Pravo vrednostnih papirjev Flashcards
(92 cards)
GOSPODARSKI POMEN VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Nastanek vrednostnih papirjev so narekovale potrebe pravnega prometa. Gre za idejo, da se lahko pravica zapiše na listino in se začne prenašati kot stvar.
Vrednostni papirji zagotavljajo možnosti za učinkovit prenos premoženjskih pravic. Pri tem morajo izpolnjevati 2 lastnosti:
prenos mora biti dovolj preprost, da omogoča hitro cirkulacijo (kroženje) pravice in spremembo njene pripadnosti določenemu subjektu;
prenos ne sme prizadeti varnosti pravnega prometa.
Vrednostni papirji imajo izključno gospodarsko funkcijo:
● zagotavljajo delovanje trga kapitala – delnice, obveznice in drugi investicijski papirji; njihove poglavitne značilnosti so:
○ v tržnih sistemih dosegajo vrednostno največji delež,
○ izdajajo se v velikih serijah, v katerih ima posamezni vrednostni papir (VP) relativno nizko vrednost v razmerju do celotne izdaje,
○ omogočajo zajemanje prihrankov prebivalstva in njihovo uporabo na trgu kapitala,
○ morajo biti likvidni, da jih lahko investitor hitro zamenja za denar – menjava poteka prek organiziranega trga vrednostnih papirjev.
● služijo potrebam plačilnega prometa in zavarovanja – ček, menica in stvarnopravni VP; njihove poglavitne značilnosti so:
○ ne izdajajo se v serijah,
○ za izdajo vsakega VP stoji posebna obveznost,
○ ček nadomešča gotovinsko plačilo,
○ menica služi funkciji kreditiranja in nudi določene prednosti v primerjavi z drugimi oblikami kreditov,
○ stvarnopravni VP olajšujejo pretok blaga – spreminjanje lastništva je s prenosom VP hitrejše in preprostejše od klasičnih stvarnopravnih mehanizmov.
ZGODOVINSKI RAZVOJ
Začel se je v srednjem veku. Rimsko pravo ni poznalo VP, ker je nasprotovalo subjektivni spremembi v obligacijskem razmerju, ne da bi pri tem sodelovala stari in novi upnik – obligacijska pravica v Rimu ni bila predmet pravnega prometa.
VP so se pojavili, ko je nastala potreba po prenosu oz. cirkulaciji pravice. Najstarejši VP je menica, ki se je razvila v 12. st. v srednjeveški Italiji. Mestne državice so vsaka kovale svoj denar. Pri trgovanju je bilo treba plačati večjo vsoto v tujem kraju v tamkajšnji valuti. Prenos kovanega denarja iz kraja v kraj je bil nepraktičen in nevaren zaradi cestnih razbojnikov. Zato je npr. veronski trgovec A, ki je želel plačati dolg beneškemu trgovcu B v beneških zlatnikih (= tuji valuti), v Veroni obiskal menjalca denarja C (campsor) in mu plačal dolg v veronskih srebrnikih (= domači valuti). Menjalec C je veronskemu trgovcu A izdal pisno listino, s katero se je zavezal, da bo beneškemu trgovcu B plačal določeno vsoto v beneških zlatnikih. Obveznost je menjalec C izpolnil sam ali po svojem poslovnem partnerju D v Benetkah. Listina se je imenovala cambium (lat. menica). Opravljala je funkcijo menjave denarja in sredstva plačilnega prometa ter postala predhodnik papirnatega denarja. V 16. st. se je menjalec zavezal že osebi, ki je predložila listino – prinosniku.
Z nastankom papirnatega denarja je menica pridobila kreditno funkcijo. Postala je neodvisna od razmerja, zaradi katerega je bila izdana = abstraktnost do temeljnega posla (do tega je prišlo zaradi tega, ker nihče ni maral kupiti menice, zoper katero bi lahko zavezanec iz temeljnega posla uveljavljal ugovore). Ordrske klavzule na menici so narekovale, da je obveznost možno izpolniti prvotnemu upniku ali osebi po njegovem nalogu. Z menicami je bilo možno kmalu obiti zakon, ki je prepovedoval obrestovanje – obresti so se skrivale v proviziji menjalca.
Mesta in države so se najprej zadolževale pri posameznikih. Za prejeta posojila so izdajala potrdila, ki so po vsebini ustrezala današnjim obveznostim.
Do razcveta VP je prišlo, ko so odkrili možnost, da služijo kot sredstvo za koncentracijo kapitala, kar sovpada z razvojem delniške družbe. V 19. st. so borze VP postale eden nosilnih stebrov gospodarskega sistema.
UPORABA IZRAZA VREDNOSTNI PAPIR
Izraz se celo v zakonodaji uporablja nedosledno in večpomensko. Pogosto so z njim mišljeni le serijski VP, čeprav zajema tudi posamične VP Z izrazom “vrednostni papir” zajemamo vse pojavne tipe, ne glede na njihovo masovnost in pomembnost v gospodarskem prometu.
POJEM VREDNOSTNEGA PAPIRJA
VP je najprej listina, na kateri je zapisana civilnopravna pravica. Nato teorija ni enotna glede vprašanja, kakšna je povezava med papirjem in zapisano pravico:
● povezava je v prenosu pravice – VP je samo listina, kjer je zveza med zapisano pravico in papirjem tako močna, da ima razpolaganje s papirjem za posledico razpolaganje s pravico;
● povezava je v načinu uveljavljanja pravice – VP je listina, na kateri je zapisana civilno-pravna pravica tako, da je ni možno uveljavljati brez listine, pri čemer pa zadošča, da ima upravičenec listino v posredni posesti na način, ki katerikoli 3. osebi onemogoča hkratno uveljavljanje pravice. Zato lahko s pravico razpolaga tudi, kdor je listino izgubo ali mu je bila ukradena.
Npr. na skupščini delniške družbe se za uveljavljanje glasovalnih pravic ne zahteva predložitev delnice, temveč zadostuje predložitev potrdila, da so delnice pri osebi, ki jo določa zakon ali statut (= posredna posest).
Nemodificirana definicija VP – VP je listina, na kateri je zapisana civilnopravna pravica, ki se lahko uveljavlja le skupaj z listino.
Modificirana definicija VP – VP je vsaka listina, na kateri je zapisana civilnopravna pravica tako, da:
(1) pravice ni možno prenesti brez listine,
(2) brez predložitve listine upravičenec ne more zahtevati uveljavljanja pravice, in
(3) brez predložitve listine zavezanec ne more izpolniti z osvobajajočim učinkom,
razen če je listina amortizirana.
Definicija v OZ: VP je listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku. Terjatev iz VP je vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku. Izpolnitev terjatve lahko zahteva proti predložitvi VP le njegov zakoniti imetnik ali od njega pooblaščena oseba.
Glede na definicijo imamo 2 teoretični teoriji VP:
● VP v ožjem pomenu – razpoznavna znaka VP sta:
○ brez listine se pravica, ki jo izkazuje VP, sploh ne ustanovi,
○ pravice iz VP ni možno prenašati in uveljavljati brez papirja.
● VP v širšem pomenu – pri tem obstajata 2 vrsti VP:
○ popolni VP imajo 2 bistveni značilnosti
inkorporiranost pravice v papirju pri njenem uveljavljanju, in
prenosnost (negociabilnost) pravice skupaj s papirjem.
○ nepopolni VP imajo le eno bistveno značilnost.
Popolna definicija VP:
Vrednostni papir je vsaka listina, ki ima vse sestavine, ki jih določa zakon, in na kateri je zapisana civilnopravna pravica tako, da jo lahko uveljavlja le zakoniti imetnik skupaj z listino oziroma skupaj s potrdilom, da ima zakoniti imetnik listino v posredni posesti in da je katerikoli 3. osebi onemogočeno uveljavljanje iste pravice.
Razčlenitev definicije:
Vrednostni papir je vsaka listina:
● ki ima vse sestavine, ki jih določa zakon, IN
● na kateri je zapisana civilnopravna pravica tako, da jo lahko uveljavlja le zakoniti imetnik:
○ skupaj z listino oziroma
○ skupaj z drugim potrdilom, ki nedvomno kaže:
da ima zakoniti imetnik listino v posredni posesti, IN
da je katerikoli 3. osebi onemogočeno uveljavljanje iste pravice.
Razpoznavni znaki vrednostnega papirja so:
(1) Listina:
Ne gre nujno za papir, temveč za določen nosilec (medij), na katerem je zapis, iz katerega izhaja določena izjava volje. Listina je lahko zapisana na vsakem mediju, na katerem je možno zapisati vse bistvene sestavine, ki se zahtevajo za njeno veljavnost. Po OZ (§ 212/2) se za VP šteje tudi zapis na mediju, če je to določeno s posebnim zakonom.
(2) Sestavine, ki jih določa zakon:
VP mora imeti vse bistvene sestavine, ki jih določa OZ (§ 213), če s posebnim zakonom ni določeno drugače.
(3) Civilnopravna pravica:
Glede na namen in funkcijo pridejo v poštev le civilnopravne pravice, ki so prenosljive. Status izdajatelja ni pomemben – VP lahko izdajajo tudi osebe javnega prava, če je narava njihove obveznosti civilnopravna.
(4) Načelo inkorporacije = posebna zveza med VP in na njem zapisano pravico:
Inkorporacija je vezanost pravice iz papirja na papir pri njenem uveljavljanju. Upravičenec lahko uveljavlja pravico iz papirja le skupaj s papirjem.
