. Porok, ki ga je upnik terjal, je tega lahko zavrnil, če upnik pred tem ni poskusil izterjati izpolnitve od dolžnika. Poslej je bila porokova obveznost subsidiarna.
72
darilo po obdobjih
1. Klasično pravo: causa Darilo kar nekaj časa ni bilo formirano kot pravni posel. Na različne načine je bilo možno obljubit darilo, vendar veliko časa sama brezoblična obljuba ni zavezovala. Običajno je bilo, da so s prenosom lastninske pravice darovali. Obstajati je moral pravni temelj na katerem je traditia temeljila. Sama brezoblična obljuba pa ni zavezovala. Je bilo pa pogosto formiranje s pomočjo stipulacije, da se je zagotovila iztožljivost darila. V tem primeru gre za kavzalno stipulacijo - ki pa zagotavlja pravno dobroto življenjskega minimuma.
2. Obljuba darila postane iztožljiva na podlagi Konstantinove konstitucije (prva polovica 4. stoletja), vezano na darilno listnino in takojšnji prenos LP. Takrat postane samostojni pravni posel. (darilno listino je bilo treba skleniti pred pričami, pred katerimi je bilo treba izročiti podarjeno stvar)
3. Po Justinijanu zavezuje že brezoblična obljuba darila- vendar le, če je bil napravljen uradni zaznamek,ki pa ni bil potreben za darila do 300 (kasneje 500) solidov. Kdaj postane zavezujoča brezoblična obljuba darila? po Justinijanu ? IZPIT
73
vrste daril
Razlogi za darila so bili različni:
- Remuneratorno darilo: darilo, s katerim se je skušal darovalec oddolžiti obdarjencu za uslugo, ki jo je ta
storil njemu, tretjemu ali lokalni skupnosti
- Darilo z nalogom je vsebovalo naročilo obdarjencu, da naj nekaj stori v korist darovalca ali nekoga
tretjega
Z izvršitvijo darila sta pridobila darovalec in tisti, v čigar korist je nalog dan, tožbo na izpolnitev naloga
Če se je obdarjenec zavezal izpolniti nalog s stipulacijo, je imel darovalec na voljo tožbe iz
stipulacije
Če je bila storitev obljubljena brezoblično, je imel na voljo actio praescritpis verbis
Darovalec je lahko zahteval vrnitev darila s condictio causa data causa non secuta
- Darilo pred oz. zaradi sklenitve zakonske zveze: darilo med zaročencema je bilo darilo, ki ga je dal eden od
zaročencev drugemu zaročencu.
Če kasneje do sklenitve zakonske zveze ni prišlo, darila ni bilo treba vračati.
Če je pred sklenitvijo zveze eden od zaročencev umrl, je smel drugi obdržati polovico darila, če sta se že poljubila, druga polovica pa je pripadala dedičem umrlega
- Darilo za primer smrti (donatio mortis causa): pogojno darilo, ki je praviloma začelo učinkovati po darovalčevi smrti
Poleg darila pod odložnim pogojem, ga je bilo mogoče dati pod resolutivnim pogojem
Učinkovati je začelo takoj, če pa je darovalec obdarjenca preživel, so učinki prenehali
Obravnavali so jih kot volila
- Mešani posel s primesmi darila: pravni posel, ki je vseboval prvine darila in drugega posla
Primer je kupna pogodba, pri kateri prodajalec z darilnim namenom ponudi nižjo ceno, najemna pogodba, pri kateri ponudnik z darilnim namenom plačuje več…
Če je prodajalec naknadno kupcu odpustil del kupnine, je šlo za 2 posla: za kupno pogodbo in za darilo
74
pogoji za veljavnost darila
- obstaja mora animus donandi - darilni namen
- obstajati mora soglasje obdarjenca (brez soglasja ni darila)
75
praesumptio muciana
76
poslovodstvo brez naročila tožbe
VPRAŠANJE POVRAČILA POTROŠKOV:
ACTIO NEGOTIORUM GESTORM CONTRARIA- zahtevek za povračilo stroškov. Kdaj bo lahko uveljavljal povračilo stroškov? Ko je bil posel koristno začet z vidika gospodarja posla. Tudi če ni bilo končnega uspeha sme poslovodja brez naročila uspešno uveljavljati povračilo stroškov ? IZPIT - ima obligacijo prizadevanja in ne obligacijo rezultata
Če se je pa lotil tujega posla kljub prepovedi ali z darilnim namenom ni mogel zahtevati povračila stroškov.
ACTIO NEGOTIORUM GESTORUM DIRECTA- prenos koristi posla na gospodarja posla + od poslovodje brez naročila bo lahko zahteval odškodnino (povračilo škode), ki je nastala po krivdi poslovodje brez naročila
77
odg pri poslovodstvu brez naročila
Izjema utilitetnega načela: čeprav poslovodja brez naročila od pravnega posla nima koristi, odgovarja za vsako krivdo.
V 2 situacijah odgovarja drugače:
1. Če se je poslovodja brez naročila lotil posla, ki ga gospodar posla redno ne opravlja ali ga ne morebiti celo prepovedal bo poslovodja brez naročila odgovarjal tudi za naključje.
2. Samo za naklep in hudo malomarnost bo pa odgovarjal takrat, ko bo poslovodja brez naročila s svojim ravnanjem preprečeval nastanek neposredno grozeče škode.
