Konkurenčno

Question 1

Predmet konkurenčnega prava

Answer 1

Predmet konkurenčnega prava so:
 Omejevalna ravnanja
 Koncentracije podjetij,
 Oblastna omejevanja konkurence,
 Ukrepi za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij,ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco (učinki na ozemlju RS)
 Organi in njihove pristojnosti in postopek državnih organov in strank v zvezi z omejitvami konkurence
Zgoščeno povedano to definira 1. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1):
1/I ZPOmK-1: Ta zakon ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, oblastna omejevanja konkurence in ukrepe za preprečitev omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco, kadar povzročijo ali lahko povzročijo učinke na ozemlju Republike Slovenije.
1/II ZPOmK-1: Ta zakon določa organ, pristojen za varstvo konkurence, njegove pristojnosti in postopke pred njim.
ZPOmK-1 je osrednji predpis o omejevanju konkurence. Je splošni predpis, ki se nanaša na vse gospodarske subjekte, tudi na državo in lokalne skupnosti, in na vse oblike omejevanja konkurence, če niso urejene z drugimi zakoni.
ZPOmK-1 je neposredna dopolnitev ustavne določbe o prepovedi omejevanja konkurence.
74. čl. Ustave: Prepovedana so dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.

Question 2

Omejevanje konkurence

Answer 2

Omejevanje konkurence je možno na 2 izrazito različna načina:
 podjetniško omejevanje konkurence,
 državno omejevanje konkurence.
V obeh primerih gre za omejevanje, kar je tudi edino skupno
Najpomembnejše razlike med njima so v:
 ciljih omejevanja,
 pravnih aktih, ki so podlaga za omejevanje,
 instrumentih varstva,
 sankcijah za omejevalna dejanja.
Ureditev oblastnega omejevanja v ZPOmK-1 je bodisi ponovitev postopka, po katerem je vključena v zakon iz zakonodajno-političnih, in ne pravno-strokovnih razlogov, ali pa posledica hitrega sprejemanja in precej nekritičnega povzemanja starih vsebin, ki vse do danes niso bile uporabljene in v praksi niso zaživele.

Question 3

Subjekti konkurenčnega prava

Answer 3

Konkurenčno pravo velja za podjetja (4/I ZPOmK-1 v zvezi z 3/I ZPOmK-1); to so subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnosti, ne glede na njegovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost. Pojem podjetje se v konkurenčnem pravu razteza prek ožjega korporacijskega pomena v smislu ZGD-1 na vsak gospodarski podjem. Pojem podjetje je veliko širši in ohlapnejši kot pojem oseba, saj ni odvisen od neke pravne značilnosti tega subjekta; podjetja, ki jih ureja ZGD-1, javna podjetja, organizacije – zadruge, zavodi. Nekatere osebe so pojmu podrejene omejeno (društva, verske skupnosti, politične organizacije in podobne organizacije, ki se načeloma ne smejo ukvarjati z gosp. dejavnostjo, če pa je taka dejavnost v omejenem obsegu vendarle dovoljena zaradi doseganja ciljev pravne osebe, o podreditvi ni dvoma).
Bistvena značilnost, po kateri se opredeli pojem podjetja je, da morajo biti aktivnosti ekonomskega oz. komercialnega značaja. Koncept podjetja vključuje vse subjekte, ki opravljajo ekonomsko aktivnost, ne glede na njihov pravni status, način financiranja ali lastništvo.
Člani poklicnih skupin so lahko podjetja. Pojem podjetja se nanaša na podjetja v državni lasti, kvazidržavne subjekte ter tudi na javna podjetja, če opravljajo komercialno ali gospodarsko aktivnost. V pravu EU se zagovarja potrebno funkcionalnega pristopa – po teoriji naj se uporabi takrat, ko se določen subjekt kvalificira kot podjetje za namen določb o konkurenci.
Sindikat ni podjetje, zlasti ko zastopa interese članov, lahko pa je podjetje, če opravlja gospodarske aktivnosti ( organizacija hranilniških poslov, skupnih pokojninskih skladov ali vstop na področje dejavnosti turističnih agencij).
Odvisna družba je lahko podjetje, ki samo odgovarja zaradi kršitev konkurenčnega prava, toda pogodba med družbi materjo in odvisno družbo ali med družbama pod nadzorom tretje osebe ni podrejena 6/I ZPOmK-1, če podjetja delujejo v okviru ekonomske celote, v kateri odvisna družba nima prave svobode za neodvisno delovanje na trgu. Različni subjekti v sistemu skupine se lahko štejejo kot eno podjetje.

Question 4

Podjetniška združenja

Answer 4

Podjetje je lahko tudi podjetniško združenje, ki neposredno ne opravlja gospodarske dejavnosti, vendar vpliva alibi lahko vplivalo na ravnanje podjetja. Podjetja lahko delujejo skupaj bolj institucionaliziranih okvirih, posebno prek vmesnikov ali združenj, kar je tudi najbolj uveljavljeno.
Delovanje takih združenj lahko poseže na trg, tako da omejuje svobodno nastopanje podjetij članov. Včasih je podjetniško združenje ustanovljeno, prav s tem (prikritim namenom). Podjetja, ki jim predpisi prepovedujejo sklepanje omejevalnih sporazumov, se skušajo izogniti tej prepovedi z ustanavljanjem podjetniških združenj, ki naj bi sprejemala sklepe o nastopanju podjetij na trgu. Združenje nastane, ko število potencialnih udeležencev preseže 10, kar je velikokrat tudi izhodišče za razmejevanje med subsumpcijama kartelnemu delovanju in sklepom združenj podjetij.
Pojem združenja podjetij je treba razumeti zelo široko: zadruge, gospodarske interesne skupnosti, strokovna združenja podjetij določene panoge, gospodarske zbornice, konzorciji za izvrševanje določenih del,… – kvalificira kakršnokoli telo, ki predstavlja interese članov, kvalifikacija združenja v konkurenčno-pravnem pomenu pa se torej ne ravna po javnopravni in zakonodajni opredelitvi.
Nujne značilnosti podjetniškega združenja so:
1. zavestno vzpostavljena organizacija – odrejenost in kompleksnost, zavestno postavljeni cilji in zavestna racionalnost.
2. obstoj članov ali pripadnikov organizacije – določljiv krog podjetij (tržnih udeležencev).
3. možnost vpliva organizacije na tržno ravnanje podjetij članov, vpliv je lahko:
 formalen – temelji na zakonskih ali statutarnih pooblastilih združenja in se kaže prek formalnih aktov,
 neformalen ali dejanski – s priporočili, neobveznimi resolucijami in stališči organov
Vpliv na trd je mogoče le, če obstaja zanj materialna podlaga – skupen presek dejavnosti članov.
Med podjetniška združenja ne spadajo organizacije, ki jim ne pripadajo podjetja (politične stranke, društva, verske skupnosti). Lahko vplivajo na tržno ravnanje, vendar zavzemanje politične stranke za bojkot nekega podjetja ni sklep podjetniškega združenja, vendar bi se lahko omejevanje konkurence zaradi takih sklepov presojalo kot usklajeno omejevalno ravnanje podjetij, ki bi ta napotila upoštevala.
Lastninske ali upravljalske povezave gospodujočih in odvisnih podjetij (načeloma) ne štejejo za podjetniška združenja, ampak za enotna podjetja. Sklepa matičnega (gospodujočega) podjetja je treba presoditi v vsakem primeru posebej. Presoditi je treba, koliko so se vključevana podjetja odrekla svoji samostojnosti pri nastopanju na trgu. Če se pristojnosti gospodujočega podjetja nanašajo na primer le na razvojno strategijo ali usmerjanje finančnih tokov za razvoj in so odvisna podjetja samostojna pri nastopanju na trgu – gre za sklep podjetniškega združenja.
Brez vključitve podjetniških združenj, bi obstajala velika možnost, da bi podjetja uporabila ali zlorabila podjetniška združenja za omejevanje konkurence, ki sicer ne opravljajo gospodarske dejavnosti.
Ob vsakem primeru omejevanja konkurence je treba presoditi, ali in v kolikšni meri je lahko podjetniško združenje storilec prepovedanega omejevalnega ravnanja. Podjetniška združenja vplivajo ali lahko vplivajo na ravnanje podjetij na trgu zlasti s svojimi sklepi.
Podjetniška združenja, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti na trgu, ne morejo imeti prevladujočega položaja in zato ne morejo biti storilci dejanj zlorabe tega položaja. Tudi koncentracije se presojajo kot ravnanje podjetij in ne podjetniških združenj, četudi bi ta s sklepi ali drugačnimi ravnanji spodbudila ali pospešila koncentracijo.
Neposredna odgovornost podjetniških združenj – združenja so skupaj s podjetji so solidarno odgovorna za škodo zaradi nedopustnih dejanj (veljajo splošne predpostavke odškodninskega prava).
Podjetniško združenje je odgovorno tudi za prekršek zaradi sklenitve sporazuma o omejevanju konkurence.

Question 5

Gospodarska dejavnost

Answer 5

Skupni znak vseh naslovljencev konkurenčnega prava je, da opravljajo gospodarsko dejavnost. Le-to definira 3/II ZPOmK-1: Gospodarska dejavnost« je vsaka dejavnost, ki se opravlja proti plačilu na trgu.
Gospodarska dejavnost ima 2 bistvena znaka, ki ju je treba uporabiti kumulativno:
1. je dejavnost za druge osebe proti plačilu: izključena je dejavnost, ki se opravlja neodplačno, ali dejavnost, katere uporabnik ne zagotovi plačila. Dejavnost proti plačilu ni nujno identična s pridobitno dejavnostjo, ki se opravlja z namenom pridobivanja dobička. Na trgu nastopajo tudi subjekti, ki opravljajo dejavnost proti plačilu brez pridobitnega namena – plačilo je namenjeno le kritju stroškov. Dejavnost proti plačilu je širša kot pridobitna dejavnost.
2. se opravlja na trgu: dejavnost na trgu terja samostojno odločanje tržnih udeležencev o tržnih parametrih. Udeleženci so podrejeni tržnemu položaju – ponudbi, povpraševanju, tržno oblikovanim cenam,… Plačilo ni enostransko določeno. Med naslovljence konkurenčnega prava zato ne sodijo subjekti, ki zadovoljujejo potrebe ljudi in organizacij po netržnih pravilih.
Naslovljenci konkurenčnega prava opravljajo dejavnost navzven samostojno, kar pravno po-meni v svojem imenu. Ni pomembna morebitna povezava kakšnega naslovljenca z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki stojijo za njim. Med naslovljence zato ne sodijo osebe, ki opravljajo dejavnost v imenu drugega (prokurist, direktor, poslovodja,…).
Krog subjektov, za katere velja konkurenčno pravo (ZPOmK-1):
 podjetja in
 podjetniki po ZGD-1:
- samostojni podjetniki,
- osebne družbe,
- kapitalske družbe,
- gospodarsko interesno združenje.

Question 6

Javna podjetja

Answer 6

Nekatere dejavnosti so za ljudi in organizacije tolikšnega pomena, da je za njihovo izvrševanje morala poskrbeti država z ustanavljanjem javnih podjetij. Z delovanjem javnih podjetij prihaja do izraza državna intervencija v gospodarstvu. Zaradi splošnega pomena dejavnosti, njenega velikega obsega in pogosto monopolnega položaja javnih podjetij je lahko državna intervencija celo močnejša kot podjetniško omejevanje konkurence.
Danes je moč zasebnega kapitala že tolikšna, da je sposoben prevzeti tudi zadovoljevanje splošnih potreb. S tem so ustvarjene materialne možnosti za premik teh dejavnosti s področja državnega urejanja na tržno. Poteka proces razdržavljanja dejavnosti splošnega pomena:
 privatizacija doslej državnih podjetij in drugih podobnih organizacij,
 demonopolizacija kot možnost ustanavljanja novih privatnih podjetij poleg državnih,
 izenačevanje položaja in pogojev za opravljanje dejavnosti javnih podjetij s položajem in pogoji privatnih.
V nekaterih državah so vprašanja javnih podjetij povezana s posebno urejenimi dejavnostmi (regulated industries): javni letalski in pomorski prevoz, energetika, komunalne dejavnosti,…

4.1. Pojem javnega podjetja
definira direktiva ES 80/723: Javna podjetja so podjetja, na katera sme javna oblast neposredno ali posredno odločujoče vplivati zaradi lastništva podjetja, zaradi finančne udeležbe v njem ali zaradi pravnih pravil, ki urejajo podjetje.
Odločujoči vpliv države na javno podjetje se kaže,
 kadar je v rokah države večina vpisanega kapitala,
 kadar je v rokah države večina glasov,
 kadar sme država imenovati večino članov upravnega, poslovodnega ali nadzornega te-lesa.
Merila za določanje oseb javnega prava:
 osebe javnega prava izvršujejo javna pooblastila,
 njihov ustanovitelj je država,
 država jih financira,
 država sodeluje pri njihovem upravljanju,
 podrejene so posebnemu državnemu nadzoru.
Lastnost pravne osebe pri tem ni nujna. Osebe javnega prava delujejo na gospodarskem in ne-gospodarskem področju. Njihove organizacijske oblike so: režijski obrati, javni gospodarski zavodi, javna podjetja, koncesionarske dejavnosti.
Za javna podjetja velja posebna ureditev za opravljanje dejavnosti, ki lahko vpliva na omejevanje konkurence. S posebnimi zakoni so za javna podjetja lahko določena odstopanja od ZPOmK-1.

Question 7

Odvisna in gospodujoča podjetja

Answer 7

Odvisna podjetja so podjetja, v katerih imajo druga podjetja posredno ali neposredno (zadošča 1 pogoj):
- večino glasovalnih pravic v drugem podjetju;
- pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta drugega podjetja ali
- pravico voditi posle drugega podjetja na podlagi podjetniške pogodbe ali drugega pravnega posla;
Gospodujoča podjetja so podjetja, ki imajo v drugih podjetij deleže ali vpliv.
Vprašanje razmerja med odvisnimi in gospodujočimi podjetji se presoja po naslednjih merilih:
1. ali je odločitev gospodujočega podjetja o nastopanju odvisnih možno šteti kot sklep podjetniškega združenja,
2. ali so sporazumi med odvisnimi podjetji kartelni sporazumi ali gre za urejanje poslovanja v gospodarsko enotni organizaciji,
3. ali lahko gospodujoče podjetje zlorablja obvladujoči položaj tudi s pomočjo odvisnih podjetij oz. posredno preko teh podjetij,
4. kako vpliva razmerje med gospodujočimi in odvisnimi podjetji na ugotavljanje tržnega deleža.
Pri priglasitvi koncentracije je treba priložiti tudi seznam odvisnih podjetij in podružnic ter seznam gospodujočih podjetij.
Definicija odvisnih in gospodujočih podjetij je prilagojena konkurenčno-pravnim potrebam. Pojem gospodujočega in odvisnega podjetja v konkurenčnem pravu ni v celoti identičen s pojmom v statusnem pravu.
Deleže, glasovalne pravice in imenovanje vodilnih organov kot značilnosti odvisnega podjetja je možno ugotoviti z objektivnimi merili z uporabo statusnih predpisov.
Pravica upravljati posle podjetja je kakršnakoli pravno utemeljena možnost, da gospodujoče podjetje odločujoče vpliva na poslovanje odvisnega. Ta vpliv mora biti temeljnega pomena:
 upravljanje poslov je vseobsežno – zajema lahko vse funkcije odvisnega podjetja,
 pravica upravljati posle se ne opira na kakšno drugo temeljno razmerje.

Question 8

SPORAZUMI, SKLEPI IN USKLAJENA RAVNANJA 6. člen ZPOmK-1

Answer 8

Pojmi sporazum med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij so različni izrazi skupne volje strank za omejitev konkurence – omejevalna poslovna ravnanja (restrictive business practices). Poslovno vedenje, s katerim si podjetja prizadevanja za najvišjo stopnjo zasebne učinkovitosti, saj z medsebojnim sporazumom učinkovito nadomestijo konkurenco in tako dosegajo visoke dobičke. Horizontalna omejevalna ravnanja zajemajo protikonkurenčno vedenje podjetij, ki delujejo na isti ravni proizvodnje ali ponujanja storitev, kot vertikalna pa je mogoče opredeliti omejevalna ravnanja podjetij, ki delujejo na različnih ravneh proizvodnega ali storitvenega procesa. Ugodne tržne razmere za nastanek in uspešno poslovanje kartelov, so:
- Raven koncentracije ponudnikov na trgu je zelo visoka
- Ponujani produkt je dovolj homogen
- Visoke ovire za vstop na trg ponudbe
- Predvidljiv in visokofrekvenčen obseg transakcij
Prodajni monopol – en ponudnik, ponudnikov produkt je izrazito nehomogen, substitutov ni ali pa je njihova količina omejena, gibljivost povpraševalcev in ponudnikov je majhna ter vstop potencialnih novih ponudnikov na trg je težak ali nemogoč zaradi vstopnih ovir. S spremembami količine ponudbe ali cene proizvoda vpliva na krivuljo svojih mejnih stroškov. Ceno oblikuje samostojno in pri njeni izbiri bo deloval v smeri maksimiziranja skupnega dobička; ta bo najvišji ob količini, ki je nižja kot v konkurenčnem ravnotežju. Monopolist bo povečeval količino ponudbe le toliko časa, dokler se bo s tem povečeval njegov dobiček. Takšno oblikovanje cen in količine proizvodnje negativno vpliva na korist potrošnika.

Question 9

Sporazum

Answer 9

Obstoj (protikonkurenčnega) sodelovanja med najmanj dvema ekonomskima in ravno neodvisnima podjetjema. Prepovedani sporazumi pomenijo, da se njihova medsebojna kapitalska povezanost hčerinskim oz. odvisnim družbam ne omogoča avtonomije pri poslovnih odločitvah na trgu. Temeljni kriterij presoje je vprašanje, ali je protikonkurenčni učinek mogoče pripisati izključno delovanju države. Omejevalni sporazumi, ki temeljijo na jasnem, brezpogojnem aktu ali ukrepu države, ne pomenijo prepovedanih sporazumov. Če pa takšni sporazumi vplivajo na trgovanje med državami članicami, mora AVK prepovedati nadaljnjo omejevalno ravnanje.
Sporazum mogoče opredeliti kot vsako soglasje volj vsaj dveh podjetij na določenem trgu. Izjava volje je lahko izrecna ali konkludentna. Prepovedana so tista koluzivna ravnanja, ki imajo ali pa bi lahko imela omejevalni učinek na konkurenco na področju RS. Sporazum je lahko neformalen. Dovolj je, da udeleženci izrazijo skupen namen, da se bodo na trgu obnašali na določen način. Zaradi izrazito negativnih posledic na tržno strukturo in položaj potrošnikov, je zakonodajalec v skladu z uveljavljeno paradigmo prepovedal tudi ravnanja, katerih posledica še ni omejevalni učinek. Gre za sporazume, ki naj bi že po svoji naravi pomenilo izrazito intenzivno grožnjo stanju konkurence. Ker gre za omejevalna ravnanja, ki so per se protipravna, njihovega učinka ni treba dokazovati. Zadošča že dejstvo, da so ga stranke sklenile. Njihov obstoj je za konkurenco nevaren, predstavljajo najbolj zavržna poslovna dejanja na trgu. Konkurenčno pravo je primarno namenjeno varstvu oz. izboljševanju potrošnikovih koristi, ta cilj pa se dosega s preprečevanjem omejevalnih ravnanj subjektov na trgu. Stanje, ki naj se s konkurenčnim pravom doseže, je treba opredeliti kot učinkovito, delujočo konkurenco, torej stanje trga, ko je treba dovoljevati določene oblike deviacij od stanja čiste, popolne konkurence.
V primeru omejevalnih ravnanj, ki jih je mogoče prepovedati zaradi negativnega učinka na konkurenco, ki ga lahko imajo, posebej dokazovati negativne učinke na položaj oz. koristi potrošnikov.
Prepovedana so tista omejevalna ravnanja, katerih učinki negativno vplivajo na stanje učinkovite konkurence na trgu RS.
Pojem sporazuma v konkurenčnem pravu je širši od pojma pogodbe – zajema tudi primere usklajene volje, ki jih ne moremo šteti za pogodbo. Termin sporazum pokriva horizontalne (pogodba med 2 dobaviteljema ali 2 kupcema) in vertikalne pogodbe (pogodba med dobaviteljem in kupcem).
Tudi splošni pogoji poslovanja, posebej splošni prodajni pogoji, so sporazumi. Primer: garancijska klavzula izključuje možnost uveljavljanja garancijskega zahtevka, če se ta uveljavlja na teritoriju ali državi, ki ni enaka teritoriju ali državi, kjer je bil proizvod kupljen. Namen klavzule je zagotoviti in okrepiti teritorialno ekskluziviteto prodajalca.
Sodna in upravna praksa konkurenčnega prava med sporazume štejeta tudi pogodbe, sklenjene pod pritiskom. Pogodba, ki jo kupcem vsili dobavitelj, je pogodba v smislu konkurenčnega prava. Vendar postopek proti določeni stranki sporazuma ni potreben, če je stranka pod pritiskom delovala proti lastnim ekonomskim interesom.
Konkurenčno pravo je strogo do pogodb, sklenjenih za določen čas, ki so potekle, in do po-godb, sklenjenih za nedoločen čas, ki so prenehale veljati zaradi odpovedi, razdrtja, odstopa. Sodna praksa med sporazume šteje tudi pogodbe, ki ne veljajo več, a še vedno povzročajo pravne in ekonomske učinke.
Ukrepi države ne predstavljajo sporazuma. Vendar dejstvo, da je pogodba nastala po posvetovanjih, s sodelovanjem, na podlagi iniciative ali po odobritvi državnih organov, ne pomeni, da je pogodba v skladu s predpisi o konkurenci.
Tudi sodna poravnava, čeprav predstavlja sodni akt, lahko pomeni sporazum. Priznanje posebnega statusa sodnim poravnavam bi lahko privedlo do nevzdržnega položaja, v katerem bi stranki spor predložili v reševanje sodišču, sklenili poravnavo in vanjo vključili dogovore o omejitvi konkurence. Zato je sodna poravnava, četudi sklenjena ob asistenci sodnika, v konkurenčnem pravu izenačena s pojmom sporazuma.
Enostransko, samostojno delovanje podjetja, ne da bi bila pogodba sklenjena oz. brez obstoječega strinjanja drugega podjetja, ne pomeni sporazuma. Lahko pa v primeru, da to samostojno podjetje uživa na trgu prevladujoč položaj, privede do dejanja zlorabe prevladujočega položaja.

