DEDNO PRAVO Flashcards
(126 cards)
1
Q
Katera razmerja ureja
A
Tista razmerja iz skopa zasebnolastninske pravne sfere, ki se tičejo dedovanja, tj. prehoda premoženja umrle osebe na druge osebe
2
Q
Funkcije dednega prava
A
Dedovanje ima v prvi vrsti premoženjski značaj.
Pomembna pa je tudi družbenogospodarska funkcija dednega prava. Ena bistvenih nalog dednega
prava je zagotavljanje ureditve pravih razmerij po smrti fizičnih oseb, ki so v teh razmerij udeležena.
Pomembna je tudi socialna funkcija dednega prava, ki pomeni zagotavljanje materialnih osnov oz. eksistence zapustnikove družine. Dedno pravo hkrati spodbuja posameznike k produktivnemu delu ter
racionalnemu gospodarjenju s premoženjem.
3
Q
Zapustnik
A
Zapustnik je oseba, katere premoženje preide ob njeni smrti na druge osebe. Če je zapustnik razpolagal s premoženjem z oporoko, je oporočitelj. Zapustnik je lahko vsaka fizična oseba, ki ima ob smrti premoženje, oporočitelj pa mora imeti še oporočno sposobnost. Pravna oseba ni zapustnik, ker ne umre, ampak preneha.
4
Q
Dedič
A
Dedič je oseba, na katero preide zapustnikovo premoženje. Na dediče preide zapustnikovo premoženje kot celota, kot kompleks premoženjskih pravic in obveznosti, ki se po pravu lahko dedujejo. Dedič je lahko vsaka fizična oseba (lahko deduje po oporoki ali zakonu) ali pravna oseba (lahko je dedič le po oporoki). Zapustnikovo premoženje lahko deduje ena oseba (en dedič) ali pa več oseb (sodedičev).
5
Q
Volilojemnik
A
Volilojemnik (legatar) je oseba, na katero preide po oporočiteljevi volji samo posamezna premoženjska pravica, in ne premoženje (alikvotni del premoženja). Oporočitelj lahko tistemu, ki mu nakloni korist iz zapuščine, naloži tudi kakšno dolžnost. To je nalog (modus). Oporočitelj lahko tudi razpolaga z zapuščino ali delom zapuščine v dovoljen namen.
6
Q
Vesoljno nasledstvo
A
Vesoljno nasledstvo (univerzalna sukcesija): je prehod zapustnikovega premoženja kot celote ali alikvotnega dela premoženja na pravne naslednike, gre za dedovanje v ožjem (pravnotehničnem) smislu, premoženje preide na dediče na podlagi enega samega dogodka (uno actu) – zapustnikove smrti; vse pravice in dolžnosti, ki se lahko dedujejo, preidejo na dediče hkrati in sočasno, dedič pridobi pravice in obveznosti brez posebnih prenosnih aktov, kot so izročitev, cesija, prevzem dolga, premoženje preide na dediče neposredno od zapustnika, dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika.
7
Q
Posamično nasledstvo
A
Posamično nasledstvo (singularna sukcesija):
zajema tudi prehod posameznih delov zapustnikovega premoženja na osebe, ki niso dediči, največkrat na volilojemnike,
gre za dedovanje v širšem (netehničnem) smislu,
v tem primeru ne pride do neposrednega prehoda posameznih premoženjskih predmetov zapustnika
na upravičenca; upravičenec ima le terjatev proti dediču na izročitev ali prenos voljenih predmetov,
upravičenec ne odgovarja za dolgove zapustnika.
8
Q
Zapuščina
A
Zapuščina je zapustnikovo premoženje, celota njegovih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je imel ob smrti in ki po predpisih dednega prava ob njegovi smrti lahko preidejo na dediče. Če pride do dedovanja, je zapuščina za dediče dediščina. Zapuščina je predmet dedovanja. Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom (2 ZD). V zapuščino sodi le premoženje, ki je zapustniku pripadalo ob njegovi smrti.
9
Q
Dedna pravica
A
Dedna pravica je vsota upravičenj, ki jo kot pravico pridobi dedič z dedovanjem kot zapustnikov univerzalni naslednik. Gre za upravičenja, ki jih ima dedič:
dedič je upravičen zahtevati, da ga vsak priznava za dediča,
dedič pridobi LP in postane posestnik na stvareh zapuščine,
dedič postane imetnik vseh drugih pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino (29 in 41 SPZ),
dedič je upravičen od vsakogar, ki mu odtegne zapuščino ali njen del, zahtevati da mu to vrne.
Dedna pravica ima absoluten značaj, učinkuje zoper vsakogar.
10
Q
Temeljna načela
A
Naše dedno prav izhaja iz treh temeljnih načel:
svoboda oporočnega razpolaganja (svoboda testiranja) - zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja za primer smrti, ne da bi se oziral na zakoniti dedni red (omejitev je nujni delež, prepoved fideikomisarične substitucije, neveljavnost skupne oporoke…),
dedovanje v družini - zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju – ob pogoju, da zapustnik ni z oporoko drugače razpolagal s svojim premoženjem
vesoljno nasledstvo (univerzalna sukcesija).
Omenjajo se tudi:
načelo zasebnega dedovanja: premoženje zasebnika preide ob njegovi smrti na zasebnika; država pri dedovanju praviloma ni udeležena (država lahko deduje na podlagi oporoke kot pravne osebe),
zasebna avtonomija: vsebovana v svobodi testiranja, velja tudi za dednopravnega upravičenca
(pravnemu nasledstvu se lahko odpove, kar učinkuje za nazaj – ex tunc),
nujni delež,
ipso iure pridobitev dediščine,
odgovornost za zapustnikove dolgove, …
11
Q
Predmet dedovanja
A
Dedujejo se lahko stvari in pravice, ki pripadajo posamezniku.
Določba je netočna v treh pogledih:
1. nekaterih stvari in pravic, ki pripadajo posamezniku, ni mogoče dedovati (volilna pravica, roditeljska
pravica, dedovanje prepovedanih substanc),
2. ne dedujejo se le stvari in pravice, ampak tudi obveznosti (pasiva zapustnika),
3. ni pravilno govoriti o dedovanju stvari (deduje se le pravica, npr. LP na stvari, ne pa stvar sama).
Predmet dedovanja so lahko še druge stvarne pravice: zastavna pravica in zemljiške služnosti. Deduje se
lahko tudi dedna pravica oz. pravica odpovedati se dediščini (134 ZD).
12
Q
Izločitev v korist potomcev
A
Gre za izločitev premoženjske mase, ki se iz zapustnikovega premoženja izloči na zahtevo njegovih potomcev ter posvojencev in njihovih potomcev, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu pomagali pri pridobivanju. Del, ki se izloči, ustreza prispevku navedenih oseb k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. Potomci imajo pravico zahtevati izločitev dela premoženja, ki ustreza njihovemu prispevku, nimajo pa pravice na denarno protivrednost prispevka. Izločitev se lahko zahteva tudi tedaj, če je zapuščina pasivna.
Izločitev lahko zahteva tudi potomec, ki je prispeval k zapustnikovemu premoženju še v času mladoletnosti. Prav tako jo lahko zahteva tudi nepopolni posvojenec oz. njegovi potomci. Zahtevek za izločitev je sui generis zahtevek (ni dednopravne narave!). Ker ne gre za dedovanje, ni potrebno, da bi upravičenec izpolnjeval pogoje, ki se zahtevajo za dediča (volilojemnika).
13
Q
Izločitev gospodinjskih predmetov
A
Gre za izločitev zapustnikovih gospodinjskih predmetov iz zapustnikovega premoženja, če ti niso večje vrednosti. V to skupino spada pohištvo, gospodinjski stroji in naprave, druga hišna oprema, posteljnina, ipd. Ti predmeti gredo preživelemu zakoncu (ZZP), potomcev ter posvojencem in njihovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom v istem gospodinjstvu (33 ZD).
Namen predpisa je omogočiti osebam, ki so živele z zapustnikom, da obdržijo predmete, ki so jih doslej rabile za zadovoljevanje vsakdanjih potreb.
Gospodinjski predmeti se izločijo iz zapuščine (razlika z izločitvijo v korist potomcev!), ker upravičenci te predmete dedujejo. Gre za dedovanje v netehničnem smislu, za zakonito volilo, zato morajo upravičenci izpolnjevati pogoje za volilojemnike. Izločitev opravi zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti.
14
Q
Izločitev dela zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, ki jo je užival zapustnik v skladu s predpisi o socialnem varstvu
A
Gre za izločitev dela zapustnikovega premoženja, v primeru, če je zapustnik užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu (128 ZD). Tako ne pride do dedovanja tistega dela njegovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči. Ta izločitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti pomoči, postane državna lastnina (če je bila dana državna pomoč) oz. lastnina občine (če je bila dana pomoč iz proračuna občine). To premoženje se s sklepom sodišča izroči pristojnemu državnemu organu oz. organu občine. Prehod tega premoženja v državno lastnino sicer ni dedovanje, vendar pa se lahko opravi le po smrti zapustnika. Država oz. občina ni dedič (niti zakoniti volilojemnik) in ne odgovarja za zapustnikove dolgove (214/IV ZD). Do dedovanja zapustnikovega premoženja v celoti pa pride v primeru, ko se dediči zavežejo, da bodo dajalcu pomoči povrnili vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči obligacijski zahtevek proti dedičem, ki je zavarovan z zakonito zastavno pravico na zapuščinskih stvareh (128/III ZD). O tem odločajo le dediči; soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Zapustnik s tem delom premoženja ne more razpolagati z oporoko
15
Q
Enakopravnost v dednem pravu
A
Enakopravnost se kaže v naslednjih določilih:
državljani so ob enakih pogojih enakopravni pri dedovanju,
otroci so enakopravni ne glede na to, ali so rojeni v ZZ ali zunaj nje (4 ZD),
razmerja oseb, ki jih povezuje popolna posvojitev, so enaka kot med naravnimi sorodniki,
enakopravnost moških in žensk,
enakopravnost zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in partnerjev registrirane istospolne skupnosti.
Tujci so izenačeni s Slovenci le ob pogoju vzajemnosti (reciprocitete)
16
Q
Dedni naslov
A
oporoka in zakon
17
Q
Zapuščina brez dediča
A
Zapuščina brez dediča preide v lastnino države Republike Slovenije (fiskus). Če ni niti oporočnih niti zakonitih dedičev za celo zapuščino ali njen del ali če oporočni oz. zakoniti dediči ne dedujejo, zapuščina ali njen del preide v državno lastnino. Kaducitetno premoženje je premoženje, za katerega ni dediča. Pri prehodu zapuščine brez dediča na državo ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo, kot posledica vezi med zapustnikom in državo. Država pridobi zapuščino na temelju okupacije (prilastitve). Sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, je dekleratorne narave; v njem se le ugotovi to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti. Sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, je dekleratorne narave; v njem se le ugotovi to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti. Država mora poravnati dolgove zapustnika, izpolniti volila in izvršiti naloge, ki jih je zapustnik določil v oporoki. Za dolgove, volila in bremena odgovarja do višine vrednosti zapuščine.
Preden izda ta sklep sodišče objavi oklic neznanim upnikom. Upnik lahko zahteva, da se zapuščina brez dedičev prenese na stečajno maso zapuščine brez dedičev.
18
Q
Pridobitev dediščine
A
Dedna pravica se pridobi s smrtjo zapustnika, ipso iure, torej brez posebej izražene volje, iz katere bi izhajalo, da neka oseba dediščino sprejema. Trenutek delacije (= uvedba dedovanja) je izenačen s trenutkom akvizicije (= pridobitev dediščine).
19
Q
Odgovornost dediča za dolgove zapustnika
A
Dedič odgovarja za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar s svojim celotnim premoženjem.
odgovornost pro viribus hereditatis:
- vrednostno omejena in stvarno neomejena odgovornost,
20
Q
Pogoji za dedovanje
A
Da pride do dedovanja, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: zapustnikova smrt (ali razglasitev pogrešanega za mrtvega),
obstoj dediča (vsaka pravna, fizična oseba, spočet otrok, pravna oseba v nastajanju),
dedni naslov dediča,
dedna sposobnost oz. neobstoj dednega nevrednosti dediča.
Pomemben pogoj pa je tudi obstoj predmeta dedovanja – zapuščine, ki pa je zaobsežen že v prvem pogoju,
kajti umrla oseba, ki ne zapušča premoženja, ni zapustnik.
21
Q
Pravne posledice vezane na trenutek smrti
A
Na trenutek smrti veže ZD vrsto pravnih posledic:
zapuščino predstavlja le tisto premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti,
dediči oz. volilojemniki so lahko le tiste osebe, ki obstajajo v trenutku smrti zapustnika (izjemi:
nasciturus in pravna oseba v nastajanju),
v trenutku zapustnikove smrti mora za dediče oz. volilojemnike obstajati dedni naslov (npr. da bi otrok
lahko dedoval po očetu, mora imeti pogoje za dedovanje: očetovstvo mora biti ugotovljeno),
dediči oz. volilojemniki morajo biti v trenutku zapustnikove smrti dedno sposobni,
z dnem smrti začnejo teči roki: za podajanje dednih izjav, za uveljavljanje pravice zahtevati zapuščino
(141 ZD), za uveljavljanje drugih dednopravnih zahtevkov; če je bil zapustnik razglašen za mrtvega,
začnejo roki teči z dnem pravnomočnosti sklepa o razglasitvi,
po stanju v trenutku zapustnikove smrti se določa krajevna pristojnost zapuščinskega sodišča.