78
zakaj je naključna premoženjska skupnost obligacijsko razmerje?
Na podlagi česa so obveznosti med lastniki naključne premoženjske skupnosti? COMMUNICATIO LUCRI ET DAMNI - skupna sta korist in izguba. Vsak od udeležencev naključne premoženjske skupnosti sme zahtevati sorazmeren del koristi, hkrati pa je zavezan prispeti sorazmerno k stroškom oziroma izgubi,
str237!!!
79
neupravičena obogatitev - ali se vrača tisto kar ste neupravičeno prejeli ali se vrača obogatitev?
A osebi B izroči konja v prepričanju, da ga dolgujemo. B ga sprejme v prepričanju, da ga dolguje A. Pogoji so izpolnjeni za condictio indebiti, ker pravnega temelja ni. Če rečemo, da vrnem stvar samo (če je bil konj ukraden, gre za naključno izgubo ali je oseba B še vedno obogatena na račun A), če konja ni, bi moral vrniti njegovo vrednost npr. 1000 HS. Če rečemo, da vračam obogatitev, če nisem obogaten ne vračam nič.
A izroči B konja. Pogoji za condictio indebiti so izpolnjeni. B pa konja ne potrebuje (vreden je 100), B se ga pa želi hitro znebiti, ker nima ne krme ne prostora in ga takoj proda prvemu, ki mu ponudi 60 HS. Ali sedaj Aju vrne obogatitev (60HS) ali vrne stvar samo (100HS)?
Teorije so bile različne, za izpit uporabljamo obogatitveno
Condictio in vindikacijo se izključujeta, ne moremo kondicirati svoje stvari RAZEN PRI TATU
80
očitna in neočitna tatvina
FURTUM MANIFESTUM - očitna tatvina: za očitno tatvino gre takrat: ? IZPIT
ko je storilec zaloten pri izvajanju protipravnega dejanja oz.
če so isti dan kot je bila storjena tatvina, odkrili tatu, ko je stvar imel pri sebi, da bi jo nesel nekam skrit.
FURTUM NEC MANIFESTUM- neočitna tatvina ? IZPIT
V vseh ostalih primerih je šlo za neočitno tatvino
Razlika: v večkratniku obsodbe. Če je šlo za furtum manifestum se obtožba glasi na quadruplum 4x znesek vrednosti stvari, če je šlo za furtum nec manifestum je šlo na duplum 2x znesek vrednosti stvari.
81
Lastnik, ki mu je bila stvar ukradena je imel na voljo condictio furtiva ali rei vindicatio. Če bi se morali odločati sami katero bi raje naperili?
Za lastnika je glede poplačila verjetno ugodnejša rei vidnikacija, saj se pri oceni vrednosti stvari upošteva subjektivna ocena vrednosti. Vendar je pa res, da se postopek ustavi, če toženec po naključju izgubi posest. Pri Condictio furtiva te nevarnosti ni bilo, saj je tat z vrnitvijo vedno v zamudi - fur semper in mora est). Bolj ugodna je condictio furtiva - dokazati je potrebno LP oz. da mu je bila stvar ukradena (pri RV je treba dokazati samo LP), ampak mimo tega procesno gledano je CF bolj ugodna, ker ne zastara, pri CF velja načelo:
FUR SEMPER IN MORA (EST) - TAT JE VEDNO V ZAMUDI
Tat je vedno v zamudi z vrnitvijo stvari. Če gre za vprašanje naključnega uničenja, če je pri posestniku individualna stvar naključno uničena bo toženec prost obveznosti (v času do litiskontestacije). Ker pri tatu velja načelo, da je vedno v zamudi v takem primeru dolžnik odgovarja tudi za naključno uničenje obveznosti. Če bo stvar pri tatu naključno uničena, ga to ne bo osvobodilo obveznosti. V takem primeru rei vindicatio ne bo uspešna, bo pa uspešen condictio furtiva.
Tatvino omenja že zakonik 12 plošč, kar je pa zanimivo, tudi potem pri evropskih plemenih ločijo med tistim, ki krade podnevi in tistim, ki krade ponoči. Tistega, ki je ropal ponoči, ga je lahko rimljan na mestu ubil (s pričami).
REI VINDICATIO se glasi na subjektivno vrednost
CONDICTIO FURTIVA se glasi na to kolikor je bila stvar kadarkoli največ vredna
82
kaj je popularna tožba
Popularna je tožba, ki jo lahko naperi vsak.
83
Pojem nujnega dediča se pojavlja v 2 pomenih:
1. nujni dedič, ki se ne more ognit dedovanju
2. nujni dedič, ki pomeni pravico do omembe v oporoki (formalna nujna dedna pravica) oz do določene premoženjske naklonitve (materialna nujna dedna pravica)
84
ležeča zapuščina
hereditas iacens
Institut ležeče zapuščine
a) V ŠIRŠEM POMENU BESEDE = če dedič ni pridobil dediščine,
- V začetku je bilo tako zapuščino mogoče OKUPIRATI in PRIPOSESTVOVATI. Kasneje to prepovejo
- Kasneje to pripade DRŽAVI, ki pa se ni štela za dediča
b) OŽJI SMISEL = zapuščina v času med pripadom in pridobitvijo dediščine
- Čas med delatio in acquisitio
- Gre za to, da je dediščina že pripadla, ni jo pa še pridobil - Pripad = praviloma s smrtjo zapustnika
Pri domačih dedičin sta pripad in pridobitev istočasna. Vsi ostali dediči (zunanji dediči) so pa prostovoljni, saj se lahko dedovanju ognejo v primeru, da je zapuščina prezadolžena. Dediči bodo postali šele s pridobitvijo (aquisitio).