Izjema od tega načela je uresničevanje glasovalnih pravic pri korporacijskih VP. Delniške družbe kot pogoj za udeležbo na skupščini in uveljavljanje glasovalnih pravic zahtevajo le potrdilo o tem, da je delnica v hrambi. Zadošča, da se upravičenec izkaže z dovolj močnim potrdilom – to je listina, iz katere izhaja, da se VP hrani na določenem mestu na način, ki upravičencu v vsakem trenutku omogoča, da lahko samo on zahteva papir v neposredno posest.
1. Popolni (pravi) vrednostni papirji – načelo inkorporacije pride najbolj do izraza, vez med zapisano pravico in listino je tako močna, da upravičena oseba brez predložitve listine ne more zahtevati izpolnitve obveznosti.
2. Nepopolni (nepravi) vrednostni papirji – odstop od načela inkorporacije. Npr. pri delnici – za uveljavljanje pravice sodelovanja na skupščini in glasovanja delnice ni treba vedno predložiti, zadostuje potrdilo o tem, da je delnica v hrambi…
BISTVENE SESTAVINE VREDNOSTNEGA PAPIRJA
(1) Označba vrste VP
Smisel označbe na VP je, da vse udeležence pravnega razmerja iz VP opozori na dejstvo in posledice, ki iz tega izvirajo. Splošna označba “vrednostni papir” ne zadošča, temveč je treba navesti, za kakšen vrsto VP gre (“delnica”, “menica”) in dodati označbo “vrednostni papir”, ker se lahko v pravnem prometu pojavljajo vsebinsko podobne listine, ki nimajo lastnosti VP (to še posebej velja pri stvarnopravnih VP).
V našem pravnem sistemu ne obstaja zaprt krog (numerus clausus) VP, zato je treba navesti vrsto VP le pri nominatnih VP = VP z zakonskim poimenovanjem. Pri VP brez zakonskega poimenovanja zadošča označba “vrednostni papir”.
(2) Firma (naziv) in sedež ALI ime in stalno prebivališče izdajatelja VP
Izdajatelj VP je vedno dolžnik, ki mora izpolniti pravico iz VP Zato je nujno, da je na listini dovolj natančno identificiran, da ga upravičenec lahko poišče in uveljavlja pravico.
Kakšne so pravne posledice, če je na VP navedena le firma ali ime izdajatelja?
● ček in menica sta po specialnih predpisih veljavna,
● ostali VP so neveljavni – s tem se varuje interes kasnejših pridobiteljev VP, ker je izdajatelj lahko neznana oseba, zato nastopijo težave pri uveljavljanju pravice. Izjema so državni VP, ker je država dovolj znana vsakemu pridobitelju.
(3) Firma (naziv) ali ime osebe, na katero se VP glasi; firma (naziv) ali ime osebe, ki odreja, na koga se VP glasi; ali označba, da se VP glasi na prinosnika = klavzula, ki določa upravičeno osebo
1) firma (naziv) ali ime osebe, na katero se VP glasi = imenski VP;
2) firma (naziv) ali ime osebe, ki odreja, na koga se VP glasi = ordrski VP:
3) označba, da se VP glasi na prinosnika = prinosniški VP
(4) Natančno označena obveznost izdajatelja, ki izhaja iz VP
Pravica iz VP mora biti dovolj natančno opisana, da lahko stranke iz pravnega razmerja iz VP
razberejo njeno vsebino. Pri nominatnih VP z znano vsebino zadošča uporaba standardnih klavzul in sestavin. Natančneje je treba opisati pravico pri inominatnih VP.
(5) Kraj in datum izdaje VP, pri tistih, ki so izdani v seriji, pa tudi njegovo serijsko številko;
Kraj in čas izdaje sta pomembna, ker se po njiju določajo kraj izpolnitve, čas izpolnitve in zastaranje obveznosti. Opustitev kraja ali datuma izdaje povzroči neveljavnost VP.
(6) Podpis izdajatelja VP
VP mora ob izdaji podpisati njegov izdajatelj. Nepismena ali pisanja nezmožna oseba na listino napravi ročno znamenje, overjeno pri notarju.
S posebnim zakonom so lahko za posamezne VP določene tudi druge bistvene sestavine (OZ: § 213/2). OZ je v razmerju do zakonov, ki urejajo posamezne vrste VP, splošni predpis. Večina posebnih zakonov za vrsto VP, ki jo urejajo, posebej določa njene bistvene sestavine.
Posledice, če listina nima bistvenih sestavin – listina, ki ne vsebuje katerekoli izmed bistvenih sestavin, ni vrednostni papir (OZ: § 213/3). Če pogoji niso izpolnjeni pri posamičnem VP, se za razmerje med strankami ne uporabljajo posebna pravila, ki veljajo za VP, vendar lahko vseeno nastane pravna obveznost (konverzija), če so za to izpolnjeni posebni pogoji – npr. pomanjkljiva menica lahko med strankama vzpostavlja razmerje asignacije.
BISTVENE ZNAČILNOSTI (FUNKCIJE) VREDNOSTNIH PAPIRJEV
(1) Dokazna funkcija
Na podlagi VP se lahko sklepa o obstoju obveznosti. Listina ni absoluten dokaz, da pravica obstaja, ker obstaja možnost ponaredbe. Dokazna funkcija je pomembna pri pridobitvi pravice in njenem morebitnem uveljavljanju v sodnem postopku.
(2) Prometna funkcija
Premoženjski pravici se z inkorporacijo v papir poveča možnost prometnosti. Z izdajo VP ni več potrebe po cesiji, ki je splošen način prenosa premoženjskih pravic. Pravni posli za odsvojitev VP so preprostejši od cesije. Položaj pridobitelja je v razmerju do zavezanca močnejši od položaja cesionarja. Pri VP je možna dobroverna pridobitev pravice, pri cesiji pa ne. Dobrovernemu pridobitelju VP ni treba skrbeti, ali je njegov pravni prednik resnični upravičenec.
(3) Legitimacijska funkcija (osvoboditveni učinek)
Imetnik papirja velja za osebo, kateri je treba izpolniti obveznost iz VP Upravičenost imetnika se domneva, zato zavezancu ni treba preverjati, ali je imetnik predložitelj VP zares upravičen. Legitimacijska funkcija deluje kot:
1) zaščita dolžnika – dolžnik lahko brez skrbi izpolni imetniku prinosniškega papirja, pri ordrskih in rekta papirjih pa mora preveriti, ali upravičenost izhaja iz verige prenosov;
2) zaščita upnika – če zavezanec iz VP izpolnitev odkloni, nosi dokazno breme razlogov za zavrnitev. Imetniku, ki zatrjuje upravičenost, mora zavezanec dokazati, da ni upravičen.
Velja formalna upravičenost = imetnik velja za upravičenca, če se mu ne dokaže drugače. Vendar ne velja materialnopravna upravičenost – zavezanec lahko veljavno izpolni tudi imetniku, ki je VP ukradel, pri čemer z izpolnitvijo obveznost preneha.
NUMERUS CLAUSUS VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Ali so VP omejeni le na zakonsko omejene tipe (nominatni VP) ali se lahko v pravnem prometu pojavijo tudi listine, ki niso posebej zakonsko urejene, vendar jim je možno priznavati lastnost VP (inominatni VP)?
Krog VP ni zaprt – numerus clausus VP ne obstaja. Pravna narava VP se priznava vsaki listini, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Numerus clausus velja le za ordrske VP zaradi posebnih učinkov indosamenta.
Za zapise, ki izpolnjujejo vse pogoje, da bi bili VP, lahko zakon izrecno določi, da niso VP Npr. ZGD izrecno določa, da zapis o imetništvu deleža v d.o.o. nima lastnosti VP
VRSTE VREDNOSTNIH PAPIRJEV
KORPORACIJSKI, STVARNOPRAVNI IN OBLIGACIJSKI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je vsebina pravice, zapisane na VP
(1) Korporacijski VP
vsebujejo članske pravice v gospodarski družbi. Imetnik papirja je član družbe, ki je papir izdala. Najbolj tipičen primer so VP, ki jih izda delniška družba – delnice in začasnice.
(2) Stvarnopravni VP
vsebujejo določeno stvarnopravno pravico. V to kategorijo spadajo hipotekarni VP
(3) Obligacijski VP
vsebujejo pravico obligacijskega prava. Poznamo 2 vrsti obligacijskih VP:
1) denarni VP = obveznica, menica in ček;
2) blagovni VP = transportni papirji in skladiščnica.
Dolžniški VP so posebna vrsta VP, na katerih je zapisana denarna terjatev.
5.2. PRINOSNIŠKI, IMENSKI IN ORDRSKI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je, kako je določena upravičena oseba iz VP
(1) Prinosniški ali imetniški VP
se glasijo na prinosnika. Na listini mora biti izrecno zapisano, da je upravičenec do pravice iz VP prinosnik listine (npr. “izdajatelj se zavezuje, da bo prinosniku te obveznice izplačal na njej navedeni znesek”). Prinosniški VP so najlažje prenosljivi, zato je za njih značilna najvišja stopnja kroženja. Prenašajo se z izročitvijo (tradicijo). Pravico iz prinosniškega VP lahko uveljavlja, kdor ima VP v neposredni posesti, tako da ga predloži izdajatelju. Izdajatelj predložitelju izpolni z osvobajajočim učinkom, četudi predložitelj ni zakoniti imetnik VP Izdajatelj mora zavrniti izpolnitev, če ve ali bi moral vedeti, da predložitelj ni zakoniti imetnik VP Imetništvo prinosniškega VP je tvegano, ker izguba ali uničenje VP povzročita izgubo pravice. Delnica se lahko izda kot prinosniški VP Menica postane prinosniški VP z indosamentom “na prinosnika”.