Question 10

Sklepi

Answer 10

Omejevalno ravnanje v smislu sporazuma se lahko pojavi tudi v obliki obvezujočih ali neobvezujočih sklepov podjetniških združenj.
Sklepi podjetniških združenj lahko negativno vplivajo na stanje učinkovite konkurence na zelo različne načine. Sklep o določitvi cen izdelkov oz. storitev, ki jih na trgu ponujajo člani združenj, obvezujoč in brezpogojen, je mogoče govoriti o klasični hard-core kartelni omejitvi konkurence.
Sklepe formalno sprejema organ vodenja ali upravljanja združenja ter tako ne pomenijo izvirno izražene volje članov. Od sporazuma in usklajenega ravnanja se sklep podjetniškega združenja loči po tem, da gre za enostranski akt, ki nastane po volji same organizacije, in ne po volji podjetij. Ločimo več stopenj:
 podjetniško združenje je pooblaščeno sprejemati sklepe ne glede na voljo podjetij članov – volja podjetij je le posredna (“unitarno” združevanje podjetij),
 organ združenja, ki sklep sprejema, sestavljajo delegati vključenih podjetij, ki so formalno samostojni in imajo možnost izraziti voljo podjetja, ki jih je delegiralo (“federativno” združevanje podjetij),
 sklep podjetniškega združenja je možno sprejeti le na podlagi predhodnega soglasja vseh podjetij članov (“konfederativno” združevanje podjetij).

Obvezujoči omejevalni sklepi, katerih neizpolnjevanje je glede na statutarno ureditev podjetniškega združenja sankcionirano z visokimi denarnimi kazni ali izključitvijo iz združenja, so nedvomno temeljni primer prepovedanega ravnanja podjetniških združenj.
Nedopustnost omejevalnih sklepov je treba presojati z enakimi merili, kot veljajo za omejevalne sporazume in usklajena ravnanja. Upoštevati je treba protipravnost, prizadetost konkurence, upoštevni trg, obseg,… Omejevalni sporazumi so prepovedani in nični.
Za prekršek niso odgovorna združenja, ki niso pravne osebe, in združenja javnopravne narave.

Question 11

Usklajena ravnanja

Answer 11

Usklajena ravnanja se na trgu kažejo zgolj kot posledica in jih je pred njenim nastankom nemogoče (ali težko) identificirati. Usklajena ravnanja so namreč tista dejanja udeležencev na trgu, pri katerih je morda najpomembneje opraviti podroben preizkus dejanskega tržnega stanja. Tipičen primer bi bil poskus znižanja cene produkta s strani enega od konkurentov, ki bi mu kot reakcija sledilo veliko bolj intenzivno znižanje cen vseh ostalih udeležencev na trgu.
Namen vključitve usklajenega ravnanja v konkurenčno pravo je v tem, da se omogoči obravnavanje primerov, v katerih obstaja neformalno sodelovanje med podjetji, ki ni zajeto v spora-zumu ali sklepu. Zavestno sodelovanje udeležencev na trgu je zato nujno potreben element, ki ga je treba identificirati in dokazati, da lahko dejansko govorimo o usklajenosti ravnanj s protipravnimi cilji ali učinki. Bistveno je torej dokazati obstoj sodelovanja (zavestnega) med konkurenti.
81. člen PES je poudaril, da so prepovedana vsakršna usklajena ravnanja, katerih namen ali učinek je omejevanje konkurence, in da načrtovanje protikonkurenčnega učinka ni nujen element prepovedanega ravnanja.
Usklajena so torej vsa tista dejanja udeležencev na trgu, ki niso sporazum, vendar takšen sporazum nadomeščajo, s tem da konkurentje prenehajo s tekmovanjem, ki bi med njimi sicer potekalo.
Elementa usklajenega ravnanja sta:
1. obstoj dejanskega stika med strankama – dejanski stik med strankami predstavlja eden ali več sestankov, razprava, izmenjava informacij. Neke vrste soglasje (ali vsaj srečanja) volj konkurentov, s katerim želijo odpraviti medsebojno konkurenco.
2. cilj ali posledice tega stika – glede cilja mora biti podan pogoj, da imajo konkurenti za cilj vplivati na tržno ravnanje in na odpravo negotovosti glede prihodnjega tržnega ravnanja podjetja. Podjetja morajo utemeljeno računati na enakovrstno ravnanje drugih pripadnikov konkretnega neformalnega kroga.
Takšno srečevanje volj je težko dokazovati, predvsem pa obstaja nevarnosti izredno široke interpretacije tovrstnih ravnanj, ki lahko pripelje do prepovedovanja ekonomsko povsem realnega in legitimnega vedenja udeležencev. Obstajati morajo okoliščine, na primer:
- podjetja se sestanejo, razidejo se brez sklepov, po sestanku v kratkem času pride do poenotenega ravnanja nasproti določenim subjektom na trgu,
- podjetja se sestanejo, razidejo se brez sklepov, po sestanku začnejo uporabljati ali bojkotirati določene prodajne poti ali vmesne osebe,
- podjetje obvesti druga podjetja, da bo zvišalo cene, kar se zgodi, hkrati zvišajo cene tudi vsa druga obveščena podjetja,
- podjetje pošilja drugim svoje cenike, kar povzroči uskladitev cen naslovnikov v kratkem času,
- povezava podjetij s skupno informacijsko pisarno, ki redno posreduje podatke o prodajnih pogojih, prodajni pogoji se hitro izenačujejo,
- ne glede na dokazane stike pride do uskladitve, do kakršne ne bi moglo priti brez dogovora ali obveščanja,
- do uskladitve ali spremembe pride nenadoma, v nasprotju z dosedanjim gospodarskim položajem.
Primarni korak za pravilno presojo takšnih ravnanj je predvsem natančna opredelitev strukturnih parametrov trga, na katerem je prišlo do protikonkurenčne posledice. Preveč intenzivna uporaba instituta usklajenih ravnanj pomeni nepravilno in škodljivo poseganje v delovanje trga in konkurenčno politiko nevarno približuje industrijski politiki.
Navzven enotno ravnanje kot dejstvo je lahko posledica:
- normalnega razvoja tržnih razmerij – konkurenti delujejo izolirano drug od drugega in samostojno sprejemajo odločitve, podjetje sme po svoji presoji ukrepati glede na konkurentovo ravnanje, sme določiti enake cene kot konkurent in uporabljati enake prodajne po-goje.
- soglasne, medsebojno usklajene volje – konkurenti ne delujejo po načelu medsebojne izolacije, izhodišča za obravnavo konkretnega usklajenega ravnanja so:
- ravnanje udeležencev na trgu je enako,
- med udeleženci obstaja tržna odvisnost (tržni stik),
- obstaja usklajena volja vseh udeležencev,
- se usklajeno voljo dokaže z dovolj zanesljivimi okoliščinami.
Nujno je pokazati, da:
- zavestno vzporedno obnašanje ni ekskluzivno ali pretežno posledica ekonomskih razmer ali tržne strukture,

Question 12

Dokazno breme pri sklepih, sporazumih in usklajenem ravnanju

Answer 12

V postopku se najprej ugotovi, da je bilo podjetje redni udeleženec na sestankih. Ko je to dokazano, podjetje ne more več zanikati, da ni bilo stranka, ne da bi dokazalo svojo trditev – dokazno breme je na podjetju. Da bi se podjetje izognilo posledicam zaradi udeležbe na sestankih, na katerih je govora o protikonkurenčnih ravnanjih, mora dokazati, da ni imelo subjektivnega namena protikonkurenčnega ravnanja in da so njegovi konkurenti (= ostali udeleženci na sestankih) vedeli, da je bila njegova udeležba na sestankih drugačne narave.
Dokumentacijo, ki jo AVK najde pri eni od strank kartela, je dopustno uporabiti kot dokaz proti različnim podjetjem. Če podjetje oporeka točnosti zapisa v dokumentu, mora to dokazati s svojimi zapiski s sestanka.
Udeleženci protikonkurenčnih ravnanj želijo pustiti za seboj kar najmanj sledi. Če se dokaže vzporedno obnašanje strank ali stike med strankami, bo po navadi šlo za usklajeno ravnanje.
Normalno je uporabiti izvedence in jim naložiti analizo značilnosti trga.
Vsakemu udeležencu usklajenega ravnanja je možno očitati kršitev le za obdobje, za katero je možno dokazati, da je bilo podjetje pridruženo dogovoru.

Question 13

Pogodbe z odvisnimi podjetji

Answer 13

delno odstopajo od teorije enotne volje. Obstajata 2 obliki tovrstnih pogodb:
1.) pogodbe med matično in hčerinsko družbo (družbo materjo in družbo hčerko), ki se nanašajo na omejevanje konkurence s sporazumi.
2.) primeri podjetij, ko gre za presojo zlorabe prevladujočega položaja.
Za konkurenčno dopustno pogodbo gre, ko kljub ločenima pravnima subjektivitetama podjetji nista medsebojno ekonomsko neodvisni. Prepoved omejevanja konkurence s sporazumi se ne uporablja za pogodbe med podjetji, ki pripadajo istemu koncernu ter imajo status matične in odvisne družbe.
Za presojo protipravnosti pogodbe med matično in hčerinsko družbo je relevanten pomen pojma “podjetje”. Podjetje je ekonomska enota, ki jo sestavlja več pravnih ali fizičnih oseb. S pogodbo imamo opravka ob najmanj 2 strankah. Izključena je konkurenca med osebami, ki so sklenile pogodbo kot ena oseba. Drugače je v primeru, če stranke ne pripadajo isti skupini in jih ne kontrolira ista oseba.

Question 14

Priporočila

Answer 14

se izmikajo zakonskemu urejanju. Priporočilo je enostranska želja izdajatelja nasproti določenemu ali določljivemu krogu naslovnikov, ki za naslovnike ni obvezna. Če naslovnik priporočila ne upošteva, ni nobenih sankcij. Izdajatelj priporočila je lahko posamezno podjetje ali podjetniško združenje. Dejanske okoliščine so lahko take, da naslovniki gospodarsko gledano ne morejo izbirati, ali bodo priporočilo upoštevali ali ne:
- naslovniki vedo, da jim bo upoštevanje priporočila prineslo koristi, ki jih sicer ne bi dosegli, če priporočila ne bi upoštevali,
- naslovniki vedo, da jim bo neupoštevanje priporočila škodovalo, do česar ne bo prišlo, če bodo priporočilo upoštevali,
- izdajatelj priporočila ima možnost pritiska na naslovnike, ki priporočila ne bi upoštevali (n.pr.: prenehanje ali zmanjšanje dobav, težave v drugih razmerjih,…),
- izdajatelj ima na trgu prevladujoč ali drugačen močan položaj,
- izdajatelj priporočila je podjetniško združenje, priporočilo je sprejel organ, pristojen za sprejemanje sklepov. Priporočilo je sprejeto namesto sklepa in naslovljenci se zavedajo njegove dejanske obveznosti. Priporočilo je prikrita oblika sklepa.
ZPOmK-1 ne omenja in ne prepoveduje priporočil. Priporočila so prepovedana, če jih lahko podredimo kakšni drugi prepovedi omejevalnega ravnanja.

Question 15

AVK

Answer 15

Ker je svobodna konkurenca bistvena značilnost zasebnolastninske ureditve, je njeno varstvo v javnem interesu. Zato so številne države ustanovile posebna telesa, katerih skrb je varovanje svobodne konkurence. V ZDA je to Zvezna trgovinska komisija (Federal Trade Commission), v Nemčiji zvezni kartelni urad (Bundeskartellamt). Državni organi te vrste so samostojni in neodvisni.
Pri nas imamo Agencijo za varstvo konkurence. Vlada mora zagotoviti sredstva in materialne možnosti za delo AVK (prostori, oprema), imenovati mora direktorja, zagotoviti ustrezno število sodelavcev – vse v takšnem obsegu, da AVK lahko opravlja funkcije, ki mu jih nalaga zakon.
AVK je pri svojem delu samostojen in neodvisen.
Direktor AVK izdaja akte, za katere je pristojen AVK.
Funkcije AVK so:
- izvaja nadzor nad izvajanjem nacionalnih določb ZPOmK-1 kot tudi nadzor nad izvajanjem 81. in 82. člena PES (nadzorstvena funkcija),
- spremlja in analizira razmere na trgu, kolikor so pomembne za razvijanje poštene in svobodne konkurence,
- vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom; postopek pri omejevalnih ravnanjih se vselej začne po uradni dolžnosti s sklepom o uvedbi postopka
- daje mnenja Državnemu zboru in vladi o vprašanjih iz svoje pristojnosti.

AVK vodi postopek v skladu s procesnimi določbami tega zakona ob subsidiarni uporabi zakona o splošnem upravnem postopku. Postopek pri omejevalnih ravnanjih se konča z:
- odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve
- odločbo z zavezami
- sklepom o ustavitvi postopka
Kar zadeva postopek pri koncentracija, pa izda AVK eno od tega odločb:
- odločbo o nepodrejeno koncentracije določbam ZPOmK-1
- odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence
- odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence
- odločbo v primeru posebnih primerov razveljavitve odločbe
- odločbo v primeru ukrepov za odpravo učinkov koncentracije
AVK je organ v sestavi ministrstva za gospodarstvo in ima tri notranje organizacijske enote:
- sektor ekonomske analitike: presoja koncentracij in ekonomski vidiki omejevalnih ravnanj
- sektor za pravne zadeve
- sektor za preiskovalna dejanja  oddelek za pravne zadeve: ukvarja s pravnimi vidiki kršitev, postopkovnimi vprašanji, organizacijo in izvedbo preiskav ter izvedbo postopkov o prekrških.
AVK je pri izvajanju svoji nalog in pristojnosti neodvisen in samostojen. Minister pa daje organu usmeritve ter obvezna navodila za njegovo delo ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi nekatere naloge ali sprejme nekatere ukrepe ter mu o tem poroča. Minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa v sestavi.
AVK vodi direktor, ki ga imenuje vlada na predlog ministra za gospodarstvo, za dobo 5 let. Lahko je tudi ponovno imenovan.
Predpisan način senatnega odločanja izraža potrebo po večji depersonifikaciji AVK ter prispeva k bolj kakovostnemu in neodvisnemu odločanju, saj bi brez izrecne določbe o senatnem odločanju odločal posameznik. V upravnem postopku odloča predstojnik AVK, direktor AVK, medtem ko postopek pred prekrškovnim organom vodi in v njem odloča pooblaščena uradna oseba tega organa. Sestava senata za odločanje ni določena kot stalna. Tričlanski senat sestavljajo:
- direktor AVK: edini stalni član
- dve osebi, zaposleni na AVK, ki ju določi direktor: v upravnem postopku, bo moral direktor AVK pred določitvijo dveh osebi, te osebe tudi ustrezno pooblastiti
Vsakokrat se oblikuje senat za odločanje, bo odločitev direktorja o izbiri oseb, ki bodo soodločale, odvisna od posameznega primera. Ključno vlogo bodo imele vodje ustreznih notranje-organizacijskih enot in osebe, ki so vodile postopek, oz. bo na njegovo sestavo vplivala potreba po uravnoteženem znanju s področij ekonomije in prava, ki se pri konkurenčnem pravi neločljivo prepletat, zaradi česar potrebujemo njuno ravnotežje tudi pri odločanju.
Za sprejem odločitev senata je predpisana večina. Senat se sestane na seji, ki ni javna.

Question 16

Prepoved omejevalnih sporazumov

Answer 16

Omejevalni sporazumi so zgodovinsko najstarejša in danes najbolj številčna skupina konkurenčnih omejitev. Označujemo jih kot podjetniško sporazumno omejevanje. Gre za to, da želijo samostojna podjetja s sporazumom vzpostaviti konkurenčno omejitev.

Omejevanje konkurence s sporazumi prepoveduje 6. člen ZPOmK-1:

(1) Prepovedani in nični so sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.
(2) Zlasti je prepovedano:
- neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje;
- omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe;
- določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
- za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe;
- razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.

V naši ureditvi prepovedi omejevalnih sporazumov se zelo jasno vidi uskladitev s konkurenčnim pravom EU. Sistem 6. člen ZPOmK-1 je generalna klavzula (1. odstavek) z dodanimi primeri (2. odstavek).
Značilnosti generalne klavzule so:
 prepoved omejevanja je izražena zelo abstraktno,
 ima primarni pomen – za prepovedane omejevalne sporazume gre le in vedno takrat, če so podane sestavine generalne klavzule,
 sestavine prepovedi so navedene kumulativno.
1. Prepovedanost in ničnost omejevalnih sporazumov
ZPOmK-1 govori na splošno o omejevalnih sporazumih, ne da bi jih ločil glede na konkurenčno raven. Obstajata 2 glavna tipa omejevalnih sporazumov:
 horizontalni ali kartelni sporazumi,
 vertikalni sporazumi.

1.1. Omejevanje konkurence
ZPOmK-1 želi poudariti, da do omejevanja konkurence lahko pride v različnih oblikah in z raz-lično močjo. Izrazi “preprečevati”, “ovirati”, “izkrivljati konkurenco” nimajo posebnega prav-nega pomena. Prizadetost konkurence se lahko kaže kot:
 popolna izključitev konkurence,
 izključitev konkurence na eni od stopenj gospodarskega procesa,
 oteževanje tržnih zakonitosti,
 nenormalno delovanje tržnih zakonitosti.

1.2. Pogoji poslovanja na trgu
pomenijo kakršenkoli dejavnik, ki vpliva na položaj podjetja na trgu in je tudi neposredno namenjen urejanju tržnega položaja enega ali več podjetij. So izrazita gospodarska kategorija.
Sporazumi o omejevanju konkurence se uresničujejo z določanjem pogojev poslovanja na trgu.

1.3. Omejevanje konkurence v Republiki Sloveniji
Prepoved omejevanja konkurence se nanaša na ozemlje Republike Slovenije. Ravnanje domačih podjetij, ki učinkuje v tujine in ne v Sloveniji, ni prepovedano. Tako ravnanje lahko nasprotuje obveznostim, ki jih je Republika Slovenija sprejela z mednarodnimi sporazumi, in je zato prepovedano. Omejevalno ravnanje podjetij s sedežem v tujini je prepovedano, če učinkuje v Sloveniji.
Republika Slovenija je enoten gospodarski in tržni prostor. Kjerkoli pride do omejevalnih ravnanj, so prepovedana, čeprav ne učinkujejo na vsem državnem ozemlju.

1.4. Horizontalni (kartelni) sporazumi
so sporazumi, s katerimi želijo samostojna podjetja vzpostaviti omejitev medsebojne konkurence – konkurence, ki se je razvijala, se razvija ali bi se lahko razvila med njimi samimi. To je gospodarsko možno le, če gre za istovrstno dejavnost podjetij (prodaja istovrstnih ali zamenljivih izdelkov, opravljanje enakih storitev,…). Ni nujno, da gre za obstoječo konkurenco.
Pri kartelnih sporazumih je potreben skupen namen strank, ki se lahko razume kot poslovni temelj (kavza). Kartelni sporazum je po svoji naravi societetna pogodba. Prispevek strank je v tem, da bodo na določen način ravnale. Tak način ravnanja je za stranke obvezujoč.

1.5. Vertikalni sporazumi
so sporazumi med podjetji na različnih stopnjah gospodarskega procesa (n.pr.: proizvajalci – trgovci). Ne omejujejo konkurence med podjetji samimi, temveč omejujejo eno ali drugo stranko ali obe pri razmerjih s tretjimi osebami. Omejitev konkurence ni skupni namen.

1.6. Temeljne (primarne) in služeče (pomožne, sekundarne, posredne) omejitve
Ločitev na horizontalne in vertikalne omejitve temelji na gospodarskem merilu, ki upošteva stopnjo v gospodarskem procesu.
Druga razdelitev temelji na naravi omejitve:
(1). temeljne ali primarne omejitve – udeleženci sklepajo sporazum prav zato, ker želijo z njim vzpostaviti omejitev konkurence.
(2.) služeče (pomožne, sekundarne, posredne) omejitve – omejitev konkurence ni kavza po-godbe. Služeče omejitve imajo 2 značilnosti:
1. odvisna narava – omejitve so smiselne le, če so oprte na kakšno temeljno razmerje. Omejevalni sporazum naj pripomore k uspešnemu izvrševanju temeljnega razmerja.
2. uresničujejo se na podlagi dveh pravnih aktov:
 prvi pravni akt povezuje stranki temeljnega razmerja in jima nalaga določeno rav-nanje v drugem pravnem razmerju.
 drugi pravni akt se vzpostavi med udeležencem temeljnega razmerja in 3. osebo. Pri vzpostavljanju tega razmerja mora udeleženec upoštevati omejitve iz temeljne-ga razmerja.