V tem primeru zapuščina pripade državi. Država ni dedič, kar pomeni, da ne jamči za zapustnikove dolgove (pasivno premoženje). Navadno se premoženje proda na dražbi. Če ja pa zapusčina aktivna pa ni dediča - nekdo iz principa noče pridobit dediščine, ker noče pridobit njegovega premoženja, ali pa če nekdo umre brez oporoke in brez sorodnikov, ravno tako deduje država.
85
Pri ležeči zapuščini uvaja rimsko pravo 2 fikciji
1. REPREZENTACIJSKA FIKCIJA: ležeča zapuščina nadaljuje zapustnikovo osebnost. Če zapustnika ni, štejemo, da še živi in da njegovo osebo predstavlja ležeča zapuščina. Za fikcijo mora obstajat važen pravno političen cilj: omogoča, da ležeča zapuščina še naprej živi svoje gospodarsko življenje. (lahko se povečuje ali zmanjšuje)
Rimljan umre in ima veliko latifundijo. Ti sužnji še naprej prodajajo na tržnici, molzejo krave itd. Lastnika ni, kaj pa sedaj? Ležeča zapuščina nadaljuje zapustnikovo osebnost.
(pazi da ne pomešaš reprezentacijsko fikcijo in reprezentacijsko pravico)
2. RETROAKTIVNA FIKCIJA: omogoča, da se vzpostavi vez med zapustnikom in dedičem, da se pokrije ta vmesni čas med pripadom in pridobitvijo, ko je bila zapuščina ležeča. Fikcija določa, da je dedič, ko je pridobil dediščino, to dediščino pridobil neposredno od zapustnika v trenutku delacije (čeprav vemo, da je vmes tekel čas).
86
pretorski pravni sistem (intestatno dedovanje)
Posebnost: reprezentacijska (vstopna) pravica: ? IZPIT
1. OTROCI (UNDE LIBERI)
V prvem redu so dedovali naravni in posvojeni otroci, tudi nasciturus (fikcija rojstva) => NE morejo pa
dedovati otroci, ki jih je zapustnik dal v posinovitev drugemu
Hčere in sinovi so dedovali po enakih deležih – NI bilo spolnega razlikovanja
Dediščina se je delila po glavah (in capita) – neodvisno od tega ali so bili dediči v trenutku
zapustnikove smrti svojepravni ali pod oblastjo
Vnuki so imeli vstopno (reprezentacijsko) pravico
2. LEGITIMI (UNDE LEGITIMI)
Če otroci v roku 1 leta niso zaprosili za dedovanje, je pretor dovolil na prošnjo dedovanje osebam, ki bi
dedovale po civilnem pravu – sui heredes, najbližji agnat, gentili
To je lahko storil tudi agnat (sin, hči), ki ni zaprosil v prvem redu
Sui heredes so imeli kot otroci in kot agnatski sorodniki možnost dedovati v prvem in drugem dednem redu
Otroci, ki ob zapustnikovi smrti niso bili pod njegovo oblastjo, v tem dednem redu niso mogli ponovno
zaprositi za dediščino, kern iso bili agnatski sorodniki
Žena, ki je bila pod zapustnikovo oblastjo, je zdaj dedovala prvič
3. KOGNATI (UNDE KOGNATI do 6. kolena
Če ni za dedovanje zaprosil nihče iz prvih dveh redov, so bili k dedovanju poklicani krvni sorodniki do 6.
kolena
Bližnji sorodnik je izključeval od dedovanja bolj oddaljenega
Tudi zdaj so lahko dedovali otroci, ki so bili prvi na vrsti (če niso zaprosili za dediščino že prej)
Lahko je dedoval tudi otrok ali vnuk, ki ga je zapustnik drugemu prepustil v posvojitev
NISO pa mogli dedovati posvojenci, saj niso bili krvni sorodniki
4. PREŽIVELI ZAKONEC (UNDE VIR ET)
Če ni noben iz prvih treh, je lahko za dediščino zaprosil zakonec, ki je do zapustnikove smrti živel z njim v
veljavnem zakonu sine manu
Žena in manu je bila možev suus heres in je lahko tokrat za dediščino zaprosila že drugič
87
institut kolacije
Tisti otrok, ki je na račun drugih prejel več kot znaša njegov dedni delež, mora tisto všteti v dediščino. Kolacija se izvrši na zahtevo dedičev, če dediči kolacijo zahtevajo je žogica na strani dotirane hčere in emancipata.
COLLATIO EMANCIPATI - vštetje emancipata (emancipiran sin)
En sin je bil pod očetovo oblastjo, tisti sin, ki je bil emancipiran je pa pridobival zase. Emancipiran sin ne bo mogel pridobiti polovico, saj za razliko od drugega ni povečeval očetovega deleža. Če želi emancipiran sin dedovati mora izvesti COLLATIO. Priti mora do vštetja njegovega premoženja v zapuščino. Potem ko je všteto to premoženje v zapuščino, se deli na 2 dela.