(2) Imenski ali rekta VP; VP na ime (OZ)
se glasijo na ime določene osebe. Izdajatelj VP v listini zapiše ime upravičene osebe. Zavezanec iz imenskega VP mora vsebino pravice iz VP izpolniti upravičeni osebi, če mu ta predloži listino. Predložitelj se mora izkazati kot upravičena oseba.
Pravica iz imenskega VP se prenaša po splošnih pravilih za odstop terjatve (cesija). Pravica do papirja sledi pravici iz papirja. Upravičenec iz VP lahko zahteva izročitev papirja, če ga nima v posesti – zveza med papirjem in pravico je šibkejša.
Vinkulacijska klavzula je klavzula na imenskem VP, ki bistveno ali v celoti omejuje prenos VP
Dolžnik (= izdajatelj imenskega VP) proti pridobitelju VP (cesionarju) ohranja ugovore iz razmerja s prvotnim upnikom. Zato pridobitelj imenskega VP ne ve, ali obstajajo ovire za uveljavljanje pravice iz VP – imenski VP so zaradi tega v praksi redki.
Menica (ki je ordrski VP) postane imenski VP, če je na njej zapisana rekta klavzula, ki omejuje prenosljivost.
Imenska delnica se prenaša z indosamentom, zato gre po mnenju strokovnjakov za omejen ordrski papir. Statut delniške družbe lahko omeji prenos imenske delnice tako, da ga pogojuje s soglasjem družbe.
Prenos imenskega VP ni vezan nujno na cesijo – § 219/2 OZ pravi, da poseben zakon lahko določa, da se pravica iz VP na ime lahko prenaša tudi z indosamentom.
(3) Ordrski VP ali VP po nalogu; VP po odredbi (OZ)
se glasijo po nalogu določene osebe (npr. “na ta in ta datum plačajte za to menico toliko in toliko po nalogu XY”). Ordski VP se prenašajo s posebnim pravnim poslom, ki se imenuje indosament. Indosament omejuje število ugovorov, ki jih lahko uveljavlja dolžnik (= izdajatelj VP) proti nadaljnjim pridobiteljem VP Obstajata 2 vrsti ordrskih VP:
1) izvirni ordrski VP
štejejo za ordrske papirje, četudi na njih ni zapisana ordrska klavzula (nalog). Takšen VP je menica. Vsaka menica se prenaša z indosamentom.
2) ustvarjeni ordrski VP
morajo nujno vsebovati ordrsko klavzulo, drugače veljajo za imenski VP
5.3. JAVNI IN ZASEBNI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je lastnost izdajatelja VP
(1) Javni VP
Izdaja jih država, lokalne skupnosti in državne ustanove. Zagotavljajo manjše tveganje glede izpolnitve. Za državne VP (npr. državne obveznice) odgovarja država s proračunskimi sredstvi. Ne glede na osebo izdajatelja je pravica iz javnega VP civilnopravne narave. Najbolj tipičen javni VP so obveznice, s katerimi se država zadolžuje pri prebivalstvu.
(2) Zasebni VP so vsi ostali VP, ki niso javni.
5.5. GLAVNI IN STRANSKI VREDNOSTNI PAPIRJI
Delitev se nanaša na serijske VP Iz VP za izdajatelja izhajajo ponavljajoče se obveznosti, kot je izplačevanje dividend (pri delnicah) ali obresti (pri obveznicah). Zato je VP sestavljen iz več delov:
(1) plašč ali glavni papir – na njem so zapisane vse bistvene sestavine VP; in
(2) kupon ali stranski papir – ponavadi jih je več. Posamezni kuponi sestavljajo kuponsko polo. Namenjeni so za uveljavljanje periodično zapadlih pravic iz papirja. Na kuponih so povzete le nekatere bistvene sestavine VP Kupon z glavnim papirjem povežemo prek serijske številke. Kuponi se lahko odcepijo od glavnega papirja in samostojno prenašajo.
Posebna oblika stranskega papija je talon, ki imetnika delnice upravičuje, da lahko zahteva novo serijo kuponov.
Kakšno je razmerje med glavnim papirjem in stranskimi papirji? Stranski VP so samostojni, če se ločijo od glavnega, zato so samostojno prenosljivi. Če na stranskem VP ni določeno drugače, lahko upravičenec do izpolnitve predloži le stranski VP
§ 232 OZ določa, da se donosi iz VP lahko izplačajo, četudi je bila glavnica že plačana.
5.6. NOMINATNI IN INOMINATNI VREDNOSTNI PAPIRJI
To delitev uporabljamo, ker ne obstaja numerus clausus (zaprt krog) VP
(1) Nominatni VP so papirji, katerih pojmovanje je določeno z zakonom.
(2) Inominatni VP so listine, ki izpolnjujejo vse pogoje za VP, vendar niso poimenovani z zakonsko določenim izrazom (pogosta imena so: certifikat, potrdilo, zakladnica, opcija, itd.). Nekateri inominatni VP imajo v pravnem prometu že izdelano podobo.
5.7. ABSTRAKTNI IN KAVZALNI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je temeljno (kavzalno) razmerje in vpliv razmerja na VP
(1) Abstraktni VP
Pravica iz papirja obstaja ne glede na veljavnost temeljnega razmerja, ki je podlaga za izdajo VP Določeni VP so nujno abstraktni – menica in ček.
Kritna klavzula na abstraktnem VP kaže na obstoj in vsebino razmerja, ki je podlaga za izdajo VP Tako obstajata:
○ indiskretna menica – na njej je zapisana kritna klavzula; in
○ diskretna menica – vez s temeljnim razmerjem ni razvidna.
Abstraktni VP so lažje prenosljivi od kavzalnih. Namen abstraktne klavzule je želja po večjem kroženju papirja.
Pravica iz abstraktnega VP ostane v veljavi, četudi je temeljno razmerje neveljavno ali preneha obstajati. Zato je zmanjšan krog ugovorov dolžnika iz VP in zastaralni roki tečejo drugače.
Vendar abstraktnost do temeljnega posla ni absolutna. Če je upravičenec iz VP hkrati upravičenec iz temeljnega razmerja, lahko dolžnik iz VP uveljavlja vse ugovore iz temeljnega razmerja.
(2) Kavzalni VP
Vez s temeljnim razmerjem je močnejša, zato pomanjkljivosti iz temeljnega razmerja vplivajo na uveljavljanje pravice iz VP Tipičen kavzalni VP je delnica kot korporacijski papir, ki kaže na članstvo v delniški družbi. Če delniška družba ni ustanovljena ali preneha, ugasnejo tudi pravice iz delnice. Tudi pri drugih serijskih papirjih obstaja zelo močna vez s temeljnim pravnim razmerjem. Dodatno je treba upoštevati še postopkovna pravila ZTVP za veljavnost emisije serijskih VP
Nekateri VP so lahko abstraktni ali kavzalni. V dvomu se domneva, da je VP kavzalen.
5.8. KONSTITUTIVNI IN DEKLARATORNI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je nastanek pravice iz VP
(1) Konstitutivni VP
so VP, pri katerih pravica iz VP nastane z izdajo VP Praviloma so abstraktni.
Menična obveznost nastane šele z izdajo menice. Pred tem obstaja drugačna obveznost iz temeljnega razmerja, ki obstaja vzporedno z menično obveznostjo.
(2) Deklaratorni VP
so VP, pri katerih zapisana pravica že obstaja v temeljnem razmerju. Z zapisom pravice na papir se spremeni način prenosa že obstoječe pravice.
Deklaratorni papir je delnica, ker član delniške družbe pridobi svoje pravice že pred izdajo delnice. Tudi blagovni papirji so deklaratorni.
5.9. DOLGOROČNI IN KRATKOROČNI VREDNOSTNI PAPIRJI
Merilo delitve je čas, v katerem lahko upravičenec uveljavlja pravico iz VP Delitev ima bolj ekonomski kot pravni pomen.
(1) Dolgoročni VP upravičencu prinašajo periodično ponavljajoče se dajatve. Sem spadajo serijski VP, ki prinašajo pravice v obdobju, daljšem od 1 leta.
(2) Kratkoročni VP so ostali VP Posamični VP se vedno štejejo za kratkoročne, četudi rok od izdaje do zapadlosti daljši od 1 leta.
5.10. VREDNOSTNI PAPIRJI BLAGOVNEGA PROMETA, KREDITNEGA IN PLAČILNEGA PROMETA TER TRGA KAPITALA
Gre za ekonomsko delitev.
(1) VP blagovnega prometa so VP, pri katerih se zapisana pravica nanaša na določeno blago. Gre za terjatev na izročitev določenega blaga.
(2) VP kreditnega in plačilnega prometa so:
1) menica = kreditno sredstvo; in
2) ček = plačilni instrument.
(3) VP trga kapitala (“efekti”) izdajatelju služijo kot način za pridobivanje kapitala, pridobitelju služijo kot način kapitalske naložbe. Državni efekti so pomemben regulator monetarne politike.
Efekti so vedno serijski VP, ki prinašajo periodično zapadle zahtevke. Z njimi se trguje prek borze. Najpomembnejši efekti so:
○ obveznice,
○ delnice,
○ investicijski kuponi.