1.7. Cilj in učinek sporazuma
Cilj ali namen sporazuma predstavlja subjektivno stran sporazuma.
Za prepoved zadošča sam cilj ali učinek. Cilj sporazuma je treba razumeti v zvezi z obveznostjo iz pogodbe: stranki sta želeli vzpostaviti to obveznost, ki se lahko objektivno ne glede na voljo strank označi kot omejevanje konkurence. Cilj se nanaša na dogovorjeno stanje. Dogovorjeno stanje mora biti tako, da po izkušnjah in glede na tržni položaj v konkretnem primeru pomeni omejitev konkurence. Pri tem ni nujno, da je v resnici prišlo do omejitve na trgu. Omejevalni cilj sporazuma mora temeljiti na primerjavi dveh tržnih položajev:
 tržnega položaja, ki (lahko) nastane po uveljavitvi sporazuma,
 tržnega položaja, ki bi ali je obstajal brez uveljavitve omejevalnega sporazuma.
O učinku sporazuma govorimo, kadar med omejitvijo in sporazumom obstaja vzročna zveza.
Omejevalni sporazumi so prepovedani:
 če stranki namenoma vzpostavita omejevalno obveznost ne glede na to, ali do omejevanja dejansko pride,
 če je zaradi sporazuma prišlo do omejevanja konkurence ne glede na to, ali sta stranki to hoteli.

1.8. Prepovedanost in ničnost
Omejevalni sporazumi so prepovedani in nični. Sklenitev omejevalnega sporazuma je prekršek. Oškodovanec sme zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava. Agencija za varstvo konkurence začne postopek in izda odločbo. Najpomembnejša civilnopravna sankcija je ničnost, ki je izrecno določena.
Omejevalni sporazumi so prepovedani:
- zaradi interesov posamezne stranke,
- v splošnem interesu zaradi varstva konkurence kot temeljne značilnosti z ustavo opredeljene gospodarske ureditve.
Ničnost pomeni, da prepovedani omejevalni sporazum ne velja za nobenega udeleženca. Vsak lahko ravna, kakor da sporazuma ne bi bilo. Na zahtevo drugih udeležencev za izpolnitev lahko uveljavlja ničnost. Drugi udeleženci ne morejo uveljavljati zahtevkov zaradi neizpolnjevanja ničnega omejevalnega sporazuma. Čeprav je do sporazuma že prišlo, so njegovi udeleženci dolžni upoštevati ničnost in opustiti izvrševanje sporazuma. Na ničnost se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, tudi 3. oseba, ki sicer ni udeleženka ničnega sporazuma. Sodišče mora upoštevati ničnost po uradni dolžnosti.

Question 17

Izjeme od prepovedi omejevalnih sporazumov

Answer 17

Prepoved omejevanja konkurence s sporazumi se ne uporablja za sporazume, če prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi. Vendar ti sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja ne smejo:
- nalagati udeleženim podjetjem omejitev, ki niso nujne za doseganje navedenih ciljev,
- dajati udeleženim podjetjem možnosti, da bi izključila pomemben del konkurence glede znatnega dela P/S, ki so predmet sporazuma (vse skupaj čl. 6/III ZPOmK-1).
Skupinske izjeme pomenijo, da pravna ureditev vnaprej dopušča določene vrste ali tipe omejevalnih sporazumov. Skupinska izjema ne pomeni, da je vsak konkretni sporazum o nekem tipu razmerja v skladu z 81. členom PES. Prepovedan, ničen sporazum je ko konkretne okoliščine pomembno omejujejo konkurenco oz. gre za to, da so omejitve presežene.
Nobena državna ureditev ni popolnoma uveljavila prepovedi podjetniških omejevalnih sporazumov. ZPOmK-1 se je odmaknil od strogega prepovednega načela in se približal uporabi pravila utemeljenosti (rule of reason).
Pravilo utemeljenosti je oblikovala angloameriška teorija na podlagi nekaterih sodnih odločb. Kljub načelni prepovedi omejevanja konkurence so sodišča dovolila nekatere omejitve. Razlog za to je bilo dejstvo, da so omejitve razumne, utemeljene (reasonable) in potrebne, ker varujejo nekatere dobrine, ki so v konkretnem primeru pomembnejše kot svobodna konkurenca.

3.1. Pozitivni pogoji
Potrebno izpolnjevati dva kumulativno predpisana pogoja, ki pomenita zakonsko abstraktno ubeseditev ekonomskih učinkovitosti:
- izboljšanje proizvodnje ali razdelitve dobrin ali pospeševanje tehničnega in gospodarskega razvoja
- zagotavljanje pravičnega deleža doseženih koristi potrošnikom
Pogoja upoštevata ekonomska spoznanja, ki določenim omejevalnim ravnanjem priznavajo prokonkurenčno kakovost. V primeru vertikalnih sporazumov so to distribucijski sporazumi. Prokonkurenčni učinki vertikalnih omejitev konkurence tako prestavljajo konkreten primer abstraktne ubeseditve pozitivnih pogojev.

1. Pogoj: Izboljšanje proizvodnje ali razdelitve dobrin (distribucije) ali pospeševanje tehničnega in gospodarskega razvoja:
   Posledica omejevalnega sporazuma mora biti občutna raven ekonomskih učinkovitosti, ki odtehtajo negativne učinke omejevanja konkurence.
   1). izboljšanje proizvodnje – zajema nastanek cenovnih učinkovitosti, izboljševanje informiranja potrošnikov, izboljšanje kakovosti načina ponujanja izdelkov ali storitev,
   2). inovacijske učinkovitosti – razvoj novih načinov proizvodnje, novih izdelkov ali storitev, bistvenih izboljšav obstoječih izdelkov ali storitev.
   Med omejevalnim sporazumom in zatrjevanimi učinkovitostmi mora obstajati zadosti intenzivna in neposredno vzročna zveza, verjetnost nastanka in obseg ter časovno obdobje do nastanka pa morata prevladovati nad dokaznimi negativnimi posledicami takega sporazuma.
   Pospeševanje tehničnega in gospodarskega razvoja – tehnični in gospodarski napredek razumemo širše, v narodnogospodarskem pomenu.
2. Pogoj: Zagotavljanje pravičnega deleža doseženih koristi potrošnikom:
    potrošnik – potrebno široko razlagati; fizična in pravna oseba, ki so stranke podjetij, udeleženih v omejevalnih sporazumih. Temeljni test presoje tega pozitivnega pogoja je tehtanje med obsegom prenesene koristi in negativnimi posledicami, ki potrošnike zadenejo zaradi omejevalnega sporazuma. Izjema: nevtralizacija negativnih posledic – prenesen mora biti tolikšen obseg koristi, ki dosega vsaj raven negativnih posledic in potrošniku tako zagotavlja »nevtralen« položaj, enak tistemu v odsotnosti omejevalnega sporazuma. Potrošnikov položaj se neposredno ne izboljša, mogoče pa je pričakovati posredno izboljšanje zaradi pozitivnih posledic, ki jih ima omejevalni sporazum na alokacijsko učinkovitost.
    korist:
   - koristi glede uporabe: večji učinek izdelka, novi izdelek porabi manj energije, njegova uporaba je širša in se lahko uporablja za več namenov,…
   - koristi glede možnosti nabave: izdelek je cenejši, povečal je izbiro, izdelek je lažje nabaviti,…
   - koristi, ki so hkrati v prid posameznim uporabnikom in narodnemu gospodarstvu ter splošnim interesom.
    pravičen delež – pojmovno vključuje primerjavo med koristjo podjetji, ki so udeležena v sporazumu, in koristjo porabnikov. To primerjavo je možno izpeljati le z gospodarsko analizo.

3.2. Negativni pogoji
3.2.1. Prepoved nesorazmernosti
je podana, če je možno dokazati, da je bila sklenitev omejevalnega sporazuma nujno potrebna (ni druge možnost) za doseganje zatrjevanih učinkovitosti in da jih brez takega sporazuma torej ne bi bilo mogoče doseči. Nato pa se zahteva dokaz o nujnosti (opravičenost) posameznih vrst oz. pojavnih oblik omejitev konkurence, ki iz omejevalnega sporazuma izhajajo.

3.2.2. Prepoved izključitve konkurence
je podana, ko bi omejevalni sporazum lahko izključil konkurenco med udeleženimi podjetji, morebitna visoka raven ekonomskih učinkovitosti in prenos visokega dežela koristi na potrošnike na relevantnem trgu ne zadostujeta za izločitev omejevalnega sporazuma iz splošne prepovedi. Potencialno izključitev konkurence je treba presojati glede na:
- koncentriranost tržne strukture pred sklenitvijo omejevalnega sporazuma in po njem: pomembno orodje presoje, saj omogoča sklepanje o ravni konkurenčnega procesa
- vedenje strank po sklenitvi sporazuma
- predhodno poslovno vedenje strank sporazuma
- naravo izdelkov oz. storitev, ki jih ponujajo v sporazumu udeležena podjetja
- potencialno konkurenco
- vstopne ovire

3.3. Ugotavljanje pozitivnih in negativnih pogojev
poteka na različnih ravneh:
- stranke sporazumov morajo najprej same presoditi, ali je za njihov sporazum možno ugotoviti obstoj pozitivnih in neobstoj negativnih pogojev,
- Agencija za varstvo konkurence odloči o posamični izjemi ali o negativnem izvidu.

Question 18

II. OMEJITVE MAJHNEGA POMENA (doktrina de minimis)

Answer 18

7/I ZPOmK-1: Prepoved omejevanja konkurence s sporazumi se ne uporablja za sporazume majhnega pomena.
Sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje ni podrejen pravilu o prepovedi omejevalnih sporazumov, če ne vpliva na konkurenco v določeni meri. Omejevalni učinki ne smejo biti zanemarljivi. Pomanjkanje znatnega učinka je lahko posledica šibkosti stranke ali posledica drugih razlog na trgu. Gre za kriterij, ki ga ni možno definirati vnaprej in natančno.
Protikonkurenčno ravnanje mora biti sposobno in primerno za to, da vpliva na tržna razmerja. Vpliv je relevanten, kadar ravnanje opazno vpliva na tržne razmere s tem, da opazno spreminja tržni položaj, zlasti prodajne ali nabavne možnosti tretjih podjetij ali uporabnikov, vendar ni nujno, da bi v resnici prišlo do sprememb.
Predpisi konkurenčnega prava vnaprej povedo, da se pristojni organ z določenimi omejevalnimi sporazumi ne bo ukvarjal. Ti omejevalni sporazumi sicer imajo znake protipravnosti, vendar sta pomen obsega in nevarnost protipravnega dejanja zelo majhna. Nanašajo se na tržne deleže v določenem časovnem obdobju glede na tip sporazuma, govorimo o pravilu de minimis, izpeljano iz rimskopravnega načela de minimis non curat praetor. V slovenskem pravu govorimo o izjemah za omejitve majhnega pomena.
Načelo de minimis je delno povezano s položajem majhnih in srednjih podjetij, vendarle ZPOmK-1 takih podjetij ne obravnava posebej.
Prepovedani so le omejevalni sporazumi, pri katerih gre za opazen vpliv na tržna razmerja.
Količinsko merilo za uporabo načela de minimis – sporazumi med proizvajalci in distributerji ter pri opravljanju storitev niso prepovedani, če skupni delež v sporazumu udeleženih podjetij na upoštevnem trgu ne preseže:
- praga 15% za vertikalne sporazume,
- praga 10% za horizontalne sporazume,
- praga 10% ta mešano horizontalno-vertikalne sporazume, ali kadar je težko opredeliti ali gre za horizontalni ali vertikalni sporazum

1. Merila za presojo sporazumov majhnega pomena
   Sporazumi majhnega pomena niso prepovedani zaradi majhnega vpliva na konkurenco.
   Dopustni horizontalni sporazumi so sporazumi, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega 10%.
   Dopustni vertikalni sporazumi so sporazumi, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega 15%.
   Pri mešanih horizontalno–vertikalnih sporazumih in tedaj, ko je težko opredeliti, za kakšen sporazum gre, je upoštevni prag 10%.
   Sporazum se lahko izvzame od prepovedi, če ima na trg le zanemarljiv vpliv. Pri tem je treba upoštevati šibek položaj udeleženih oseb na upoštevnem trgu proizvodov; odločitev je posledica presoje vseh relevantnih dejstev.
   AVK sporazumov lahko ne izvzame od prepovedi, če na podlagi dejstev ugotovi, da je podan znaten učinek. To velja za primere sporazumov, v katerih so udeležena velika podjetja, in je trg, na katerem so prisotni udeleženci sporazuma, fragmentiran – n.pr. udeleženec je prisoten na trgu z več blagovnimi znamkami, ki na videz vzpostavljajo precejšnjo stopnjo konkurence, dejansko pa je udeleženec lastnik vseh blagovnih znamk.
   Pri izračunavanju tržnega deleža je potrebno sešteti:
   - tržne deleže upoštevnega proizvoda podjetij, ki so sklenila sporazum,
   - tržne deleže od njih odvisnih podjetij,
   - tržne deleže gospodujočih podjetij.
   Izjema velja le za sporazume med podjetji, katerih skupni tržni delež upoštevnega proizvoda oz. storitve na upoštevnem slovenskem trgu skupaj s proizvodi ali storitvami odvisnih in gospodujočih podjetij ne presega določenega odstotka. Razmerje odvisnosti oz. prevlade med podjetji se presoja s statusnimi kriteriji in ob upoštevanju obligacijskih razmerij med podjetij.
   Za izračunavanje tržnega deleža je treba določiti stvarni in teritorialni upoštevni trg. Upoštevni trg vključuje poleg proizvodov, zajetih s sporazumom, tudi vse proizvode, ki so enaki ali primerljivi. Pravilo se nanaša na proizvode udeleženih podjetij in na trge zanje. Proizvodi morajo biti medsebojno zamenljivi. Zamenljivost presojamo z vidika potrošnika, ki običajno skupno upošteva lastnosti proizvoda, ceno in porabnosti proizvoda. V nekaterih primeri lahko proizvodi ustvarjajo ločen trg samo zaradi enega od naštetih parametrov. Če so proizvodi, ki jih pokriva sporazum, sestavni deli ali so vključeni v drug proizvod udeleženega podjetja, je treba določiti tud trg tega proizvoda in ugotoviti, ali je sestavni del njegov pomembni del.
2. Kumulativni učinki zapiranja trgov (7/III ZPOmK-1)
   Pragovi tržnih deležev se znižajo na 5%, če je konkurenca na upoštevnem trgu omejena zaradi kumulativnih učinkov, nastalih zaradi enakih ali podobnih sporazumov drugih podjetij.
   Zaostritev pogojev za uporabo pravil de minimis, kadar konkurenco na upoštevnem trgu omejuje kumulativni učinek sporazumov za prodajo P/S med raznimi dobavitelji ali distributerji (kumulativni učinek zapiranja trgov, ki ga imajo vzporedne mreže sporazumov s podobnimi učinki na trgu).
   Za posamezne dobavitelje ali distributerje s tržnim deležem, ki ne presega 5%, se praviloma šteje, da ne prispevajo pomembno h kumulativnemu učinku zapiranja trgov.
3. Hard-core omejitve (7/IV ZPOmK-1)
   Sporazumi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za izvzetje, vendar so takšni, da ne glede na prag prizadenejo trg. Zakon navaja določene sporazume, ki so ne glede na prag poseben omejujoče narave, in ker imata sodna in administrativna praks o škodljivosti tovrstnih sporazumov precej enotno odklonilno mnenje, gre dejansko v praksi za prepovedane sporazume per se. Kljub tržnemu deležu upoštevnega P/S skupaj s P/S odvisnih in gospodujočih podjetij pod odstotkih, navedenimi za posebne tipi sporazumov, tak sporazum ne bo deležen izjeme v primeru nekaterih horizontalnih in vertikalnih sporazumov.
   Nedopustni so horizontalni sporazumi majhnega pomena, katerih cilj je:
   - določanje cen,
   - omejitev proizvodnje ali prodaje,
   - razdelitev trga ali virov nabave.
   Nedopustni so vertikalni sporazumi majhnega pomena, katerih cilj je:
   - določanje maloprodajnih cen,
   - podelitev teritorialne zaščite udeleženim podjetjem ali tretjim osebam.
   Določba varuje enovitost trga.

Question 19

Posamične izjeme

Answer 19

Na zahtevo enega ali več udeleženih podjetij lahko Agencija za varstvo konkurence odloči, da gre za sporazum, ki prispeva k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin oz. pospešuje tehnični in gospodarski razvoj (6/III ZPOmK-1) in zato ni prepovedan.

1. Začetek postopka in učinek odločbe
   1.1. Začetek postopka
   Podjetja (udeleženci sporazuma) niso zavezana, da bi AVK priglasila sporazum v skladu s 6/III ZPOmK-1. Če tega ne storijo, se izpostavljajo nevarnosti, da bo AVK pri opravljanju nadzora pri opravljanju nadzora po uradni dolžnosti ali na zahtevo zainteresiranih oseb začel postopek in ugotovil, da se sporazum ne more uporabiti izjema.
   Stališče prava ES je, da priglasitev sporazuma AVK zaradi odobritve posamične izjeme izključuje izrek denarni kazni podjetjem zaradi prekrška.
   Začetek postopka lahko zahteva katerikoli udeleženec ali več udeležencev omejevalnega sporazuma posamično ali skupno.
2. osebe lahko začnejo postopek, če mislijo, da je sporazum prepovedan ali ničen:
   - obvestijo UVK, ki tako zve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve ZPOmK-1,
   - vložijo zahtevo za začetek postopka, če izkažejo pravni interes.
   Presoja se nanaša na celoten sporazum – njegove učinke na trgu in nasproti vsakemu udeležencu.

1.2. Učinek odločbe
Zahtevek predlagateljev (udeležencev sporazuma) je usmerjen k pozitivni ugotovitvi, da je sporazum v skladu s 6/III ZPOmK-1 ter zato ni prepovedan in ničen. V pravu ES se šteje, da posamična izjema pomeni tudi, da sporazum ne nasprotuje drugim prepovedim omejevanja.
UVK ima možnost ugotoviti vsa dejstva v zvezi s sporazumom in njegovim vplivom na trg.

Question 20

Skupinske izjeme

Answer 20

Vlada lahko z uredbo določi skupine sporazumov, ki omejujejo konkurenco, ustrezajo pozitivnim pogojem za izjeme (pogojem iz 6/III ZPOmK-1) – skupinske izjeme (8/II ZPOmK1).

1. Uredba vlade
   Vlada z uredbo določi skupine sporazumov, ki sicer omejujejo konkurenco, vendar so zaradi tega, ker vsebujejo pozitivne pogoje in ne vsebujejo negativnih pogojev, lahko izvzeti od prepovedi in ničnosti.
   Temeljna naloga uredbe je zagotovitev učinkovitega nadzora in bolj preprostega izvajanja ZPOmK-1. Vsak sporazum, ki vsebuje elemente omejevanja konkurence iz generalne klavzule, morajo udeleženci prijaviti UVK, če želijo zatrjevati, da njegovi pozitivni učinki utemeljujejo ugotovitev o dopustnosti. UVK na podlagi zbranih dejstev odloči o dopustnosti. Odločitev je lahko posamična ali skupinska.

Stranke sporazuma se ne morejo zanesti na to, da je njihov sporazum izvzet, ker je naslovljen tako, kot je naslovljena uredba in obrnjeno. Presoja po uredbi o skupinskih izjemah je vedno vsebinska – če po vsebinski presoji sporazum ni deležen ugodnosti izvzetja po določeni uredbi o skupinskih izjemah, se lahko stranke sklicujejo na drugo uredbo.
Uredba, ki obravnava posamezno skupino sporazumov, omogoča za to skupino visoko stopnjo predvidljivosti in pravne varnosti. Vlada (UVK) objavi, da pod določenimi pogoji dopušča določene tipe omejevalnih sporazumov.
Udeleženci sporazumov, ki jih pokrije uredba o skupinski izjemi za posamezno skupino sporazumov, so vnaprej opremljeni s seznami omejitev ali pogodbenih določil, ki jih sporazum ne sme vsebovati.
Uredba vsebuje:
- navedbo dopustnih omejitev – bela lista,
- navedbo nedopustnih omejitev – črna lista.
Pozitivni pogoji za izjemo so prispevek k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali pospeševanja tehničnega in gospodarskega razvoja ob zagotavljanju pravičnega deleža doseženih koristi uporabnikom. Negativna pogoja sta prepoved nesorazmernosti in prepoved izključitve konkurence. Zahteve so navedene splošno in odprto.

2. Odprava ugodnosti skupinskega izvzetja 8/III ZPOmK-1
   Četudi je skupinska izjema določena z uredbo Sveta ali Komisij, to ne pomeni, da je vsak konkretni sporazum o neki skupini razmerij v skladu s 6 ZPOmK-1. Če so omejitve presežene ali če je sporazum glede na konkretne okoliščine pomembno omejujejo konkurenco, lahko AVK odpravi ugodnost skupinskega izvzetja. To bo AVK storil na podlagi ugotovitve, da sporazum ne izpolnjuje pogojev za posamično izjemo po 6/III ZPOmK-1. Ugodnosti skupinske izjeme ni mogoče odpraviti za bodoče pogodbe, ki v trenutku odprave še niso bile sklenjene.