Če sin noče všteti (ni nujno da všteje), ampak potem ne bo dedoval
Ali emancipat ušteva celotno premoženje? Ne samo tisto, ki ga nebi imel, če nebi bil emancipiran. ? IZPIT peculium castrense/quazi castrense - lastnik tega premoženja bi bil tudi, če bi bil pod oblastjo očeta, zato tega premoženja ne rabi vštevati.
COLLATIO DOTIS - vštetje dote. Enak princip je pri hčeri, ki se omoži in pridobi dediščino. Za razliko od ostalih sinov/hčera je več pridobila in mora tudi izvesti institut collatio, če želi dedovati
Tisti otrok, ki je na račun drugih prejel več kot znaša njegov dedni delež, mora tisto všteti v dediščino.
88
Dedni redi po Justinijanovem pravu, ki izključujejo bolj oddaljene sorodnike.
Institut, ki se pri tem uporablja je INSTITUT REPREZENTACIJSKE ali VSTOPNE PRAVICE (že od civilnega prava naprej) ? IZPIT To je pravica dedičev dednega upravičenca, ki je umrl pred zapustnikom, da stopijo v njegov pravni položaj in dedujejo nejgov dedni delež
Na koliko delov se bo delila dediščina? Na polovico.
1. IN STIRPES: najprej se zapuščina deli po deblih (imamo 2 debli). Polovica zapuščine gre preživelemu sinu, polovica pa vnukom
2. IN CAPITA: deljenje zapuščine po glavah (deljenje polovice zapuščine med 3 vnuke)
89
Kdaj mora obstajat pasivna oporočna sposobnost?
Ali je dovolj da obstaja ob napravi oporoke ali je dovolj da obstaja ob pripadu dediščine, ali mora obstajati pri pridobitvi dediščine?
90
delegacijski razlogi
91
sistemi intestatnega dedoavnja
92
kaj je intestatna pravica
93
postavitev dediča na določeno stvar
Dedič je zapustnikov vesoljni naslednjik. Singularni naslednjik - volilojemnik, kupec dediščine: ne dobi celote dediščine. Do problema je prišlo, ko je nekdo zapisal dediča, zapustil mu je pa samo določeno stvar. ? IZPIT Moj dedič naj bo A in naj dobi mojega belega lipicanca. Problem med voljo in izjavo. Odgovor na to vprašanje je različen po različnih obdobjih rimskega pravnega razvoja.
o Če je bila na ta način postavljena za dediča ena oseba, se je po klasičnem pravu štela taka omejitev za nezapisano - dedič je pridobil celotno dediščino.
o Isto je veljalo, če je zapustnik postavil na določeno stvar več dedičev - tudi v tem primeru se je štela
omemba stvari za nezapisano in dediči so dedovali po enakih deležih celotno premoženje.
o Če pa je zapustnik v primeru več dedičev na določeno stvar postavil le enega, se je štelo, da je s tem
konkretiziral njegov dedni delež
o Po JP so se šteli takšni dediči za volilojemnike, kot taki niso odgovarjali za zapustnikove dolgove + niso
mogli izterjati njegovih terjatev
o V veljavi so ostale ostale oporočne odredbe
94
pogojna postavitev dediča
95
transmisija
kako jo imenujemo slovensko: PODEDOVANJE DEDNEGA PRIPADA/DELACIJE? ? IZPIT INSTITUT TRANSMISIJA - gre za primere, ko je nekomu dediščina že pripadla ni je pa še pridobil Dogajali so se primeri, da je nekomu dediščina pripadla, moral bi jo dobit, ampak je ni pridobil: je bil odsoten, je umrl itd. Kaj v tem primeru? RP dovoljuje, da se v tem primeru dedni pripad deduje. Čeprav tisti, ki mu je dediščina pripadla še ni dedič in je umrl pred pridobitvijo, se njegovim dedičem dopušča, da lahko dobijo to dediščino.
Ali je intitut transmisije vezan na zunanje ali domače dediče? Zunanje, ker le pri njih pripad in pridobitev nista istočasna. Pri domačih dedičih sta pridobitev in pripad istočasna
96
akrescenca
prirast prostega dednega deleža k ostalim sodedičem
Ta delež bo prirastel Aju in Bju SORAZMERNO! Priraste sorazmerno z dednimi deleži ostalih dedičev. Če A deduje 1/2 B 1/4 in C 1/4, ko C umre priraste njegova 1/4 sorazmerno z ostalimi deleži. Dedni delež priraste ipso iure. Do akrescence pride po samem pravu.
Prednost ima transmisija, druga možnost je substitucija, šele potem pride do akrescence.
1. TRANSMISIJA 2. SUBSTITUCIJA 3. AKRESCENCA
97
vrste oporoke
V začetku je oporoka zelo formaliziran pravni posel, potem se pa s časoma formalnosti rahljajo.
Poznaj vrste oporoke in značilnosti!
Konec razvoja se priznava tudi HOLOGRAFNA OPOROKA - lastnoročno napisana oporoka. (danes glavna vrsta oporoke) ? IZPIT Ne rabi it k notarju, dovolj je da jo sam napiše in podpiše in fajn je da napiše datum. Če sam ne more pisat, mu lahko nekdo drug napiše oporoko, vendar mora imeti 2 priči in ti 3 ne smejo biti udeleženi v oporoki.