22
Q
Komorienca
A
Če dve ali več oseb, ki bi lahko medsebojno ali ena po drugi dedovale, umre (ali se razglasijo za mrtve) v istem dogodku, in se ne da ugotoviti točnega časa njihove smrti oz. zaporedja smrti, velja domneva, da so umre istočasno. Te osebe so komorienti. Med njimi torej zaradi tega ni moglo priti do pravnega nasledstva. Kdor trdi, da je ena oseba umrla kasneje kot druga in iz tega izvaja dednopravno upravičenje, mora to trditev dokazati.
23
Q
Dedna sposobnost
A
Dedna sposobnost je sposobnost pridobiti zapustnikove premoženjske pravice in obveznosti. Po našem pravu jo ima vsaka fizična oseba, tujci pa le pod pogojem vzajemnosti.
24
Q
Dedna nevrednost
A
Dedna nevrednost onemogoča fizični osebi, ki je sicer dedno sposobna, da bi dedovala. Dedno nevredna postane oseba, ki zagreši dejanje ali opustitev, zaradi katere ne zasluži, da bi dedovala. Razlogi dedne nevrednosti so (126 ZD):
- naklepen odvzem ali poskus odvzema življenja zapustniku,
- s silo, grožnjo ali zvijačo pripraviti zapustnika, da je napravil ali preklical oporoko oz. mu to preprečiti,
- uničenje ali skritje ali ponareditev zapustnikove oporoke,
- hujša kršitev dolžnosti preživljanja zapustnika ali opustitev potrebne pomoči.
Posledice dedne nevrednosti trpi le on sam; njegova nevrednost ni v škodo njegovim potomcem.
25
Zakoniti dediči
Zakoniti dediči po ZD so naslednje osebe:
zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci,
zapustnikov zakonec, zunajzakonski partner,
zapustnikovi starši in njihovi potomci ali zapustnikov posvojitelj in njegovi potomci,
zapustnikovi stari starši in njihovi potomci ali starši zapustnikovega posvojitelja in njegovi potomci.
26
Na podlagi česa so urejeni dedni redi
Dedni redi so urejeni na podlagi parentelnega sistema z reprezentanco (parentelno-linearni sistem), pri katerem je osnova za oblikovanje dednih redov sorodstvo z zapustnikom. Zato so zapustnikovi sorodniki razvrščeni v posamezne skupine (parentele). Posamezno parentelo sestavljajo zapustnikovi predniki, ki so po stopnji sorodstva enako oddaljeni od zapustnika, in vsi njihovi potomci. To ne velja za prvo parentelo (skupni prednik je zapustnik sam).
Prva parentela: zapustnikovi potomci in njihovi potomci.
Druga parentela: zapustnikovi starši in njihovi potomci.
Tretja parentela: zapustnikovi stari starši in njihovi potomci.
Med parentelami velja izključnost: sorodniki iz oddaljenejše parentele ne morejo dedovati, če obstaja kakšen sorodnik iz bližnje parentele in če ta sorodnik more in hoče dedovati. Dedni redi so oblikovani na podlagi parenetel, s tem da upoštevajo tudi zakonca
27
Dedni redi
Dedovanje je možno v okviru treh dednih redov:
prvi dedni red:
o dedujejo zapustnikovi potomci in njihovi potomci ter zakonec,
o zapustnikovi potomci in zakonec dedujejo po enakih delih,
o bolj oddaljeni potomci lahko dedujejo le na podlagi vstopne pravice (po enakih delih),
drugi dedni red:
o dedujejo zapustnikovi starši in njihovi potomci ter zakonec,
o zapustnikovi starši pridejo v poštev le, če ni zapustnikovih potomcev ali le-ti ne dedujejo,
o zakonec deduje v drugem dednem redu le, če ni zapustnikovih potomcev,
o zapustnikovi starši praviloma dedujejo 1⁄2 zapuščine po enakih delih, zakonec pa 1⁄2,
o če ni zakonca ali če zakonec ne deduje, gre celotna zapuščina staršem po enakih delih,
o če eden od zapustnikovih staršev ne deduje, gre njegov delež na podlagi vstopne pravice njegovim potomcem,
o če oba zapustnikova starša ne dedujeta, dedujejo del zapuščine, ki bi šel vsakemu od njiju, potomci (očetov delež očetovi potomci, materin delež pa materini),
o če eden od zapustnikovih staršev ne deduje, pa ni zapustil potomcev, pride do prirasti deleža, ki bi mu šel, deležu drugega od staršev,
o če ne dedujejo zapustnikovi starši in ni njihovih potomcev oz. ti ne dedujejo, deduje celotno
zapuščino zapustnikov zakonec,
tretji dedni red:
o dedujejo zapustnikovi stari starši in njihovi potomci,
o zapustnikovi stari starši dedujejo le, če ni nobene osebe, ki bi lahko dedovala v prvem ali drugem dednem redu,
o ded in babica po očetovi strani dobita 1⁄2 (vsak torej 1⁄4) ter ded in babica po materini stari 1⁄2
zapuščine (vsak 1⁄4),
o če ne dedujeta ded ali babica ene strani, dedujejo njegov (njen) delež na temelju vstopne pravice njegovi (njeni) potomci; če ded ali babica nima potomcev ali ti ne dedujejo, priraste njegov (njen) delež deležu njegovega zakonca, ki ga deduje ali zakonec ali njegovi potomci (ožja akrescenca); če oba nimata potomcev oz. ne dedujejo, prirastejo prosti deleži te strani dedičem druge strani: dedu in babici druge strani in njunim potomcev (širša akrescenca).
28
Kdaj postavljeni dedič ne deduje
```
Kdaj postavljeni dedič ne deduje (zakonsko besedilo »če (neka oseba) ne deduje«)?
če umre pred zapustnikom,
če je dedno nevreden,
če je razdedinjen,
če se odpove dedovanju.
```
29
Dedovanje zakonca / zunajz. partnerja
Zapustnikov zakonec deduje v prvem ali v drugem dednem redu (kadar zapustnik ni zapustil potomcev).
Dedovanje zakonca v prvem dednem redu:
če zakonec deduje v prvem dednem redu, deli zapuščino z zapustnikovimi naravnimi ali posvojenimi otroki praviloma po enakih delih,
če zakonec konkurira z drugimi zapustnikovimi potomci ali potomci posvojencev, veljajo glede njihovega deleža pravila o vstopni pravici,
omogočeno je zmanjšanje in povečanje dednega deleža zakonca v korist ali breme dednega deleža vseh ali posameznih drugih dedičev;
o če deduje nepreskrbljeni zapustnikov zakonec z drugimi dediči prvega dednega reda, lahko zahteva, naj sodišče odloči,da mu gre tudi del tistega dela zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali odediči (njegov delež se lahko poveča v breme vseh ali posameznika; sodišče lahko odloči celo, da nepreskrbljeni zakonec deduje celotno zapuščino);
o velja tudi obratno (zmanjšanje dednega deleža zakonca v korist sodedičev, če so nepreskrbljeni), o prav tako velja zmanjšanje oz. povečanje dednega deleža tudi za druge sodediče prvega dednega reda med seboj (zakonec je tu izvzet); sodišče lahko odloči, da dedujejo vsi ali posamezni sodediči celotno zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zašli v pomanjkanje, če bi se delila,
o dedni delež posameznega sodediča lahko sodišče torej poveča:
bodisi samo v breme dednega deleža zapustnikovega zakonca
bodisi samo v breme drugih sodedičev (vseh ali posameznih) ali
kumulativno: v breme zakonca in drugih sodedičev (vseh ali posameznih),
o pri odločanju sodišče upošteva vse relevantne okoliščine konkretnega primera, npr. vrednost zapuščine, premoženjske razmere, pridobitna sposobnost sodedičev.
Dedovanje zakonca v drugem dednem redu:
praviloma dobi 1⁄2 zapuščine, drugo polovico pa starši ali njihovi potomci na temelju vstopne pravice,
tudi tukaj se lahko dedni delež zakonca poveča ali zmanjša v breme oz. korist (sodišče upravičencu lahko
dodeli celo celotno zapuščino); ostalo velja enako kot v prvem dednem redu.
Preživeli zakonec nima dedne pravice, če:
je bila njegova ZZ z zapustnikom razvezana ali
je bila njegova ZZ z zapustnikom za življenja zapustnika razveljavljena ali
je njegova življenjska skupnost z zapustnikom po krivdi preživelega zakonca trajno prenehala ali
je njegova življenjska skupnost z zapustnikom v sporazumu z njim trajno prenehala.
Zakonec izgubi dedno pravico, če:
je zapustnik vložil tožbo na razvezo ZZ in se po njegovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena,
se njegova ZZ z zapustnikom razveljavi njegovi smrti iz vzroka, za katerega je preživeli zakonec vedel ob
sklenitvi ZZ (22 ZD).
30
Nujni dedič
Nujni dediči so osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po kogentnih določbah zakona del zapuščine oz. del premoženja, ki ga je zapustnik odtegnil dedičem z določenimi neodplačnimi razpolaganji za časa življenja.
```
Nujni delež je del zapuščine, ki pripada posameznemu nujnemu dediču.
Skupni nujni delež (rezervirani del = rezerva) je del zapuščine, ki gre skupaj vsem nujnim dedičem, je torej
vsota vseh (posamičnih) nujnih deležev.
Razpoložljivi del zapuščine je del, s katerim lahko zapustnik prosto razpolaga (preostali del zapuščine, ki ostane po odštetju skupnega nujnega deleža).
```
31
Pravna narava pravice do nujnega deleža
Dedovanje nujnih dedičev je zakonito dedovanje posebne vrste. To izhaja iz dveh dejstev:
1. nujni dediči imajo pravico do nujnega deleža le v primeru, če so po zakonitem dednem redu
upravičeni dedovati (če so poklicani k dedovanju; 25/III ZD), in
2. velikost nujnega deleža se določa v razmerju do zakonitega dednega deleža (26/II ZD).
Razlike med splošnim zakonitim dedovanjem in dedovanjem nujnih dedičev:
zapustnik ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža (razen izjemoma, če obstaja kakšen razlog za razdedinjenje),
nujni delež je manjši od zakonitega dednega deleža (ker je njegov del).
Nujni dedič je pravi dedič, je univerzalni zapustnikov naslednik. Praviloma mu gre alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v določenih stvareh, v denarju ali v pravicah (27 ZD). S tem namreč zapustnik ni spremenil dedne pravice nujnega dediča v obligacijskopravni zahtevek, ampak je le določil način delitve dediščine. To mora zapustnik izrecno izraziti v oporoki ali pa mora taka njegova volja nedvomno in zanesljivo izhajati iz njegovih drugih odločitev, ravnanja ali izjav.
Nujni dedič odgovarja za zapustnikove dolgove na enak način kot drugi dediči (seveda v ustreznem obsegu).
32
Krog nujnih dedičev
ZD pozna dve skupini oseb iz kroga zakonitih dedičev, ki pridejo v poštev kot nujni dediči:
1. absolutni nujni dediči – so osebe, ki so lahko nujni dediči zaradi bližnje sorodstvene ali osebnostne
povezanosti z zapustnikom:
zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, zapustnikovi starši ali njegov posvojitelj,
zakonec (25/I ZD),
17 2. relativni nujni dediči – so osebe, ki so lahko nujni dediči samo, če so trajno nezmožne za delo in
nimajo potrebnih sredstev za življenje: zapustnikovi stari starši,
zapustnikovi bratje in sestre,
posvojiteljevi starši in
posvojiteljevi otroci (25/II ZD).
Nujni delež zapustnikovih potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša 1⁄2, nujni delež drugih nujnih dedičev pa 1⁄3 deleža, ki bi šel posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu (26/II ZD).
33
Izračunavanje vrednosti zapuščine
1. Ob smrti zapustnika se najprej ugotovi, popiše in oceni zapustnikovo premoženje (aktivo in pasivo).
2. Iz premoženja se nato izločijo tisti deli, ki niso predmet dedovanja po 32 in 128 ZD ter gospodinjski
predmeti po 33 ZD.
3. Od ostanka vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti (aktiva zapuščine), je treba odšteti
zapustnikove dolgove ter določene dolgove zapuščine (pasiva zapuščine). Razlika je čista zapuščina.
4. Vrednosti čiste zapuščine je treba prišteti vrednost daril, ki jih je zapustnik kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi pri zakonitem dedovanju prišle v poštev kot dediči (torej osebam, ki bi v konkretnem primeru dedovale, če ne bi bilo oporoke). Prišteva se tudi vrednost daril, za katera je zapustnik odredil, naj se dediču ne vračunavajo v dedni delež, kot tudi vrednost daril, danih dediču, ki se dediščini odpove. K vrednosti čiste zapuščine se prišteje tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja naklonil drugih osebah, razen če gre za običajna manjša darila. Za darila
šteje zakon vsako neodplačno razpolaganje zapustnika.
Vrednosti določenih daril pri tem računu ni treba upoštevati – privilegirana darila:
darila, dana v dobrodelne in druge človekoljubne namene (28/VI ZD):
o darila, dana v humanitarni namen določenim ustanovam in društvom, o darila, dana neposredno ljudem v stiski,
»darila« v smislu stroškov za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje (54/I ZD),
običajna manjša darila (55 ZD),
darila, dana tistemu, namesto katerega vstopi dedič zaradi njegove dedne nevrednosti ali
razdedinjenosti ali ker mu je bil vzet nujni delež.
5. Seštevek vrednosti čiste zapuščine in vrednosti daril je obračunska vrednost zapuščine.
6. Od obračunske vrednosti zapuščine izračunamo zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in
njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Če zapustnik ni naklonil daril, se nujni deleži računajo od vrednosti čiste zapuščine. Skupni nujni delež je vsota vseh nujnih deležev posameznih nujnih dedičev. Velikost skupnega nujnega deleža je torej odvisna od števila nujnih dedičev in velikosti njihovih nujnih deležev.