TEORIJE O VREDNOSTNIH PAPIRJIH (NASTANEK ZAPISANE PRAVICE)
Vprašanje je pomembno le pri konstitutivnih VP, pri katerih je nastanek pravice vezan na nastanek papirja in ne na obstoj temeljnega razmerja (abstraktni VP).
Nastanek pravice iz VP je pomemben, ko neizročeni VP preidejo od izdajatelja v roke 3. osebe, ki jih da v promet, prinosnik pa se lahko sklicuje na pravico iz VP (npr. tatvina komaj natisnjenih obveznic na prinosnika, ki jih da tat nato v promet).
Zaveza iz VP vedno zahteva podpis (ali faksimile podpisa) izdajatelja. Brez tega VP ni veljaven. VP tudi mora imeti naravo listine.
Uveljavile so se 3 teorije:
(1) kreacijska teorija;
(2) emisijska teorija; in
(3) pogodbena teorija.
6.1. KREACIJSKA TEORIJA
Za nastanek obveznosti iz VP zadostuje enostranska ustvaritev (kreacija) VP, ki nastane, ko izdajatelj vpiše pravico na papir in ga podpiše. Izdaja VP je enostranski, samostojen in nepreklicen pravni akt. Obveznost nastane v korist nedoločenega upravičenca, še preden nastane terjatvena pravica. Terjatev nastane, ko nastopi drug subjekt kot upravičenec do VP
Kreacijska teorija ne daje zadostnega varstva izdajatelju, ker VP ni varen pred slaboverno prisvojitvijo (tatvino, najdbo). Zoper tatu je možen le ugovor slabe vere pridobitelja. Enako velja za najditelja, ki VP nedopustno pridrži.
Če nepošteni prisvojitelj odsvoji papir dobroverni 3. osebi, ta po teoriji kreacije postane lastnik VP in ima zahtevek. Izdajatelj je zavezan, četudi VP sploh ni dal v promet.
Popravek kreacijske teorije sta teorija lastnine in teorija poštenja: kdor uveljavlja pravico iz VP, mora biti njegov lastnik, zato mora biti pridobitev VP dobroverna.
6.2. EMISIJSKA TEORIJA
Za nastanek obveznosti iz VP mora izdajatelj zavestno in prostovoljno dati VP iz rok. Papir je treba dati zavestno v promet. Izdajatelj mora podati izjavo, s katero se želi zavezati.
Slabost emisijske teorije je, da za nastanek obveznosti zadostuje izročitev VP s strani izdajatelja – ni potrebno, da pridobitelj VP privoli v izročitev. VP pride veljavno v pravni promet, četudi ga je izdajatelj izročil poslovno nesposobni osebi.
Če VP pride v promet brez volje izdajatelja, ta ni zavezan niti nasproti dobrovernim pridobiteljem. Zato se emisijska teorija ne uporablja, ker preveč zmanjšuje kroženje VP
6.3. POGODBENA TEORIJA
Za nastanek obveznosti iz VP mora izdajatelj z veljavnim pravnim aktom (pogodbo), VP predati 3. osebi. Ustvaritev (kreacija) papirja je predstopnja pri sklepanju pogodbe med izdajateljem in prejemnikom VP Potreben je sprejem (akcept) prejemnika VP V obligacijskem pravu se za prenos VP uporablja pogodba o izročitvi.
Slabost pogodbene teorije je neveljavnost VP, če ga je njegov 1. prejemnik pridobil brez sklenitve pogodbe z izdajateljem, zato ni zagotovljeno varstvo dobrovernemu pridobitelju VP
Pogodba o izročitvi mora imeti dvojni značaj:
● značaj pogodbe, ki ustvarja obveznost; in
● značaj pogodbe, ki omogoča razpolago.
Popravej pogodbene teorije je teorija pravne fikcije – obveznost iz VP nastane:
o s pogodbo o izročitvi, in
o brez pogodbe o izročitvi, če je VP pridobila dobroverna 3. oseba – izdajatelj je vseeno zavezan, ker pravna fikcija predpostavlja, da je s hoteno izročitvijo sklenjena prava pogodba o izročitvi.
V interesu pravne varnosti je treba zavarovati dobrovernega pridobitelja, četudi VP pride v promet brez veljavnega dogovora med izdajateljem in prvim imetnikom.
Izdajatelj z ustvaritvijo VP postavi temelj, v katerega lahko 3. oseba zaupa. 3. oseba verjame, da je izdajatelj dal VP v promet sam in ga izročil osebi, kateri ga je hote namenil. Bolj kot izdajatelja, ki s svojim VP ni ravnal dovolj pazljivo, je treba zavarovati dobrovernega pridobitelja VP Dobroverni pridobitelj je upnik nasproti izdajatelju. Zoper njega ni dopusten ugovor nesklenjene pogodbe o izročitvi.
6.4. NASTANEK OBVEZNOSTI IZ VREDNOSTNIH PAPIRJEV V NAŠEM PRAVU
Rešitve, ki jih uveljavlja OZ, teoretično niso dosledne. § 215 pravi, da obveznost iz VP nastane v trenutku, ko izdajatelj izroči VP upravičencu. Zakonodajalec je tu izhajal iz emisijske teorije. V § 216/1 OZ uveljavlja teorijo poštenja: terjatev iz VP je vezana na sam papir in gre njegovemu zakonitemu imetniku:
● domneva se, da je prinosnik zakoniti imetnik VP na prinosnika (§ 216/2);
● zakoniti imetnik (§ 216/3):
○ VP na ime je tisti, na katerega se VP glasi;
○ VP po odredbi je tisti, na katerega je bil VP pravilno prenesen.
● pošteni pridobitelj VP na prinosnika postane njegov zakoniti imetnik in pridobi pravico do terjatve, ki je zapisana na njem, tudi če je VP odšel iz rok izdajatelja oziroma prejšnjega imetnika brez njegove volje (§ 216/4).
Z določbo § 212/1 OZ uveljavlja tudi teorijo lastnine: VP je listina, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku.
RAZPOLAGANJE Z VREDNOSTNIM PAPIRJEM
Civilnopravne pravice s premoženjsko vrednostjo so predmet pravnega prometa, razen če zakon za posamezne pravice določa njihovo neprometnost ali to izhaja iz narave pravice.
Zavezovalni pravni posel (iustus titulus) – je praviloma pravni posel obligacijskega prava, lahko tudi zakon. Z njim se stranka zaveže prenesti lastninsko pravico. S tem poslom se praviloma še nič ne zgodi, zato mora slediti še:
Razpolagalni pravni posel (modus acquirendi) – ta posel ima moč, da premakne lastninsko pravico od enega subjekta k drugemu.
Splošni razpolagalni posel za prenos premoženjske pravice je cesija (§ 417 do § 426 OZ). Namen zapisa pravice na listino je nadomestitev cesije z razpolagalnim poslom, ki omogoča večjo prometnost.
Možne so različne razpolage pravice iz VP Najbolj pomembni sta:
● prenos pravice iz VP, in
● obremenitev pravice iz VP
Za prinosniške, imenske in ordrske VP so predvideni različni tipski načini prenosa. Po volji izdajatelja ali druge upravičene osebe se lahko prenos iz tipskega za posamezno vrsto VP spremeni v netipskega.
Prenos VP pomeni spremembo upravičenca iz VP V poštev pridejo vsi pravni posli, ki so usmerjeni v odsvojitev premoženjskega predmeta. Zavezovalna pravna podlaga za prenos VP je največkrat prodajna pogodba.
Razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom – napake zavezovalnega pravnega posla na spremembo upravičenca iz VP, ki je nastala z uresničitvijo razpolagalnega posla, ne vplivajo. Pridobitelj pravice iz VP ostane upravičenec, čeprav je zavezovalni posel neveljaven. Odsvojitelj lahko proti njemu uveljavlja ustrezne obogatitvene zahtevke.
PRENOS VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Prenos VP je personalna sprememba upravičenca pravice iz VP Učinek prenosa je dvojen:
(1) prometna funkcija – pravica iz VP s prenosom preide iz premoženja dotedanjega upravičenca v premoženje pridobitelja VP Pridobitelj VP pridobi vse pravice, ki jih je imel njegov prednik – § 223/1 OZ: s prenosom pravic iz VP pridobi novi imetnik vse pravice, ki jih je imel prejšnji imetnik. To ne velja, če pridobiteljev prednik ni upravičenec do VP – v tem primeru morajo biti izpolnjeni pogoji za dobroverno posest.
(2) legitimacijska funkcija – imetnik VP se lahko s posestjo VP izkaže zavezancu in vsem 3. osebam, da je upnik pravice iz VP in lastnik listine. Kdor upravičenost izpodbija, nosi dokazno breme.
7.1.1. PRENOS PRINOSNIŠKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV
Prinosniški VP so najlažje prenosljivi. Pravica iz VP se prenaša neposredno z listino, na kateri je zapisana. Za prenos listine se uporabljajo pravila za prenos lastninske pravice na premičninah.
Pravica iz VP na prinosnika se prenaša z njegovo izročitvijo (§ 218 OZ). Za prenos lastninske pravice je potrebna izvedba stvarnopravnega prenosnega posla, ki ima:
● voljni element = sporazum strank o prenosu lastninske pravice,
● spolnitveni element = dejanje izročitve (tradicije).