Kje oporoko shranit? Fajn je, da ima dedič kopijo oz deponirat oporoko (na sodišču), da nebi tisti, ki prvi pride do oporoke in mu ni všeč, da jo nebi strgal - potem ni več veljavna in deduje se intestatno.
98
dedičeva odg za zapustnikove dolgove
Dedič je zapustnikov naslednjik in z z dedovanjem se dedičevo premoženje združi z zapustnikovim premoženjem in dedič odgovarja za zapsutnikove dolgove z vsem svojim premoženjem.
Če si bil zunanji dedič ni bilo problema - lahko si zavrnil dediščino (dediščina zapade državi, proda premoženje v dražbi in v višini izkupička poplača morebitne zapustnikove upnike)
Če si domač/nujni dedič si moral dedovati in odgovarjati za zapustnikove dolgove. Pozneje, ko se razmere spremenijo, doovlijo, da se odgovornost za zapustnikove dolgove omeji:
ko je bila pasivna zapuščina - prezadolžen zapustnik
1. BENEFICIUM ABSTINENDI: če je zaprosil za to, se dedič ni vtikal v dediščinske stvari (vzdržal se je dedovanja) na ta način so omogočili, da ni dedoval
2. BENEFICIUM INVENTARI: pravna dobrota na podlagi katere je moral dedič narediti popis dediščinskega premoženja in v tem primeru je odgovarjal samo do višine vrednosti zapuščine
3. COMMODUM SEPARATIONIS: poseben institut, ki ga ima na voljo suženj, ki je bil osvobojen z oporoko in hkrati postavljen za dediča - ta je lahko zaprosil, da se je ločilo premoženje, ki ga je morebiti suženj sam imel (dobil po osamosvojitvi) in dediščinsko premoženje (s katerim je odgovarjal za dolgove)
4. SPORAZUM Z UPNIKI: zunanji dedič se je lahko z dediščinskimi upniki (upniki zapustnika) sporazumel, da bo dediščino prejel kot njihov mandatar. Temeljno načelo mandata : madnatar ne sme imeti niti izgube niti kporisti. Kar pomeni, da če sprejme dediščino na podlagi mandata sme odgovarjat samo do višine vrednosti zapuščine.
Dogajalo se je tudi, da je bil dedič prezadolžen. Problem: aktivna zapuščina se je lahko utopila v pasivnem dedičevem premoženju. Če terjatce
BENEFICIUM SEPARATIONIS- pravna dobrota, ki jo imajo zapustnikovi upniki. Lahko zahtevajo ločitev zapustnikovega premoženja od dedičevega premoženja, da se bodo lahko poplačali iz aktivne zapuščine.
Zapustnik ima 100 zlatnikov. Ko bodo zapustnikovi upniki uveljavili 50, bo ostalo 50 in zapuščina bo še vedno aktivna. Zapustnikovi upniki bodo poplačani v celoti.
Če je pa dedič prezadoložen. Dediščina v višini 100 se bo utopila v njegovih dolgovih in sedaj so ogroženi interesi zapustnikovi upnikov. Če bi terjali zapustnika bi dobili 50, če je pa dedič prezadolžen je vprašanje koliko bodo lahko terjali - dobili bodo manj ali pa sploh nič. Dedič je v dolgovih 1000 zlatnikov. Deduje 50 in v tem primeru lahko zapustnikovi upniki pozabijo na povračilo.
Ne zamenjat commodis separationis in beneficium separationis!
99
hereditas petitio
Na voljo ga ima dedič in z njo uveljavlja svojo dedno pravico (zahteva z posest svoje dedičinske stvari)
pri rei vindicatio bo moral dokazovati lastninsko pravico, pri hereditatis petitio bo moral pa dokazati dediščinsko pravico.
BONORUM POSSESSOR je posestnik premoženja, ki ne izpoljnjuje formalnih pogojev za dediča, ampak mu pretor vseeno omogoči posest stvari.
Razlika med civilnim dedičem in bonorum possesorjem: resnični dedič je bil le civilni, pretorski pa je smel samo pridobiti zapustnikovo premoženje- 2
Pretor uvede nov sistem dedovanja in omili formalne zahteve. V primeru formalnih pomanjkljivosti, ko je pa popolnoma jasna oporočiteljeva volja omogoča dedovanje oporočiteljevem dediču. Po civilnem pravu, ki je formalistično in ki zahteva ogromno formalnosti in če jih ni celoten posel pade. Pretor pa gleda bolj življenjsko. Ni ga moral šteti za civilnega dediča, ampak mu je pustil v posest dediščino. Tak človek ni imel na voljo hereditas petitio, mu pa da pretor INTERDIKT QUORUM BONORUM.
100
volilo
Omejevanje volil: pogosto se je dogajalo, da je v oporoki sicer formalno pravilno oporočitelj določil dediča, potem je pa z volili praktično celotno premženje razdal z volili - kaj je to pomenilo dedič je bil obremenjen, ampak praktično ni imel nič od tega, ker je moral vsa volila upoštevat. Nič ali skoraj nič mu ni ostlao, bil si pakot vesoljni naslednjik odgovoren za zapustnikove dolgove. Če je šlo za zunanjega dediča v tem primeru ni hotel dedovati, to je pomenilo, da je prišlo do interstatnega dedovanja in v tem primeru so postala volila neučinkovita. Če je bil p nujni dedič ni bilo pošteno, zato so začeli omejevati volila. Na kakšen način so rimljani omejevali volila? ? IZPIT 3 zakoni so bili, vedet moraš kateri in kaj so določali.