7. Razpoložljivi del zapuščine dobimo, če od vrednosti čiste zapuščine odštejemo vrednost skupnega nujnega deleža.
34
Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža
Za prikrajšanje nujnega deleža (43/I ZD) gre, če je zapustnik z oporočnimi razpolaganji in z darili med živimi
presegel vrednost razpoložljivega dela zapuščine, torej če je načel ali celo izčrpal skupni nujni delež.
Prikrajšanje nujnega deleža se odpravi tako, da se:
na zahtevo nujnega dediča najprej zmanjšajo ali povsem odpravijo razpolaganja, ki jih je zapustnik
določil z oporoko: redukcija oporočnih razpolaganj,
če se primanjkljaj ne more pokriti na ta način, se poseže tudi na darila: vračanje (restitucija) daril.
Pravice iz posameznih oporočnih razpolaganj nastanejo sočasno: v trenutku smrti zapustnika, zato zakon šteje vsa oporočna razpolaganja za celoto, ne glede na to, kdaj, kako in v čigavo korist jih je oporočitelj določil. Zaradi tega se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Če je treba zaradi kritja nujnega deleža poseči tudi na darila, se darila vračunajo sukcesivno v obrnjenem vrstnem redu kot so bila dana.
ahtevek za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in zahtevek za vrnitev daril se uveljavljata le na zahtevo. Postavi ju lahko tisti, ki ima pravico do nujnega deleža
Roki za uveljavljanje obeh zahtevkov:
nujni dedič lahko zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj v treh letih od razglasitve oporoke,
nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril v treh letih od zapustnikove smrti oz. od dneva, ko je postala
pravnomočna odločba, s katero se ugotavlja njegova smrt (41 ZD).
35
Razdedinjenje nujnega dediča
zapustnik lahko nujnega dediča razdedini pod pogojem, da je podan kakšen od razlogov, ki so taksativno našteti v 42 ZD – razlogi za razdedinjenje:
o hujša kršitev kakšne zakonite ali moralne dolžnosti dediča do zapustnika (predvsem grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah); zanemarjanje obveznosti dediča mora biti krivdno,
o hujše naklepno KD dediča zoper zapustnika ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše (v ta krog oseb spada tudi ZZP / PRIS in posvojitelj); ni nujno, da je bil dedič kazensko obsojen (obstoj KD in odgovornost dediča lahko ugotovi tudi civilno sodišče),
o brezdelje in nepošteno življenje dediča,
formalni pogoj za veljavnost razdedinjenja je, da zapustnik določi razdedinjenje v oporoki na nedvoumen način; ni treba, da navede razlog, vendar pa mora eden od gornjih razlogov obstajati v času, ko zapustnik določi razdedinjenje (če gre za razlog brezdelja in nepoštenega življenja, mora le-ta
obstajati tudi v času zapustnikove smrti),
obstoj razloga za razdedinjenje mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje (43 ZD), tj. tisti, ki bi dobil delež
razdedinjenega, če bi bilo le-to utemeljeno,
zapustnik lahko razdedinjenje prekliče (preklic mora biti izražen v določilu poslednje volje),
dve vrsti razdedinjenja (42/II ZD):
o delno razdedinjenje: pomeni zmanjšanje nujnega deleža; razdedinjeni ne izgubi lastnosti nujnega dediča, pač pa se mu dedna pravica zmanjša v obsegu razdedinjenja (44 ZD),
o popolno razdedinjenje: posledica je popolna izguba dedne pravice (razdedinjeni ne more biti zapustnikovih dedič niti na temelju zakona niti na temelju oporoke),
pravice drugih se v primeru razdedinjenja določijo, kot da bi razdedinjeni umrl pred zapustnikom (44 ZD); to pri popolnem razdedinjenju pomeni, da če ima le-ta potomce, dedujejo tu njegov nujni delež na temelju vstopne pravice, če pa potomcev nima, se povečajo nujni deleži drugih nujnih dedičev po pravilih o prirasti (ta pravila veljajo tudi za delno razdedinjenje, s to razliko, da se pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo, določijo v obsegu razdedinjenja, torej z upoštevanjem prostega dela nujnega deleža delno razdedinjenega dediča).
36
Odvzem nujnega deleža v korist potomcev
zapustnik lahko odvzame svojemu potomcu ali posvojencu nujni delež v korist njegovih potomcev pod pogojem, da je potomec ali posvojenec prezadolžen ali da je zapravljivec (45 ZD), tako da grozi nevarnost, da bodo dediščino potomca ali posvojenca pobrali njegovi upniki ali da jo bo zapravil,
odvzem mora zapustnik določiti v oporoki na nedvoumen način,
odvzem je lahko delen ali popoln,
odvzem nujnega deleža gre lahko samo v korist mladoletnih ali polnoletnih, vendar pridobitno
nesposobnih otrok ali vnukov prezadolženega oz. zapravljivega nujnega dediča oz. posvojencev in njihovih otrok (ni potrebno, da ima razdedinjeni potomec take otroke ali vnuke že ob določitvi odvzema, mora pa jih imeti ob zapustnikovi smrti, sicer odvzem ne velja),
odvzem ne velja tudi v naslednjih primerih:
o v primeru, če razdedinjeni potomec ob smrti zapustnika ni več prezadolžen oz. ne zapravlja
več (odpadel je namreč razlog in namen odvzema),
o če so upravičenci ob zapustnikovi smrti polnoletni ali zmožni za pridobivanje,
o če so upravičenci dedno nevredni ali razdedinjeni ali če so se odpovedali dediščini,
če odvzem obvelja, pripade odvzeti nujni delež vsem otrokom ali vnukom razdedinjenega, ki so ob smrti zapustnika mladoletni oz. polnoletni in nesposobni za pridobivanje (neveljavno je oporočno določilo, s katerim bi zapustnik odvzeti delež naklonil posamezniku ali v določeni kvoti).
37
Kolacija
Vračunanje daril in volil = kolacija (collatio bonorum) v dedni delež omogoča, da dobijo pri zakonitem dedovanju tisti dediči, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja ali jim je naklonil volila v oporoki, efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila.
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo ali volilo, si lahko izbere način vračunanja:
idealna kolacija: vračunanje vrednosti darila ali volila,
realna kolacija: vrnitev darovanega predmeta in natura v zapuščino oz. ne zahteva izpolnitve volila.
38
Vračunanje daril
Za darilo se šteje vsako neodplačno razpolaganje zapustnika v korist zakonitega dediča. Zakonitemu dediču se vračunajo v dedni delež vsa darila (to je pravilo). Obstajajo izjeme:
1. darilo se ne vračuna po volji zapustnika:
če je zapustnik tako določil ob daritvi ali v oporoki ali če to izhaja iz okoliščin konkretnega primera,
(zapustnik pa ne more dediča oprostiti vračunanja, če bi to privedlo do prikrajšanja nujnega
deleža sodediča; 46/III, IV in 49/II ZD)
2. kaj se ne vračuna po samem zakonu:
plodovi, dohodki idr.koristi, ki jih je imel dedič od podarjene stvari do zapustnikove smrti(46/IIZD),
stroški za preživljanje dediča in za njegovo obvezno šolanje (lahko pa se dediču vračunajo
izdatki, ki jih je imel zapustnik z njegovim nadaljnjim šolanjem; 54 ZD),
običajna manjša darila (55 ZD) – to so darila, ki se običajno dajejo ob posebnih priložnostih, kipo višini ustrezajo običajem in življenjskim razmeram darovalca in obdarjenca.
39
Vračunanje volil
Za volilo, ki ga je zapustnik naklonil zakonitemu dediču, velja, da se vračuna v njegov dedni delež (47 ZD).
Izjemoma se ne vračunajo volila:
1. po volji zapustnika:
volilo se ne vračuna zakonitemu dediču v dedni delež, če iz oporoke izhaja, da je zapustnik hotel, da dobi dediču volilo po vrhu svojega dednega deleža (47 ZD), torej če naj gre po oporočiteljevi volji za prelegat,
2. po zakonu:
določenim zakonitim dedičem se v dedni delež ne vračunajo gospodinjski predmeti zapustnika
(gre za zakoniti prelegat),
volilo se ne vračuna dediču, ki se je dediščini odpovedal, razen če bi zaradi izpolnitve volila prišlo
do prikrajšanja nujnega deleža (50/II ZD).
40
Oporoka
Značilnosti oporoke:
je enostranski pravni posel (za veljavnost oporoke ni potrebno soglasje osebe, ki naj dobi korist iz
oporoke, saj je oporoka glede vsebine odvisna samo od volje oporočitelja),
oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče (99/I in 105 ZD),
je pravni posel za primer smrti (mortis causa); razpolaganja, določena v oporoki, se realizirajo šele ob
smrti oporočitelja (132 ZD),
je strogo osebni akt (zastopanje ni mogoče; oporočitelj ne more prepustiti določitve dediča tretjemu),
gre za oporočiteljevo razpolaganje s premoženjem (za pojem oporoke ni nujno, da je v njej postavljen
dedič); za razpolaganje s premoženjem gre v vseh primerih, ko oporočitelj za primer smrti nameni
svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu,
je strogo formalen pravni posel (veljavna je le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z
zakonom – 62 ZD); gre za formo ad valorem.
41
Oporočna sposobnost
Oporočna sposobnost (sposobnost za testiranje) je sposobnost zapustnika, da izjavi (izrazi) poslednjo voljo: da napravi oporoko, da jo eventualno spremeni ali prekliče. Po ZD je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti (59/I ZD). Zastopanje pri oporoki ni dovoljeno, zato tisti, ki ni oporočno sposoben, ni imetnik pravice testiranja. Če zapustnik v času, ko je napravil oporoko, ni bil oporočno sposoben, je oporoka neveljavna - izpodbojna.
Zahtevek za razveljavitev oporoke zaradi oporočne nesposobnosti je vezan na določen rok:
subjektivni rok:
o 1 leto od dneva, ko je upravičenec do izpodbijanja izvedel za zapustnikovo nesposobnost, objektivni rok:
o zoper dobrovernega/poštenega nasprotnika: 10 let od razglasitve oporoke,
o zoper nedobrovernega/nepoštenega nasprotnika: 20 let od razglasitve oporoke (61 ZD).
42
Prava in resnična volja zapustnika
Oporoka je izjava volje: zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena v nastanek oporoke oz. v morebitno spremembo ali preklic (animus testandi). Volja, izražena v oporoki, mora ustrezati pravi in resnični volji zapustnika. V nasprotnem primeru gre za napake volje. O napakah volje govorimo zlasti takrat, kadar volja oporočitelja ni svobodna. Za napake volje po ZD gre, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko, ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti
43
Vsebina oporoke
V smislu določb OZ mora biti vsebina oporoke mogoča, dopustna, določena ali določljiva (34/II OZ), podlaga oporočnega razpolaganja pa mora biti dopustna
44
Oblike oporoke
Za veljavnos oporoke mora biti oporoka v eni od predpisanih oblik.
ZD pozna naslednje »vrste oz. oblike« oporok:
redne in izredne oporoke,
javne in zasebne oporoke,
pisne in ustne oporoke.
45
Lastnoročna oporoka
Lastnoročna oporoka (63 ZD) je zasebna in pisna oporoka, pri kateri oporočitelj izjavo poslednje volje z lastno roko napiše (tekst) in lastnoročno podpiše.
46
Pisna oporoka pred pričami
Pisna oporoka pred pričami (64 ZD) je redna, zasebna in pisna oporoka, ki mora biti sestavljena na pisnem
sestavku (listini), ki ga mora oporočitelj podpisati. Ni pomembno, kako je sestavek nastal in kdo je pisec.
Pogoji za pisno oporoko pred pričami:
oporočitelj mora znati brati in pisati v jeziku, v katerem je sestavek napisan, in biti sposoben (zmožen)
brati in pisati (ni potrebno, da oporočitelj sestavek res prebere),
oporočitelj mora podpisati oporoko v prisotnosti dveh prič in hkrati izjaviti, da je pisni sestavek
njegova poslednja volja,
obe priči morata biti sočasno prisotni,
priči se morata podpisati na sami oporoki in pristaviti, da jo podpisujeta kot priči (ni potrebno, da priči
poznata vsebino oporoke; njuna vloga je samo v tem, da vesta za avtentičnost oporočiteljevega podpisa in njegove izjave, da je sestavek njegova oporoka, in da lahko ti dejstvi potrdita).
Priče ne smejo biti nekatere osebe (absolutno/relativno nesposobne osebe biti priča)
47
Sodna oporoka
Redna, javna in ustna oblika oporoke. Javna je zato, ker jo je mogoče napraviti samo s sodelovanjem sodišča kot javnega organa. Ustna je zato, ker oporočitelj ustno izjavi sodišču svojo poslednjo voljo. Sodno oporoko sestavi po oporočiteljevi izjavi sodnik posameznik stvarno pristojnega sodišča (tj. okrajnega sodišča) potem ko na zanesljiv način ugotovi identiteto oporočitelja (po osebnem poznanstvu, s pričami, z osebno izkaznico, z drugimi listinami; 65/I, 150, 151/I in 152/I ZD). Oporočiteljevo izjavo zapiše ali narekuje sodnik v zapisnik. Vanj vnese tudi vse okoliščine, ki so pomembne za veljavnost oporoke (151/III ZD).