Question 21

Zloraba prevladujočega položaja

Answer 21

Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu – 9/I ZPOmK-1.
Obvladujoči ali prevladujoči položaj (dominant position) je položaj, v katerem je struktura konkurence omejena zaradi prisotnosti določenega podjetja in ravnanje tega podjetja, ki vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti, ki še obstaja na trgu, ali (negativno)na povečanje konkurence (zloraba).
Položaj obvladovanja trga je sporen le, če je zlorabljen – podjetje ne sme dovoliti ravnanja (naložena je posebna odgovornost), ki bi ogrozilo pravo, neomejeno konkurenco na trgu. Nobeno podjetje nima prevladujočega položaja samo po sebi zaradi velikosti, zato je eden osrednjih problemov določitev upoštevnega trga. Najprej je treba ugotoviti – dvostopenjski test:
1. ali obstaja prevladujoči položaj, ki ga ima eno ali več podjetij na upoštevnem trgu (stvarni, geografski)
2. ali obstaja zloraba prevladujočega položaja
Tristopenjski test:
1. definicija upoštevnega trga
2. analiza tržnih deležev
3. analiza tržnih omejevanj, s katero se določi pomen omejevanja glede na tržni delež, zlasti skozi optiko njegovega zmanjševanja pri dejanskih ali potencialnih konkurentih.
Zloraba prevladujočega položaja na trgu je prepovedana. Tovrstna dejanja so prekrški. Kazni zanje so:
- globa do 10% letnega prometa podjetja za podjetje,
- za odgovorno osebo je globa 15.000 do 30.000 evrov
- civilne sankcije izhajajo iz 62 ZPOmK-1, po katerem je tisti, ki namenoma ali iz malomarnosti zlorabi prevladujoči položaj je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi kršitve

Question 22

Pojem prevladujočega položaja

Answer 22

Podjetje ali več podjetij ima prevladujoč položaj, kadar lahko v znatni meri ravna neodvisno od konkurentov, strank ali potrošnikov - 9/II ZPOmK-1.
AVK pri ugotavljanju prevladujočega položaja upošteva zlasti: 9/III ZPOmK-1
- tržni delež
- možnosti za financiranje
- pravne ali dejanske vstopne ovire
- dostop do dobaviteljev ali trga in obstoječo ali potencialno konkurenco -
Zelo pomembno je da se ugotovi, če ima podjetje prevladujoči položaj. Saj enako ravnanje ni ob vsaki kategoriji protipravni in podjetje, ki nima prevladujočega položaja, lahko ceno določi poljubno visoko, a nosi tveganje, ali bo trg to ceno sprejel, take popolne svobode pa ne uživa podjetje, ki prevladujoči položaj ima.
Metodološki koraki so:
- ugotovitev upoštevnega trga na katerem se presoja prevladujoči položaj
- določi se merila za ugotavljanje prevladujočega položaja, in v konkretnem primeru ugotoviti, ali gre za tak položaj ali ni tak položaj zagotovljen že po predpisu
- ugotoviti je treba, da ni realne verjetnosti, da bi dejanski ali potencialni konkurenti načeli položaj obvladujočega podjetja
- pokazati je treba, da obvladujoči položaj obstaja na relevantnem trgu RS/skupnem trgu ali na njegovem pomembnem delu
Zakon predvideva možnost skupnega prevladujočega položaja dveh ali več podjetij (skupna prevlada, collective/joint dominance), ne da bi bilo prevladujoče posamezno podjetje. Podjetji ali podjetja, ki so skupno prevladujoča, delujejo na nek način usklajeno na trgu. Za ugotovitev, ali obstaja skupna dominanca, morata bit izpolnjena pogoja:
- odsotnost učinkovite konkurence
- enotno delovanje oz. skupna politika
Obstajati mora torej povezava med podjetji, kar jim omogoča sprejem skupne politike na trgu in delovaje, ki je v znatni meri neodvisno od konkurence, strank in potrošnikov. Z ekonomskega vidika predstavljajo ali delujejo skupaj na določenem trgu kot kolektivna entiteta.

1. Prevladujoči položaj
   je položaj ekonomske moči, ki ga ima podjetje, kar mu omogoči
   - izključitev konkurence  sposobnost omejiti konkurenco
   - zmanjšanje učinkovite konkurence s tem, da se obnaša neodvisno od konkurentov, strank in potrošnikov  sposobnost neodvisnega obnašanja pomeni ekonomsko izračunljivo tržno moč, ki je zmožnost podjetja ali podjetij, da z omejevanjem povečajo cene nad konkurenčno raven in s tem poberejo povečane dobičke
2. Upoštevni trg (relevant market)
   Za prevladujoči položaj gre, ko bi bilo podjetje v položaju, da bi se v občutni meri obnašalo neodvisno od svojih konkurentov, kupcev ali od potrošnikov, tak položaj se po navadi pojavi, ko se podjetje odgovorno za velik delež ponudbe na določnem trgu, pod pogojem, da drugi dejavniki, kažejo v isto smer. Definicija trga je pomembna zato, ker je orodje za ugotavljanje in opredelitev mej konkurence med podjetji. Cilj opredelitve trga s proizvodnega in gospodarskega vidika je opredeliti dejanske konkurente udeleženih podjetij, ki so spodobni omejevati ravnanje udeleženih podjetij in preprečevati, da bi ravnala neodvisno od pritiska učinkovite konkurence. S tega vidika opredelitev trga med drugimi omogoča izračun tržnih deležev, ki dajejo pomembne podatke glede tržne moči za namene presoje.
   Upoštevni je letni čas, relevantno obdobje, ki ga opredeljujejo posamezni gospodarski trendi ali gibanja, ali pa poseben dogodek. Analiza podatkov mora zajeti pregled absolutnih in relativnih stopenj in sprememb v času.

2.1. Upoštevni storitveni/proizvodni trg
Upoštevni proizvodni/storitveni trg praviloma vključuje vse tiste proizvode ali storitve, ki jih potrošnik ali uporabnik štejeta za zamenljive ali nadomestljive glede na njihove lastnosti, ceno ali namen uporabe. Ugotavlja kot trg posameznega proizvoda/storitve ali kot trg skupine proizvodov/storitev, odvisno od strukture trga in navad potrošnikov. Kadar so podane okoliščine in pogojim ugotavlja obstoj posebnih oblik trga, zlati trga komplementarnih P/S, posebno če se dvig cene upoštevnega P/S posledično kaže na komplementarnemu P/S.

Definicija upoštevnega proizvodnega/storitvenega trga upošteva:
1. test substitutivnosti ponudbe in povpraševanja,
2. presojo dejanskih konkurenčnih razmer na trgu.
Test substitutivnosti – medsebojna zamenljivost: če se ugotovi, da so P/S zamenljivi, so na istem P/S trgu. Zato je treba pri razmejevanju trgov pokazati, da so si proizvodi z vidika zadovoljevanje potreb le omejeno zamenljivi z drugimi oz. da so banane individualizirane zaradi posebnih lastnosti, ki jih razlikujejo od drugega sadja, ter so le omejeno zamenljive z njimi in so zato podvržene komaj zaznavni konkurenci drugega sadja.
Podjetja se soočajo s tremi glavnimi viri ali konkurenčnimi omejitvami:
- zamenljivost povpraševanja: najpomembnejša
- zamenljivost ponudbe
- potencialna konkurenca
Zamenljivost povpraševanja: vsebuje določitev obsega proizvodov, ki jih potrošnik smatra za nadomestljive. Gre za test SSNIP (small but significant non-transitory increase in price), ki je test hipotetičnega monopolista, v katerem se postavi vprašanje ali bi kupci proizvoda A kupili proizvod B, če se cena A zviša za 5 do 10 odstotkov. Če zvišanje cene ni dobičkonosno, sta A in B na istem upoštevnem trgu. Med dejavniki za ocenjevanje, ali sta dva proizvoda nadomestljiva z vidika povpraševanja, so:
- dokazi o nadomeščanju proizvodov v bližnji preteklosti
- kvantitativno testi, konkretno opravljeni za opredelitev trgov
- stališča kupcev in konkurentov
- preference končnih potrošnikov o substitutih na podlagi intervjujev, študij
- ovire in stroški, povezani s prehodom povpraševanja na mogoče substitute
- različne skupine kupcev in cenovna diskriminacija
Zamenljivost ponudbe: medsebojna zamenljivost določna z raziskavo trga s potrošnikove perspektive, z vidika njegovega povpraševanja. Če cena izdelka raste, je proizvajalec/dobavitelj proizvoda, ki ga trenutno ne proizvaja ali proizvaja podoben proizvod, sposoben vstopiti na trg s svojo novo ponudbo ali spremeniti obstoječi izdelek v substitut dražjemu konkurenčnemu, ki je že na trgu. Glede učinkov: ponudniki so ob majhnih in stalnih spremembah relativnih cen sposobni preiti na proizvodnji in trženje upoštevnih proizvodov v kratkem času brez znatnih dodatnih stroškov ali tveganja. Kadar pa zamenljivost ponudbe zahteva bistveno prilagoditev materialnih in nematerialnih sredstev, dodatne naložbe, strateške odločitve ali časovne zamude, na stopnji opredelitve trga ni relevantna.
Upoštevni geografski trg je trg, ki praviloma vključuje območje, na katerem si konkurenti na upoštevnem P/S trgu konkurirajo pri prodaji ali nakupov P/S, na katerem so konkurenčne razmere dovolj homogene in ki ga je mogoče razlikovati od sosednjih območij, ker so konkurenčne razmere na njih občutno drugačne. Upoštevni geografski trg je zaradi globalizacije v večini primerov lahko bistveno širši od nacionalnega trga. Med dejavniki za opredelitve geografske razsežnosti trga so:
- pretekli dokazi preusmeritve naročil na druga območja
- osnovne značilnosti povpraševanja
- stališča kupcev in konkurentov
- obstoječe geografske potrošniške navade
- trgovski tokovi ali vzorci pošiljk….

3. Tržna moč
   9/V ZPOmK-1: Šteje se, da ima podjetje prevladujoč položaj, če je njegov tržni delež na trgu Republike Slovenije višji od 40 odstotkov.
   9/VI ZPOmK-1: Šteje se, da ima dvoje ali več podjetij prevladujoč položaj, če je njihov tržni delež na trgu Republike Slovenije višji od 60 odstotkov
   Treba je ugotoviti na kateri točki ima podjetje, dovolj veliko moč na trgu. Tržno moč izkazuje vrsta pokazateljev oz. kazalniki dominance:
   - Zakonski monopoli: možno videti v uporabi pravil za podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ter podjetja, ki ima značaj dohodkovnega monopola
   - Tržni delež: je pomemben, vendar ne odločilni indikator. Številke ne morejo razkriti tržne moči podjetja, predvsem so nujno popolni vstopni podatki. Ti nedvomno služijo kot orientacijska vrednost in skupaj z ostalimi elementi kot relevanten podatek. Pri analiziranju tržnih deležev se ugotavlja absolutne in relativne stopnje ter spremembe v nekem časovnem obdobju. Koncept neizogibnega partnerja zahteva še analiziranje stabilnosti oz. nestabilnosti poslovnih razmerij med udeleženci na trgu. Po praksi sodišča ES delež po 30% ni dokaz o obstoju, delež med 30% in 40% prav tako ne pomeni prevlade, deleže nad 40% pa na prevlado že kaže, Tržni delež mora biti relativno stabilen, petletno obdobje je praviloma dovolj dolgo, na dinamičnem trgu pa utegne biti triletno in krajše obdobje prekratko. Podatke za skupno velikost trga in tržne deleže za vsakega dobavitelja se izračuna na podlagi njihove prodaje upoštevnih proizvodov na upoštevnem območju. Najbolj običajna osnova za izračun deležev je prodaja, drugi kazalniki pa so zlasti zmogljivost ter številko akterjev na ponudbenih trgih. Relevantni so podatki obsega in vrednosti prodaje, za diferencirane proizvode pa podatki po vrednosti in s tem povezani tržni dele običajno boljše izražata relevantni položaj in moč posameznega dobavitelja.
   - Vstopne ovire: kolikor nižje so, verjetneje je, da bodo preprečile podjetjem, ki so že na trgu, da bi dobičkonosno dvigovali cene nad konkurenčno raven. To so dejavniki, ki podjetju omogočajo, da dolgoročno zadrži dobičkonosne, nekonkurenčne cene, ne da bi moral biti učinkovitejše od konkurentov. Veliko tržno moč ima podjetje z velikim tržnim deležem in visokimi vstopnimi ovirami. Vstopne ovire so prednost podjetja pred potencialnimi vstopajočimi konkurenti na trg, ki ne izhaja nujno iz učinkovitosti. Definiramo jih tudi kot katerikoli dejavnik, ki obstoječem podjetju omogoča, da dvigne cene nad stroške, ne da bi uporabilo kakšno omejitev, ali pa kot stroške, ki jih mora ob vstopu na trg prevzeti vstopajoči subjekt, obstoječemu pa jih za obstoj na trgu ni treba. Gre torej za posebne pravice pri proizvodnji ali distribuciji ali privilegiran odstop do ključnih dejavnikov. Nujni (nenadomestljivi) poslovni partnerji majhnih podjetij (parteneire obligatoire) so le eden izmed dejstev, ki kažejo vstopne ovire – podjetje postane neizogibni partner na trgu, kjer se povpraševanje povečuje počasi, na katerem ni substitutov, konkurenti so od njega teritorialno oddaljeni, podjetje pa ima visok tržni delež. Neizogibni partner ve, da ga zaradi položaja, ki ga uživa, obstoječi konkurenti ne morejo napasti, potencialni konkurenti pa ne bodo napadli.
   - Drugi elementi: na prvem mesti je moč kupcev, potrošnikov. Moč in struktura na nakupni strani trga lahko omejita moč prodajalca in velikost kupcev ni izključno odločila; moč kupcev zahteva, da ima kupec možnost izbire.

Question 23

Definicija zlorabe

Answer 23

Ne pride do omejevanja konkurence zaradi razumnega delovanja podjetja glede inovacij, zmanjševanja stroškov in učinkovite organizacije (notranji dejavniki podjetja).

1. Opredelitve značilnosti zlorabe
   Prepoveduje se obnašanje prevladujočega podjetja, ki resno in neupravičeno prizadeva konkurenco na upoštevnem trgu.
   Upoštevamo pojem zlorabe pravice in v zvezi z njo škodo ali možnost škode. Zloraba pravice ima 2 sestavini:
2. pravica ali položaj sta sama po sebi dovoljena,
3. določen način izvrševanja pravice ali uporabe položaja – subjekt sicer izhaja iz abstraktnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da posega v pravico, ki pripada drugemu (zloraba pravice).
   Vsa podjetja imajo enako pravico, da svobodno razvijajo gospodarsko pobudo. Na podlagi te pobude se razvija med podjetji konkurenca. Zanjo je značilno, da izboljšanje tržnega položaja določenega podjetja prizadene položaj konkurenčnega podjetja in potrošnikov. Ustavno zagotovljena konkurenca podjetja lahko brez kršitve pravnih pravil prizadene škodo enaki pravici drugega podjetja. Povzetek: pravica je svobodna gospodarska pobuda, katere namen je svobodna in poštena konkurenca, zloraba prevladujočega položaja pa pomeni ravnanje proti namenu konkurence, to je proti dejavni in učinkoviti konkurenci.
   Sama škoda drugih podjetij zaradi ravnanja podjetja, ki ima prevladujoč položaj, še ne pomeni zlorabe. Vsako ravnanje, ki povzroči drugemu škodo, še ni zloraba.
   Da je škoda zaradi prevladujočega položaja konkurenčno-pravno upoštevna, mora biti kvalificirana – mora kazati določeno proti-konkurenčno naravo: omejevati ali ovirati ali izkrivljati mora konkurenco. Ne gre za zlorabo prevladujočega položaja, če z ravnanjem ni prizadeta konkurenca na upoštevnem trgu.
   Pojem zlorabe pravice pomeni negativno uporabo. Poudarja se nepoštenost in kršitev dobrih poslovnih običajev. Gre za nepoštena dejanja (unfair or unreasonable).
   Zloraba prevladujočega položaja je ravnanje, ki je bistveno povezano s prevladujočim položajem. Prevladujoči položaj zagotavlja, da je ravnanje sploh mogoče in ima tržni konkurenčni učinek.
   Kot zlorabo prevladujočega položaja lahko štejemo le dejanja, ki jih podjetje ne bi moglo sto-riti, če ne bi imelo prevladujočega položaja. Podjetje zlorabi svojo prednost na trgu.
4. Tipični primeri zlorabe
   Zlorabo prevladujočega položaja pomenijo zlasti: 9/IV ZPOmK-1
   - posredno ali neposredno določanje nepoštenih prodajnih ali nakupnih cen ali drugih nepoštenih poslovnih pogojev;
   - omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega napredka v škodo potrošnikov;
   - uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi sopogodbeniki, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
   - zahteva, da se za sklepanje pogodb sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom teh pogodb.
   Za zlorabo v navedenih primerih gre, ker se svoboda uporablja na način, ki presega redne tržne pogoje in zaradi prevladujočega položaja povzroča škodo drugim podjetjem. Namen oškodovanja drugih podjetij se predpostavlja in ga ni treba posebej dokazovati, saj se mora podjetje s prevladujočim položajem zavedati, da s takim ravnanjem povzroča škodo.
   Primere zlorab lahko razvrstimo v skupini:
5. izkoriščevalskih zlorab: merijo na škodovanje potrošnikov prevladujočega položaja in so mogoče če ima podjetje znatno tržno moč – navedeni v 9/IV (1) ZPOmK-1
6. izključevalski zlorab: usmerjene proti konkurentom podjetja, ko konkurenca obstaja, vendar ima podjetje s prevladujočim položajem možnost povzročiti škodo potrošnikom
   Zlorabo pomenijo tudi dejanja, ki po vsebini ali načinu ne presegajo rednega izvrševanja pravic, vendar so storjena z izključnim namenom povzročiti škodo drugim podjetjem ali potrošnikom. Namen je treba dokazati.
   Drugi tipični primeri zlorabe so:
   - izkoriščevalske cene in pogoji: posredno ali neposredno določanje nepoštenih prodajnih in nakupnih cen ali drugih nepoštenih poslovnih pogojev
   - predatorske cene: strateško obnašanje podjetja, ki premišljeno ustvarja izgubo z namenom izločitve konkurenta s trga, da bo v prihodnosti lahko zaračunavalo pretirane cene
   - navzkrižno subvencioniranje
   - diskriminacija in cenovna diskriminacija,
   - odklonitev ponudbe za sklenitev pogodbe,
   - ustvarjanje umetnega pomanjkanja,
   - spodkopavanje tekmecev,
   - rabati za zvestobo,
   - zavrnitev dobave,
   - zloraba pravic intelektualne lastnine (n.pr. zavrnitev licenc),
   - neutemeljeno širjenje pogodbenega predmeta,
   - pogodbe o ekskluzivni distribuciji,
   - poskusi omejevanja izvoza,
   - omejitve, ki se nanašajo na nadaljnjo prodajo,
   - omejevanje dodajanja dodatkov k proizvodom,
   - združitve.

Question 24

Koncentracija podjetij

Answer 24

Koncentracija je tržno ravnanje, ki prinaša trajno spremembo strukture udeleženih subjektov. Takšno trajno spremembo je mogoče doseči na več načinov. Tipično bo do koncentracije prišlo z združitvijo dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali s spremembo nadzora. Sprememba nadzora lahko nastane kot posledica pridobitve nadzora s strani enega podjetja v drugem podjetju ali s spremembo kakovosti nadzora. Časovni element pojma koncentracije vsebuje kriterij možnosti vpliva, ki ga prinaša strukturna sprememba. Ne zadošča opredelitev trajnosti, če ni izkazana tudi samostojnost novonastalega podjetja. Prav nastanek novega, samostojnega in ekonomsko ustreznega tržnega subjekta je nujna značilnost strukturne spremembe, ki pogojuje uporabo določb zakona o koncentracijah.

I. PREPOVEDANE KONCENTRACIJE
Prepovedane so koncentracije, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu, zlasti kot posledica ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja – 11/I ZPOmK-1

1. Prepoved koncentracij
   Definicija je namenjena tržnim ravnanjem, ki prinašajo trajno spremembo v strukturo udeleženih podjetij. Najbolj tipične koncentracije zajemajo pridobitev nadzora nad podjetjem.

1.1. Podjetje
Pojem podjetja je širok. Za konkurenčno pravo je značilno, da pojma podjetje ne izpelje le statusno-pravnega pojmovanja, ki temelji na načelu numerus clausus pravnoorganizacijskih oblik. Pojem podjetje se v konkurenčnem pravu razteza na vsako pravno ali fizično osebo, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Ni treba, da je dejavnost registrirana, pomembno je dejansko opravljanje.
Pojem podjetja zajema vse subjekte po ZGD-1, gospodarska združenja, kmetijske zadruge, samostojne trgovce in državna podjetja.