Poleg teh zakonov je pa volila omejevalo tudi KATONOVO PRAVILO: določalo je, da volilo, ki nebi bilo veljavno če bi zapustnik umrl takoj po napravi oporoke, ne mora postati naknadno veljavno.
Jaz pišem oporoko in napišem: mojega belega lipicanca naj dobi oseba A. Jaz v času ko pišem oporoko tega lipicanca še nimam. Kar pomeni, če bi umrl takoj po napravi oporoke to volilo nebi bilo veljavno, ker ni lipicanca. Ali pa jaz kupim belega lipicanca in preden jaz umrem umre tudi lipicanec. Ali lipicanec obstaja? Ja. Volilo nebi bilo veljavno ko sem zapisal oporoko, ne more postati veljavno kasneje - ne mora konvalidirati.
FIDEIKOMISIJSKA ČETRTINA
VPRAŠANJE FIDEIKOMISOV
FIDEIKOMISIJSKA SUBSTITUCIJA? IZPIT
VESOLJNI FIDEIKOMIS
101
dedna nevrednost
Če se dedič:
▪ hudo pregreši zoper oporočitelja
▪ pregreši zoper oporoko
▪ pregreši zoper določen predpis Pojem in posledice dedne nevrednosti ? IZPIT
Do dedne nevrednosti pride takrat, ko se dedič hudo pregreši zoper oporočitelja, oporoko ali zoper določen predpis. kdaj so šteli da se je pregrešil zoper oporočitelja, primeri zoper oporoko in priemri ko je pregrešitev zoper določen predpis povzročil dedno nevrednost.
Posledica dedne nevrednosti je v tem, da se je dediču ODVZELA ŽE PRIPADLA IN PRIDOBLJENA DEDIŠČINA.
102
neveljavne oporoke
1. NIČNA OPOROKA - TESTATUM NULLUM - ni obličnosti oz. materialnih predpostavk
Ni oporočne sposobnosti (aktivne), ne izpolnjuje obličnostnih pogojev (neupoštevanje določil o omembi oseb v oporoki po načelu formalnega nujnega dedovanja- ne omeni sina poimensko ko ga razdedini)
Oporoka nima pravnih učinkov in je nična od začetka.
2. NAKNADNO NEVELJAVNA OPOROKA - TESTATUM RUPTUM - nova oporoka, zavestno uničenje stare
a) zapustnik napravi novo, s čimer razveljavi staro (to ni veljalo za vojake oni imajo lahko več hkrati veljavnih oporok)
b) s tem da oporočitelj prečrta določena določila v oporoki jo delno razveljavi
c) v klasičnem pravu, če zapustnik sam prereže vrvico s katero sta bili zavezani povoščeni ploščici, na katerih je napisana oporoka. Razen če se to zgodi po naključju potem ostane v veljavi in je mogoče na temelju take oporoke zahtevati bonorum possessio
d) če se naknadno pojavi oseba, ki je bila zapustnikov suus heredes (rojstvo otroka, posvojitev osebe ali oporočitelj pridobi oblast nad svojo ženo, ki je bila ob sklenitvi zz svojepravna ali pod oblastjo očeta)
3. NEVELJAVNA OPOROKA - TESTAMENTUM IRRITUM
oporoka izgubi veljavo, če ob njeni napravi zadane oporočitelja capitis deminutio
če po capitis deminutio macicma oporočitelj znova pridobi aktivno oporočno sposobnost, njegova oporoka sprva ne oživi, kasneje pa pretorsko pravo dediču, ki je bil postavljen v taki oporoki dovoljuje bonorum possesio
4. ZAPUŠČENA OPOROKA - TESTAMENTUM DESTITUTUM/DESERTUM Nihče od dedičev ni pridobil dediščine v skladu z oporoko, ker so dediči bodisi pomrli pred zapustnikom bodisi niso hoteli oz. mogli pridobiti dediščine in je bila oporoka defacto razveljavljena, saj je kljub formalni veljavi izostala njena dejanska izvršitev
103
nujno dedovanje (zapiski)
+ kaj bo dobil nujni dedič, ki je uspešno naperil querela inofficiozi testamenti?
MATERIALNA NUJNA DEDNA PRAVICA: to je pravica nujnega dediča, da izpodbija oporoko, če ni prejel primerne naklonitve - nujni delež.
Pravno sredstvo, ki ga daje rp na voljo je QUERELA INOFFICIOZI TESTAMENTI. (izpodbojna tožba) Če nujni dedič ni nič dobil je lahko s to tožbo izpodbijal oporoko. Če oporoko uspešno izpodbije je posledica intestatno dedovanje.
kaj bo dobil nujni dedič, ki je uspešno naperil querela inofficiozi testamenti? ? IZPIT Celotni intestatni delež. Oporoka se izpodbije pride do intestatnega dedovanja in dedič bo dobil intestatni delež.
Pozneje niso razveljavljali poroke, če je dedič vsaj nekaj dobil, ni pa to znašalo toliko kot nujni delež. Takrat je prišla v poštev tožba ACTIO AD SUPPLENDAM LEGIT. Oporoka se ni razveljavljala, njegov dedni delež se je samo dopolnil.