ZD ureja sodno oporoko v dveh variantah:
1. prva varianta pride v poštev, ko zna oporočitelj brati in pisati:
- v tem primeru prebere oporočitelj sestavek oporoke, ki ga je napravil sodnik po njegovi izjavi, in ga podpiše, sodnik pa na sami oporoki potrdi, da jo je oporočitelj v njegovi navzočnosti prebral in podpisal, ter jo overi s svojim podpisom,
2. druga varianta pride v poštev, ko oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke:
- v tem primeru morata sodelovati dve oporočni priči; v njuni navzočnosti sodnik prebere oporočitelju sestavek oporoke, ki ga je napisal po njegovi izjavi, pred istima pričama nato
oporočitelj izjavi, da je sestavek njegova oporoka, ga podpiše ali napravi ročno znamenje,
- priči se podpišeta na oporoki,
- funkcija prič: da vesta in lahko potrdita, da je bila oporoka oporočitelju prebrana, da je avtentična
njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in da jo je podpisal oz. napravil ročno znamenje.
48
Oporoka sestavljena v tujini
Oporoka, sestavljena v tujini (konzularna oporoka; 69 ZD) je redna, javna in ustna oporoka, ki jo državljanu Slovenije, ki je v tujini, po njegovi ustni izjavi sestavi konzularni predstavnik ali diplomatski predstavnik RS, ki opravlja konzularne zadeve.
49
Oporoka, sestavljena na slovenski ladji
Oporoka, sestavljena na slovenski ladji, je javna in izredna oblika oporoke, ki jo oporočitelju po njegovi ustni izjavi sestavi poveljnik ladje (njegov namestnik ali pomočnik) po predpisih, ki veljajo za sodno oporoko. Oporočitelj je lahko slovenski državljan, tujec, član posadke ladje ali potnik.
Ta oblika oporoke je izredna v dveh pogledih:
ker lahko na ta način izrazi poslednjo voljo le oseba, ki je na slovenski ladji: zakon tako upošteva
morebitne izredne razmere, ki lahko nastopijo na ladji, zlasti psihičen odnos ljudi do vožnje z ladjo,
ker je čas njene veljavnosti omejen: oporoka velja samo 30 dni od dneva vrnitve oporočitelja v Slovenijo; dedovanje na podlagi te oporoke nastopi le v primeru, če oporočitelj v tem času umre ali
postane oporočno nesposoben.
50
Oporoka, sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem
Oporoka, sestavljena med izrednim ali vojnim stanjem (t. im. vojaška oporoka) je javna, izredna oporoka, ki pride v poštev samo v času izrednih razmer ali vojnega stanja; v tej obliki lahko izjavi poslednjo voljo samo vojaška oseba (71 ZD).
Ta oblika oporoke je izredna zato, ker velja samo določen čas – zakon določa dva roka:
objektivni rok: 60 dni od prenehanja izrednega ali vojnega stanja,
subjektivni rok (vezan na individualno prenehanje vojaške službe oporočitelja): 30 dni,
o v poštev pride, če je oporočitelju prenehala vojaška služba pred koncem izrednega ali vojnega stanja ali po njem.
51
Mednarodna oporoka
Mednarodna oporoka je posebna oblika javne oporoke (71.a-71.g ZD). Osnovni namen mednarodne oporoke je v tem, da se z določitvijo enotne oblike zagotovi pravna varnost v zvezi z veljavnostjo oporoke v vseh državah, ki so ratificirale Mednarodno konvencijo o enotnem zakonu o obliki mednarodne oporoke iz l. 1977.
Zakonske zahteve glede oblike mednarodne oporoke: oporoka mora biti pisna:
o napiše jo lahko oporočitelj ali tretja oseba ali jo sestavi sodnik okrajnega sodišča oz. konzularni predstavnik ali diplomatski predstavnik RS, ki opravlja konzularne zadeve,
o napisana je lahko v kateremkoli jeziku, z roko ali drugače (npr. s pisalnim strojem),
oporočitelj mora ob navzočnosti dveh prič in pooblaščene osebe izjaviti, da je pisni sestavek
njegova oporoka in da je seznanjen z njeno vsebino, ter sestavek v njihovi navzočnosti podpisati:
o zakon dovoljuje, da zapustnik oporoko že prej podpiše, vendar mora v tem primeru ob navzočnosti prič in pooblaščene osebe svoj podpis priznati in potrditi, da je njegov,
o če se oporočitelj ne more podpisati, navede razlog pooblaščeni osebi, ki to zapiše v oporoki; v njegovem imenu lahko sestavek oporoke podpiše kdo drug ali pooblaščena oseba,
o če ima oporoka več listov, mora oporočitelj (kdo drug / pooblaščena oseba) podpisati vsak list, priči in pooblaščena oseba morajo ob navzočnosti oporočitelja hkrati podpisati in pristaviti, da se
podpisujejo kot priči oz. kot pooblaščena oseba:
o ni potrebno, da so te osebe seznanjene z vsebino oporoke,
o podpisi morajo biti na koncu oporoke, ne pa tudi na vsakem listu, na koncu oporoke mora pooblaščena oseba zapisati datum:
o po zakonu je datum oporoke tisti datum, ko je pooblaščena oseba oporoko podpisala.
52
Notarska oporoka
Notarska oporoka je redna in javna oporoka, pri kateri mora sodelovati notar kot javni organ. Urejena je v Zakonu o notariatu, in sicer v dveh oblikah:
1. oporoka, sestavljena v obliki notarskega zapisa, in
2. pisna oporoka, ki jo oporočitelj izroči notarju.
Za obe obliki oporoke velja naslednje:
gre za obliki oporoke, ki se uporabljata poleg oblik, določenih v ZD, in sta v skladu s tem zakonom,
notarska oblika ima enake pravne učinke kot sodna oporoka3,
notarske oporoke ni mogoče napraviti v elektronski obliki (kar je dopustno za nekatere druge posle).
53
Ustna oporoka
Ustna oporoka je zasebna, izredna oporoka, ki ni vezana na kakšno listino.
Značilnosti ustne oporoke:
oporočitelj izjavi svojo poslednjo voljo pred dvema pričama, ki morata biti sočasno navzoči; ni treba,
da sta priči poklicani posebej zaradi naprave oporoke ali da sta opozorjeni na to, morata pa se tega
zavedati,
ustna oporoka velja le v primeru, ko oporočitelj zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel
napraviti pisne oporoke (71/I ZD); izjemne razmere morajo biti vzrok, da zapustnik ni mogel testirati v pisni obliki – gre za kompleksni pogoj, pri katerem morata biti podani obe sestavini (obstoj + vzrok);
o izjemne razmere so npr. poplava, potres, epidemija, nenadna huda bolezen;
o obstoj izrednih razmer presoja sodišče glede na okoliščine konkretnega primera,
izjavo poslednje volje oporočitelja morata priči brez odlašanja zapisati in jo čim prej izročiti sodišču ali pa jo ustno reproducirati pred sodiščem (brez odlašanja pomeni čim je to mogoče glede na obstoječe razmere); če priči tega ne storita brez odlašanja, to ne pomeni neveljavnosti oporoke, pač pa sta priči odškodninsko odgovorni, če nastane dedičem ali drugim osebam, ki jim je kaj naklonjeno,
zaradi odlašanja kakšna škoda;
o oporoka ni neveljavna niti, če priči sploh ne izpolnita svoje obveznosti (74 ZD), vendar pa take
oporoke ni mogoče uporabiti (nima pravnega učinka), kajti obstoj in vsebina oporoke se lahko ugotovita praviloma le na podlagi izjave prič;
če priči npr. umreta ali izgubita spomin, pride do situacije, kot če je pisna oporoka uničena ali definitivno izgubljena in oporočitelj za to ni vedel;
o izjemoma lahko dobi taka oporoka pravni učinek z rekonstrukcijo, tako da se dokažejo njen obstoj, veljavnost in vsebina v smislu 77 ZD;
o da bo ustna oporoka imela pravni učinek (če izvzamemo primere rekonstrukcije), morata zapustnikovo poslednjo voljo reproducirati obe priči soglasno,
pri sprejemanju izjav prič si mora sodišče prizadevati, da ugotovi izjavo oporočiteljeve volje, ter preizkusiti okoliščine, od katerih je odvisna veljavnost ustne oporoke (158/III ZD),
je izredna oporoka, ker je čas njene veljavnosti omejen, saj velja le, dokler trajajo izredne razmere, v katerih jo je oporočitelj napravil, in še 30 dni po prenehanju teh razmer (72/II ZD); dedovanje na podlagi ustne oporoke nastopi le, če oporočitelj v tem času umre ali izgubi oporočno sposobnost.
54
Razlaga oporočnih določil
ZD vsebuje dve pravili za razlago določil oporoke:
1. določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (84/I ZD): vsebino oporočnih določil razlagamo iz oporoke same: iz besedila, soodvisnosti posameznih določil, ipd,
razlaga na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso razvidni iz oporoke pride v poštev samo tedaj, kadar oporoka dopušča možnost različnih sklepov,
z razlago se ne sme v oporoko vnašati nekaj, česar oporoka ne vsebuje,
v dvomu velja, da moramo oporočna določila razlagati glede na okoliščine, ki so obstajale v
času, ko je bilo določilo napravljeno;
2. v dvomu se je treba držati tistega, kar je bolj ugodno za zakonitega dediča oz. za tistega, ki mu je z
oporoko naložena kakšna obveznost (84/II ZD):
55
Določitev dediča
Oporočitelj mora sam določiti dediča. Imenovanja dediča ne more prepustiti drugemu. Zadostuje, da je dediča mogoče določiti na podlagi podatkov, ki jih vsebuje oporoka (83 ZD). Oporočitelj lahko prepusti drugemu izbiro dediča med več osebami po določenih objektivnih merilih.
Oporočitelj lahko postavi tudi več oseb za dediče.
56
Volilo
Oporočitelj lahko razpolaga s svojim premoženjem mortis causa tudi tako, da določi eno ali več volil (80 ZD). Volilo (legat) je oporočno naklonilo določene koristi osebi, katere oporočitelj ne postavi za dediča, katere torej po volji oporočnega dediča ne moremo šteti za univerzalnega naslednika njegovega celotnega premoženja ali alikvotnega dela premoženja (85/II ZD). Najpogosteje ima naklonjena korist premoženjski značaj, vendar to ni nujno. V dvomu pa je treba šteti naklonitev posameznih pravic ali stvari za volilo. Po ZD velja splošna ureditev volila samo za damnacijsko volilo, za katerega je značilno, da daje volilojemniku samo obligacijsko pravico zahtevati izpolnitev volila od tistega, ki je po oporoki dolžan volilo izpolniti. Druga vrsta volila je vindikacijsko volilo, ki ima stvarnopravni učinek. Dolžnost izpolniti volilo lahko naloži oporočitelj katerikoli osebi, ki dobi za primer njegove smrti kakšno
korist iz zapuščine. Volilo pomeni breme zapuščine (89 ZD).
Obremenjenec (onerat) je oseba, ki jo lahko bremeni dolžnost izpolniti volilo. Sublegat je situacija, kjer je volilojemnik obremenjen z volilom.
Obremenjenec ni dolžan dati iz naslova volila več, kot je dobil iz zapuščine.
Predmet volila je lahko vse, kar je lahko predmet obveznosti: dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev.
57
Vulgarna subsitucija
Oporoka lahko vsebuje tudi določilo o navadni nadomestitvi (vulgarni substituciji). Oporočitelj lahko določi
osebo, ki naj bo dedič, če postavljeni dedič ne bo dedoval (79/I ZD).
Substitut je nadomestni dedič. Institut je postavljeni dedič.
58
Dedna transmisija
Prehod dedičeve pravice odpovedati se dediščini na njegove dediče oz. dedovanje pravice odpovedati se dediščini
59
Vstopna pravica
Če predstavnik linije ne deduje, stopijo na njegovo mesto kot dediči njegovi potomci prve stopnje. Potomci, ki dedujejo na podlagi vstopne pravice, dobijo skupaj tisti delež, ki bi šel njihovemu predniku, namesto katerega dedujejo. Vstopajoči potomci dedujejo iure proprio, njihova dedna pravica ni izvedena iz dednega pravice prednika, zato morajo sami izpolnjevati pogoje za dedovanje.
Del zapuščine, ki bi šel potomcu, a je ta umrl pred zapustnikom, dedujejo njegovi potomci:
otroci, vnuki, pravnuki – vstopna pravica
(Kaj pa pri oporoki? Ne, lahko pa oporočitelj določi v oporoki osebo, kateri naj gre v takem primeri dediščina-79. čl. ZD)
60
Fidejkomisarična substitucija
Po ZD oporočitelj ne more določiti dediča svojemu dediču in volilojemniku. S tem predpisom je prepovedan najbolj tipičen primer fidejkomisarične substitucije, o kateri govorimo, ko si po volji oporočitelja dve ali več oseb časovno sledi kot dediči.
O pupilarni substituciji govorimo, kadar oporočitelj z oporoko določi dediča svojemu mladoletnemu otroku za primer, da bi ta umrl, preden bi postal oporočno sposoben. V rimskem pravu so poznali tudi kvazi pupilarno substitucijo: ko je oporočitelj določil dediča svojemu otroku ali drugemu potomcu zaradi njegove nerazsodnosti.
61
Pogoji in roki
ZD dovoljuje oporočitelju, da v posameznih določilih oporoke postavi pogoje ali roke.
Po ZD se za nemogoče, nedovoljene in nemoralne pogoje, za nerazumljive pogoje ali za take, ki so sami s
seboj v nasprotju (perpleksni pogoji) šteje, kakor da jih ni – kot da jih oporočitelj ni postavil (82/III ZD). Nemogoč pogoj je, če se dogodek, določen kot pogoj, ne more zgoditi, bodisi iz naravnih ali iz pravnih razlogov.