1.2. Učinkovita konkurenca
Cilj konkurenčne zakonodaje ni vzpostavitev popolne konkurence, temveč zagotovitev delujoče učinkovite konkurence.
Učinkovita konkurenca upošteva 3 značilnosti trga (structure – conduct – performance):
1. struktura trga,
2. ravnanje podjetij in drugih udeležencev na trgu,
3. učinki ali rezultati na trgu.
Te značilnosti so medsebojno vzročno–posledično povezane.
Cilj konkurenčnega prava in politike je vplivati na te značilnosti tako, da bo konkurenca čim bolj učinkovita, kar pomeni, da mora konkurenca izpolnjevati funkcijo usmerjanja gospodarskih dejavnosti in gospodarskega razvoja prek vpliva na ponudbo in povpraševanje, funkcijo razdelitve dohodka in funkcijo pospeševanja inovacij.
Učinkovito konkurenco lahko definiramo kot tekmovalno okolje, ki nobenemu podjetju ne omogoča, da bi vplivalo na tržno ceno. Druga definicija je proces tekmovanja med podjetjih. Skupno obema definicijama je skupna osredotočenost na opis značilnosti trga. Rezultate učinkovite konkurence gre iskati med rezultatoma navedenih mejnih primerov.
Če je tekma svobodna, se nikoli ne konča, in močan položaj posameznih podjetij je dopusten, če je dostop na trg prost. Osrednji cilj konkurenčne politike je omogočati prost dostop na trg.

2. Definiranje koncentracij
   Za koncentracijo gre pri trajnejših spremembah kontrole nad podjetjem, in sicer: 10/I ZPOmK-1
   - pri združitvi dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali delov podjetij ali
   - kadar ena ali več fizičnih oseb, ki že obvladuje najmanj eno podjetje, ali kadar eno ali več podjetij z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali kako drugače pridobi neposredno ali posredno kontrolo nad celoto ali deli enega ali več podjetij ali
   - kadar dve ali več neodvisnih podjetij ustanovi skupno podjetje, ki opravlja vse funkcije samostojnega podjetja z daljšim trajanjem.
   Konkurenčno pravo se pri določanju oblik koncentracij, ki so konkurenčno-pravno relevantne, opira na ureditev, ki jo določa statusno pravo gospodarskih subjektov.
   Koncept združitve pokriva vsakršno transakcijo, ki ekonomsko gledano nadomesti z novo osebo 2 ali več prej neodvisnih podjetij.
   Slovensko pravo utemeljuje princip numerus clausus pravnoorganizacijskih oblik in oblik združitev podjetij.
   Oblike združitev so:
   - pridobitev premoženja drugega podjetja ali podjetij (acquisition),
   - spojitev (merger),
   - pridobitev deleža drugega podjetja (delnic, poslovnih deležev),
   - nastanek koncerna,
   - oblike podreditve drugemu podjetju (delovanje na račun drugega podjetja, pogodba o odvajanju dobička, zakup podjetja),
   - enak osebni sestav nadzornega sveta ali uprave.
   Statusne oblike koncentracij dopolnjujejo oblike koncentracij obligacijske narave.
   Podjetja, ki se koncentrirajo, morajo biti predhodno neodvisna. Če gre za stanje, v katerem ni formalne združitve ali prevzema, vendar obstaja serija pogodb, na podlagi katere je nastal skupni svet direktorjev, ki zastopa enakost interesov, sta podjetji že integrirani v ekonomsko celoto in nista bili ekonomsko neodvisni.
   Če podjetje pridobi posameznik, skupina posameznikov ali pravna oseba, ki ne opravlja gospodarske aktivnosti in ni podjetje v smislu konkurenčnega prava, gre za koncentracijo le, če posamezniki ali pravna oseba že kontrolirajo vsaj eno ali več drugih podjetij.
   Do koncentracije pride tudi v primeru, ko eno ali več podjetij pridobi nadzor zgolj nad delom ali deli podjetij. Pridobitev nadzora nad podjetjem kot celoto ni nujni opredelilni element koncentracije. Del, nad katerim je pridobljen nadzor, mora biti sposoben samostojnega podjetniškega delovanja.
3. Nadzor (kontrola) nad podjetjem
   Kontrolo nad podjetjem ali njegovim delom v smislu prejšnjega odstavka pomenijo pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupaj in ob upoštevanju okoliščin ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva nad tem podjetjem ali delom podjetja, in sicer zlasti: 10/ II ZPOmK-1
   - lastništvo ali pravice do uporabe celotnega ali dela premoženja podjetja;
   - pravice ali pogodbe, ki zagotavljajo odločilen vpliv na sestavo, glasovanje ali sklepe organov podjetja.
   Kontrolo pridobijo osebe ali podjetja, ki: 10/ III ZPOmK-1
   - so nosilci pravic ali so upravičeni do njih na podlagi pogodb ali
   - imajo dejansko možnost uveljavljanja pravic, ki izhajajo iz pogodb, čeprav niso nosilci pravic ali upravičenci do njih na podlagi pogodb.

Nadzor je treba definirati predvsem v zvezi s koncentrativnimi ravnanji, ki nimajo značilnosti združitve dveh ali več predhodno samostojnih in neodvisnih ekonomskih celot podjetij ali delov podjetij. Pomembnejši so namreč položaji, ko je nadzor nad izvajanjem temeljnih odločitev podjetja omogočen na drugačne načine. Pri tem je treba ločevati med možnostma izvajanja samostojnega ali skupnega nadzora. Načine izvajanja nadzora je mogoče deliti na lastniški nadzor na eni strani in nadzor, ki ga je mogoče izvajati na podlagah pogodb ali delniških sporazumov.
Nadzor predstavljajo pravice, pogodbe in druga sredstva, ki omogočajo izvajanje odločilnega vpliva, ki je posledica:
- lastništva celotnega kapitala ali kapitalskega deleža,
- pravice do uporabe celotnega premoženja ali dela premoženja določenega podjetja
- lahko tudi posledica pogodbe ali pravice, k izhaja iz pogodbe, ki je temelj za odločile vpliv na glasovanje ali sklepanje organov podjetja.
Posredni nadzor je izenačen z neposrednim. Podjetje, ki kupuje premoženje ali delnice podjetja ali sklepa z njim drugačen posel, ki mu bo omogočil nadzor, je lahko že pod kontrolo enega ali več podjetij, ki tako posredno dobijo nadzor nad ciljnim podjetjem.
Koncentracija je ekonomski pojem, zato se zakon osredotoča na njeno vsebino in učinek, ne na njihovo obliko.
Možnost izvrševanja odločilnega vpliva (nadzora) je torej temeljni opredelilni element koncentracij v smislu ZPOmK-1.

4. Izjeme, ki se ne štejejo za koncentracijo
   Šteje se, da ne gre za koncentracijo, kadar banke, zavarovalnice, hranilnice ali druge finančne družbe, katerih običajne dejavnosti vključujejo trgovanje z vrednostnimi papirji za svoj račun ali za račun drugih, začasno pridobijo poslovne deleže v podjetju zaradi njihove nadaljnje prodaje, pod pogojem, da ne uveljavljajo glasovalnih pravic, ki izhajajo iz teh poslovnih deležev, zato da bi vplivale na konkurenčno ravnanje tega podjetja, ali da uveljavljajo navedene glasovalne pravice samo zato, da bi pripravile prodajo teh poslovnih deležev in se taka prodaja opravi v enem letu od pridobitve poslovnih deležev. Rok enega leta lahko AVK na zahtevo podjetja s sklepom podaljša, kadar podjetje izkaže, da prodaje ni bilo mogoče ustrezno izpeljati v predpisanem roku. Zoper sklep ni sodnega varstva. 10/IV ZPOmK-1
   Narava pridobivanja poslovnih deležev s strani zgoraj navedenih subjektov, ne pomeni spremembe nadzora v smislu konkurenčno-pravnega režima koncentracij. Bistveni opredelilni element tovrstnega pridobivanja poslovnih deležev je njihova netrajnost, predvsem pa omejenost glede možnosti izvajanja nadzora. Pod režim koncentracij torej ne spadajo začasne pridobitve, ki jih bodo finančne institucije prodale najkasneje v enem letu od pridobitve, saj to ne kaže na trajnost.
   Materialni pogoj je, da finančne institucije, ki so pridobile sicer kontrolne poslovne deleže v podjetju, svojih glasovalnih pravic ne izvršujejo na način, ki bi vplival na konkurenčno poslovno vedenje tega podjetja, oziroma izvršujejo svoje glasovalne pravice zgolj z namenom priprave na prodajo pridobljenih poslovnih deležev.

Question 25

Priglasitev koncentracije

Answer 25

1. Dolžnost priglasitve koncentracije Opredeljena je dolžnost priglasitve in določitev količinskih pragov oz. količinskih meril. Koncentracije, ki ne dosežejo pragov, niso ekskulpirane. Količinski merili strankam ponujata parametre za načrtovanje še dopustnih koncentracij. Določanje pragov (treshold of concentration) izhaja iz postulata, da koncentracije majhnih razsežnosti za konkurenčno pravo niso pomembne (pravilo de minimis). Višina letnega prometa je preračunana na velikost podjetja. Promet ne zajema le izdelkov ali storitev, ki so neposredni predmet združevanja, temveč celotno dejavnost vseh podjetij, ki se združujejo. Pri tržnem deležu je mišljen delež tistih proizvodov ali storitev, ki jih bodo opravljala koncentrirana podjetja. V mejnih primerih je lahko od metode izračunavanja odvisno, ali je treba koncentracijo pri-glasiti ali ne. Pri izračunavanju tržnega deleža in pri presoji prihodnjega omejevanja konkurence je osrednji problem določitev upoštevnega trga. Ob analizi upoštevnega trga proizvodov oz. storitev (stvarni trg) je treba analizirati tudi upoštevni teritorialni trg in njegovo časovno komponento. Teritorialni trg Slovenije je upošteven pri storitvah in proizvodih, glede katerih povpraševalec ne izkazuje elastičnosti in ne reagira na ponudbo s povpraševanjem na drugem teritorialnem trgu. Upoštevni geografski trg je lahko zaradi globalizacije bistveno širši. Stvarna komponenta trga – ni upoštevna celotna dejavnost koncentriranih podjetij, temveč trg proizvodov oz. storitev, zajetih s koncentracijo. Standard občutnega omejevanja učinkovite konkurence (Significant Impediment to Effective Competition – testi SIEC) – z reformo režima koncentracij v EU; temeljna pozitivna posledica uvedbe novega standarda presoje je predvsem odprava nejasnosti glede dometa testa dominantnosti (veljal prej). Temeljno vprašanje, ki je jedro novega standarda, je vprašanje tržne moči novonastalega podjetja IN obstoj ali povečanje tržne moči celotnega sektorja na način, ki lahko negativno vpliva na položaj potrošnikov. Postopkovni koraki presoje koncentracije je kompleksen postopek, ki ga je mogoče razdeliti na samostojne korake: 1. Upoštevni stvarni trgi – ekonomski prostor na katerem učinkuje ali bi moglo učinkovati neko dejanje v konkurenci. Sestavljen je iz vseh tistih proizvodov, ki so v očeh potrošnikov in z vidika lastnosti, cen ali nameravane uporabe zamenljivi ali gre za substitute. Reakcije potrošnikov na morebitne dvige cen ali omejevanja ravni proizvodnje najbolj neposredno vplivajo na vedenje tržnih subjektov, saj disciplinirajo njihove morebitne poskuse doseganja monopolnih dobičkov. Pomemben je test SSNIP (Small but Significant Non-transitory Increase in Price), ki je namenjen ugotavljanju, definiranju geografskega in produktnega relevantnega trga. Njegova prednost je v tem, da omogoča definiranje relevantnega trga produktov brez presoje po namenu rabe, značilnostih in cenah produktov. SSNIP je preizkus na podlagi hipotetičnega monopolista (presoja koncentracij je tudi pro futuro hipotetična presoja). Hipotetični monopolist bi lahko ceno produkta dvignil dobičkonosno za 5%. Če bi na tak dvig cen potrošniki reagirali s »prehodom« na druge produkte in bi bil prehod tolikšen, da dvig cene za hipotetičnega monopolista ne bi bil ve dobičkonosen, je bil relevantni trg definiran preozko. Predlagani relevantni trg je v takem primeru treba razširiti na najbližje nadomestne proizvode in test SSNIP ponoviti. Preizkus se ponavlja toliko časa, dokler ni ugotovljena najmanjša skupina proizvodov, pri kateri dvig cene hipotetičnega monopolista ni več dobičkonosen. 2. Opredelitev oz. izračun koncentriranosti trga - uporablja se Herfindahl–Hirschmannov indeks, ki je vsota kvadratov tržnih deležev vseh podjetij na nekem trgu. Pokaže vlogo združenega subjekta glede na obstoječe stanje konkurence in druge relevantne konkurente z uporabo posebnih indeksov. Rezultat se giblje med 0 (atomiziran trg) in 10'000 (monopol). Če je vrednost: - manjša od 1'000, na trgu ni koncentracije vpliva, - pri vrednostih 1'000 do 1'800 je trg zmerno koncentriran, - vrednosti nad 1'800 izkazujejo močno koncentracijo. 3. Vsebinska presoja koncentracije, predvsem v luči presoje morebitnih negativnih posledic koncentracije: - Potencialna konkurenca - Vstopne ovire, - Dolgoročne ali ekskluzivne pogodbe s tujci - Pravočasnost in zadostnost vstopa potencialnih konkurentov, - Moč kupčeve učinkovitosti 2. Rok in pogoji za priglasitev koncentracije Koncentracijo je treba AVK priglasiti pred začetkom njenega izvrševanja, vendar najpozneje v 30 dneh od sklenitve pogodbe, objave javne ponudbe ali pridobitve kontrole. Rok začne teči s prvim od teh dogodkov – 43/I ZPOmK-1 AVK mora o (proti)pravnosti odločiti še pred časovnim obdobjem, ko bi koncentracija z izvrševanjem že lahko povzročila negativne posledice za konkurenco na upoštevnem trgu. Kvalifikatorni element oz. sprožilni trenutke je sklenitev pogodbe, ki vzpostavi dolžnost priglasitve, poleg tega pa opredeljuje tudi vse oblike strukturni sprememb, ki lahko nastopijo kot posledica koncentrativnih ravnanj. Udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so jih pridobili s koncentracijo, do izdaje odločbe UVK. Z odločbo UVK ugotovi, da je priglašena koncentracija podrejena ZPOmK-1, vendar ni izkazan resen sum, da bi bila neskladna s pravili konkurence. Če UVK ugotovi, da je koncentracija podrejena določbam ZPOmK-1 in je izkazan resen sum glede njene skladnosti s pravili konkurence, s sklepom začne postopek. V okviru postopka od-redi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo, in pristojnim organom, da zadržijo izvajanje koncentracije do izdaje odločbe. Stranka, ki priglašuje koncentracijo, mora UVK na posebnem obrazcu, katerega vsebino predpiše vlada z uredbo, v 79/II ZPOmK-1 se podaljšuje uporaba prej veljavne uredbe o vsebini; 82 ZPOmK-1 Vladi RS nalaga dolžnost sprejema te uredbe v roku enega leta od dne uveljavitve zakona: 1. izvod dokumenta ali osnutke dokumentov, na podlagi katerih naj bi se izvedla koncentracija, 2. seznam članov uprave, glavnih delničarjev ali družbenikov podjetjih, ki so udeležena pri koncentraciji, 3. revidirane računovodske izkaze udeležencev v koncentraciji za najmanj zadnja 3 davčna leta, 4. poročilo o kakršnikoli udeležbi pri koncentracijah podjetij v zadnjih 3 letih, 5. seznam odvisnih podjetij ali podružnic, 6. seznam gospodujočih podjetij 7. podatke o tržnih deležih udeležencev transakcije, 8. podatke o pričakovanih gospodarskih posledicah koncentracije. Vsebino obraza in zahtevanih elementov priglasitve predpiše vlada. Vedno priglaša pridobitelj kontrolnega interesa. Koncentracijo morajo vedno priglasiti podjetja ali osebe, ki pridobijo nadzor v drugem podjetju. Skupno priglasitev opravijo vsi udeleženci koncentracije. Skupno priglasitev poda skupni pooblaščenec vseh udeležencev. UVK ne more podaljšati roka priglasitve. Če koncentracija ni priglašena ali ni priglašena v roku, UVK izreče sankcije: - denarna kazen 3 do 10 milijonov tolarjev za prekršek pravni osebi, - denarna kazen 1 do 5 milijonov tolarjev za prekršek posamezniku, ki opravlja samostojno dejavnost, - denarna kazen 300'000 do 500'000 tolarjev za prekršek odgovorni osebi. 3. Posebne določbe glede prevzemov in finančnih koncentracij 3.1. Prevzemi Koncentracijo, ki nastane z združitvijo ali pridobitvijo skupne kontrole, morajo skupno priglasiti podjetja, ki se združujejo, ali podjetja, ki skupaj pridobijo kontrolo. V vseh drugih primerih mora koncentracijo priglasiti oseba ali podjetje, ki pridobi kontrolo nad celoto ali deli enega ali več podjetij.– 43/V ZPOmK-1. Pri koncentracijah, ki nastanejo s pridobivanjem deleža vrednostnih papirjev (delnic) enega podjetja v drugem podjetju, je treba upoštevati določbe Zakona o prevzemih (ZPre-1). Zakon o prevzemih določa obvezno ponudbo za odkup delnic ciljnega podjetja, če podjetje, ki prevzema, v ciljnem podjetju pridobi 10% glasovalnih pravic (dodatni prevzemni prag). Obveznost dati ponovno prevzemno ponudbo preneha, ko prevzemnik, ki je že izvedel uspešno prevzemno ponudbo, pridobi najmanj 75-odstotni delež vseh delnic ciljne družbe z glasovalno pravico (v nadaljnjem besedilu: končni prevzemni prag). Konkurenčno pravo se glede prevzemov sklicuje na pravni standard posrednega ali neposrednega nadzora. Ponudba se po ZPre-1 nanaša na vse vrednostne papirje ciljnega podjetja. Uspešen prevzem ima za posledico pridobitev nadzora nad ciljnim podjetjem. Prevzem je za konkurenčno pravo zanimiv le, če dosega:  kvantitativne kriterije (letni promet),  kvalitativne kriterije (sorodna dejavnost). III. Presoja 1. Kriteriji za presojo koncentracije AVK presoja koncentracije zlasti glede na tržni položaj v koncentraciji udeleženih podjetij, njihovo možnost za financiranje, strukturo trga, izbiro, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki, ter njihov dostop do virov ponudbe oziroma do samega trga, obstoj morebitnih pravnih ali dejanskih vstopnih ovir, gibanje ponudbe in povpraševanja na upoštevnih trgih, koristi vmesnih in končnih uporabnikov ter glede na tehnični in gospodarski razvoj pod pogojem, da je v korist potrošnikom in ne ovira konkurence. 11/II ZPOmK-1 Koncentracije se presoja glede na to: • ali so združljive z učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu, • ali učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu zmanjšujejo ali onemogočajo. Pojem združljivosti se navezuje na vprašanje, ali koncentracija ustvarja oz. povečuje prevladujoč položaj in bi bila zaradi tega učinkovita konkurenca na upoštevnem trgu oslabljena ali ne. Za preizkus je pomembno, ali: 1. koncentracija ustvarja prevladujoč položaj, 2. je zaradi tega učinkovita konkurenca pomembno oslabljena. Uporablja se kombinacija testa občutnega zmanjševanja konkurence in testa dominantnosti. Kot splošni element presoje skladnosti koncentracij s pravom konkurence uvaja preskus negativnega vpliva na stanje učinkovite konkurence. V izvirni obliki test dominantnosti temelji na prepoznavanju velikosti tržnega deleža koncentracije. Delež, ki presega zakonsko določen prag oz. omogoča, da se tržni subjekt na trgu lahko obnaša razmeroma neodvisna od svojih konkurentov, strank in potrošnikov, predstavlja prevladujoči položaj na trgu. Preskus občutnega zmanjševanja konkurence temelji zgolj na vsebinski presoji učinkov. Možnost proti-konkurenčnega vedenja tržnega subjekta torej ni primarno vezana na njegov tržni delež, temveč na moč, ki jo na trgu lahko izvršuje. Pri presoji je najpomembnejša elastičnost povpraševanja – ali bo koncentracija omogočila povečanje cen, ne da bi koncentrirani ponudnik izgubil stranke. Konkurenčno pravo glede koncentracij postavlja institut, ki kontrolira strukturo trga. Podjetjem preprečuje uporabo združitev, prevzemov in drugih metod, da bi dosegla položaj tržne moči, ki lahko pomembno oslabi konkurenco tako, da bi po koncentriranju dvignila cene ali omejila ponudbo. Pred presojo koncentracije je nujno določiti upoštevni trg ali trge, na katere bo vplivala koncentracija. Upoštevni trg je prostor, kjer ponudniki in proizvodi tekmujejo za naklonjenost potrošnikov. Gre za proizvode oz. storitve, ki so v očeh potrošnikov in z vidika lastnosti, cen ali nameravane uporabe medsebojno zamenljivi (substitutivni). Za substitutivnost 2 proizvodov mora neposredni odjemalec presoditi, ali obstaja realna in racionalna možnost njegovega odziva na pomembno zvišanje cen enega proizvoda s prestopom k drugemu proizvodu v relativno kratkem času. Upoštevni trg so vsi proizvodi, katerih namen in uporabnost sta enaka. Za ugotavljanje upoštevnega trga pri koncentracijah je primerno definiranje ožjih trgov in podtrgov. Upoštevni geografski trg je območje: • na katerem so podjetja udeležena v dobavi proizvodov in storitev, • na katerem so pogoji konkurence dovolj homogeni, • ki ga je možno ločiti od sosednjih območij, ker tam pogoji konkurence drugačni. Upoštevni geografski trg je na relativno majhnem in enotnem trgu (Slovenija) enak območju cele države. Relevantni faktorji pri presoji geografskega upoštevnega trga: • ovire za trgovanje (pravne zahteve, standardi, davčna bremena, socialne dajatve), • transportni stroški, • cenovne razlike med različnimi deli trga, • tržne navade. Osrednji cilj kontrole koncentracij je ohraniti konkurenčno strukturo trgov (pri prepovedi kartelov gre za poskus ohranitve komercialnega obnašanja med konkurenti). UVK presoja, ali ustvaritev oz. krepitev prevladujočega položaja lahko povzroči izločitev ali bistveno zmanjšanje učinkovite konkurence: - s primerjanjem združenih podjetij z dejanskimi ali potencialnimi konkurenti, - analizo drugih dejavnikov: - analiza vstopnih ovir, - analiza kupne moči povpraševalcev, - analiza dostopa do dobav oz. trgov, na katerih obstajajo visoki tržni deleži. Pri presoji koncentracije mora UVK upoštevati konkurenčne dejavnike: 1. izbira, ki jo imajo na voljo dobavitelji in uporabniki, 2. tržni položaji prizadetih podjetij, 3. dostop do virov ponudbe oz. samega trga, 4. struktura tržnih deležev, 5. konkurenčni položaj na trgu, 6. ovire pri dostopu na trg za konkurenčna podjetja, 7. finančne zmožnosti prizadetih podjetij, 8. mednarodna konkurenčnost podjetij, 9. naraščanje ponudbe in povpraševanja po blagu in storitvah, ki jih pokriva koncentracija. Med dejavniki ni hierarhije. Tržni deleži strank na upoštevnem trgu so pomemben element za presojo koncentracije. Treba je ugotoviti tržne deleže vseh podjetij, ki bi bila po koncentraciji pod istim nadzorom. Potencialna konkurenca je relevanten dejavnik ob obstoječi konkurenci. Grožnja ali možnost vstopa novega subjekta na trg lahko omeji proti-konkurenčne namere. Potencialna konkurenca je lahko: - notranjega izvora, - tujega izvora. Vstopne ovire so: - vstopne dajatve (davki, carina), - kapitalski zagonski stroški, - pomembnost tehničnega know–how, - geografske vstopne ovire, - transportni stroški, - cene, - lokacija. Če se subjekti, ki želijo vstopiti na upoštevni trg, ne soočajo z vstopnimi ovirami in je podana možnost relativno enostavnega vstopa na trg, je potencialna konkurenca pomemben dejavnik za presojo. Nizke vstopne ovire ali njihov neobstoj zmanjšujejo tudi pomen visokih tržnih deležev. Ob obstoječih pogojih na trgu so relevantni tudi strukturni elementi na trgu, ki bodo spremenili obstoječe pogoje v prihodnosti. 2. Odločba Agencije za varstvo konkurence AVK mora v 60 delovnih dneh od dneva izdaje sklepa o uvedbi postopka: 50/I ZPOmK-1 - izdati odločbo o skladnosti koncentracije s pravili konkurence, če ugotovi, da koncentracija ni v nasprotju s tem zakonom; - izdati odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence in jo prepovedati, če ugotovi, da je koncentracija v nasprotju s tem zakonom. Pogoj za izdajo teh dveh odločb je sklep AVK o uvedbi postopka presoje skladnosti koncentracije s pravom konkurence iz 46/IV ZPOmK-1. UVK je zavezan, da ugotovi neskladnost koncentracije s pravili konkurence, če obstaja resen sum o njeni neskladnosti s pravili konkurence. UVK mora utemeljiti odločitev na podlagi stvarnih napovedi in presoje, ki izvirajo iz podatkov, ki jih ima na voljo. Koncentracija, ki nima navedenega učinka, je skladna s pravili konkurence in jo je treba dovoliti. Do izdaje odločbe ali sklepa UVK udeleženci koncentracije ne smejo uresničevati pravic, ki so jih pridobili s koncentracijo Smisel tega postopka je ugotoviti, ali je koncentracija združljiva ali nezdružljiva s pravili konkurence. Presoja se jo glede na to, ali je združljiva z učinkovito konkurenco na upoštevnem trgu in ali jo na tem trgu zmanjšuje ali onemogoča. Elementa za test skladnosti in združljivosti s pravili konkurence sta: 1. ustvaritev ali krepitev prevladujočega položaja, 2. zaradi prevladujočega položaja lahko pride do izločitve ali bistvenega zmanjšanja učinkovite konkurence. Odločba o usklajenosti lahko vsebuje tudi korektivne ukrepe, ki jih je AVK na predlog priglasiteljev v drugi fazi presoje koncentracij (po izdaji sklepa o uvedbi postopka) zaradi resnih dvomov o skladnosti s strani AVK slednjemu predložili ukrepe, s katerimi naj se omejijo oz. odpravijo negativni proti-konkurenčni učinki koncentracije.