Možne so vse oblike izročitve:
o izročitev listine v posest pridobitelja;
o simbolna izročitev (npr. odsvojitelj pridobitelju preda ključ sefa, kjer so shranjeni VP);
o posestni konstitut – VP ostane v posesti odsvojitelja na podlagi nekega drugega pravnega razmerja (hramba, zastava);
o cessio vindicationis – odstop izročitvene terjatve: odsvojitelj (deponent) hrani VP pri pooblaščenem subjektu (depozitar), na kar ima izročitveno terjatev (vindikacija), zato pri prenosu VP prenese pridobitelju le izročitveno terjatev na depozitarja.
7.1.2. PRENOS ORDRSKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV
je sestavljen iz 2 pravnoposlovnih dejanj:
(1) INDOSAMENT
kot poseben zavezovalni pravni posel za prenos pravice iz VP. Vsebina indosamenta je v tem, da upravičena oseba (indosant), po nalogu katere se glasi VP, določi drugega upravičenca (indosatar), po nalogu katerega naj zavezanec izpolni obveznost iz VP;
(2) izročitev listine po splošnih pravilih stvarnega prava kot razpolagalni pravni posel za prenos listine.
Če je opravljeno eno samo dejanje, nastopi praznina, ker v času med indosamentom in izročitvijo pravice iz VP ni možno uveljavljati. Zato v tem položaju lahko indosatar od indosanta zahteva izročitev listine. Pridobitelj lahko učinkovito uveljavlja pravico iz ordrskega VP samo, če se izkaže kot upravičena oseba (zadnji indosatar), če zavezancu predloži listino in se izkaže z nepretrgano verigo indosamentov.
7.1.3. PRENOS IMENSKIH VREDNOSTNIH PAPIRJEV
se izvaja z uporabo splošnih pravil o prenosu premoženjskih pravic. Razpolagalni pravni posel za prenos je cesija (odstop terjatve). Po § 219/2 OZ lahko poseben zakon določi, da se imenski VP prenaša z indosamentom. ZGD uveljavlja prenos imenske delnice z indosamentom.
Cesija je pogodba med starim upnikom (cedent) in novim upnikom (cesionar), da premoženjska pravica preide iz premoženja enega v premoženje drugega. Dolžnik (cessus) pri sklenitvi pravnega posla ne sodeluje. Zanj nastopijo učinki šele z obvestilom, da je prenos opravljen.
Načelo nevtralnosti pravnega položaja varuje dolžnikov položaj – zaradi cesije se dolžnikov pravni položaj ne sme poslabšati. Dolžnik do cesionarja ohranja večino ugovorov, ki jih ima proti cedentu
Pactum de non cedendo (prepoved odstopa premoženjske pravice) – § 226/4 OZ določa, da se s posebnim zakonom ali izjavo izdajatelja, zapisano na samem imenskem VP, lahko prepove kakršenkoli njegov prenos.
Cesija za prenos imenskega VP je obličen pravni posel (običajna cesija neobličen). Oblikovni pogoji po § 219/3 so:
(1) zapis firme oziroma imena novega imetnika na papir;
(2) podpis prenosnika; in
(3) vpis prenosa v morebitni register VP, ki ga vodi izdajatelj.
Smisel vpisa v register je naznanitev prenosa zavezancu iz VP § 223/2 OZ določa, da prenos pravic iz VP na ime nima učinka nasproti izdajatelju, dokler izdajatelj ni obveščen o tem oziroma dokler prenos ni vpisan v morebitni register VP, ki ga vodi izdajatelj. To velja tudi, če je bil imenski VP prenesen z indosamentom.
§ 223/3 OZ določa, da cedent pravice iz VP ne odgovarja za neizpolnitev obveznosti, če to ni določeno z zakonom oz. če to ne izhaja iz zapisa na samem papirju.
Možni ugovori – po § 233/2 OZ lahko izdajatelj zoper zahtevek imetnika, ki mu je izročil VP, uveljavlja le napake pravnega posla, na podlagi katerega je bil prenos opravljen, vendar teh napak ne sme uveljavljati zoper poznejšega imetnika. To je pomembna razlika od običajne cesije, ker pri njej lahko dolžnik uveljavlja napake pravnega posla tudi nasproti vsem poznejšim upnikom.
Takšno ureditev strokovnjaki kritizirajo, ker praktično ni razlike med cesijo in indosamentom VP Pravilo o omejitvi ugovorov naj se po mnenju stroke ne bi uporabljajo za imenske VP
Dobroverna pridobitev pri imenskih VP ni možna. Pridobitelj postane upravičenec le, če je bil upravičenec njegov pravni prednik, in samo v obsegu njegove pravice.
7.1.4. CESIJA KOT SPLOŠEN NAČIN PRENOSA PRAVICE
Ali je možno pravico iz vsakega VP prenesti po splošnih pravilih s cesijo? Za prenos pravice iz VP s cesijo ni ovir, razen če poseben predpis tak prenos omejuje. Cesija se v praksi izjemno redko uporablja, ker je namen izdaje VP izognitev uporabi pravil o cesiji. Praktična je edino, kadar izročitev papirja ni možna in je potrebno, da pravica iz VP preide na pridobitelja s samim sporazumom strank (takšne situacije so v stečajnih in izvršilnih postopkih).
Veljajo splošna pravila o cesiji (in ne posebna pravila o cesiji imenskih VP).
ZASTAVNA PRAVICA NA VREDNOSTNEM PAPIRJU
7.2. ZASTAVNA PRAVICA NA VREDNOSTNEM PAPIRJU
V bistvu gre za zastavno pravico na terjatvi iz vrednostnega papirja. Zastavna pravica se prednostno ravna po pravilih o zastavni pravici na pravicah in šele sekundarno po pravilih o zastavni pravici na stvareh, razen pri prinosniških papirjih glede trajanja zastavne pravice.
Pravni naslov za pridobitev zastavne pravice je pogodba (pravni posel) ali zakon. Prevladuje pogodbena zastava VP. Zastavna pogodba je konsenzualna pogodba med zastavnim upnikom in dolžnikom.
Sklenitev zastavne pogodbe ni dovolj za nastanek zastavne pravice. Potreben je ustrezen pridobitveni način:
(1) izročitev listine pri prinosniških VP (§ 188/1 Stvarnopravnega zakonika);
(2) indosament, v katerem je navedeno, da je VP izročen v zastavo (indosament v zastavo) IN izročitev listine pri (§ 188/2 SPZ):
• ordrskih VP, ali
• imenskih VP, ki se v skladu z zakonom prenašajo z indosamentom.
(3) obvestilo zastavitelja dolžniku iz VP, da je terjatev iz VP zastavljena, pri imenskih VP (§ 188/3 SPZ).
Nastanek zastavne pravice na VP, ki je v skladu z zakonom izdan v nematerializirani obliki, ureja zakon, ki določa način in pogoje izdaje VP v nematerializirani obliki (§ 188/4 SPZ).
Zastava VP se ravna po pravilih o zastavni pravici na terjatvah (§ 178 do § 186 SPZ).
Pri VP, ki imajo več delov (plašč in kupone), se zastavna pravica razteza tudi na akcesorije (stranske stvari = kuponi). Kupone je možno samostojno zastaviti.
Za veljavno zastavo prinosniških VP je potrebna posest VP s strani zastavnega upnika in neposest VP s strani zastavnega dolžnika.
Za veljavno zastavo ordrskih VP in indosamentnih imenskih VP zadostuje zastavni indosament, ker zastavnemu dolžniku onemogoča uveljavljanje pravice iz VP Izguba posesti VP ne pomeni izgube zastavne pravice.
Za veljavno zastavo imenskih VP zadostuje obvestilo zastavnega dolžnika (= zastavitelja) dolžniku iz VP.
SPREMEMBE PRI VREDNOSTNIH PAPIRJIH
Spremembe so spreminjanje bistvenih lastnosti zapisa na listini. OZ ureja 3 vrste sprememb:
(1) spremembe, ki jih opravi izdajatelj (§ 227):
1) zmanjšanje prometnosti – VP na prinosnika ali po odredbi lahko izdajatelj na zahtevo in stroške imetnika spremeni v VP na ime (§ 227/1);
2) povečanje prometnosti – če izdajatelj spremembe ni izrecno prepovedal, lahko na zahtevo in stroške imetnika spremeni VP na ime v VP na prinosnika ali po odredbi (§ 227/2)
(2) spremembe, ki jih opravi imetnik pri prenosu (§ 228):
1) sprememba ordrskega VP v prinosniški VP – VP po odredbi sme indosatar prenesti z indosamentom na prinosnika, če ni s posebnim zakonom drugače določeno (§ 228/1);
2) prepoved spremembe imenskega VP pri prenosu – VP na ime sme cedent oziroma indosant
prenesti le na določeno osebo (§ 228/2). Izjema od tega je preoblikovanje delnic iz imenskih v prinosniške, kar ZGD dopušča, če je to predvideno v statutu d.d.
3) sprememba prinosniškega VP v imenski VP – VP na prinosnika se lahko z indosamentom prenese tudi na določeno osebo (§ 228/3).