Nedovoljeni ali nemoralni pogoji so taki, ki so v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.
Odložni pogoj: pridobi dedič dediščino oz. volilojemnik pravico do volila, če se spolni pogoj; pravni položaj dediča, postavljenega z odložnim pogojem, dokler traja negotovost, ali se bo pogoj spolnil (visečnost, pendenca pogoja) - pogojno postavljeni dedič ne pridobi dediščine v trenutku zapustnikove smrti.
Razvezni pogoj: pridobi dediščino oz. volilo v trenutku
oporočiteljeve smrti, če pa se pogoj izpolni, izgubi dediščino oz. volilo; učinki razveznega pogoje veljajo ex nunc. ker bi moral dedič, postavljen z razveznim pogojem, kasneje morebiti izročiti zapuščino zakonitemu dediču, lahko v času visečnosti pogoja dediščino neomejeno uporablja, ne sme pa prizadeti, okrniti njene substance
Začetni rok: uporaba pravil o odložnem pogoju
Končni rok: uporaba pravil o razveznem pogoju
62
Nalog
Nalog (modus) je določilo oporoke, s katerim oporočitelj zaveže dediča ali volilojemnika na določeno ravnanje: dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev.
obremenjeni mora naloženo obveznost izpolniti v času, ki ga določi oporočitelj;
če obremenjeni naloga ne izpolni, lahko po oporočiteljevi volji izgubi dediščino ali volilo
63
Izvršitelj oporoke
Da bi se določila oporoke točno izpolnila, lahko oporočitelj v oporoki določi eno ali več oseb za izvršitelje oporoke.
Značilnosti izvršitelja oporoke:
imeli mora poslovno sposobnost,
lahko je fizična ali pravna oseba,
ni dolžan sprejeti te funkcije (95 ZD)
izvršitelj je zapustnikov mandatar, njegova funkcija je strogo osebna in neprenosljiva,
o svojem delu mora sodišču položiti račun,
lahko zahteva povračilo stroškov in nagrado za svoje delo (to se plača iz razpoložljivega dela zapuščine),
dedičem odgovarja za škodo, ki jim jo stori z nepravilnim ali malomarnim opravljanjem svojega dela.
Dolžnosti izvršitelja določi oporočitelj. Če oporočitelj ni določil kaj drugega, velja po zakonu, da (96/I ZD):
mora skrbeti za zapuščino (zlasti mora poskrbeti za zavarovalne ukrepe: za popis in cenitev zapuščine,
za shranjevanje določenih premičnih stvari);
mora upravljati zapuščino (v okviru te redne uprave lahko tudi razpolaga s posameznimi zapuščinskim
predmeti); v času upravljanja te funkcije izvršitelj oporoke izključuje dediča od upravljanja z zapuščino
in od razpolaganja z zapuščinskimi predmeti;
mora poskrbeti, da se poravnajo zapustnikovi dolgovi, izpolnijo volila in nalogi (bremena);
nasploh skrbi, da se oporoka izvrši tako, kot je oporočitelj hotel.
64
Shranjevanje oporoke
ZD ureja samo shranjevanje oporoke pri sodišču ter shranjevane listin o ustni oporoki
Shranjevanje oporoke ima samo dejanski pomen. Za samo veljavnost oporoke je irelevantno, kje je oporoka shranjena
65
Preklic oporoke
Oporočitelj lahko oporoko vsak čas prekliče, v celoti ali deloma
Poznamo več možnosti preklica oporoke:
izrecni preklic (revocatio expressa) - vojo voljo o preklicu izjavi v katerikoli obliki, v kateri se lahko napravi oporoka;
molčeč preklic (revocatio tacita): napravi novo oporoko, v kateri razpolaga s svojim premoženjem drugače kot v prvotni oporoki;
66
Dednopravne pogodbe
Pogodbe dednopravnega značaja so pogodbe, s katerimi se pogodbenik kakorkoli zavezuje glede razpolaganja s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti (razpolaganje mortis causa). Take pogodbe so praviloma neveljavne.
Dedna pogodba je pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del sopogodbeniku ali komu drugemu (103 ZD). Sklenjena je med živimi za primer smrti, izpolnitev pogodbe pa je zadržana do smrti enega od sopogodbenikov. Od oporoke se dedna pogodba razlikuje predvsem v tem, da je ni mogoče enostransko preklicati ali spreminjati. Takšna pogodba je v našem pravu nična.
Pogodba o vsebini oporoke je pogodba, s katero se kdo zaveže, da bo v oporoki kaj določil ali da česa ne bo določil, ali pa da bo preklical kakšno določilo svoje oporoke ali da ga ne bo preklical (105 ZD). Taka pogodba je neveljavna.
Pogodba o pričakovani dediščini in volilu - Neveljavna je pogodba, s katero kdo odtuji (ali obremeni) pričakovano dediščino (104/I ZD). Neveljavna je tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Tudi pogodba o volilu ali kakšni drugi koristi, ki jo kakšen pogodbenik pričakuje iz dedovanja, ki še ni uvedeno, je neveljavna.
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju - veljaven
67
Sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju
Potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, se lahko v sporazumu s prednikom, odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti. Stranki sporazuma (pogodbe) sta lahko le prednik in njegov potomec. Za veljavnost pogodbe je potrebno, da je sestavljena v obliki notarskega zapisa, prav tako pa morata pri sestavi notarskega zapisa o odpovedi neuvedenemu dedovanju sodelovati dve zapisni priči. Če navedeni zahtevi nista izpolnjeni, je pogodba nična. Pogodba je lahko odplačna ali neodplačna (v praksi je največkrat odplačna).
68
Pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja
ni pravni posel za primer smrti, ampak obligacijska pogodba o razpolaganju s premoženjem med živimi. Prednik s pogodbo izroči in razdeli svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem in njihovim potomcem.
Po vsebini gre pri izročilni pogodbi za darilno pogodbo, ki pa ima določene posebnosti; stranke se lahko dogovorijo tudi o posebnih obveznostih za prevzemnike premoženja. Pogodba je po obliki veljavna, če je sklenjena kot notarski zapis.
Posebnosti, ki jih določa zakon, so predvsem dednopravne narave – gre za naslednje posebnosti:
zahteva, da so lahko sopogodbeniki prednika le osebe, ki bi lahko po njem dedovale kot dediči prvega dednega reda (prednikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, zakonec prednika oz. ZZP ali RIP); tem osebam lahko prednik po pogodbi izroči in razdeli le premoženje, ki ga ima v času sklenitve
pogodbe, ne pa premoženje, ki ga bo imel ob smrti;
zahteva, da so vse osebe (razen zakonca) stranke pogodbe, oz. kot pravi zakon, da se vsi potomci z
izročitvijo in razdelitvijo premoženja strinjajo;
dejstvo, da ima pogodba določene dednopravne posledice: izročitev in razdelitev premoženja za časa življenja pomeni za osebe, ki jim je bilo premoženje izročeno in razdeljeno, vnaprejšnje dedovanje, premoženje, ki je bilo predmet izročitve in razdelitve ne spada v zapuščino po predniku, osebe, deležne izročitve in razdelitve premoženja, ne odgovarjajo za izročiteljeve dolgove po njegovi smrti, osebe, deležne izročitve in razdelitve premoženja, jamčijo druga drugi za pravne napake in skrite stvarne napake stvari ter za obstoj in izterljivost terjatev.
Poseben položaj ima zakonec izročitelja, saj ni nujno, da je stranka pogodbe. Za veljavnost pogodbe ni nujno, da je pri izročitvi in razdelitvi premoženja upoštevan zakonec oporočitelja. Če pa je upoštevan, se mora s pogodbo strinjati.
Tudi izročilna pogodba se lahko prekliče. Razloga za preklic sta:
huda nehvaležnost prevzemnika
neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti prevzemnika,
69
Pogodba o dosmrtnem preživljanju
nima dednopravnih posledic. Gre za izključno obligacijsko pogodbo med živimi. Odplatek za preživljanje do smrti je premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Izročitev premoženja, ki pomeni odplatek, je odložena do smrti preživljanca. Pogodbo o dosmrtnem preživljanju štejemo med tvegane (aleatorne) pogodbe.
Preživljavec ne odgovarja za preživljančeve dolgove po njegovi smrti, razen, če se v pogodbi določi drugače.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju se lahko razveže:
po sporazumu strank,
na zahtevo ene ali druge stranke, če:
o gre za tako težko omajanost razmerja strank, ki živita skupaj, da je postalo skupno življenje neznosno, ali
o so se razmere tako spremenile, da je spolnitev pogodbe znatno otežena;
na zahtevo ene stranke zaradi tega, ker druga stranka ne spolnjuje svojih obveznosti iz pogodbe.
Pogodbo razveže sodišče.
Pogodba s smrtjo preživljavca ne preneha. V pogodbo vstopijo njegovi dediči: zakonec, potomci, posvojenci ali njihovi potomci, ki so poklicani k dedovanju, ob pogoju, da v to privolijo. Če ne privolijo, se pogodba razveže. Če je razlog, da ne privolijo v tem, da ne morejo sprejeti pogodbenih obveznosti, imajo pravico do nadomestitve vrednosti doslednejšega preživljanja
70
Pogodba o preužitku
Po OZ se s preužitkarsko pogodbo preužitkar zaveže prenesti za življenja na prevzemnika LP na določenih svojih premičninah in nepremičninah, namenjenih za rabo in uživanje nepremičnin, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Tvegana pogodba. Pogodba o preužitku je po obliki veljavna, če je sklenjena kot notarski zapis. Z vpisom preužitka v ZK se ustanovi stvarna pravica v korist preužitkarja: stvarno (realno) breme.
Preužitkarska pogodba se lahko razveže:
na zahtevo ene ali druge stranke, če stranki živita skupaj in se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje nevzdržno (posledica omajanosti je »nevzdržnost«, ki ima enak pomen kot »neznosnost« pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju);
na zahtevo ene stranke, če druga stranka ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti.
71
Odpoved dedovanju
Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, tj. do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (133/I ZD). Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič.
Odpoved neuvedenemu dedovanju nima nobenega pravnega učinka.
Kdaj oz. kateri dedič ne more več odpovedati dediščini?
dedič, ki je razpolagal s celo zapuščino ali delom zapuščine (135/I ZD); tako razpolaganje se šteje za molčeč sprejem dediščine oz. za sprejem dediščine s konkludentnim dejanjem;
o ta domneva pa ne velja, kadar je dedič razpolagal z zapuščino ali delom zapuščine zato, da bi zapuščino ohranil, zavaroval, ali če pomeni razpolaganje ukrep tekoče uprave (v tem primeru namreč ni nujno, da je dedič ravnal kot subjekt zapuščine);
dedič, ki je že podal izjavo o sprejemu dediščine.
Odpoved dediščini velja za odpovedujočega se dediča in za njegove morebitne potomce, če dedič izrecno ne izjavi, da se odpoveduje samo v svojem imenu
72
dedna izjava
Dedič z dedno izjavo dediščino sprejme, ali pa se ji odpove. Odpove se ji lahko ali v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev (208. člen ZD).
Dedna izjava je nepreklicna. Dedič pa lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (138. člen ZD).
Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (2. odst. 136 člena ZD).
73
Začasni dedič
Začasni dedič je dedič, ki se še lahko odpove dediščini, pa tudi dedič, ki je sicer sprejel dediščino, pa se kasneje ugotovi, da ni pravi dedič.
Začasni dedič je sicer imetnik pravic in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino, vendar pa ne sme izvrševati vseh upravičenj, ki izvirajo iz pravic, oz. ne sme izpolniti vseh obveznosti, če si želi ohraniti možnost, da se dediščini odpove. Tako začasni dedič ne sme razpolagati z zapuščino ali delom zapuščine.
Izjemoma lahko začasni dedič s soglasjem zapuščinskega sodišča razpolaga s substanco zapuščine in se to razpolaganje ne šteje za molčeči sprejem zapuščine, če :
- je za to upravičen po oporoki,
- se morajo poravnati stroški,
- je to potrebno, da se odvrne škoda.
74
Dokončni dedič
Dokončni (definitivni) dedič je dedič, ki je dediščino sprejel oz. ki do izdaje sklepa o dedovanju ni podal izjave o odpovedi dediščini. Dokončni dedič izvršuje vsa upravičenja iz pravic, ki sestavljajo zapuščino, in odgovarja za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oz. dednega deleža.
75
Skrbnik zapuščine
Če nastanejo ob prehodu zapuščine na dediča težave, je mogoče postaviti začasnega skrbnika zapuščine. Na splošno velja, da se postavi začasni skrbnik zapuščine, če je potrebno, da se uredijo pravice in obveznosti, ki zadevajo zapuščino.
Po ZD je treba postaviti začasnega skrbnika zapuščine (131/I ZD):
če so dediči neznani (če se ne ve, ali je kaj dedičev),
če so dediči sicer znani, a neznanega bivališča.
Začasnega skrbnika zapuščine postavi zapuščinsko sodišče (192/I ZD). O postavitvi sodišče obvesti CSD, ki lahko postavi drugega skrbnika (131/II ZD). CSD lahko tudi sam neposredno postavi skrbnika. Začasni skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v interesu dediča (če je več dedičev, pa v interesu vseh dedičev kot celote – vse dediče zastopa kot enotno stranko). Skrbnik ne zastopa zapuščine kot premoženje brez subjekta, temveč zastopa subjekta tega premoženja: pravega dediča. Skrbnik zapuščine je zastopnik tistega, ki bo v sklepu o dedovanju ugotovljen kot dedič. Skrbnik je dedičev zakoniti zastopnik.