Nujni delež je znašal 1/4 intestatnega, po Justinijanovem pravu pa 1/3 oz 1/2 intestatnega deleža. Inoficiozna tožba je zastarala po 2 letih, po JP v 5 letih. V poštev je prihajala le subsidiarno.
Po JP jo je bilo mogoče naperiti če, če zapustnik dediču ni naklonil nobenega premoženja. Če je dedič dobil majn od nujnega deleža je smeč zahtevati njeno dopolnitev oz razliko med dejansko naklonitvijo in celotnim nujnim deležem s tožbo na dopolnitev do njnega dečeža ACTIO AD SUPPLENDAM LEGITIMAM.
104
pridobitev dediščine
Intestatni dedič je moral imeti pasivno oporočno sposobnost ob pripadu in pridobitvi dediščine. Oporočni pa tudi ob napravi poroke. Avgustova zakonodaja doda k temu še dodaten pogoj: dedič je moral biti sposoben (capax) pridobiti dediščinoali volilo, ki mu je z oporoko pripadla.
INCAPAX: neporočena oseba: neporočen moški med 25 in 60 leti in neporočena ženska med 20 in 50 leti. (ne more dedovati)
Polovico dediščine pridobi poročena oseba, ki je brez otrok (orbus) - orbus diminium capit - neporočeni brez otrok dobi pol
Dedič, ki je bil neporočen je lahko še v 100 dnevih sklenil veljavno zakonsko zvezo in na ta način pridobil pravico do dedovanja polovice dediščine.
To odpravi Konstantin.
Za pridobitev dediščine je moral zapustnik jasno pokazati voljo, da hoče dedovati. To je lahko storil z brezoblično izjavo ali z ustreznim konkludentnim ravnanjem - če se je začel obnašati kot dedič. (pro herede gestio)
Deliberacijski rok/spatium deliberandi - ima ga zunanji dedič za premislek ali želi dedovati ali ne. Če dedič po preteku tega časa ni izjavil nasprotno, se je štelo, da je dediščino odklonil.
▪ kakšni so primeri pri dedni nevrednosti, če se pregreši zoper določen predpis
▪ Kdaj mora obstajat pasivna oporočna sposobnost? ? IZPIT Ali je dovolj da obstaja ob napravi oporoke ali je dovolj da obstaja ob pripadu dediščine, ali mora obstajati pri pridobitvi dediščine?
105
omejevanje volil
• RP ni naklonjeno volilom (ker grejo na račun dediča) -> oblikuje par posebnih pravil poleg splošnih pogojev (NUJNO SE NAUČ):
• Katonovo pravilo (regula Catoniana): volilo, ki ne bi blo veljavno, če bi zapustnik umrl takoj ob napravi oporoke, ne more konvalidirati (če recmo zapustiš lipicanca ki ga še nisi mel, ne bo veljal -> izjema volila pod pogojem)
• volila za kazen (legata poenae nomine relicta): volila, ki so poskušala z obstojem prisilit dediča k določenem ravnanju (če ne nardiš A, potem dej Bju 100)
• klasiki: taka volila neveljavna, ker namen ni bila korist volilojemnika, ampak pritisk na dediča
• Justi: veljavna, dokler ne zahtevajo kaj protipravnega, nravno oporočnega ali sramotnega
• volila nedoločenim osebam: tudi neveljavna, ker jim RP odreka pasivno oporočno
• naknadno neveljavna volila: obstajalo več razlogov
• na splošno: če je izgubila veljavo oporoka, če je bla voljena stvar species in uničena, če je volilojemnik umrl, če volilojemnik ni bil pasivno oporočno sposoben, če je voljeno stvar že neodplačno prejel od zapustnika
• če ga je zapustnik preklical izrecno (nova oporoka/kondicil) ali s konkludentnim dejanjem (prečrtnje imena v oporki)
• če je zapustnik v oporoki volil drugo stvar in je blo iz oporoke razvidno, da je s tem hotu razveljavt prejšnje volilo
• lahko razveljavljeno po zakonski normi
• zakon lex Furia testamentaria: vrednost volila ne sme presegat 1000 asov, če volilojemnik vzame več, mora povrnit štirkratnik presežka
• morš znt: tri zakone in kaj so določal + pogoj nedoločenim osebam + Katonovo
• zakon lex Voconia: nobeno volilo ne sme bit večje od posameznega dednega deleža (lah si to obšel z veliko majhnimi volili) + (fun fact o zakonu: tud omejil je dedno pravico žensk, ker je osebam prvega cenzusnega razreda prepovedal postavit žensko za dedinjo)
• zakon lex Falcidia: dediču mora po izpolnitvi volil ostati čista četrtina dediščine ali dednega deleža (če zapustnik odredi več volil, se ta ipso iure sorazmerno zmanjšajo na tričetrt dediščine)
106
MOŽNE POSTAVITVE DEDIČA
1) Postavitev dediča na določeno stvar
• dedič je zapustnikov vesoljni naslednik (deduje zapustnikovo celo premoženje, aktivo in pasivno oz. njegov ulomni/alikvotni del kot sodedič)
problem: kaj, če je zapustnik nekoga imenoval za dediča, hkrati pa mu naklonil posamezno stvar? (ni jasno, al gre za volilojemnika ali dediča)
• razhajanje med voljo in izjavo: volja naj dobi sam posamezno stvar, ampak izjava da je dedič in ti pa so vesoljni
kako rešjo:
• če je bila na tak način za dediča postavljena samo ena oseba: omejitev se štela za nezapisano, deduje celo dediščino