Question 26

Omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji

Answer 26

Povzročitelji omejevanja so javnopravna telesa, ki lahko omejujejo trg z oblastnimi akti in dejanji – ki obvezujejo fizične in pravne osebe. Na tržne razmere vplivajo številni predpisi, ki urejajo posamezne sestavine trga (cene, dobavo električne energije,…) in tudi predpisi, katerih glavni namen ni urejanje trga, ampak urejanje drugih področij in interesov (zdravstveno varstvo, kakovost živil, predpisi o delovnem času trgovin,…). Funkcija javnopravnih organov je upravljanje ali opravljanje javnih zadev, ne udeležba na trgu. Njihovo delovanje uravnavajo javnopravni, ne tržni predpisi. Prepovedi 1. Subjekti prepovedi Vlada, državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. 64/I ZPOmK-1. Prepoved se nanaša na 2 skupini subjektov: 1. državni organi v širšem pomenu = telesa, ki so po ustavi ustanovljena zato, da sprejemajo oblastne akte in opravljajo oblastna dejanja. Gre za zakonodajne, upravne in sodne organe, na primer: - ministrstva in organi v njihovi sestavi, - Banka Slovenije, - agencija za trg vrednostnih papirjev, - druge agencije, ki opravljajo javna pooblastila in delujejo v okviru teh pooblastil (Slovenska razvojna družba, Zavod za zdravstveno zavarovanje) 2. osebe – nosilci javnih pooblastil– niso ustanovljeni zaradi izvrševanja oblastnih funkcij, vendar zaradi povezanosti z njihovo dejavnosti je naloženo tudi opravljanje nekaterih izrecno določenih javnih pooblastil. Ustanovljeni so lahko z zakonom, ki jim določa tudi javna pooblastila. 2. Prepovedana omejevalna prosta nastopanja podjetij na trgu Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca– 64/II ZPOmK-1. Oblastno omejevanje je definirano z generalno klavzulo, ki ima primarni pomen. Pri tem se ZPOmK-1 sklicuje na ustavo in zakon. Prepovedana so omejevalna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu ali nasprotujejo svobodni gospodarski pobudi, ne da bi za to obstajal utemeljen razlog. Prepovedane so le omejitve, ki so neposredno namenjene funkcioniranju trga. Za akte se štejejo vsi ukrepi, ki imajo formalni in vsebinski pomen oblastnega akta: - izdal jih je pristojni organ v predpisanem postopku, - imajo predpisane sestavine, - so izdani v predpisani obliki, - so objavljeni; če je tako predpisano, - so za naslovljence obvezni. Primeri aktov, ki so lahko omejevalni: - akti, ki jih izdaja Državni zbor, - akti, ki jih izdajajo organi lokalnih skupnosti, - splošni in posamični akti vlade, - splošni in posamično akti upravnih organov, - splošni in posamični akti organizacij in posameznikov, ki opravljajo javna pooblastila.

Question 27

Omejevanje prostega nastopanja s predpisi

Answer 27

1. Zagotavljanje varstva interesov podjetij Pri omejevanju prostega nastopanja podjetij s predpisi se varstvo interesov podjetij zagotavlja v postopku za presojo skladnosti predpisov z ustavo in zakoni, če takega varstva ni mogoče zagotoviti v upravnem sporu– 65/I ZPOmK-1. Gre za primere, ko je vir omejevanja zakon ali drug predpis. Vprašanje, ali gre za nedovoljeno omejevanje konkurence, je treba rešiti s presojo, ali je zakon v skladu z Ustavo oz. ali je podzakonski predpis v skladu z Ustavo in zakonom. Odloča ustavno sodišče, ki presoja, ali je prizadeta svobodna gospodarska pobuda po 74. čl. Ustave. Upravni spor o skladnosti zakona ali drugega predpisa z Ustavo pride v poštev le, če je tako določeno v posebnem zakonu. 2. Izjeme Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu po tem zakonu se ne štejejo predpisi, s katerimi se v skladu z ustavo zagotavljajo človekove pravice ter gospodarska in socialna razmerja, zlasti pa predpisi, s katerimi se določajo: 65/II ZPOmK-1 - pogoji za promet z blagom in storitvami, ki določajo lastnosti blaga ali način opravljanja storitev zaradi sanitarnih, veterinarskih, fitopatoloških, okoljevarstvenih, delovnovarstvenih, tehničnih in podobnih razlogov; - ukrepi za nadzorovanje cen v skladu s posebnim zakonom; - način poslovanja podjetij zaradi varstva potrošnikov v skladu s posebnim zakonom, - obvezni standardi; - obveznost z zakonom določenih podjetij, da opravljajo svojo dejavnost za uporabnike Določeni so primeri, ki sicer vplivajo na nastopanje na trgu, vendar pa ne gre za omejitve po ZPOmK-1; gre za dopustne omejitve. Ni določeno za katere predpise gre in kateri organ jih sprejme – odvisno od posebnih zakonov (o cenah, o varstvu potrošnikov, o tržni disciplini,…), bistveno je samo da gre pa splošne in ne za posamične akte. Zakonodajalec mora upoštevati: 1. legalitetno načelo – dopustne omejitve morajo biti določene v zakonu. Zakon določa: - omejevalne ukrepe in razloge zanje, - obseg in trajanje omejitev, - postopek za določanje omejitev. Omejevalna ureditev mora biti v skladu z ustavo. Le pravice in razmerja, določena z ustavo, lahko omejijo svobodno gospodarsko pobudo in konkurenco. 2. načelo sorazmernosti in neizogibnosti omejitev – svobodna gospodarska pobuda in konkurenca sta lahko omejeni v dobro drugih ustavno zagotovljenih vrednot le: - kolikor je nujno zaradi varovanja teh vrednot, - če so omejitve neizogibne za varovanje vrednot. Konkurenčne omejitve ne smejo biti uperjene proti določenemu podjetju. Zadevati morajo vsa podjetja, ki nastopajo na istem upoštevnem trgu. Ti ukrepi ne prizadenejo medpodjetniške konkurence, temveč konkurenco na splošno kot značilnost tržne ureditve. Vsa konkurenčna podjetja so podrejena enaki zakonski omejevalni ureditvi.

Question 28

Omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti

Answer 28

Za omejevanje prostega nastopanja s posamičnimi akti in dejanji se štejejo zlasti akti in dejanja, s katerimi se: 66/I ZPOmK-1 - podjetju onemogoča opravljanje dejavnosti na kakšnem območju ali glede kakšne vrste dejavnosti, čeprav izpolnjuje z zakonom določene pogoje; - neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali kakšnega drugega dovoljenja, pomembnega za nastopanje podjetja na trgu; - posredno ali neposredno ustvarja diskriminacija med podjetji glede na njihov sedež; - prepoveduje promet z blagom in storitvami zunaj območja lokalne skupnosti; - določenemu podjetju neutemeljeno zagotavlja privilegiran položaj pri poslovanju na trgu. Posamični akti splošna pravila individualizirajo in konkretizirajo. Posamični akt je naslovljen le na določeno osebo ali nekaj individualno določenih oseb. Posamični akt je lahko le konkretizacija omejevalnega splošnega akta, v takem primeru je posamični akt formalno zakonit, ker je v skladu s splošnim aktom in sprejet zaradi izvrševanja splošnega akta. Omejitve iz prvega odstavka so naštete primeroma, eksemplifikativno, seznam ni zaključen. ZPOmK-1 je opustil določbo o možnosti upravnega spora, ker izhaja taka možbnost že iz 157/I URS.

Question 29

Izjemoma dovoljene omejitve

Answer 29

Vlada sme predpisati omejitve na trgu v naslednjih primerih: - če nastanejo ali utegnejo nastati zaradi naravne nesreče, epidemij, izrednih razmer in podobnih razlogov občutne motnje na trgu in pri preskrbi prebivalstva ali motnje na drugih področjih, če ogrožajo varno in zdravo življenje prebivalcev in prebivalk (v nadaljnjem besedilu: prebivalec); - če nastanejo ali utegnejo nastati občutne motnje na trgu zaradi pomanjkanja dobrin, nujno potrebnih za proizvodnjo ali predelavo ali za življenje prebivalcev; - če je treba zadovoljiti potrebe po izdelkih, surovinah in reprodukcijskem materialu, ki so posebno ali strateško pomembni za obrambo Republike Slovenije. Svobodna gospodarska pobuda in v tem okviru prosto nastopanje na trgu sta temeljni značilnosti ustavno določenih gospodarskih in socialnih razmerij. Gre za družbeno reakcijo na izredne razmere. V. POGOJ ZA UPORABO IZJEMOMA DOVOLJENIH OMEJITEV 68 ZPOmK-1 Izjemoma dovoljene omejitve iz prejšnjega člena sme vlada predpisati le, če razlogov za omejitve ni mogoče odpraviti z ukrepi v podjetjih, z uvozom ali ukrepi tekoče gospodarske politike. Oblastno omejevanje konkurence je dopustno le iz posebej utemeljenih razlogov, ki morajo biti v konkretnem primeru pomembnejši kot svobodna konkurenca. Načelo za uporabo omejevalnih ukrepov je načelo sorazmernosti in neizogibnosti. VI. UKREPI IZJEMOMA DOVOLJENIH OMEJITEV 1. Vrste ukrepov Vlada sme predpisati: 69/I ZPOmK-1 - prepoved prometa z določenim blagom, omejitev prometa s posameznim blagom glede količine ali kakovosti, določitev posebnih pogojev za promet s posameznim blagom ali vrstami blaga; - obveznost določenih podjetij, da morajo dati v promet določene količine ali vrste blaga in da ga morajo dati na razpolago ali dobaviti določenim uporabnikom ali uporabnikom po določenem vrstnem redu; - obveznost določenih podjetij, da si morajo ustvariti rezerve in v njih hraniti določene količine in vrste blaga. Smiselno enake prepovedi in obveznosti se lahko predpišejo za storitve 69/II ZPOmK-1. Določitev nujnih ukrepov je prepuščena vladi, ker se želi zagotoviti čim hitrejši odziv na izredne razmere. 2. Časovna omejitev ukrepov Vlada Republike Slovenije je dolžna omejitev razveljaviti takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila omejitev predpisana, ali ko je mogoče stanje popraviti z drugačnimi ukrepi 70/III ZPOmK-1. Razveljavitev lahko zahteva zainteresirana oseba glede na naravo akta. Če vlada ukrepov ne razveljavi v šestih mesecih, potem ko jih je sprejela, mora o ukrepih obvestiti državni zbor in mu poročati o njihovih učinkih – 69/IV ZPOmK-1. V poročilu za Državni zbor mora vlada navesti: - ukrepe, - njihov učinek, - razloge, zaradi katerih ukrep ni bil razveljavljen. Državni zbor ima več možnost: - poročilo vzame brez pripomb na znanje in s tem sprejme nadaljnjo veljavo omejitve kot nesporno - zahteva dopolnitev poročila, - zahteva, da vlada sprejme druge ukrepe, s katerimi bi se odpravili razlogi za omejitev - poročilo zavrne, ker podaljšanje omejevalnega ukrepa ni utemeljeno. Če državni zbor ne soglaša s podaljšanjem, je vlada dolžna omejevalni ukrep razveljaviti in sprejeti ustrezne druge ukrepe za ublažitev razlogov. VII. OMILITEV ŠKODE ZARADI IZJEMNIH OMEJITEV 1. Dolžnost sprejema ukrepov za omilitev škode Če je bila podjetju z ukrepi iz prejšnjega člena povzročena občutna škoda, mora pristojni državni organ sprejeti ukrepe za njeno omilitev, tako da posledice predpisanih državnih ukrepov za podjetje niso občutno nesorazmerne v primerjavi s posledicami, ki so jih v okoliščinah iz 67. člena tega zakona utrpeli potrošniki, druga podjetja, država ali lokalna skupnost. 70/I ZPOmK-1 Ukrepi za omilitev škode je lahko sprejet kot: - predpis – zadeva več podjetij, - posamični akt – gre za določeno eno podjetje ali majhno število podjetij. Ukrep za omilitev je lahko sprejet obenem z omejitvenim ukrepom. Vlada z omilitvenim ukrepom ne sme nerazumno dolgo odlašati. Ukrep za omilitev škode ne zagotavlja podjetju odškodnine v pravnem pomenu besede. Gre za ukrep družbene solidarnosti. Poznamo škodo je 2 vrst: 1. primarna škoda – škoda, ki je nastala potrošnikom, drugim podjetjem, državi ali lokalni skupnosti zaradi epidemij, naravnih nesreč, motenj na trgu,… 2. drugotna škoda – škoda, ki je nastala podjetju zaradi omejitvenega ukrepa, ki ga je uporabila vlada. Drugotna škoda je: - dejanska škoda ali izgubljeni dobiček, - sedanja ali prihodnja. Obstoj in višino drugotne škode mora dokazati podjetje. Za omilitev škode je treba dokazati občutno nesorazmerno oškodovanje podjetja = občutno večjo drugotno škodo v primerjavi s primarno. ZPOmK-1 ne govori o odškodnini, temveč o ukrepih za omilitev. Izključena je uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Podjetje ne more zahtevati povračila vse škode, ki je zanj nastala zaradi uporabe omejitvenega ukrepa. Ker gre za izjemne razloge, ki jih ni zakrivila država, je utemeljeno, da z ukrepom prizadeta podjetja nosijo del škode v skupno korist. Treba je upoštevati tudi obseg in težko dogodka ter okoliščine, zaradi katerih je bil ukrep sprejet, s tem v zvezi pa tudi možnost države za odpravo posledic. Z zakonom ni odločeno, kako pristojni državni organ ugotavlja škodo zaradi omejevalnih ukrepov. Niti ni določena vrsta ukrepov za omilitev škode. V poštev prideta dva: - denarno povračilo - zmanjšanje davčnih obveznosti Drugi odstavek ne določa niti višine omilitve niti meril zanjo. Državni organ pa je dolžan sprejeti ukrep o omilitvi. Ta mora biti sprejet v razumnem času, najkasneje pa po prenehanju omejitvenega ukrepa, ko je že mogoče ugotavljati drugotno škodo. Če državni organ ne izpolni te dolžnosti, lahko podjetje zahteva popolno nadomestilo nastale škode. 2. Možnost tožbe Če je z ukrepi iz prejšnjega člena nastala podjetju občutno nesorazmerna škoda in niso bili sprejeti ukrepi v skladu s prejšnjim odstavkom, lahko podjetje zahteva povrnitev te škode od Republike Slovenije. 70/II ZPOmK-1 Oškodovano podjetje lahko doseže omilitev s tožbo nasproti državi.

Question 30

Državne pomoči

Answer 30

Pravna podlaga za prepoved državnih pomoči je pogodba Evropske skupnosti, ki jo je Amsterdamska pogodba dopolnila (87. do 89. člena PES) . Državna pomoč je enostranski ukrep države, ki predstavlja breme za državo in prinaša koristi uporabniku. Dana je brez pravega razloga in brez ustrezne protistoritve podjetja, ki je sploh ni ali ima premajhno vrednost glede na prejeto pomoč. Za ugotovitev, ali je bila podeljena državna pomoč, je treba kumulativno ugotoviti: 1. obstoj državne pomoči, ki prinaša koristi podjetnikom, zasebnikom, kmetom, 2. da je pomoč zagotovljena iz državnih virov (sem štejejo tudi državni viri na lokalni ravni), 3. da dodeljena pomoč izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med državami članicami EU. Dovoljene državne pomoči so izjeme od načela prepovedi državnih pomoči. Ločimo 2 vrsti izjem: 1. Izjeme de iure, ki so po PES same po sebi dovoljene 87/II PES: - pomoč socialnega značaja, dodeljena posameznim potrošnikom, pod pogojem, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov; - pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki; - pomoč, dodeljena gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije, ki jih je prizadela delitev Nemčije, kolikor je takšna pomoč potrebna za nadomestilo gospodarske škode, ki jo je ta delitev povzročila. Pet let po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, lahko Svet na predlog Komisije sprejme sklep o razveljavitvi te točke. 2. Izjeme, glede katerih ima diskrecijsko pravico Komisija Evropske skupnosti 87/III PES - pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika in v regijah iz člena 299 glede na njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj; ; - pomoč za pospeševanje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice; - pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi; - pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Skupnosti v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi; - druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v odločbi, ki jo sprejme s kvalificirano večino na predlog Komisije. II. VRSTE DRŽAVNIH POMOČI 1. Vrste državnih pomoči po namenu 1. Regionalne pomoči – namenjene so obrobnim življenjskim skupnostim z izredno nizkim življenjskim standardom ali izredno visoko nezaposlenostjo. 2. Sektorske pomoči – usmerjene so v določene sektorje, n.pr.: kmetijstvo, ladjedelništvo, rudarstvo, tekstilna industrija,... 3. Horizontalne pomoči – so namenjene izobraževanju, raziskovanju in razvoju, ustvarjanju novih delovnih mest, varčevanju z energijo, ohranjanju okolja,... 2. Vrste državnih pomoči po naravi - prenova, - rešitev, - redno poslovanje. 3. Vrste državnih pomoči po oblikah 1. Finančni ukrepi: - krediti – država zmanjša stroške, plača obresti, zaračuna prenizke provizije pri zavarovanju kredita glede na dejansko tveganje, ne zahteva zavarovanja kredita ali je zavarovanje nezadostno, - garancija države posojilodajalcu, - davčne koncesije – država zmanjšuje uzakonjene dajatve, dovoli zamik pri plačilu, po-maga podjetju pri plačevanju predpisanih dajatev, - zmanjšani prihodki države – prodaja zemljo po nižji ceni od tržne. 2. Prisilni ukrepi: - nadzor nad določanjem minimalnih cen, - nadzor nad določanjem maksimalnih cen. Prisilni ukrepi v bistvu ne spadajo pod državne pomoči. 3. Splošni ukrepi državne ekonomske politike: ocenjujemo jih glede na njihov učinek. Po navadi niso državne pomoči. 4. Zagotavljanje infrastrukture: se izvaja s strani javne oblasti, če je financirano iz proračuna. Načeloma ne gre za nedovoljeno pomoč (gradnje bolnic, šol, zaporov, javnih uradov, stanovanjskih poslopij,...). 5. Udeležba države v podjetju: - nacionalizacija, - privatizacija. Državne investicije niso avtomatično pomoči.