76
Dediščinska skupnost
Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (145. člen ZD). To pomeni, da le vsem skupaj pripadajo pravice, ki sestavljajo zapuščino.
Pred delitvijo sme dedič prenesti svoj dedni delež samo na sodediča (2. odst. 146. člena ZD).
Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (4. odst. 146. člena ZD)
77
Upravitelj dediščine
Če ni izvršitelja oporoke, pa lahko sodediči prepustijo upravljanje dediščine posebnemu upravitelju. Upravitelja postavijo sami s soglasnim sklepom. Upravitelj dediščine upravlja dediščino za vse dediče. pravitelj dediščine je pooblaščenec vseh dedičev, njim odgovarja za svoje delo in polaga račune.
78
Odstop dednega deleža pred delitvijo dediščine
Sodedič lahko pred delitvijo dediščine odstopi svoj dedni delež sodediču ali tretji osebi.
Odstop dednega deleža sodediču:
sodediču se lahko odstopi dedni delež na dva načina:
o s pisno in overjeno pogodbo (146/I, II ZD) in
o z dedno izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča;
sodedič z odstopom svojega dednega deleža sodediču prenese nanj svojo dedno pravico.
Odstop dednega deleža tretji osebi:
s pogodbo o odstopu dednega deleža nastane za odstopajočega sodediča samo obveznost, da po
razdelitvi dediščine izroči svoj delež sopogodbeniku,
sopogodbenik sodediča ima pravico po delitvi dediščine zahtevati te predmete,
sopogodbenik ne vstopi v skupnost sodedičev in zato tudi nima pravice zahtevati delitve,
sodedič – odsvojitelj še naprej kot sodedič odgovarja za zapustnikove dolgove.
79
Prenehanje skupnosti dedičev
Skupnost sodedičev preneha praviloma z delitvijo dediščine. Delitev dediščine je v tem, da se posamezni predmeti zapuščine ali vrednost zapuščine razdeli med sodediče v razmerju do njihovih dednih deležev. Vsak sodedič dobi po velikosti svojega dednega deleža v svojo izključno last individualiziran in konkretiziran del zapuščinskega premoženja ali pa solastninski delež na posameznih stvareh zapuščine. Delitev dediščine lahko zahteva vsak sodedič, ki je udeležen v skupnosti sodedičev, ob vsakem, vendar ne ob nepravem času (144/I ZD). Delitev lahko zahteva sodedič, postavljen z razveznim pogojem oz. s končnim rokom, ne pa sodedič, ki je postavljen z odložnim pogojem ali z začetnim rokom. V načelu lahko sodedič zahteva delitev dediščine že v trenutku zapustnikove smrti. Zahtevek za delitev dediščine se šteje za molčeči sprejem dediščine: dedič, ki zahteva delitev dediščine, se dediščini ne more več odpovedati. Delitev se ne more opraviti, dokler niso rešena predhodna ali sporna vprašanja. Pravica zahtevati delitev dediščine ne zastara. Delitev: izvensodna - delilna pogodba, sodna - civilna in fizična delitev
80
Separatio bonorum
v izjemnih primerih se lahko dolgovi zapustnika poplačajo samo iz zapuščinskega premoženja - na zahtevo zapustnikovih upnikov zapuščina loči od dedičevega premoženja. Rok: upniki lahko zahtevajo ločitev zapuščine v 3 mesecih od uvedbe dedovanja
81
Dolgovi - deduje več dedičev
Nerazdelno (solidarno) odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti
svojega dednega deleža. Po načelu solidarnosti lahko terja zapustnikov upnik plačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo do višine vrednosti njegovega dednega deleža, v notranjem razmerju med sodediči pa se delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži
82
Stečaj zapuščine
Ureja ZFPPIPP.
namen: upnikom zapuščine se omogoči, da iz stečajne mase prejmejo plačilo svojih navadnih terjatev
do zapustnika hkrati in v enakih deležih; stečaj zapuščine omogoča, da se terjatve upnikov poplačajo
enakomerno glede na višino terjatev v razmerju do stečajne mase;
navadne terjatve so nezavarovane terjatve, ki niso niti prednostne niti podrejene terjatve;
prednostne terjatve so naslednje:
o plače in nadomestila plač za zadnje 3 mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, o odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku, in poklicne bolezni,
o terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine,
o odškodnine za škodo, nastalo zaradi ZŽA ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti, o odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal.
stranke glavnega postopka stečaja zapuščine so:
o zapustnikov dedič (razen, če se je dediščini odpovedal),
o upnik, ki je v rokih po ZFPPIPP opravil dejanja za uveljavitev svoje terjatve v postopku stečaja, o upnik, ki je zamudil predpisane roke, če je njegova terjatev priznana,
o država – RS (če je bila v skladu z ZD zapuščina prenesena nanjo);
83
Odsvojitev dediščine
Dedič (edini), ki pridobi dediščino v trenutku zapustnikove smrti, jo lahko v celoti odsvoji. Vendar pa v takem primeru dediščina ne preide na pridobitelja per universitatem kot celota pravic in obveznosti. Pogodba o odsvojitvi dediščine je samo pravni naslov za pridobitev posameznih sestavin zapuščine.
84
Zapuščinski postopek
Zapuščinski postopek je celokupnost dejanj strank, sodišča in drugih organov, s katerimi se uveljavljajo, ugotovijo in potrdijo z zapustnikovo smrtjo nastale pravice dedičev in drugih upravičencev do zapuščine.
Predmet zapuščinskega postopka je ugotavljanje naslednjih dejstev:
kdo so dediči zapustnika,
katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in
katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162 ZD).
85
Stranke zapuščinskega postopka
dediči,
volilojemniki in
druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (175 ZD): vse tiste osebe, ki poleg dedičev in
volilojemnikov uveljavljajo zahtevke iz naslova dedovanja:
o občina, ki uveljavlja dedno nevrednost edinega dediča,zato da bi postala zapuščina družbena
lastnina;
o tiste osebe, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja: o upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča.
Sodišče je dolžno presoditi predloge prizadetih oseb, ki jih podajo bodisi v pisni obliki ali v ustni obliki (165 ZD). Zapuščinsko sodišče mora paziti, da dosežejo
svoje pravice osebe, ki ne morejo same skrbeti za svoje pravice in koristi
86
Pristojnost v zapuščinskih zadevah
Za obravnavo nepremične zapuščine tujega državljana je izključno pristojno sodišče RS, če so nepremičnine v RS. Za obravnavo premične zapuščine tujega državljana, ki je v RS, je prav tako pristojno sodišče RS, razen v primeru, ko v zapustnikovi državi sodišče ni pristojno za obravnavo premičnega premoženja slovenskih državljanov.
Za zapuščinsko obravnavo po državljanu RS je glede njegovega nepremičnega premoženja, ki je v RS, izključno pristojno slovensko sodišče.
87
Stvarna/funkcionalna/krajevna pristojnost
Stvarna: okrajno sodišče
Funkcionalna: sodnik posameznik
Krajevna: po stalnem ali začasnem prebivališču v času zapustnikove smrti. Prorogatio fori v zapuščinskem postopku ni dovoljena
88
Smrtovnica
Smrtovnica je javna listina s podatki o smrti določene osebe in z drugimi podatki, ki so pravno relevantni za obravnavanje zapuščine umrle osebe (179 do 183 ZD). Ti podatki so zlasti:
osebni podatki umrlega,
podatki o njegovem zakoncu/ZZS/RIP, o njegovih otrocih, o posvojencu in drugih njegovih sorodnikih,
ki bi prišli v poštev kot zakoniti dediči, ter o osebah, ki pridejo v poštev kot oporočni dediči,
podatki o zapustnikovem premoženju, aktivnem in pasivnem,
podatki o morebitni oporoki,
če je zapustnik prejemal socialno pomoč, je treba tudi to navesti v smrtovnici in obvestiti ustrezen
pristojni organ RS oz. pristojni organ občine, iz proračuna katere se je pomoč financirala. Smrtovnico sestavi matičar in jo pošlje pristojnemu okrajnemu sodišču
89
Kdaj se ne razpiše zapuščinska obravnava
Če zapuščinsko sodišče ugotovi, da umrli ni zapustil premoženja ali da je zapustil samo premično premoženje,
pa dediči ne zahtevajo, naj se opravi zapuščinska obravnava, odloči, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave.
90
Ediktalni (oklicni) postopek
sodišče ga izpelje v primeru, če: o ne ve, ali je kaj dedičev,
o so dediči neznani ali so neznanega prebivališča, pa nimajo pooblaščenca;
gre za to, da sodišče z oklicem povabi osebe, ki mislijo, da imajo pravico do dediščine, naj priglasijo
svoj zahtevek v 1 letu od objave oklica;
če se neznani dediči v roku ne javijo, razglasi sodišče s sklepom, da je postala zapuščina brez dediča lastnina RS; če se dediči, ki so neznanega prebivališča, ne zglasijo v roku, se upoštevajo kot dediči, če sodišče po podatkih, s katerimi razpolaga, ugotovi, da so dediči, na zapuščinski obravnavi pa jih zastopa skrbnik (206 ZD) – tu gre za skrbnika za odsotno osebo, katere prebivališče ni znano.
91
Sporna vprašanja
Sporna dejanska vprašanja med strankami:
če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, napoti zapuščinsko sodišče stranke na pravdo ali na upravni postopek (210/I ZD); tako se rešujejo vprašanja, ki so za obravnavanje zapuščine predhodnega (prejudicialnega) pomena;
Sodišče napoti na pravdo ali na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno
Sporno vprašanje, ki zadeva samo uporabo prava, reši zapuščinsko sodišče samo.
(2) Če sodišče prekine postopek, določi rok, v katerem je treba sprožiti pravdo oziroma upravni postopek.
(3) Če se stranka v določenem roku ravna po sklepu sodišča, traja prekinitev postopka, dokler ni pravda oziroma dokler ni upravni postopek pravnomočno končan.
(4) Če se stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča, se nadaljuje zapuščinska obravnava in se dokonča ne glede na zahtevke, glede katerih jo je sodišče napotilo na pravdo oziroma na upravni postopek.
(5) Če je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo po četrtem odstavku tega člena, kakor tudi, če je opravilo zapuščinsko obravnavo, moralo pa bi napotiti stranko na pravdo, pravnomočnost odločbe zapuščinskega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda.
92
Sklep o dedovanju
Sklep o dedovanju je meritorna odločba, s katero sodišče zaključi oz. konča zapuščinsko obravnavo. Sodišče ne izda sklepa o dedovanju, če:
ni opravilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine oz. ker je bilo v zapuščini samo premično premoženje, pa dediči niso zahtevali, naj se obravnava opravi (203 ZD),
izroči zapuščino brez dedičev državi oz. državnemu organu, pristojnemu za gospodarjenje s posamezno vrsto premoženja; izročitev opravi sodišče s posebnim sklepom (219 ZD).
Vsebina sklepa
(1) Ko sodišče ugotovi, katerim osebam gre pravica do dediščine, jih s sklepom o dedovanju razglasi za dediče.
(2) Ta sklep mora obsegati:
1) priimek in ime (tudi prejšnje priimke) pokojnika ter ime njegovega očeta, poklic, datum rojstva in državljanstvo pokojnika, za umrlo poročeno žensko pa tudi dekliški priimek;
2) navedbo nepremičnin s podatki iz zemljiških knjig, ter navedbo premičnin, sklicujoč se na popis;
3) priimek in ime ter poklic in stalno prebivališče dediča, razmerje dediča do zapustnika, ali deduje kot zakoniti ali kot oporočni dedič, če je več dedičev, pa tudi njihov dedni delež;
4) ali je določitev dediča odložena;
5) ali je dedičeva pravica odložena zaradi tega, ker še ni prišel čas,ali je omejena na določen čas, ali je odložena zaradi neizpolnjenega pogoja ali odvisna od razveznega pogoja oziroma naloga, ki ga je šteti za razvezni pogoj, ali je omejena s pravico užitka in v čigavo korist;
6) priimek in ime, poklic in stalno prebivališče oseb, katerim je pripadlo volilo, užitek ali kakšna druga pravica iz zapuščine, z natančnim opisom te pravice.
(3) Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju.
(4) Če gre za omejitev dedovanja po 128. členu tega zakona, navede sodišče v sklepu o
dedovanju tudi vse bistvene podatke o tem ter morebitno obvezo o povračilu pomoči
in ugotovi obstoj zakonite zastavne pravice (tretji in četrti odstavek 128. člena).
Sklep je deklaratorne narave, razen v primeru obveze dedičev o povrnitvi zapustniku dane socialne pomoči na podlagi 4. odstavka 128 . Členu ZD.
Sklep se izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (216. člen)
93
Pravna sredstva zoper sklep o dedovanju
Sodišče vroči sklep o dedovanju oz. sklep o volilu vsem dedičem, volilojemnikom in drugim osebam, ki so v zapuščinskem postopku uveljavljale kakšne pravice do zapuščine. Te osebe lahko zoper sklep uporabijo pravna sredstva (215/I ZD).
Pritožba:
je redno pravno sredstvo zoper sklep o dedovanju ali o volilu,
vložiti se mora v 15 dneh od vročitve sklepa,
pritožba zadrži izvršitev sklepa (je suspenzivno pravno sredstvo),
načeloma ima devolutivni učinek,
o njej odloča višje sodišče, vendar pa lahko tudi sodišče prve stopnje po pritožbi samo spremeni sklep,
če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep.