(3) združitev in delitev VP – spremembe apoenske strukture pri serijskih VP (§ 229):
1) združitev VP – imetnik serijskega VP ima lahko v posesti veliko število listin iste serije in interes, da te listine nadomesti z eno samo, zato OZ določa, da se VP, izdani v seriji, lahko na zahtevo in stroške imetnika združijo v enega ali več VP (§ 229/1);
2) delitev VP – serijski VP so pogosto razdeljeni v različni apoenski strukturi, zato je logično, da lahko imetnik visokega apoena od izdajatelja zahteva, da mu ga razdeli na več VP, z besedami OZ: VP se na zahtevo in stroške imetnika lahko razdeli na več VP manjšega zneska, ki pa ne smejo biti nižji od najnižjega apoena, izdanega v tej seriji (§ 229/2). S tem se zagotavlja, da se ohranjajo bistvene značilnosti serije.
UVELJAVLJANJE PRAVIC IZ VREDNOSTNEGA PAPIRJA
Obveznost iz VP se šteje za iskovino (“iskovina” je terjatev, pri kateri upnik pride k dolžniku po izpolnitev). Izpolnitev terjatve iz VP lahko zahteva samo njegov zakoniti imetnik oziroma oseba, ki jo zakoniti imetnik pooblasti (§ 217 OZ).
Zakonske domneve, kdo je zakoniti imetnik (§ 216 OZ), so:
(1) prinosnik pri prinosniških VP (§ 216/2);
(2) tisti, na katerega se VP glasi, pri imenskih VP, in
tisti, na katerega je bil VP pravilno prenesen, pri ordrskih VP (§ 216/3).
Dokazovanje pravilnosti prenosov: Zadnji indosatar dokazuje svojo pravico iz VP z nepretrgano verigo indosamentov (§ 225/1 OZ). To pravilo se smiselno uporablja tudi za zadnjega cesionarja (§ 225/2). Prejšnji indosatar oz. cesionar mora biti sedanji indosant oz. cedent. Če je veriga pretrgana, lahko imetnik VP uveljavlja pravico le kot navadno terjatev.
Zavezanec iz prinosniškega VP mora odkloniti izpolnitev prinosniku, če ve ali bi moral vedeti, da prinosnik ni zakoniti imetnik VP in da nima njegovega pooblastila, sicer odgovarja za škodo (§ 231/1 OZ). Zavezanec iz VP mora pri izpolnitvi ravnati z običajno skrbnostjo. Če izpolni kljub prepovedi, ima ravnanje enak učinek, kot če bi izpolnil zakonitemu imetniku – izpolnitev je veljavna, sankcije so le odškodninske. Če zavezanec neutemeljeno zavrne izpolnitev, zakoniti imetnik pravico uveljavlja sodno, pri čemer v veljavo takoj stopi dolžniška zamuda.
Vendar izdajatelj VP ne more veljavno izpolniti svoje obveznosti, če mu je pristojni organ to prepovedal ali če ve oziroma bi moral vedeti, da je uveden postopek za amortizacijo ali neveljavnost VP (§ 231/2 OZ). Takšna izpolnitev je neveljavna in nima pravnih učinkov.
Ugovori zoper izpolnitev (§ 233/1 OZ) so omejeni zaradi pospeševanja prometnosti pravice:
(1) ugovori, ki zadevajo izdajo VP: obveznost ni nastala, listina sploh ni VP, ponaredba, itd.
(2) ugovori, ki izhajajo iz vsebine VP: roki, pogoji, nezapadlost, zastaranje, itd.
(3) ugovori proti samemu imetniku VP: pobotanje, pomanjkljivost zakonsko predpisanega postopka za pridobitev VP (npr. nepopolnost verige indosamentov ali cesij), pomanjkanje pooblastila.
V teh primerih utemeljen ugovor upravičuje zavrnitev izpolnitve. Če upravičenec dokaže neutemeljenost ugovora, za zavezanca ne nastopijo pravne posledice zamude.
V razmerju med izdajateljem in zakonitim imetnikom, ki mu je izdajatelj neposredno izročil VP (prvi neposredni imetnik), se lahko kot ugovor uveljavljajo tudi napake pravnega posla (§ 233/2 OZ). Zoper zahtevek poznejšega imetnika teh ugovorov ni dovoljeno uveljavljati, razen če je poznejši imetnik vedel ali bi moral vedeti, da se je prvi neposredni imetnik s prenosom VP hotel izogniti ugovorom izdajatelja iz temeljnega razmerja – v tem primeru lahko izdajatelj uveljavlja iste ugovore zoper njega (§ 233/3 OZ).
Za zastaranje pravice iz VP veljajo splošna pravila o zastaranju, če ni s posebnim zakonom določeno drugače – splošni 5-letni zastaralni rok. Pri VP s periodično zapadlimi pravicami velja 3-letni zastaralni rok.
PRENEHANJE OBVEZNOSTI IZ VP
Normalen način prenehanja obveznosti je izpolnitev. Obveznost iz VP se lahko izpolni enako kot druge premoženjske pravice, ki niso zapisane. V meničnem in čekovnem pravu so z zakonom določeni prezentacijski roki, v katerih mora upravičenec zahtevati plačilo obveznosti. Zavezanec izpolni obveznost proti predložitvi papirja in listino zadrži ter jo fizično uniči ali napravi zapis, iz katerega nedvomno izhaja, da je bila obveznost izpolnjena.
Po splošnih pravilih OZ obveznost iz VP preneha tudi, če pride do združitve upnika in dolžnika v eni osebi (confusio). Pozor na določbe ZGD glede pridobivanja lastnih delnic!!!
NADOMESTITEV VREDNOSTNEGA PAPIRJA
Medij, na katerem je zapisana pravica iz VP, ni trajen. Lahko pride do njegovega poškodovanja, delnega ali popolnega uničenja ter izgube. Možnosti imetnika so odvisne od stopnje poškodovanja papirja:
(1) izdaja nove listine – če je VP poškodovan tako, da ni primeren za promet, vendar je iz listine možno razbrati njeno pristnost in vsebino, lahko imetnik VP od izdajatelja zahteva, da mu na njegove stroške izda novo listino. Pri tem mora izdajatelju izročiti poškodovano listino.
(2) amortizacijski postopek – je posledica hujše poškodbe ali izgube listine. Amortizacija je razglasitev izgubljenega (ali uničenega) VP za neveljavnega. To je posebna oblika nepravdnega postopka, v katerem se izda sklep, da se listina razveljavi (razveljavitveni sklep), zavezanec iz VP pa je dolžan izpolniti v skladu z vsebino tega sklepa. Lahko se amortizirajo vse vrste VP (prinosniški, ordrski in imenski).
Postopek amortizacije se začne na predlog oseba, ki je upravičena na podlagi predložitve listine uveljavljati pravico ali kako drugače izkaže pravni interes. Predlagatelj mora navesti:
○ podatke o vsebini listine (izdajatelj, vsebina pravice, upravičenost); ter
○ podatke, ki kažejo na verjetnost izgube oz. uničenja.
Krajevna pristojnost se ravna po sedežu izdajatelja, če je izdajatelj pravna oseba. Pri fizičnih osebah pride primarno v poštev sodišče kraja, kjer naj bi bila obveznost izpolnjena, sekundarno pa sodišče kraja, kjer je sedež (ali stalno prebivališče) predlagatelja.
§ 237/2 OZ določa, da mora izdajatelj VP dosedanjemu imetniku VP na njegovo zahtevo in proti povrnitvi stroškov izročiti vse listine in mu dati vse informacije, ki jih imetnik potrebuje v amortizacijskem postopku.
Sodišče v postopku amortizacije najprej preveri pogoje za izdajo razveljavitvenega sklepa in pozove izdajatelja, naj se izreče o izdaji VP Po prejemu izdaje sodišče z oklicem v Uradnem listu pozove morebitne upravičence, da v roku 60 dni priglasijo svoje pravice. Listina, ki se v tem roku ne predloži sodišče, se razveljavi. Če listine ne predloži nihče, jo sodišče s sklepom razveljavi.
NAKAZILO OBLIGACIJSKEGA PRAVA
Nakazilo ali asignacija je osnovno trikotniško pravno razmerje, ki nastane z dvojno pooblastitvijo.
Pooblastitev je enostranski pravni posel, s katerim pooblastitelj pooblasti pooblaščenca, da opravi določeno pravno ravnanje.
Asignacija je zloženi pravni posel, sestavljen iz 2 pooblastitev:
(1) 1. pooblastitev – nakazovalec (asignant) pooblasti nakazanca (asignata), da na njegov račun nekaj izpolni prejemniku nakazila (asignatar);
(2) 2. pooblastitev – nakazovalec pooblasti prejemnika nakazila, da v svojem imenu nakazilo sprejme.
Vrstni red pooblastitev ni pomemben.
Gospodarski pomen asignacije je možnost izpolnitve po 3. osebi. Učinek nakazila je enak, kot če bi ena stranka pridobila terjatev (= prejemnik nakazila), druga stranka pa prevzela dolg (= nakazanec). Z nakazilom nastane samostojna terjatev ne glede na vsebino predhodnega razmerja med prejemnikom in nakazovalcem.
Nakazilo pride v poštev pri obveznostih, ki po naravi ne zahtevajo osebne izpolnitve – obveznosti, katerih predmet ima naravo generične stvari, in denarne obveznosti.
Asignacija ustvarja pravno razmerje med 3 subjekti, zato imamo 3 razmerja:
(1) kritno razmerje – je razmerje pooblastitve med asignantom (nakazovalcem) in asignatom (nakazancem). Kritna razmerja ne vplivajo na asignacijo. Običajna so:
○ dolžniško razmerje – nakazanec je dolžnik nakazovalca, z asignacijo se želimo izogniti večkratnemu plačilu;
○ kreditno razmerje – z izpolnitvijo postane nakazanec kreditodajalec nakazovalca;
○ darilno razmerje – z izpolnitvijo nakazanec prevzame obveznost nakazovalca iz nepremoženjskih vzrokov.