Question 31

Nelojalna konkurenca

Answer 31

13 ZVK Nelojalna konkurenca je prepovedana. Nelojalna konkurenca je dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Kot dejanja nelojalne konkurence se štejejo: - reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga oz. storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov - reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga oz. storitev z navajanjem podatkov ali uporabo izrazov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov ali storitev, oz. ocenjuje ali podcenjuje kvaliteto proizvodov drugega podjetja - reklamiranje, oglaševanje ali ponujanje blaga ali storitev ali omalovaževanje drugega podjetja s sklicevanjem na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost, - dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja - prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga, - prikrivanje napak blaga ali storitev, ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov - dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji, ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij - neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakim podjetjem, da bi se sklenila enaka pogodba z drugim podjetjem, - oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen, in podobna dejanja, ki zavajajo potrošnike glede cen - neupravičena uporaba imena, firme, znamke, ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu - dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov - nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali zastopnika drugega podjetja - pridobivanje kupcev ali uporabnikov storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presegajo vrednost blaga ali storitev, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade, - protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja. a. POJEM, RAZVOJ IN METODE REGULIRANJA NELOJALNE KONKURENCE Varstveni objekt nelojalne konkurence je način tržnega obnašanja. Z dejanjem nelojalne konkurence storilec ne ogroža obstoja konkurence, temveč gre za nastopanje na trgu na način, ki ni primeren. V Sloveniji je nelojalna konkurenca ustavna kategorija. Po 74. čl. Ustave je nelojalna konkurenca prepovedana. Prvotni osnovni namen tega instituta je bil predvsem varstvo tržnih konkurentov. 1. Sistem enumeracije dejanj nelojalne konkurence Zakon taksativno našteva vsa dejanja, ki jih je možno šteti za nelojalno konkurenco. Takšen je bil sistem prvega nemškega zakona proti nelojalni konkurenci iz leta 1896. Izkazal se je za neučinkovitega, ker se tržni odnosi neprenehoma razvijajo in zakonodajalec ne more predvideti dejanj, ki jih želi prepovedati, in ne more z zakonodajnimi spremembami sproti slediti novim nelojalnim pojavom na trgu. V angloameriškem pravu obravnavajo dejanja nelojalne konkurence kazuistično. Sploh se ni razvila enotna kategorija nelojalne konkurence, temveč so prepovedana dejanja, ki ogrožajo pošteno (fair) konkurenco – doktrina passing off. 2. Sistem generalne klavzule Generalna klavzula je zelo splošno formulirano pravilo, ki določa znake dejanja nelojalne konkurence na abstrakten način tako, da zajema dejanja, na katera zakonodajalec ni neposredno mislil, in dejanja, ki jih ob nastanku zakona še ni bilo. V nadaljnjem razvoju srečamo dve varianti uporabe generalne klavzule: - Sistem subsidiarnosti generalne klavzule - Sistem primarnosti generalne klavzule 2.1. Sistem subsidiarnosti generalne klavzule Zakon navaja posamezna dejanja nelojalne konkurence. Poleg tega vsebuje še generalno klavzulo, ki pride v poštev, kadar dejanja ni možno subsumirati pod enega od posebej naštetih opisov dejanskega stanja. 2.2. Sistem primarnosti generalne klavzule Kljub temu ,da zajema vsa dejanja nelojalne konkurence, je treba pri vsakem dejanju ugotavljati elemente iz generalne klavzule. Naštevanje posameznih tipičnih dejanj je le eksemplifikativno. Rabi bolj za orientacijo generalne klavzule ali njeno razlago. 3. Sistem civilnega delikta je značilen za Francijo. Za nelojalno konkurenco se uporablja splošno pravilo o civilnopravni odgovornosti (§ 1382 CC iz leta 1804). 4. Razvoj pri nas Prvi celovitejši predpis o nelojalni konkurenci je jugoslovanski zakon o zatiranju nelojalne konkurence iz leta 1930. Poznal je subsidiarno generalno klavzulo. b. OPREDELITEV NELOJALNE KONKURENCE ZVK nelojalno konkurenco prepoveduje. Sankcije za kršitev prepovedi so določene v posebnih poglavjih zakona. Nelojalna konkurenca je prepovedana, ker s takim dejanjem storilec krši lastno dolžnost poštenega tržnega obnašanja. Če s tem hkrati poseže v tujo pravico, ima njen imetnik možnost, da uveljavi varstvo take pravice. Imetnik pravice lahko uveljavlja: - zahtevek zaradi posega v pravico, - zahtevek zaradi nelojalne konkurence. Čeprav so zahtevki po vsebini praktično identični, pogoji za uveljavljanje teh zahtevkov niso enaki. Lažje je uveljavljati poseg v pravico. ZVK opredeljuje nelojalno konkurenco z: - generalno klavzulo, - naštevanjem posameznih primerov (14 alinej v 13 ZPOmK-1). Dejanja so navedena le eksemplifikativno. Poleg njih se štejejo za dejanja nelojalne konkurence tudi vsa druga, ki imajo elemente generalne klavzule. Pri dejanjih, ki so izrecno navedena, je treba dodatno ugotavljati vse elemente generalne klavzule. Namen naštevanja, v katerem so zajeta najbolj pogosta in tipična dejanja nelojalne konkurence, je informacija o tem, katera dejanja so običajno nelojalna konkurenca, če izpolnjujejo pogoje iz generalne klavzule. Razmerje med generalno klavzulo in posameznimi primeri dopušča, da posamezno dejanje, ki ustreza enemu iz 14 primerov, ni dejanje nelojalne konkurence, če ni vseh elementov generalne klavzule. c. ELEMENTI GENERALNE KLAVZULE Da bi bilo podano dejanje nelojalne konkurence, morajo kumulativno obstajati vsi elementi generalne klavzule. Mora iti za dejanje, ki ga stori: 1. podjetje, 2. pri nastopanju na trgu, 3. v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, 4. s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Vsi elementi so objektivne narave. Ni potreben nikakršen namen storilca oz. subjektivni odnos do elementov dejanja. Krivda podjetja je pomembna le glede uveljavljanja odškodninske sankcije. 1. Podjetje obsega vse subjekte (pravne in fizične osebe), ki delujejo na trgu, in podjetniška združenja. 2. Nastopanje na trgu Pravilo je nepotrebno, kar vsako podjetje nastopa na trgu. Z nastopanjem na trgu razumemo vsako aktivnost podjetja, ki je usmerjena v pridobitev tržnega položaja. 3. Nasprotovanje dobrim poslovnim običajem je najpomembnejši element nelojalne konkurence. "Lojalen" je sinonim za skladnost z dobrimi poslovnimi običaji. Pojem dobrih poslovnih običajev je pravni standard, katerega vsebino je treba določiti v vsakem posameznem primeru – sinonim za poslovno moralo, vestnost in poštenje,... Pojem dobrih poslovnih običajev pomeni normo. Ni mišljeno to, kar se dejansko dogaja, ampak tisto, kar naj bi se dogajalo. Dobrih poslovnih običajev ne smemo enačiti z moralo. Moralne norme niso vedno tudi pravne in nekatere pravne norme ne vsebujejo moralnega vrednotenja. Dobri poslovni običaji pomenijo kogentna pravila, uveljavljena v tržnih razmerjih. Sodišče lahko v konkretnem primeru: 1. ugotovi, kaj je dobri poslovni običaj – etična metoda, 2. opravi poizvedbe o pomenu pojma v poslovnem svetu – empirična metoda. Sodišče mora pravni standard dobrih poslovnih običajev uporabiti tako, da bo ugotovilo, katero pravilo poslovne morale pride v poštev v konkretnem primeru. S tem moralno pravilo postane pravno. Vsebina dobrih poslovnih običajev se spreminja v času. Etična vsebina pojma dobrih poslovnih običajev pomeni, da njihova kršitev ne pomeni nujno ravnanja v nasprotju z zakonom ali obratno. Za nelojalno konkurenco lahko štejemo tudi dejanje, ki sicer ne krši predpisa. 4. Škoda Za nelojalno konkurenco ne štejemo dejanja, s katerim se niti ne povzroči in niti ne utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Nastanek škode ni pogoj za obstoj nelojalne konkurence. Zadošča možnost nastanka škode – abstraktna možnost. Nastanek škode je pogoj za odškodninski zahtevek zaradi dejanja nelojalne konkurence. ``` d. POSAMEZNA DEJANJA NELOJALNE KONKURENCE Primeroma našteta dejanja nelojalne konkurence pokrivajo zelo različna dejanska stanja. Običajno jih klasificiramo po skupinah. Dejanja se razvrščajo v kategorije glede na to: 1. koga ogrožajo: - konkurente, - potrošnike, - javne interese. 2. kakšne posledice povzročajo: - tržna zmeda, - dezorganizacija drugih podjetij, - splošna dezorganizacija. 3. kakšen je namen dejanja: - pridobivanje strank, - oviranje konkurentov, - izkoriščanje tujih dosežkov, - kršenje predpisov. ``` 1. Nelojalna reklama (nelojalno oglaševanje) Reklama (oglaševanje, ponujanje) je kakršnokoli ravnanje, usmerjeno v vplivanje na potrošnike, da bi zbudilo njihovo zavestno ali podzavestno zanimanje za določeno blago in storitev. Skupna značilnost vseh reklam je, da gre za izražanje, ki ustvari vtis dejanskega stanja, ki ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Namen ali kakršenkoli subjektiven odnos podjetja ni relevanten, zadošča objektivna možnost nastanka takšnega vtisa. Reklamiranje je lahko nelojalno v 3 primerih, pri čemer je vseeno, ali je ravnanje usmerjeno na javnost, na določen krog oseb ali na posamezno osebo (ponujanje). Pod pojem nelojalne konkurence štejemo tudi primerjalno reklamo. 1.1. Neresnična ali lažna reklama je najočitnejši primer nelojalne reklame. Navedeni podatki ne ustrezajo resnici, zato je tržna informacija netočna. O nelojalnosti ni dvoma. Ugotoviti, ali je podatek neresničen, ni enostavno. Glede poudarjanja splošnih lastnosti blaga (storitve) je neresničnost dopustna, če pri povprečnem naslovniku ustvarja vtis poudarjanja kvalitete, ne poudarjanja pa točnih lastnosti ("nova Ava pere sama"). Za nelojalno se NE šteje superlativna reklama – poudarjanje dobrih lastnosti blaga (storitve) je tako pretirano, da ga nihče ne jemlje resno, zato ni nevarnosti, da bi neresničnost vplivala na tržno odločitev ("najboljši sok vseh časov"). Dejstvo, da so reklamni podatki resnični, ne pomeni, da je reklama nujno lojalna. 1.2. Zavajalna ali zavajajoča reklama navaja podatke ali izraze, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu. ZVK govori o podatkih in izrazih, da bi se izognil praktičnim težavam, ki bi lahko nastopile, če bi ostal le pri podatkih. Zmedo lahko povzroči tudi beseda ali besedna zveza, ki se ne nanaša na dejstva, temveč izraža oceno ali mnenje. Zavajalni podatki in izrazi: - imajo več pomenov (n.pr.: Camelhair), - ustvarjajo napačen vtis glede porekla, proizvajalca, lastnosti blaga,... (n.pr.: uporaba izrazov v tujem jeziku, uporaba tujih simbolov,...), - ustvarjajo ugoden vtis le na prvi pogled. 1.3. Reklama z zlorabo potrošnikov Pri potrošnikih se ustvarja vtis o kvaliteti blaga (storitev) z navedbami, ki računajo na to, da so potrošniki, da so potrošniki praviloma nestrokovnjaki (n.pr.: ioni G (sploh ne obstajajo), retinol A (kretenizem – retinol je strokovno ime za vitamin A), fosfolipidi,...). Gre za ustvarjanje dobrega vtisa s pomočjo izrazov, ki povprečnemu potrošniku ne dajejo nobene koristne informacije, vendar vplivajo na njegovo odločitev. Če je reklama usmerjena na določeno skupino potrošnikov (n.pr.: otroci), je njena lojalnost še bolj vprašljiva. 2. Primerjalna in naslanjajoča reklama Za te oblike reklame je značilno, da se skuša ustvarjati dober vtis o lastnih izdelkih (storitvah) tako, da se jih prikazuje v odnosu do drugega podjetja oz. njegovih izdelkov (storitev). Prikazovanje lahko: - izkorišča tujo stvaritev v dobrem smislu – naslanjajoča ali opirajoča reklama. Primerja se lastno blago s tujim, da bi se dosegel vtis, da gre za podobno visoko kvaliteto. - dokazuje superiornost lastnega oz. inferiornost tujega izdelka – primerjalna ali kritizirajoča reklama. Poleg njiju poznamo še osebno primerjalno reklamo, ki jo ZVK obravnava posebej v 13/III(3) ZVK. Naslanjanje lahko pomeni sočasno tudi kršitev tuje pravice industrijske lastnine ali označbe geografskega porekla. Ni potrebno, da bi obstajala možnost zamenjave ali da bi bila ustvarjena zmeda na trgu. Smisel prepovedi je, da se prepreči izkoriščanje tujega tržnega položaja zaradi ugleda drugega podjetja oz. ugleda njegovih izdelkov (storitev). Ne gre za naslanjanje pri reklamiranju rezervnih delov za izdelke drugega podjetja. Pri primerjalni reklami gre za primerjanje lastnega blaga (storitve) z zamenljivim blagom (storitvami) drugega podjetja, pri čemer se ocenjujejo lastnosti obeh in se naglašajo prednosti lastnega izdelka. V pojem neresničnosti reklame je treba vključiti tudi nepopolnost primerjave ali uporabo različnih metod ocenjevanja različnih izdelkov. Gotovo gre za nelojalnost, kadar podjetje objavi primerjalne podatke le glede lastnosti blaga, ki so v dobro njegovemu blagu, in zamolči tiste, po katerih je konkurenčno blago boljše. Kot primerjalna reklama je označena vsaka, kjer se kvaliteta proizvodov drugega podjetja ocenjuje ali podcenjuje. Treba je ugotoviti 2 sestavini: 1. Primerjava s proizvodom drugega podjetja – v reklami mora biti zajeto prikazovanje tujega izdelka. Takšno prikazovanje je lahko tudi konkludentno. 2. Ocenjevanje ali podcenjevanje drugega izdelka – zadostuje kakršnakoli očitna ali skrita vrednostna sodba o obeh izdelkih (storitvah). Ni nujno, da bi bila ta sodba nujno neugodna ali nepravična do drugega. Primerjalno testiranje je dopustno. Bistvena razlika med primerjalno reklamo in primerjalnim testiranjem je v tem, da primerjave pri primerjalnem testiranju opravljajo potrošniške in podobne neodvisne organizacije z namenom objektivno informirati tržne udeležence. 3. Diskriminacijska ali osebna primerjalna reklama Gre za primerjalno reklamo s posebnostjo, da podjetje reklamira svoje blago (storitve) ali omalovažuje drugo s primerjanjem osebnih okoliščin pri sebi ali konkurentu. Ta določba je izrecno omejena na sklicevanje na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost. Ne pokriva vseh primerov osebne primerjalne reklame. 4. Očrnitev Pri očrnitvi ni nujno, da gre za reklamiranje, oglašanje ali ponujanje, temveč zadostuje kakršnokoli dajanje podatkov (izjave o dejstvih, ki jih je mogoče preveriti) o konkurentu, ki bi utegnilo prizadeti njegov ugled ali poslovanje. Ocene o poslovanju drugega podjetja ne spadajo pod očrnitev. Očrnitev ni dopustna: - če zanjo ni utemeljenega razloga, - če gre podjetju za krepitev lastnega tržnega položaja oz. za poslabšanje konkurentovega. 5. Neresnično označevanje blaga oziroma storitev je storjeno s samo uporabo označbe oz. podatka ne glede, ali ta uživa varstvo po splošnih predpisih. Prepoved tega dejanja skuša varovati tržno disciplino, ne pravic drugih oseb. V tej točki je zajeta samo prodaja blaga (s prodajo je treba razumeti sklenitev kupne pogodbe). 6. Prikrivanje napak in drugačno zavajanje potrošnikov Podjetje: - z aktivnim delovanjem (zatrjevanjem, da ima blago določene lastnosti), - z opustitvijo (če ne opozori druge stranke na napako) povzroči, da drugi stranki ostane neznana napaka, ki jo kot tako opredeljuje obligacijsko pravo. Tudi vsako drugo dejanje, ki povzroča napačno predstavo potrošnikov, je nelojalno. 7. Poseg v tuja poslovna razmerja Za to dejanje so potrebne 3 osebe: - 2 osebi, med katerima obstaja poslovno razmerje ali bi lahko nastalo, - podjetje, ki s svojim dejanjem želi takšno razmerje razdreti oz. preprečiti ali otežiti njegov nastanek. Pri tem ni nujno, da bi to podjetje potem samo vstopilo v tako razmerje. V posege v tuja razmerja se uvršča: - dumpinška prodaja, da bi se razdrlo tuje poslovno razmerje, - zniževanje prodajnih ali zviševanje nakupnih cen, da bi se razdrlo tuje poslovno razmerje, - bojkot – poziv podjetja drugim podjetjem, naj ne sklepajo poslovnih razmerij z določenimi podjetji oz. naj jih razdrejo, - speljevanje delavca – poseben primer takšnega dejanja. Takšna dejanje je včasih mogoče uvrstiti tudi med dejanja, s katerimi se konkurenca omejuje. 8. Neupravičeno izpolnjevanje ali razdiranje pogodb Gre za kršitev načela pacta sunt servanta. Gre za poseg podjetja v pogodbeno razmerje, v katerem je samo udeleženo. Sama po sebi takšna dejanja niso nelojalna, potreben je dodaten namen podjetja skleniti enako ali podobno pogodbo z drugim podjetjem. Treba je biti pozoren na to, ali gre za kršitev dobrih poslovnih običajev. 9. Navidezna razprodaja pomeni, da obstaja le videz razprodaje, v resnici pa gre za normalno prodajo. Pri čemer v resnici razprodaja obsega le manjši del blaga v prodajalni ali pa velja objavljeni odstotek znižanja le za manjši del blaga. Navidezno znižanje cen pomeni ustvarjanje videza, da so cene manjše. Gre za dokaj pogosta dejanja, ki močno prizadenejo interese potrošnikov, saj so ti dokaj občutljivi za razprodaje in znižanja. 10. Neupravičena uporaba zunanjih znamenj Po navadi gre za neupravičeno uporabo firme ali znamke. Firmo varuje ZGD-1. Znamko in druge razlikovalne znake varuje Zakon o industrijski lastnini (ZIL). Vrste neupravičene uporabe zunanjih znamenj so: 1. neupravičena uporaba – uporaba tujega znamenja brez dovoljenja upravičenca, 2. upravičena uporaba z ustvarjanjem zmede na trgu – upravičenec je sicer dal soglasje za uporabo, vendar se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu. Varovan je javni interes, ne interes konkurentov. 11. Podkupovanje Značilno dejanje t.i. aktivnega podkupovanja. Naslovnik podkupovanja je lahko: - drugo podjetje, - delavec ali oseba, ki dela za drugo podjetje. Za težavno razmejitev med podkupovanjem in običajnim poslovnim darilom ali ugodnostjo je treba uporabiti kriterij dobrih poslovnih običajev iz generalne klavzule. Za nelojalno konkurenco se šteje le dajanje oz. obljubljanje daril, ne pa njihovo prejemanje. Oboje sta tudi kaznivi dejanji. 12. Uporaba storitve zastopnika drugega podjetja Kadar so določene osebe v posebno tesnem razmerju s podjetjem, potem konkurent brez dovoljenja principala ne sme uporabljati njihovih storitev. To velja za: - trgovskega potnika, - trgovskega predstavnika, - zastopnika. 13. Premijski posli Na kupca se vpliva tako, da se mu obljubi ali da posebna nagrada. Ta lahko pripade vsakemu kupcu ali je odvisna od žreba ali drugačnega naključnega načina (nagradne igre). Gre za pomemben psihološki pritisk na povprečnega potrošnika, ki ga odvrača od realne presoje ekonomske upravičenosti nakupa. Potrošnik je pogosto prepričan, da uživa posebno ugodnost, in spregleda, da so stroški nagrad po navadi všteti v ceno blaga. Da gre za premijski posel, mora biti dana ali obljubljena nagrada posledica sklenitve kupne pogodbe ali pogodbe o storitvah. Ne gre za premijski posel pri reklamnih darilih, ki niso pogojena s sklenitvijo pogodbe. Ni prepovedana vsaka nagrada, temveč le tista, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade. Nagrada ne sme občutneje presegati vrednosti blaga (storitve), katerih nakup daje pravico do nagrade. 14. Kršitev poslovne skrivnosti Za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. 39/I,II ZGD-1 ZVK za nelojalno konkurenco šteje pridobivanje in izkoriščanje poslovne skrivnosti. Oboji sta kaznivi dejanji.