Revizija:
ZD o reviziji ne govori, kot izredno pravno sredstvo pa jo ureja ZPP,
revizija je dovoljena tudi zoper sklep o dedovanju ali o volilu, ker je ZD ne izključuje, vendar samo kot
izredno pravno sredstvo,
vendar je judikatura drugačnega mnenja: Vrhovno sodišče zavrača revizijo,
obnova postopka ni mogoča
94
Uveljavljanje dedne pravice v pravdi
Dedna pravica se lahko uveljavlja v pravdi po končanem zapuščinskem postopku, kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo ali pa je odločalo, vendar ni upoštevalo oz. ni moglo upoštevati vseh relevantnih dejstev (korektivna funkcija pravde). Ti primeri so po ZD naslednji:
če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka (222/II ZD),
če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahteva zapuščino oz. del zapuščino oz. njen del kot dedič
oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku (223 ZD), ali če se po pravnomočnosti sklepa o izročitvi dediščine brez dediča, ki je postala državna lastnina, pojavi oseba, ki zahteva zapuščino ali del zapuščine kot dedič (130/III, IV in 219 ZD),
če se po pravnomočnosti sklepa izkaže, da so podani razlogi za obnovo postopka po ZPP (224 ZD),
če je zapuščinsko sodišče napotilo stranke na pravdo ali na upravni postopek zaradi kršitve spornega dejanskega vprašanja, pa stranke tega v določenem roku niso storile in je zato zapuščinsko sodišče nadaljevalo in končano postopek, ter je postal sklep o dedovanju pravnomočen, ali če zapuščinsko sodišče ni napotilo strank na pravdo, pa bi jih moralo, in se je zapuščinski postopek končal s
pravnomočnim sklepom o dedovanju (213/III, IV ZD).
95
Dediščinska tožba
Dediščinska tožba (tožba za dediščino, hereditas petitio) je pravno sredstvo, s katerim se uveljavlja dedna pravica v pravdi. Z dediščinsko tožbo zahteva tožnik kot dedič (tj. iz naslova zatrjevane dedne pravice) zapuščino, del zapuščine (dedni delež) ali posamezne predmete zapuščine od osebe, ki trdi, da ima to zapuščinsko premoženje ali posamezne predmete zapuščine v posesti na temelju svoje dedne pravice, ki se torej tudi šteje za dediča: possesor pro herede.
Kaj mora tožnik dokazati v pravdi na podlagi dediščinske tožbe:
predvsem to, da ima dedno pravico oz. da ima močnejšo pravico (močnejši naslov) od tiste, na katero
toženec opira svojo posest zapuščine oz. zapuščinskih predmetov;
da izpolnjuje zakonite pogoje za dedovanje, zlasti tudi, da ima dedni naslov;
da ima toženec zapuščinske predmete v posesti, in da jih ima v posesti, sklicujoč se na dedno pravico.
96
Zastaranje dediščinske tožbe
Dediščinska tožba zastara (141 ZD):
nasproti poštenemu posestniku:
o subjektivni rok: 1 leto, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, o objektivni rok: 10 let (za zakonitega dediča začne teči z zapustnikovo smrtjo, za oporočnega
dediča pa z razglasitvijo oporoke). nasproti nepoštenemu posestniku:
o subjektivni rok: ga ni, o objektivni rok: 20 let.
97
Uveljavljanje pravice do nujnega deleža v pravdi
V samostojni pravdi (če ni napotitve) lahko uveljavlja nujni dedič pravico do nujnega deleža samo v tistih primerih, v katerih se tudi sicer uveljavlja dedna pravica v samostojni pravdi:
če nujni dedič sploh ni sodeloval v zapuščinskem postopku (223 ZD),
če je dedič sodeloval v zapuščinskem postopku in je zato vezan s pravnomočnim sklepom o dedovanju
(220 ZD), lahko zahteva nujni delež v pravdi le, če po napotilu sodišča ni sprožil pravde med zapuščinskim postopkom, ali če ga sodišče ni napotilo na pravdo, pa bi ga moralo (213/IV, V ZD), ali če obstajajo pogoji za obnovo zapuščinskega postopka (224 ZD),
če zapuščinske obravnave ni bilo, ker so bile v zapuščini samo premičnine, dediči pa niso zahtevali obravnave, ali pa zato, ker zapuščine sploh ni bilo, ker jo je zapustnik razdal za življenja, nujni dedič pa zahteva vrnitev daril zato, da bi dobil nujni delež (203/I, II ZD).
Legitimacija za pravdo:
aktivna legitimacija: nujni dedič, katerega nujni delež je prikrajšan,
pasivna legitimacija: tisti, v čigar korist je zapustnik razpolagal z oporoko, oz. obdarjenec.
Rok za vložitev tožbe za uveljavljanje prikrajšanega nujnega deleža:
gre za isti rok kot za istovetni zahtevek, ki ga nujni dedič postavi v zapuščinskem postopku,
3 leta od razglasitve oporoke, če zahteva zmanjšanje oporočnih razpolaganj,
3 leta od zapustnikove smrti, če zahteva vrnitev daril (objektivni rok; ni pomembno, kdaj je nujni
dedič, ki zahteva vrnitev daril, zvedel za darilno pogodbo).
Z izgubo pravice na tožbo zaradi poteka roka izgubi nujni dedič tudi pravico do nujnega deleža.
98
Namen posebnosti dedovanja kmetijskih gospodarskih
Namen, ki naj se doseže s posebno ureditvijo dedovanja kmetij, je naveden v 1. členu ZDKG:
prepreči naj se drobitev zaščitenih kmetij,
dediču naj se omogoči, da prevzame kmetijo pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo,
ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.
99
Vodilni načeli posebnega režima dedovanja zaščitenih kmetij
Vodilni načeli posebnega režima dedovanja zaščitenih kmetij:
1. načelo nedeljivosti kmetij ob dedovanju: z dedovanjem ne sme priti do nadaljnje drobitve kmetij: najbolj neposredno ga izraža določba, da deduje kmetijo praviloma samo en dedič (izjemoma, ob pogojih, ki jih zakon izrecno določa, lahko deduje kmetijo več dedičev);
2. omogočanje dediču zaščitene kmetije prevzem kmetije pod pogoji, ki ga preveč ne obremenjujejo.
100
Kmetijska zemljišča - predmet dedovanja
Predmet dedovanja, za katerega veljajo določbe ZDKG, so zaščitene kmetije. Status zaščitene kmetije dobi kmetijska oz. kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki izpolnjuje:
1. pogoj velikosti (obsega) - srednje velika in zaščiten,
2. pogoj glede »lastništva«:
o v lasti ene fizične osebe ali
o v lasti, solasti ali skupni lastnini zakonskega para ali
o v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oz. njegovega potomca,
101
Zakonito dedovanje kmetije
Dedič zaščitene kmetije na podlagi zakona je lahko samo oseba, ki je glede na zakoniti dedni red po splošnih predpisih poklicana k dedovanju. Pri tem se upoštevajo pravila ZD o dednih redih:
oseba iz bližnjega dednega reda izključuje od dedovanja osebe oddaljenejšega dednega reda;
bližnji sorodnik iste linije onemogoči dedovanje oddaljenejšim sorodnikom iste linije.
102
Pripadnostni položaji do zaščitene kmetije
1. položaj, ko je pripadala zaščitena kmetija samo eni osebi (zapustniku) in je po splošnih predpisih
poklicanih k dedovanju več oseb, ki spadajo v isti dedni red (sodediči) – 7 ZDKG:
kmetijo deduje tisti od njih, ki ima namen delati na kmetiji in ga sporazumno izberejo vsi dediči;
nejasna je določba o prednosti preživelega zakonca in njegovih potomcev, ki jih ima z zapustnikom, če zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja s strani zapustnikovega preživelega zakonca;
če pri dedovanju konkurirajo osebe, ki so usposobljene ali se usposabljajo za kmetijske dejavnosti, z osebami, ki so ali bodo usposobljene za druge dejavnosti, slednje ne pridejo v poštev kot dediči kmetije;
posebno rešitev vsebuje zakon za primer, da zaščitena kmetija v celoti ali pretežno izhaja s strani prejšnjega zapustnikovega zakonca
posebej sta določena dodatna kriterija, če kljub uporabi zgornjih pravil ostane še kaj dedičev,
ki bi bili lahko poklicani k dedovanju kmetije:
- bližina sorodstva (ta kriterij ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov),
- boljša usposobljenost za kmetovanje in morebitna želja preživelega zapustnikovega
zakonca (če gre za izbiro med sorodniki iste stopnje sorodstva).
2. položaj, pri katerem gre za zaščiteno kmetijo, ki je v lasti, solasti ali skupni lastnini zakonskega para:
pravilneje: gre za zaščitno kmetijo, ki je pripadala zapustniku in njegovemu preživemu zakoncu kot njuno skupno premoženje ali kot posebno premoženje enega ali drugega, ali pa sta imela v slednjem primeru na stvareh, ki sodijo v kmetijo, solastnino (8 ZDKG);
če umreta zakonca istočasno, se določi dedič celotne kmetije po kriterijih iz 7 ZDKG;
- če po enem od zakoncev obstajajo dediči, ki niso določeni tudi po drugem, se ti v primeru istočasne smrti zakoncev obravnavajo tako, kot da so v enakem sorodstvenem
razmerju tudi do drugega umrlega zakonca;
- če pa sodi kmetija v celoti ali v pretežnem delu v posebno premoženje enega izmed
umrlih zakoncev, imajo prednost njegovi sorodniki;
3. položaj, pri katerem gre za zaščiteno kmetijo, ki je bila v solasti enega od staršev in otroka ali
posvojenca oz. njegovega potomca (9 ZDKG):
pravilneje: zaščitena kmetija je pripadala enemu od staršev in njegovemu potomcu (oz.
posvojitelju in posvojencu ali njegovemu (posvojenčevmu) potomcu), tako da sta bila solastnika stvari, ki spadajo v kmetijo, in pa soupravičenca oz. sozavezanca glede drugih pravic in obveznosti, ki sestavljajo kmetijo;
v tem primeru je dedič tistega dela na stvareh, pravicah in terjatvah zaščitene kmetije, ki je pripadal zapustniku, preživeli »solastnik«, če ima zakonito dedno pravico; če pa je nima, se dedič zapustnikovega dela določi izmed zakonitih dedičev po kriterijih, določenih v 7 ZDKG;
če sta »solastnika« umrla v istem dogodku, da se ne da ugotoviti zaporedja smrti (komorienca), velja (neizpodbojna) domneva, da je potomec preživel prednika in je torej kot njegov pravni naslednik pridobil tudi njegov del,
če so med zakonitimi dediči, ki bi dedovali zaščiteno kmetijo po splošnem redu dedovanja, tudi zapustnikovi mladoletni otroci in/ali mladoletni posvojenci (in kmetije ne deduje preferirani zakonec zapustnika) lahko zapuščinsko sodišče določitev dediča kmetije odloži na predlog zakonca, njegovega otroka ali posvojenca in socialnega varstva (CSD), dokler ne
postanejo vsi otroci in/ali posvojenci polnoletni;
Če ni nobenega zakonitega dediča, ki bi izpolnjeval posebne pogoje za dedovanje zaščitene kmetije, dedujejo kmetijo vsi dediči, ki so po splošnem zakonitem dednem redu poklicani k dedovanju. V tem primeru se sme zaščitena kmetija izjemoma razdeliti po fizičnih delih.
103
Izključitev dediča iz prevzema zaščitene kmetije
- gre za razloge, zavoljo katerih je dedič:
o bodisi očitno nesposoben za trajno gospodarjenje s kmetijo (duševna ali telesna prizadetost) o bodisi vzbujajo dvom, da bo dedič dobro gospodaril s kmetijo (zapravljivost, alkoholizem);
- te razloge bo sodišče upoštevalo le, če dediču onemogočajo ustrezno vodenje in nadzorovanje dela na kmetiji, ne pa tudi tedaj, kadar mu onemogočajo samo fizično delo na kmetiji;
- posebej je kot razlog izključitve navedena tudi pogrešanost dediča;
- iz razlogov pravičnosti lahko sodišče onemogoči dedovati zaščiteno kmetijo dediču, ki že ima drugo zaščiteno kmetijo, tako da je njen lastnik, solastnik ali skupni lastnik
104
Pravice dedičev, ki ne dedujejo kmetije
Od oseb, ki bi bile poleg dediča kmetije poklicane k dedovanju po splošnem zakonitem dednem redu (po ZD), imajo določene pravice do zapuščine, katere predmet je kmetija, po besedilu zakona samo še:
zapustnikov potomec,
njegovi starši,
njegovi otroci in posvojenci ter
njihovi potomci.
Te pravice gredo lahko po pravilih o izenačenju tudi zapustnikovemu ZZP / RIP in zapustnikovemu posvojitelju pri popolni posvojitvi.
Navedenim osebam gredo dedni deleži, ki po vrednosti ustrezajo nujnim deležem po splošnih predpisih ZD.
te deleže se obveznosti, po uradni dolžnosti in ne glede na voljo zapustnika, vračunajo darila in volila. »Nujni« deleži pomenijo terjatev do dediča, ki je dedoval kmetijo. Ta je dolžan plačati deleže v denarju, ne v naravi, in sicer v roku, ki ga določi sodišče glede na gospodarsko zmožnost kmetije in socialne razmere dediča. Praviloma je
rok največ 5 let, izjemoma največ 10 let. Znesek »nujnega« deleža se valorizira.
Izjemoma lahko predstavlja »nujni« delež tudi zemljišče (tudi kmetijsko) ali druge nepremičnine in premičnine, če te stvari niso pomembne za gospodarsko sposobnost zaščitene kmetije. Te stvari ne smejo biti vredne več kot znaša vrednost »nujnega« deleža, ki gre upravičenemu dediču.