(2) kavzalno razmerje – je razmerje pooblastitve med asignantom (nakazovalcem) in asignatarjem (prejemnikom nakazila). Ponavadi je nakazovalec dolžnik prejemnika nakazila, od kogar je prejel premoženjsko korist.
(3) valutno razmerje – je razmerje pooblastitve med asignatom (nakazancem) in asignatarjem (prejemnikom nakazila). To razmerje je cilj, h kateremu je asignacija usmerjena. Med nakazancem in prejemnikom nakazila se opravi izpolnitveno ravnanje.
1.0.2. ZNAČILNOSTI RAZMERIJ MED POSAMEZNIMI SUBJEKTI
1.0.2.1. RAZMERJE MED ASIGNANTOM IN ASIGNATOM
je temeljna pooblastitev, ki je izvor asignacijske obveznosti. Obveznost asignata ne more nastati z enostranskim ravnanjem asignanta – potreben je sprejem ali AKCEPT nakazila. To je voljno ravnanje, s katerim asignat (nakazanec) izjavi, da sprejema nakazilo. Na podlagi akcepta postane asignat zavezan k izpolnitvi.
Naslovnik izjave o sprejemu nakazila je asignatar (prejemnik nakazila). Uporablja se prejemna teorija – sprejem velja od trenutka, ko asignatar izjavo o sprejemu prejme. Sprejem nakazila je nepreklicna izjava. Akcept nakazanca je abstrakten = neodvisen od temeljnega razmerja.
Če je asignat (nakazanec) dolžnik asignanta (nakazovalca), dolg ugasne skupaj z izpolnitvijo nakazila.
Asignant (nakazovalec) lahko nakazilo prekliče. Možnost preklica izhaja iz enostranske pravne narave pooblastitve. Preklic ni možen, ko asignat (nakazanec) nakazilo sprejme ali izpolni.
1.0.2.2. RAZMERJE MED ASIGNANTOM IN ASIGNATARJEM
Namen pooblastitve asignatarja (prejemnika nakazila) za sprejem izpolnitve je vzpostavitev upravičenosti. Naklonjenost brez soglasja nima učinka, zato mora asignatar sprejeti nakazilo = akcept asignatarja. Ta akcept je preklicen – asignatar se lahko nakazilu kadarkoli odpove, razen če je upnik asignanta (nakazovalca).
Notifikacijska dolžnost je dolžnost asignatarja obvestiti asignanta, če asignat nakazila ni sprejel ali ga ni izpolnil v roku. Posledice opustitve obvestila so odškodninske.
1.0.2.3. RAZMERJE MED ASIGNATOM IN ASIGNATARJEM
Značilna je izpolnitev obveznosti, ki je predmet nakazila. Pri nakazilu gre navadno za generične stvari. Izpolnitev obveznosti iz nakazila je abstraktna glede na pravna razmerja, ki so podlaga za izdajo nakazila. Možni ugovori asignata proti asignatarju se lahko nanašajo le na veljavnost sprejema (akcepta) nakazila – omejitev števila ugovorov.
Asignatar lahko s svojo terjatvijo iz nakazila razpolaga ter jo prenese. Prenos nakazila je omejen ali izključen le, če je to posebej dogovorjeno.
1.0.3. PODOBNOST MED ASIGNACIJO IN NEKATERIMI VREDNOSTNIMI PAPIRJI
Najbolj podobna nakazilu sta menica in ček. Osrednje pravno opravilo je akcept, ki vzpostavi izpolnitveno obveznost, ki jo izdajatelj določi za primarnega dolžnika. Ostale podobnosti so:
● abstraktnost v odnosu do temeljnega razmerja,
● notifikacijska dolžnost – če sekundarni dolžnik ne plača, mora upnik obvestiti primarnega dolžnika (v pravu VP je to bolj izdelano).
Menica - osnovno
Menica je potrdilo, na katerem je zapisana ena ali več plačilnih obveznosti, podrejeno posebej strogim zakonskim obličnostnim zahtevam. Menica je formalen vrednostni papir – za veljavnost mora imeti zakonsko predpisane predpostavke. Menica je gospodarsko in pravno najbolj dodelan VP. Rešitve iz meničnega prava je možno analogno uporabiti za druge VP.
Osnovna definicija menice:
Menica je individualni VP, ki se glasi na določeno vsoto denarja ter se izdaja in prenaša v skladu z meničnim pravom. Z menico se izdajatelj menice zaveže, da bo plačal sam ali da bo po njegovem nalogu plačala 3. oseba upravičenemu imetniku menice določeno vsoto denarja v določenem času in v določenem kraju.
Razčlenitev definicije:
(1) menica je vrednostni papir – na njej zapisanih pravic ni možno ustanoviti in uveljaviti brez papirja. Papir je materialni nosilec menične terjatve. Ustne menice ni.
(2) menica je obligacijski VP – vsebina njene obveznosti je denarna terjatev. Menica se lahko glasi le na določeno vsoto denarja.
(3) menica je popoln ordrski VP – prenosljiva je z indosamentom, četudi ne vsebuje izrecne ordrske klavzule. S posebnim indosamentom jo je možno prekvalificirati v prinosniški VP ali imenski VP
(4) menica je prezentacijski (= predložitveni) VP – obveznost zavezanca nastane šele s prezentacijo (= predložitvijo) papirja. Upnik mora priti po plačilo in zavezancu prezentirati (= predložiti) menico.
(5) obveznost iz menice je abstraktna obveznost – iz menice pravni temelj ni razviden. Osebe, ki pridejo v stik z menico, iz nje same ne morejo razbrati, zaradi katerega posla je bila menica izdana.
(6) obveznost podpisnika menice je samostojna obveznost – če se na menici znajdejo podpisi oseb, ki obveznosti ne morejo izpolniti, to ne vpliva na obveznost drugih podpisnikov.
(7) odgovornost za izplačilo menice je solidarna odgovornost – vsi podpisniki in indosanti menice meničnemu upniku in svojim prednikom solidarno odgovarjajo za izplačilo menice:
1) akceptant (sprejemnik) trasirane menice in izdajatelj lastne menice odgovarjata brezpogojno in morata menico plačati ob dospelosti;
2) trasant in drugi menični zavezanci odgovarjajo kot regresni dolžniki pogojno in subsidiarno – menico morajo plačati, če je ne plača akceptant oz. izdajatelj ter imetnik menice neplačilo dokaže z veljavnim protestom.
1.1.1.2. TERMINOLOGIJA
Trasant je izdajatelj menice. To je oseba, ki menico izda.
Trasirana menica ali trata je menica, pri kateri izdajatelj menice pozove 3. osebo, naj menico plača.
Trasat je pozvanec ali menični zavezanec. To je oseba, ki jo trasant (izdajatelj menice) pozove, naj plača menično vsoto.
Lastna menica je menica, pri kateri sta trasant (izdajatelj menice) in trasat (pozvanec) ista oseba.
Akcept je trasatov (pozvančev) sprejem menične obveznosti. Trasat ni nikoli v menični zavezi, temveč mora, da vanjo vstopi, menično obveznost akceptirati (sprejeti).
Akceptant je trasat, ki menično obveznost sprejme.
Remitent je menični upnik. To je oseba, po naredbi katere je treba menico plačati.
Indosant ali žirant je remitent (menični upnik), ki menico prenese na drugo osebo. Za lažje razumevanje ga lahko terminološko neustrezno imenujemo odsvojitelj menice.
Indosatar ali žiratar je oseba, ki od remitenta prejme menico. Ponavadi jo odkupi. Za lažje razumevanje ga lahko terminološko neustrezno imenujemo pridobitelj menice.
Indosatar z odkupom menice postane remitent. Če menico prenese naprej, postane indosant.
Indosament ali žiro je zaznamek na hrbtni strani menice, s katerim remitent/indosant prenese menico na indosatarja.
Aval je menično poroštvo za plačilo meničnega dolga.
Avalist je menični porok.
Za lažje razumevanje glej skico na naslednji strani.
MENIČNA NAČELA
Načelo menične strogosti – nanaša se na dolžnost imetnika menice, da predloži menico v plačilo na natančno določen dan (= datum, ki je napisan na menici). Če roka ne upošteva, izgubi pravico do protesta in regresno pravico.
Načelo menične skrbnosti – način ravnanja imetnika menice, da zaradi menične strogosti ne izgubi pravic, ki mu gredo.
Načelo inkorporacije – pravice iz menice so povezane s posestjo menice, razen v delu, ki se nanaša na amortizacijo.
Načelo fiksne menične obveznosti – menični dolžnik mora plačati vsoto, ki je na menici napisana.
Načelo solidarnosti – vsi menični dolžniki solidarno jamčijo za plačilo menične vsote.
Načelo neposrednosti – menični upnik lahko neposredno terja izplačilo vsote od vseh meničnih dolžnikov. Najprej mora zahtevati plačilo od glavnega dolžnika. Če ta ne plača, mora menični upnik menico protestirati.
Načelo samostojnosti – vsak podpisnik menice prevzame menično obveznost samostojno, neodvisno od drugih podpisnikov.
Načelo neposrednosti – menični upnik lahko neposredno terja menično vsoto od vseh meničnih dolžnikov, najprej pa mora terjati glavnega meničnega dolžnika.