Question 32

Nedovoljena špekulacija

Answer 32

Nedovoljena špekulacija je prepovedana. Nedovoljena špekulacija je izkoriščanje nerednega stanja na trgu zaradi pridobivanja neupravičene premoženjske koristi, če tako ravnanje povzroči ali utegne povzročiti: - motnje na trgu, - motnje pri preskrbi, - neupravičeno povečanje cen. Kot neredno stanje na trgu se štejejo: - pomanjkanje določenega blaga, - neredna oskrba z blagom, - omejitve pri uvozu, - hitro spreminjanje cen, - občutna inflacija, - razmere, ki nastanejo z oblastnimi ukrepi. Primeri nedovoljene špekulacije so: - prikrivanje blaga, omejevanje ali ustavitev prodaje, - vezanje nakupa ene vrste blaga z nakupom druge vrste, - prodaja blaga na način in pod pogoji, s katerimi se kupcem opazno otežuje ali onemogoča nakup blaga, - sklepanje fiktivnih pogodb o nakupu ali prodaji, - nedoločitev roka dobave blaga, - pogojevanje prodaje blaga z vnaprejšnjim plačilom celotne ali delne kupnine. I. DEFINICIJA NEDOVOLJENE ŠPEKULACIJE Definicija nedovoljene špekulacije sestavljajo trije elementi, ki se nanašajo na dejanje: 1. Vsebina dejanja Gre za dejanje, ki pomeni izkoriščanje nerednega stanja na trgu. To stanje je treba vedno oceniti s stališča upoštevnega trga proizvoda ali storitve, v zvezi s katerim je bilo dejanje storjeno. V nekaterih primerih bo treba presojati učinek na trgu, ki je potrošniku dostopen, ne pa na vsem trgu RS ali mednarodnem trgu. Kot neredno stanje ni možno obravnavati stanj ali sprememb, na katere morajo tržni udeleženci normalno računati – gibanje cen glede na sezonsko porabo, normalni padec ali dvig povpraševanja, boljša ali slabša letina. Redno stanje je stanje, v katerem nobeno podjetje ne more uveljaviti neobičajnih prodajnih pogojev. Poudarjena je vzročna zveza med nerednim stanjem na eni strani ter namenom in poseldico na drugi strani. Gre za dejanje, ki je neposredno povezano z nerednim stanjem in ga brez takega stanja ne bi bilo mogoče storiti. 2. Namen dejanja Namen dejanja je pridobitev neupravičene premoženjske koristi. Za presojo, kdaj je korist neupravičena (to zakon prepoveduje), je treba upoštevati več okoliščin. To so: 1. višina cene v primerjavi: - s ceno v rednih razmerah, - s cenami v tujini, - z vloženim delom in stroški. 2. riziko podjetja pri nastopanju na nerednem trgu. 3. višina normalnega dobička v določeni gospodarski dejavnosti na upoštevnem trgu. Če v določenem nerednem stanju enako ravnanje najverjetneje pripelje do neupravičene premoženjske koristi, potem lahko rečemo, da pri podjetju tak namen obstaja. Če se podjetje hoče znebiti očitka namena neupravičene premoženjske koristi, mora dokazati nasprotno. 3. Posledice 1. motnje na trgu, 2. motnje pri preskrbi, 3. neupravičeno povišanje cen. Glede na to, da je dejanje špekulacije storjeno v nerednih razmerah na trgu, so motnje na trgu spremembe, ki še poslabšujejo neredne razmere. Pri tem ni nujno, da motnje prizadenejo ves trg. Zadošča že možnost prizadetosti določenega kroga potrošnikov, kupcev ali uporabnikov. Z zakonom določene posledice ne nastopijo, če se motnje nanašajo le na enega samega potrošnika ali zelo majhno št. potrošnikov. Kot mogoča posledica špekulacije se (lahko) pojavlja neupravičeno povečanje cen – govorimo v zlasti dveh primerih: - če dejanje samo ni strojeno s tem, da se zviša cena, ali - če bi dejanje povzročilo zvišanje cen drugih podjetij Ni podana zahteva, da bi do posledic prišlo. Zadošča, da dejanje utegne imeti posledice. II. NEDOVOLJENA ŠPEKULACIJA IN PREVLADUJOČ POLOŽAJ Nedovoljena špekulacija se lahko v svojih konkretnih oblikah krije z dejanji zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Bistveni znak nedovoljene špekulacije je neredno stanje na trgu. To stanje ni identično s stanjem, v katerem ima podjetje prevladujoč položaj. Do nerednega stanja lahko pride tudi v položaju, ko nobeno podjetje nima prevladujočega položaja. Podjetje ima lahko prevladujoči položaj, ne da bi to že pomenilo neredno stanje. Motnje na trgu ali v preskrbi so lahko v tem, da dejanje povzroči škodo drugim podjetjem ali potrošnikom. Če dejanje ustreza hkrati definiciji nedovoljene špekulacije in definiciji zlorabe prevladujočega položaja, je treba uporabiti pravila o steku v civilnem deliktnem pravu in gospodarskem kazenskem pravu. III. CIVILNOPRAVNE SANKCIJE ZA DEJANJA NEDOVOLJENE ŠPEKULACIJE V zvezi s pravnimi razmerji, ki nastajajo s prepovedjo dejanja, je v civilnopravni teoriji in praksi v skladu z OZ sprejeto stališče, da sama prepoved dejanja in gospodarsko kazenska sankcija ne pomeni nujno ničnosti (§ 86/(1) OZ: Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne dokazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega). Treba je ugotavljati namen kršenega pravila. Nedovoljena špekulacija gre za ravnanje, ki zaradi: - svojega značaja = izkoriščanje nerednega stanja, - svojega namena = neupravičena premoženjska korist, - svojih posledic = motnje na trgu, zvišanje cen, nasprotuje temeljnim načelom tržnega prava. Zato velja za take posle najstrožja civilnopravna sankcija – ničnost. Delna ničnost (§ 88/(1) OZ: Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena): - pogodba o vezani prodaji – se sanira tako, da ničnost zadane le nedopustni del (= prodaja blaga, ki ga kupec ne želi), - dobava blaga po poteku roka in po višji ceni – se sanira tako, da stranki zavezuje cena, ki je veljala na dogovorjeni dan dobave. V mnogih primerih je potrošnik varovan s tem, da je podjetje, ki je povzročilo ničnost, dolžno poravnati škodo (§ 91 OZ: Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel ali ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti).

Question 33

Dumpinški in subvencioniran uvoz

Answer 33

``` V primeru dumpinga imamo opraviti s posebnim upravnim postopkom. Edina sankcija pri dumpinškem ali subvencioniranem uvozu je dodatna zaščitna carina. Dumping sam po sebi ni prepovedan, zato ne more priti do odškodninske odgovornosti, saj ne gre za ravnanje, ki bi bilo samo po sebi nedopustno. Izrekanje ukrepa (= protidumpinška ali kompenzacijska carina) je pridržano Vladi RS. ``` I. DEFINICIJA Šteje se, da gre za dumpinški uvoz, če je blago uvoženo po ceni, ki je nižja od normalne vrednosti – 15/I ZVK. Dumpinški proizvod je naprodaj poceni, ker za pokritje nižje cene poskrbi prodajalec ali izvoznik s pomočjo višjih cen istega blaga na domačem trgu. Šteje se, da gre za subvencionirani uvoz, kadar je bilo blago, ki se uvaža, deležno neposredne ali posredne pomoči pri proizvodnji ali izvozu v državi, iz katere blago izvira ali iz katere se izvaža – 15/II ZVK. Subvencionirani proizvod je naprodaj poceni, ker proizvajalcu del cene v obliki premi-je ali regresa primakne država. 1. Dumpinški uvoz 1.1. Pojem dumpinga Dumping pomeni poceni prodajati na tujem trgu. Izvozna cena je nižja od normalne cene. Ni vsak poceni izvoz hkrati dumpinški izvoz. 1.2. Pravno relevantni dumping Z zaščitnimi ukrepi ni možno nastopati zoper vsak cenen uvoz, četudi je zelo boleč za domače proizvajalce. V vsakem posameznem primeru je treba dokazati, da je izvozna cena nižja od normalne vrednosti. 1.3. Normalna vrednost se ugotavlja z: 1. primarno metodo – domicilna cena enakega proizvoda (primerljiva cena za enak proizvod na domačem trgu) 2. subsidiarnimi metodami – kadar se enako blago na domačem trgu sploh ne prodaja ali prodaje ne omogočajo pravilne primerjave, se normalna cena ugotovi kot: - primerljiva cena, po kateri se proizvod izvaža v 3. državo, - konstruirana vrednost, ki se izračunava s seštevanjem proizvodnih stroškov, razumne stopnje režijskih in prodajnih stroškov ter dobička. 3. posebnimi metodami za države z netržnim gospodarstvom: - primerljiva cena, po kateri se proizvod prodaja v državi tržnega gospodarstva: - za prodajo na domačem trgu, - za izvoz (v države EGS). - konstruirana vrednost enakega proizvoda v tretji državi tržnega gospodarstva, - cena, ki se za enak proizvod plačuje ali bi se plačevala na območju EGS skupno z razumno stopnjo dobička. 1. 4. Posebna pravila 1. Tranzitna prodaja – če se blago prodaja prek tretje države, se lahko vzame v poštev prodajna cena: - v državi izvoza, - v državi dejanskega izvora. 2. Povezane stranke – pri ugotavljanju normalne vrednosti se ne upoštevajo prodajni posli med strankami, ki so medsebojno povezane ali imajo sklenjen kompenzatorni dogovor. 1.5. Izvozna cena Da bi ugotovili, ali gre v konkretnem primeru za dumping ali ne, je odločilna primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno blaga. Izvozno ceno določamo s: 1. primarno metodo – dejansko plačana cena, zmanjšana za dajatve, popuste, rabate, 2. konstruirano izvozno ceno, če prave izvozne cene ni. 1.6. Primerjava med normalno vrednostjo in izvozno ceno Da bi bila normalna vrednost in izvozna cena realno primerljivi, se morata nanašati na isto fazo v trgovanju, sicer je potrebno izvesti računske prilagoditve. Primerjavo je treba opraviti na podlagi tovarniški cene. Upoštevajo se: - razlike v fizičnih značilnostih proizvoda, - uvozne dajatve in posredni davki, - razlike v prodajnih stroških, ki nastanejo zaradi: - različnega prodajnega nivoja, - različnih količin, - različnih prodajnih in plačilnih pogojev. Primeri razlik v prodajnih stroških so: - transportni, zavarovalni, manipulacijski, nakladalni in drugi pomožni stroški, - stroški embalaže, - kreditiranje, - garancije, tehnična pomoč in servisne storitve, - drugi stroški prodaje (provizije in plače prodajnega osebja). 1.7. Stopnja dumpinga (dumpinške marže) je enaka znesku oz. odstotku, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno. Stopnja dumpinga pomeni podlago za določitev maksimalne protidumpinške carine. 2. Subvencioniran izvoz 2.1. Vrste subvencij Pravna ureditev mednarodne trgovine sicer različno obravnava različne vrst subvencij: - posredne in neposredne subvencije, - subvencije, namenjene le izvozu, - subvencije, namenjene izvozu in domači proizvodnji. S kompenzacijskimi carinami je možno nastopiti proti uvozu vsakega blaga, ki je bilo deležno kakršnekoli domače (državne) podpore. 2.2. Ugotovitve v postopku Za uvedbo kompenzacijske carine je potrebno dokazati obstoj subvencije v državi izvora ali izvoza ter njeno višino. II. ANTIDUMPINŠKE DAJATVE IN KOMPENZACIJSKE CARINE 16 ZVK Vlada lahko, če v predpisanem postopku ugotovi: - da gre dumpinški ali subvencionirani uvoz in - da takšen uvoz povzroča znatno škodo domači proizvodnji istovrstnega blaga ali če takšna škoda grozi, uvede antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine. Antidumpinška dajatev ali kompenzacijska carina: - ne sme biti večja od stopnje dumpinga ali zneska subvencije, - velja za čas in v višini, ki sta potrebna, da se nevtralizira dumping ali subvencija, ki pov-zroča škodo. Predlog za uvedbo antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine lahko vloži eno ali več podjetij, ki pomeni znaten del proizvodnje istovrstnega ali podobnega blaga. Predlog mora vsebovati podatke, iz katerih izhaja: - verjetnost, da obstaja dumpinški ali subvencionirani uvoz, - škoda, ki nastaja ali utegne nastati na podlagi takšnega uvoza, - vzročna zveza med dumpinškim oz. subvencioniranim uvozom ter škodo ali morebitno škodo. 1. Škoda za domačo industrijo 1.1. Splošno Ugotovitev, da gre za dumpinški ali subvencioniran izvoz, ne zadošča za uvedbo zaščitnega ukrepa, ker prodajati ceneje samo po sebi še ni prepovedano. Možno je ukrepati le, če se v postopku dokaže, da takšen uvoz povzroča škodo domači proizvodnji ali jo ogroža. 1.2. Pojem industrijske panoge Ogroženost domače industrije je treba dokazati na ravni industrijske panoge = proizvajalcev enakega blaga kot celote. Ne zadošča škoda, ki nastane le enemu ali nekaterim najmanj konkurenčnim posameznim proizvajalcem. Ne upoštevajo se proizvajalci, ki so kakorkoli povezani z izvoznikom, obtoženim dumpinga. Ob določenih pogojih se lahko trg razdeli na več podtrgov in se tako ugotovi obstoj škode. V majhnih državah (Slovenija) je uporaba te izjeme nepotrebna. 1.3. Pojem istega proizvoda Pri pojmu industrijske panoge gre za proizvodnjo enakega blaga. 1. 4. Dejavniki (pokazovalci) škode 1. fizični obseg dumpinškega uvoza in njegovo gibanje (rast dumpinga) v absolutnih št. ali kot tržni delež. 2. cene uvoznega proizvoda v primerjavi s cenami enakih proizvodov na trgu države uvoznice. 3. posledice takšnega uvoza na prizadeto industrijsko panogo. 1.5. Grozeča škoda Obstaja verjetnost, da se bo grožnja razvila v dejansko škodo. Uveljavljen je restriktiven pristop k upoštevanju grozeče škode – takšna ugotovitev mora temeljiti na dejstvih, ne le trditvah, sklepanjih in oddaljenih možnostih. 1.6. Zaviranje razvoja domače industrije Škodo je možno dokazovati tudi, če domače industrije istega proizvoda sploh še ni in je zaradi dumpinškega uvoza znatno zavrt. Postavlja se vprašanje, kdo lahko sproži pobudo za tak postopek in na podlagi katerih podatkov se ugotavlja takšen vidik škode za domačo industrijo. 2. Vzročna zveza Vseh negativnih gibanj v prizadeti domači industrijski panogi ni možno pripisati dumpinškemu uvozu. Za uvedbo zaščitnih ukrepov ni dovolj, da se dokažejo negativni trendi v ogroženi industriji, temveč mora biti dokazano, da so negativni trendi posledica dumpinškega uvoza in ne drugih dejavnikov, kot so: - naraščanje uvoza po nedumpinških cenah, - upadanje ponudbe. V mednarodni praksi organi, ki vodijo postopke, dokazno breme glede vzročne zveze pogosto prevalijo na obtoženega izvoznika, ki mora odkazati obstoj in učinek drugih dejavnikov. 3. Ukrep Edina sankcija je posebna protidumpinška ali kompenzacijska carina, ki se zaračunava poleg redne in sme znašati največ, kolikor znaša ugotovljena stopnja dumpinga ali višina subvencije. ZVK ni predvidel možnosti za uvedbo začasne zaščitne carine. Dokončno protidumpinško ali kompenzacijsko carino je možno uvesti šele po izvedenem postopku. Večina mednarodnih dumpinških sporov se konča s sporazumom o cenah (Price Undertaking), s katerim se tuji izvozniki zavežejo popraviti svoje izvozne cene in tako odstraniti škodljive učinke. 4. Postopek Določbe ZVK so skromne – urejajo le začetno fazo postopka (predlog z uvedbo dajatve) Aktivna legitimacija: vlagatelji morajo predstavljati znaten del proizvodnje istovrstnega ali podobnega blaga. Dumping je možno sankcionirati le, če povzroča škodo celotni panogi in ne le posameznemu proizvajalcu. Faze preiskave v primerjalnih ureditvah: 1. preverjanje vloge oz. predloga za uvedbo postopka, 2. razpošiljanje vprašalnikov o ekonomskih podatkih (cenah, količinah, stroških, tržnemu deležu,...): - izvoznikom, ki so obtoženi dumpinga, - uvoznikom teh proizvodov na trg EGS, - predstavnikom prizadete industrijske panoge. 3. preverjanje z obiskom inšpektorjev na sedežu izvoznikov, uvoznikov in predstavnikov industrije. 4. ustno zaslišanje (obravnava) – prizadete osebe imajo pravico do vpogleda v dokumentacijo in podatke, na katere se bo opirala odločitev v postopku, vendar je potrebno pri tem upoštevati varovanje poslovnih skrivnosti prizadetih podjetij.

Question 34

Sistem generalnih klavzul

Answer 34

ZPOmK je sprejel sistem primarnosti generalne klavzule: dejanja, ki pomenijo kršitev konkurence so v zakonu tako najprej opredeljena kot prepovedana, nato zakon s podajanjem temeljnih znakov kršitve v obliki generalne klavzule opredeli posamezno prepovedano dejanje; v tej opredelitvi so določeni temeljni znaki kršitve (elementi generalne klavzule); vsak konkreten primer kršitve mora vsebovati vse v generalni klavzuli naštete znake kršitve, saj je opredelitev primarnega pomena, v nadaljevanju so poleg generalne klavzule zaradi nazornosti primeroma naštete nekateri primeri kršitev.

Question 35

Pristojnost in struktura Agencije za varstvo konkurence

Answer 35

naloge in pristojnosti AVK so zakonsko določene: nadzor nad uporabo določb ZPomK; spremljanje in analiziranje razmer na trgu, kolikor so pomembne za razvijanje poštene in svobodne konkurence; vodenje postopkov in izdajanje odločb v skladu z zakonom in dajanje mnenj o splošnih vprašanjih iz svoje pristojnosti DZ in Vladi. pri AVKje posvetovalni odbor, ki ga imenuje Vlada na predlog direktorja AVK za dobo štirih let: njegova naloga je, da na lastno pobudo ali pobudo direktorja AVK obravnava splošna vprašanja iz pristojnosti AVK in svoja stališča sporoča direktorju AVK. Postopek odločanja postopek odločanja AVK temelji na zagotavljanju načela kontradiktornosti; zakon loči dve vrsti postopka: splošni postopek pred AVK ter postopek pri koncentracijah (za postopke pri koncentracijah se uporabljajo splošna pravila postopka, razen če zakon ne določa drugače) sodno varstvo zoper odločbe AVK se zagotavlja v upravnem sporu, za odškodninske zaktevke glede dejanj, ki so po ZPOmK nedopustna in je z njimi komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava.

Question 36

Postopek presoje omejevalnih ravnanj

Answer 36

 sklep o uvedbi postopka – po uradni dolžnosti ali na predlog;  sklep o preiskavi  oprava preiskave  poročilo o preiskavi  pripombe podjetja, zoper katero je bila izvedena preiskava;  povzetek relevantnih dejstev – če namerava AVK izdati odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve;  odločba o ugotovitvi obstoja kršitve ali ustavitev postopka;  sklep o začasnih ukrepih – AVK ga izda v nujnih primerih, ko obstaja nevarnost nepopravljive škode za učinkovitost konkurence;  podjetje, proti kateremu se vodi postopek, lahko predlaga zaveze, s katerimi se odpravi stanje, iz katerega izhaja verjetnost kršitve; AVK jih sprejme z odločbo;  sodno varstvo: tožba pred Vrhovnim sodiščem RS.

Question 37

Postopek presoje koncentracij

Answer 37

 priglasitev koncentracije – obvezna, če je skupni letni promet udeleženih podjetij v preteklem poslovnem letu presegel 35 mio EUR, letni promet prevzetega podjetja skupaj z drugimi podjetji v skupini pa 1 mio EUR;  sklep o uvedbi postopka – na podlagi priglasitve ali po uradni dolžnosti;  preizkus priglasitve  odločitev: o odločba, da koncentracija ni podrejena določbam ZPOmK; o odločba o skladnosti koncentracije s pravili konkurence; o sklep o začetku postopka;  preiskava;  povzetek relevantnih dejstev – če namerava AVK izdati odločbo o neskladnosti koncentracije s pravili konkurence;  odločba o skladnosti ali neskladnosti koncentracije s pravili konkurence;  priglasitelj koncentracije lahko predlaga korektivne ukrepe, s katerimi se odpravi resen sum o skladnosti koncentracije s pravili konkurence;  sodno varstvo: tožba pred Vrhovnim sodiščem RS.