105
Pravica do užitka zaščitene kmetije
Ob posebnih pogojih gre preživelemu zakoncu, ki ni dedoval kmetije, tudi pravica do užitka zaščitene kmetije. Ti pogoji so naslednji:
da je preživeli zakonec v času zapustnikove smrti živel na kmetiji,
da preživeli zakonec na kmetiji dela,
da dedič kmetije ni dopolnil 25 let: ta pogoj velja le, če je dedič kmetije potomec zapustnika ali
preživelega zakonca (ali skupni potomec);
da je preživeli zakonec lastnik, solastnik ali skupni lastnik zaščitene kmetije; določba ni razumljiva.
106
Odtujitev kmetije
Če se izkaže, da dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, nima (več) namena delati na kmetiji, ne morejo zanj veljati ugodni pogoji glede izplačila drugih dedičev. Zato zakon določa, da mora dedič, ki odtuji kmetijo ali njen znatni del, preden preteče 10 let od tedaj, ko je kmetijo prevzel in v 1 letu od odtujitve ne pridobi druge kmetije, kmetijskega zemljišča ali gozda oz. ne vloži sredstev, ki jih je z odtujitvijo pridobil v kmetijo (v tem primeru gre lahko samo za odtujitev dela kmetije), ali pa če podedovano kmetijo ali njen znatni del pred potekom 10 let od prevzema preneha namensko uporabljati, izplačati vse zakonite dediče na njihovo zahtevo oz. jim mora poplačati razliko med določenimi zakonitimi dednimi deleži (»nujni« deleži) in deleži, ki bi jim šli po splošnih predpisih o dedovanju. Sodediči imajo prednostno pravico pri nakupu ali zakupu kmetije.
107
Posebne pravice zapustnikovega zakonca in potomcev, ki so zapustniku pomagali pri pridobivanju (ZDKG)
Zapustnikov zakonec lahko zahteva, da se iz zapuščine izloči vrednost dela (oz. deleža), ki ustreza njegovemu prispevanju k povečanju vrednosti zaščitene kmetije. Prav tako lahko zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom ter mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, zahtevajo, da se iz zapuščine izloči vrednost njihovega prispevka. Upravičencem (zakoncu in potomcem) gre polna vrednost zločenega dela (deleža), toda ne v naravi, temveč v denarju; izplača ga dedič, ki je dedoval zaščiteno kmetijo, in sicer v roku, ki ga določi sodišče in ne sme biti daljši od 2 let. Dedič kmetije lahko zahteva zmanjšanje svojih dajatev zaradi poslabšanja gospodarskih razmer.
108
Oporočno dedovanje kmetij
ZDKG določa, da lahko postavi oporočitelj za dediča kmetije praviloma samo eno fizično osebo. Izjemoma zakon dovoljuje, da postavi oporočitelj tudi dve osebi za dediča, in sicer, če kmetijo zapusti:
zakoncema ali
enemu izmed staršev in otroku ali posvojencu oz. njegovemu potomcu; to je treba razlagati tako, da
gre za določeno osebo in njenega potomca ali njenega posvojenca oz. njegovega potomca. V obeh teh primerih se kmetija ne sme deliti po fizičnih delih.
109
Omejitev oporočiteljeve volje glede volil po ZDKG
zlasti ne sme nakloniti volila, katerega predmet so kmetijska obdelovalna zemljišča.
Neobdelovalna zemljišča so lahko predmet volila samo, če ne presegajo določenega odstotka vseh kmetijskih površin, ki sestavljajo kmetijo, stavbna zemljišča in druge stvari ali pravice, ki spadajo v kmetijo, pa samo če vrednost teh volil ne presega določenega odstotka vrednosti zapuščine. Če oporočitelj ni upošteval teh zapovedi, so razpolaganja po samem zakonu nična.
Sodišče sme na zahtevo dediča kmetije zmanjšati denarna volila.
110
Omejitev razpolaganja s kmetijo s pravnimi posli med živimi
Zapustnik ne more s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s pogodbo o dosmrtnem
preživljanju in z darilno pogodbo za primer smrti razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami ZDKG.
111
Dedovanje denacionalinaziranega premoženja
o ZDen se lahko izpelje zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja šele po končanem denacionalizacijskem postopku, tj. potem, ko postane odločba o denacionalizaciji pravnomočna.
Tudi osebe, za katere je verjetno, da bodo dedovale denacionalizirano premoženje (zakon: pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, čeprav to (še) niso), imajo določena upravičenja že pri denacionalizaciji. Gre za:
možnost uveljavljati pravico do denacionalizacije, če je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, umrla ali je bila razglašena za mrtvo
pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo (aktivno legitimacijo) in biti stranka v postopku za
denacionalizacijo.
Odločba o denacionalizaciji se glasi na ime upravičenca
112
Izpeljava novega zapuščinskega postopka denacionalinaziranega premoženja
Če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, izpelje sodišče glede tega premoženja nov zapuščinski postopek. ZDen torej odstopa od pravila ZD, da se tedaj, kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nova zapuščinska obravnava, ampak da razporedi sodišče to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
113
Posebna pravila materialnega prava glede denacionalinaziranega premoženja
ZDen določa, da se dedovanje po umrlem uvede »v tem postopku« z dnem pravnomočnosti »odločbe o dedovanju«; pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.
Po 81 ZDen veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno
114
Posebna procesna pravila glede denacionalinaziranega premoženja
Za zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja je izključno pristojno sodišče RS. Slovensko sodišče je izključno pristojno tudi za obravnavanje nepremičnega premoženja tujega državljana, osebe brez državljanstva, osebe z neugotovljenim državljanstvom in begunca, če leži nepremičnina v Sloveniji. Glede premičnih stvari je pristojno je slovensko sodišče, in to tudi tedaj, ko premičnine niso na ozemlju RS.
Zapuščinski postopek glede denacionaliziranega premoženja se začne na predlog pravnega naslednika upravičenca do denacionalizacije, in ne po uradni dolžnosti sodišča.
115
Uredba EU št. 650/2012
Uporaba: za dedovanje po osebah, ki so umrle po 16. avgustu 2015 (na dan 17.8.2015 ali kasneje)
Cilj: enotna rešitev glede pristojnosti in glede uporabe prava v primerih dedovanja s čezmejnim elementom
- npr. zapustnik – tuj državljan umre v RS
- ali zapustnik – slovenski državljan zapusti nepremično ali/in premično premoženje v tujini
Navezna okoliščina za določitev pristojnosti in za pravo, ki se uporabi: zadnje običajno prebivališče zapustnika
Izjema: zapustnik lahko izbere pravo države, katere državljan je, dediči se v takem primeru lahko dogovorijo o pristojnosti sodišča
116
Evropsko potrdilo o dedovanju
Izda ga sodišče, ki vodi zapuščinski postopek, na predvidenem obrazcu
- Z njim se dokazuje status dediča, njegove pravice in njegov delež na zapuščini, v vseh državah članicah.
- V njem se dodeljuje določeno premoženje, ki je del zapuščine, dediču
- Pooblašča osebe, omenjene v potrdilu, za izvršitev oporoke ali upravljanje zapuščine
- Predstavlja veljavno listino za vpis v register/zemljiško knjigo
117
Smrt s.p.
Če podjetnik umre, lahko podjetnikov dedič, ki nadaljuje zapustnikovo podjetje, v firmi še naprej uporablja tudi ime in priimek zapustnika. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na podjetnikovega dediča podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Podjetnikov dedič kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika in se v skladu s 74. členom tega zakona vpiše kot podjetnik.
118
Smrt družbenika d.n.o.
(1) Po družbenikovi smrti se družba lahko nadaljuje z njegovimi dediči, če je tako določeno v družbeni pogodbi. Dedič lahko zahteva, da se mu na podlagi dosedanjega deleža pri dobičku prizna položaj komanditista in njemu pripadajoč del zapustnikovega deleža kot njegov komanditni vložek.
(2) Dedič se lahko izloči iz družbe brez odpovednega roka, če preostali družbeniki ne pristanejo na njegov predlog iz prejšnjega odstavka.
(3) Dediči lahko pravice iz prvega in drugega odstavka tega člena uveljavljajo v enem mesecu od pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Če dedič ni poslovno sposoben in nima zakonitega zastopnika, začne teči enomesečni rok šele od imenovanja takega zastopnika ali pridobitve poslovne sposobnosti dediča.
(4) Če se v roku iz prejšnjega odstavka dedič izloči iz družbe ali v tem roku družba preneha ali dedič pridobi položaj komanditista, je odgovoren za do tedaj obstoječe družbene dolgove samo po predpisih o odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove.
119
Zakon o partnerski zvezi
2. odstavek 2. člena ZPZ : Taka zveza ima na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot jih ima zakonska zveza, razen če ta zakon določa drugače
1. in 2. odstavek 3. člena ZPZ :
(1) Nesklenjena partnerska zveza je dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh žensk ali dveh moških, ki nista sklenila partnerske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila partnerska zveza med njima neveljavna.
(2) Taka zveza ima v razmerju med njima enake pravne posledice po tem zakonu, kakor če bi sklenila partnersko zvezo. Nesklenjena partnerska zveza ima enake pravne posledice kot zunajzakonska skupnost tudi na tistih pravnih področjih, na katerih ima pravne posledice zunajzakonska skupnost, razen če ta zakon določa drugače.
120
Razlike med dedno nevrednostjo in razdedinjenjem
Na nevrednost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, razen če gre za primere, ko se je dedič pregrešil zoper dolžnost preživljanja ali je opustil potrebno pomoč (3. odst. 127 člena ZD)
Oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, mora to izraziti v oporoki na nedvomen način, koristno pa je tudi, da navede razlog za razdedinjenje.
Če nastane spor o utemeljenosti razdedinjenja, mora utemeljenost dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje (43. člen ZD)
121
Ničnost oporoke
Ničnost oporoke – kadar je potrebno za odločitev uporabiti splošne določbe obligacijskega prava (35. in 38. čl. OZ):
npr.: gre za ponaredek (listina ni prava oporoka), zato gre za neobstoječo, torej nično oporoko, ali simulirana oporoka, ali oporoka, v kateri je oporočitelj razpolagal z nemogočim, nedovoljenim ali nedoločljivim predmetom, s tujim premoženjem ali z zaščiteno kmetijo v nasprotju s prisilnimi predpisi (II Ips 240/2012, II Ips 275/214)
122
Centralni register oporok
108.a člen ZN
Notarska zbornica vodi centralni register oporok.
Centralni register oporok se vodi kot informatizirana baza podatkov.
Akt, ki ureja način dostopa in upravičence za dostop do centralnega registra oporok izda zbornica v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.
108.b člen ZN
Centralni register oporok vsebuje podatke o oporokah, sestavljenih v obliki notarskega zapisa, o oporokah, ki so shranjene pri notarju, o oporokah, ki jih sestavi odvetnik ali so mu izročene v hrambo, o sodnih oporokah in oporokah, izročenih v hrambo sodišču na podlagi določil zakona, ki ureja dedovanje.
Notar, ki sestavi oporoko v obliki notarskega zapisa ali notar, ki sprejme oporoko v hrambo, posreduje zbornici zahtevo za vpis v centralni register oporok najkasneje v 15 dneh potem, ko je sestavil oporoko ali prejel oporoko v hrambo.
Sodišče, ki sestavi sodno oporoko ali prejme v hrambo oporoko v skladu z določili zakona, ki ureja dedovanje, posreduje zbornici zahtevo za vpis v centralni register oporok najkasneje v 15 dneh potem, ko je bila sestavljena sodna oporoka ali je bila prejeta oporoka v hrambo pri sodišču.
Odvetnik, ki sestavi oporoko ali prejme v hrambo oporoko, sestavljeno v skladu z določili zakona, ki ureja dedovanje, posreduje zbornici zahtevo za vpis v centralni register oporok najkasneje v 15 dneh potem, ko je bila oporoka sestavljena ali je bila prejeta v hrambo pri odvetniku.
123
Dedna odpravljenost
Ta pojem laične stranke zapuščinskega postopka večkrat uporabljajo, dejansko pa pomeni trditev, da je določeni dedič od zapustnika že prejel z darili toliko, kolikor bi mu iz zapuščine tudi sicer šlo. Gre za trditev, da naj bi dedič z vračunanjem darila v njegov dedni delež ( po 46. členu ZD se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika) že dobil vrednost svojega dednega/nujnega deleža.
124
Oklic na zapuščinsko obravnavo
Če se ne ve, ali je kaj dedičev, povabi sodišče z oklicem tiste, ki mislijo da imajo pravico do dediščine, da se priglasijo sodišču v enem letu od objave oklica. Oklic se objavi na sodni deski in v Uradnem listu RS. Po poteku tega roka opravi sodišče zapuščinsko obravnavo (206. člen ZD)
125
Dedni dogovor
Je dogovor o delitvi zapuščine.
Sodišče ga povzame v sklep o dedovanju.
Dedni dogovor je po vsebini sodna poravnava, le- ta pa ima učinke pravnomočne sodbe, zato so zoper njo mogoča le izredna pravna sredstva; stranke jo lahko izpodbijajo le s tožbo za razveljavitev (zaradi napak volje, sodelovanja sodnika, ki bi moral biti izločen, ter kršitve pravil o pravdni sposobnosti in zastopanju - prim. 392. člen ZPP I Ips 378/2011)
126
Dodatni sklep o dedovanju
Pozneje najdeno premoženje
(1) Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde
premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
(2) Če prej ni bilo zapuščinske obravnave, jo sodišče opravi le tedaj, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin.
(3) Če obstaja najdeno premoženje iz premičnin, opravi sodišče zapuščinsko obravnavo samo na zahtevo prizadetih oseb.