VRSTE MENIC
(1) Lastna menica
Izdajatelj menice obljubi njenemu pridobitelju določeno denarno vsoto. Izdajatelj je menično zavezan že ob izdaji menice (npr. proti tej menici plačam A-ju 10’000 SIT en mesec po njeni izdaji).
Bistvene sestavine lastne menice so:
1) označba, da je papir menica (napisana v jeziku, v katerem je menica izdana);
2) nepogojna obljuba, da se bo plačala določena vsota denarja;
3) navedba, kdaj je treba plačati = navedba dospelosti;
4) ime tistega, kateremu in po naredbi katerega je treba plačati (ime upnika);
5) navedba kraja izdaje in dneva izdaje;
6) podpis izdajatelja menice.
Funkcija lastne menice je prevzem jamstva v posojilnih poslih. Podobna je zadolžnici in obljubi plačila. V primerjavi s posojilnimi pogodbami ima prednost, ker jo je možno indosirati. Ob menični neveljavnosti zaradi pomanjkanja obličnosti veljajo določila civilnega prava. Če je obličnost izpolnjena, veljajo določila Zakona o menici za trasirano menico.
Lastna in trasirana menica – praviloma se vse razlike nanašajo na dejstvo, da na lastni menici ni trasata. Lastnosti so naslednje:
- sestavine lastne menice ustrezajo sestavinam trasirane, s tem ni pa navedbe trasata;
- izdajatelj pri lastni menici odgovarja enako kot trasat (akceptant) pri trasirani;
- pri lastni menici ni predložitve v akcept in ni protesta regresa zaradi neakceptiranja;
- kopije lastne menice so dopustne, ne pa duplikati;
- brez navedbe dospelosti velja lastna menica kot vpoglednica ali povpoglednica;
- menični zahtevki proti izdajatelju zastarajo v treh letih od dospelosti.
(2) Trasirana menica ali trata
Izdajatelj nekomu tretjemu ukaže, naj plača (npr. proti tej menici plačajte A-ju 10’000 SIT en mesec po njeni izdaji). Gre za nadgrajeno nakazilo.
Skica za lažje razumevanje trasirane menice (za terminologijo glej prejšnjo stran):
Bistvene sestavine trasirane menice so:
1) označba, da je papir menica;
2) nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja;
3) ime tistega, ki naj plača = ime trasata;
4) navedba, kdaj je treba menico plačati = navedba dospelosti;
5) ime tistega, kateremu in po naredbi katerega je treba plačati = ime remitenta;
6) navedba kraja in dneva izdaje;
7) podpis tistega, ki je menico izdal = podpis trasanta.
Posebna vrsta trasirane menice je trasirana lastna menica, pri kateri je trasant hkrati trasat. Uporabljajo jo podjetja s podružnicami – podružnica kot dolžnik menico trasira na matično podjetje.
(3) Bianko menica
je menica, ki ji ob izdaji manjka ena ali več bistvenih sestavin. Ob izdaji obstaja namen izdajatelja, da manjkajoče sestavine kasneje vnese remitent ali oseba, ki jo remitent za to pooblasti. Pooblastilo remitentu za vnos manjkajočih sestavin da izdajatelj.
Uporaba (oz. namen) bianko menice je za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice nista določena. Uporablja se tudi ob pridobitvi kredita, ker ob sklenitvi same pogodbe ni gotovo, kdaj in če sploh bo kreditojemalec padel v zamudo.
TRISTRANSKO RAZMERJE – NAKAZILO CIVILNEGA PRAVA (ASIGNACIJA) IN TRASIRANA MENICA
Najkrajša veljavna trasirana menica se glasi: Gospodu Trasatu: proti tej menici plačajte gospodu Remitentu, dne 31. 12. 2099, tisoč evrov. Podpis: Trasat.
Trasant = asignant, trasat = asignat, remitent = asignatar.
Najbolj si ustrezata obveznosti asignata in trasata – za obveznost odgovarjata le, če sta jo sprejela (akceptirala). Trasat s sprejemom postane akceptant.
Bistvene razlike med menico in nakazilom:
● prenos – menica je ordrski papir, nakazilo je imenski papir:
○ nakazilo je možno prenesti s cesijo, vendar pri tem nakazanec ohranja svoje ugovore proti prejemniku nakazila (to ne velja le, če je nakazanec izjavil cesionarju nakazila /= 2. prejemniku/ osebno, da nakazilo sprejema);
○ menica se prenaša z indosamentom – prenosna funkcija indosamenta pomeni, da indosatar z njim pridobi vse pravice, ki izhajajo iz menice same. Indosatarja ne zadevajo ugovori meničnega dolžnika (trasata) proti trasantu in prejšnjim imetnikom (indosantom) menice.
● prednstni položaj – nakazanec s prenosom ne pridobi boljšega položaja; indosatar s prenosom pridobi vse pravice, ki izhajajo iz menice same in jih je imel indosant.
● obseg ugovorov – pri nakazilu pridobitelja ne zadevajo ugovori nakazanca, ki jih je le-ta imel zoper prejemnika nakazila; indosatarja ne zadevajo ugovori, ki jih je menični dolžnik imel zoper prejšnje indosante (trasanta oz. prejšnje imetnike menice), kar kaže na samo prenosno funkcijo indosamenta.
● jamčevanje:
○ če pri nakazilu asignat ne sprejme ali ne plača nakazila, lahko asignatar proti asignantu uveljavlja le zahtevke iz temeljnega posla, ne pa tudi iz samega nakazila;
○ pri menici je trasant (asignant) podrejen meničnopravnim pravilom jamčevanja – če trasat (asignat) ne sprejme ali ne plača menice, lahko imetnik menice uveljavlja regres proti trasantu. Jamstvena funkcija indosamenta – poleg trasanta jamči vsak indosant, ki je menico prinesel z indosamentom. Trasant in vsi indosanti jamčijo kot solidarni dolžniki – proti vsakemu je možno uveljavljati regresni zahtevek.
● uveljavljanje pravic – menični postopek izterjave je posebno hiter in zagotavlja skoraj gotovost izterjave meničnih dolgov.
TEORIJE O MENICI
(1) Teorija konsenzualne pogodbe – izhaja iz pogodbe med trasantom in remitentom, zato se pravna narava menice presoja po naravi temeljnega posla. Meničnopravna zaveza je kavzalna – menična pogodba je samostojna pogodba, zapisana v obliki menice. Ta teorija je zaradi današnje splošne abstraktnosti menice seveda nesprejemljiva.
(2) Teorija pisne pogodbe – menica sama je razlog nastanka menične zaveze. Menična zaveza nastane neodvisno, četudi meničnega dogovora ni bilo. Obveznost trasata kot akceptanta temelji na njegovem samostojnem podpisu. Tej teoriji sledi ZM.
(3) Teorija papirnatega denarja ali teorija enostranskega pisnega akta – menica je le papirnat denar, s katerim se plačuje med trgovci. Po monetarnih teorijah je bankovec samo menica na bankirja, ki jo lahko vnovči vsak prinosnik (tudi nepošteni).
(4) Teorija formalnega akta – odločilna je formalnost menične obveze. Menična obveznost je posledica menične oblike. Vsebina nastanka je le motiv, ki ne šteje za pravnorelevantno pogodbo.
(5) Teorija obljube določene vsote – menična zaveza nastane z 2 pogodbama:
1) pogodba o izročitvi menice med trasantom in pridobiteljem; in
2) pogodba o sprejemu med imetnikom menice (remitentom) in akceptantom (trasatom).
GOSPODARSKE FUNKCIJE MENICE (RAZLIČNE VRSTE MENIC)
● denarnomenjalna in plačilna funkcija (BLAGOVNA menica);
● funkcija pridobitve kredita in financiranja (FINANČNA ali KREDITNA menica);
● funkcija zavarovanja (KAVCIJSKA menica).
BLAGOVNA MENICA
Označuje jo klavzula: vrednost, prejeta v blagu. Omogoča kreditiranje in diskontiranje v povezavi z blagom. Ponavadi se izda za kreditirano dobavo blaga, ki ga je treba plačati v roku, označenem na menici. Kredit pridobi kupec, na katerega vleče menico prodajalec.
Kupčeve prednosti – v času pred dospelostjo menice ne pade v zamudo. Kupljeno blago lahko proda naprej (po višji ceni) in v vmesnem času obrača kupnino.
Prodajalčeve prednosti in možnosti:
● hitro poplačilo ob zapadlosti menice – menični postopek je izredno strog in kratek, zaradi abstraktnosti menice prodajalec dobi poplačilo ne glede na morebitne ugovore kupca;
● pridobitev likvidnih sredstev pred dospelostjo menice – prodajalec lahko menico vnovči pred plačilom akceptanta in s tem pridobi kredit. To stori tako, da menico banki z indosamentom izroči v diskontiranje. S tem menica postane diskontna rimesa. Pridobljeni kredit je diskontni kredit. Vrednost menice se zmanjša za diskontne obresti (cena kapitala) in bančne stroške (cena storitve). Če trasat dolga banki ne plača, prodajalec (remitent, indosant) zanj banki odgovarja. Rediskont je prodaja menice s strani banke centralni banki.
Diskontiranje je kreditni posel z določenimi značilnostmi prodajne pogodbe.
Diskontna politika – privlačnost diskontiranja za posameznega meničnega upravičenca je odvisna od obrestnih mer komercialne in centralne banke. Obe obrestni meri sta instrumenta finančnega trga.