• če je tko za eno samo stvar postavljenih več dedičev in za nč drucga: isto se šteje za nezapisano, dedujejo po delih celotno premoženje
• če je pa določu več dedičev in za določeno stvar postavu le enga: se šteje, kokr da je konkretiziral njegov delež
• če je bla vrednost stvari manjša od njegovega deleža: se šteje, da ma na preostalem premoženju solastnino
• če je bla vrednost stvari večja od deleža: potem se šteje, da ma pač večji delež
po Justiju: se sam enostavno taki dediči štejejo za volilojemnike (kaj je razlika: ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove, ne dobijo terjatev), ker pa je uporabu zapustnik besedo dedič pa to prepreči intestatno dedovanje, torej tud ostale oporočne odredbe ostanejo v veljavi
2) Pogojna postavitev dediča
pogoj:
• oporočitelj ga sme postavt samo pod odložnim pogojem
• ne sme ga postavit pod resolutivnim pogojem (zarad načela semel heres semper heres: enkrat dedič, vedno dedič; v praksi to velikrat obidejo z vesoljnim fideikomisom)
• nemogoče in nedopustne pogoje razlagajo favor testamenti (da bi ohranil oporoko v veljavi) in jih zato štejejo za nezapisane
• nesmiselni pogoji (Ticij naj bo dedič, če bo dedič Sej) + kaptatorni pogoji (nasprotujejo splošnim pravnim načelom, npr. če kršjo oporočno prostost ali za zapustnika ali za tretjo osebo) nardijo postavitev dediča nično
rok: začetni in končni oba štejeta za nezapisana
postavitev vdove pod pogojem, da se ne poroči znova: se šteje pogoj za negativnega potestativnega suspenzivnega (ker razvezni ni dopusten, more bit suspenzivni: kar pa je problem, ker pol de facto ne more dedovat -> reši zadevo cautio Muciana kot posebna varščina, ki jo da pogojno postavljena dedinja/ volilojemnica osebi, ki bi ji dediščina sicer pripadla, s kero se zaveže povrnit
premoženje če se spet poroči -> po Avgustu se lah tko postavljena vdova lah znoa omoži, če priseže, da se ženi da bo mela lah otroke)
3) Substitucija
def.: postavitev osebe, ki naj deduje, če prvopostavljeni dedič ne bo deloval (vulgarna) oz. bo dedoval, vendar bo umrl, preden po postal aktivno oporočno sposoben (pupilarna substitucija) - postavitev nadomestnega dediča
• nardi zapustnik, če se hoče izognt intestatnemu, s tem da postav
nadomestnega dediča (substituta) če prvopostavljeni ne more dedovat
• zato je vedno postavljen pogojno (morebitna pogojna postavitev
prvostopenjskega dediča pa nima s tem nobene veze)
• lah se je postavl tud več substitutov v primeru, če prejšn ne more
• lahko po vrsti določi tko več substitutov (načelo substitutus substituto, substitutus instituto: substitut substituta je substitut prvopostavljenega dediča, torej če vmesni odpade, postaneš direkt od prvostopenjskega)
tri vrste substitucije:
a) Vulgarna oz. navadna substitucija
• navadna postavitev substituta za primer, ko prvi ne more dedovat (če Ticij ne bo dedič, naj bo Sej) -> lahko substitutu določen drugačen delež kot institutu
• če je več sodedičev: lah substitutira en sodedič drugemu al ma pa vsak posebej substituta
• kdaj substitut deduje: ko postane gotovo, da institut ne bo dedoval
b) Pupilarna substitucija (substitutio pupillaris)
• z njo pater familias, ki je zapustil nedoraslemu sinu dediščino, postavi njemu dediča v primeru, da ga sin sicer preživi in deduje, ampak umre preden bi postal aktivno oporočno sposoben (to pa lah stori na podlagi svoje patria potestas)
• dejansko je oče postavil dediča svojemu otroku (učinkovala le do otrokove doraslosti oz. do takrt ko je dobu aktivno oporočno)
• od causa Curiana (Kurijev primer) velja, da pupilarna substitucija v resnic v seb vsebuje tudi vulgarno (od takrat naprej tud če otrok ne deduje, dobi pupilarni substitut dediščino po njem), velikrat to eksplicitno napišejo v oporoko (glej str. 806, če bo slučajn na izpitu kej podobnga)
c) Kvazipupilarna substitucija
• ubistvu zlo podobn kokr pupilarna, ampak če namest nedoraslosti aktivno oporočno preprečuje duševna bolezen ali gluhonemost -> starši takih oseb svojmu otroku z enim ali drugih postavil dediča za primer, da otrok ne ozdravi
• velja pogojno: ne velja več, če:
• otrok ozdravi/postane aktivno oporočno sposoben
• v svetlem trenutku napravi veljavno oporoko
• po cesarskem pravu morjo starši vložit prošnjo, Justi pa dovoli tud brez prošnje da postavš potomca (otrok, vnuk, pravnuk), če mu naklonš vsaj zakoniti delež + morš izbrat substituta praviloma al iz lastnik potomcev alpa iz potomcev umobolnega, če jih ni, pa lah postavi kogarkol
