OBLIGACIJE - SPLOŠNI DEL Flashcards
(249 cards)
Dispozitivna narava zakonskih določb OZ
Udeleženci lahko uredijo obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ. Tega ne morejo, če iz posamezne določbe ali njenega smisla izhaja kaj drugega (= kogentne ali prisilne določbe).
Izjeme od načela dispozitivnosti so:
(1) kogentne ali prisilne določbe – potrebno je neposredno uporabiti zakonsko normo ne glede na voljo strank;
(2) sklepanje pogodb po samem zakonu – zainteresirani lahko zahteva, da se takšna pogodba nemudoma sklene;
(3) omejitve v korist drugih temeljnih načel obligacijskega prava.
Načelo avtonomije volje strank
Udeleženci v pravnem prometu prosto urejajo obligacijska razmerja. Ne morejo jih urejati v nasprotju:
(1) z ustavo,
(2) s prisilnim predpisi,
(3) z moralnimi načeli.
Prosto urejanje v teh okvirih pomeni, da subjekti obligacijskih razmerij:
● sami odločajo, ali bodo sploh sklenili obligacijsko razmerje;
● si sami izberejo sopogodbenika;
● sami določijo vsebino obligacijskega razmerja
Omejitve načela avtonomije volje strank
(1) pogodbe, ki jih je po zakonu treba nujno skleniti – pravni sistem sili udeležence v sklepanje določenih o.r. tudi proti njihovi volji (npr. avtomobilsko zavarovanje);
(2) pogodbe, ki jih je po zakonu treba skleniti z določenim udeležencem – npr. predkupna pravica;
(3) ničnost pogodb, če:
1) je predmet obveznosti nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv;
2) pogodba nima kavze (podlage) ali je kavza nedopustna;
3) je razvezni ali odložni pogoj v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo.
(4) zakonsko obvezne sestavine pogodb – posamezne pogodbe morajo vsebovati sestavine, ki jih določa zakon;
(5) obvezna oblika pogodbe – zakon za posamezne pogodbe določa, da morajo biti sklenjene v določeni obliki: pisno ali v obliki notarskega zapisa;
(6) omejitve v korist ostalih načel obligacijskega prava.
Načelo enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij
Udeleženci v o.r. so enakopravni.
Gre za pravno enakopravnost. Dejansko so subjekti o.r. ekonomsko, intelektualno ali kako drugače v neenakopravnem položaju. Zato skuša pravo z različnimi instituti zagotoviti tudi siceršnjo enakopravnost. Primeri takšnih institutov so:
● ničnost oderuške pogodbe,
● splošni pogoji poslovanja,
● izpodbojnost pogodbe, sklenjene pod grožnjo, itd.
Načelo vestnosti in poštenja
Udeleženci o.r. morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja:
(1) pri sklepanju o.r.;
(2) pri izvrševanju pravic iz o.r.; in
(3) pri izpolnjevanju obveznosti iz o.r.
V (pravnem) prometu morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
Načelo vestnosti in poštenja:
● velja za vse udeležence o.r. pri poslovnih ali neposlovnih obveznostih;
● nalaga dolžnost upoštevanja interesov vseh udeležencev istega razmerja;
● razteza se na vse faze o.r.
Načelo skrbnosti
Obligacijsko pravo pozna 3 vrste skrbnosti:
● skrbnost glede na vrsto razmerja:
Udeleženci o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti ravnati s skrbnostjo, zahtevano v pravnem prometu za ustrezno vrsto o.r.
1) skrbnost dobrega gospodarja – velja za fizične osebe;
2) skrbnost dobrega gospodarstvenika – velja za pravne osebe.
Za presojanje skrbnosti glede na razmerje uporabljamo objektivna merila.
● skrbnost glede na poklicno dejavnost:
3) skrbnost dobrega strokovnjaka:
Udeleženci v o.r. morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati:
z večjo skrbnostjo,
po pravilih stroke, in
po običajih.
Za presojanje skrbnosti glede na poklicno dejavnost uporabljamo subjektivna in objektivna merila.
Prepoved zlorabe pravic
Pravice iz o.r. so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba:
● v skladu s temeljnimi načeli, in
● v skladu z njihovim namenom.
Pri izvrševanju pravic se morajo udeleženci o.r. vzdržati ravnanja, ki drugim udeležencem otežuje izpolnitev obveznosti.
Navidezno izvrševanje pravice pomeni, da nosilec pravice ravna z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati.
To načelo prepoveduje izvrševanje pravic v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila pravica z zakonom ustanovljena in priznana.
Sankcija za zlorabo pravice je, da sodišče odkloni pravno varstvo zlorabljene pravice.
Načelo enake vrednost dajatev - načelo ekvavilence
Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev.
Zakon določa, kdaj ima kršitev načela pravne posledice.
Načelo velja le pri dvostranskih odplačnih vzajemnih pogodbah.
Najbolj pomemben izraz tega načela je institut čezmernega prikrajšanja (laesio enormis): oškodovana stranka ima pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi strank očitno nesorazmerje.
Pomanjkanje ekvivalence ne pomeni ničnosti. Sodišče na ekvivalenco NE pazi po uradni dolžnosti.
Načelo pacta sunt servanda
Tudi načelo pogodbene discipline. Udeleženci o.r. so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.
Obveznost ugasne le:
● s soglasno voljo udeležencev; ali
● na podlagi zakona.
Prepoved povzročanja škode - neminem laedere
Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, ki lahko drugemu povzroči škodo (neminem laedere).
To načelo je izhodišče glede temelja odškodninske odgovornosti. OZ uveljavlja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.
Temeljne sankcije na področju odškodninskega prava so:
(1) za premoženjsko škodo:
1) vzpostavitev prejšnjega stanja (restitucija);
2) denarna odškodnina, če restitucija ni možna.
(2) za nepremoženjsko škodo denarno zadoščenje (satisfakcija).
Načelo mirnega reševanja sporov
Udeleženci o.r. si morajo prizadevati, da rešujejo spore z usklajevanjem, posredovanjem ali na kak drug miren način.
Udeleženci naj sami brez posredovanja sodišč razrešijo spor, s čimer prihranijo čas in stroške.
Pravni podlagi za mirno rešitev spora sta:
● pogodba o poravnavi v OZ; in
● sodna poravnava v Zakonu o pravdnem postopku.
Načelo solidarnosti
OZ tega načela ne opredeljuje – načelo izhaja iz vsebine samih določb.
Stranki si morata, kolikor je možno, prizadevati za upoštevanje interesov nasprotne stranke.
Primeri upoštevanja načela solidarnosti:
● dolžnost obvestila,
● dolžnost upnika preprečevati povečevanje škode,
● nihče ne sme drugega pustiti v nevarnosti, če ga lahko reši, ne da bi sebe spravil v nevarnost.
Načelo dobre vere in poštenja
Splošnega pravila o varstvu dobre vere naše pravo nima. V posameznih primerih določa to varstvo in njegov obseg. Primeri:
● pri navideznem (simuliranem) pravnem poslu se navideznost ne more uveljavljati nasproti dobroverni 3. osebi;
● pravna oseba, ki sklene posel preko svoje sposobnosti (ultra vires), odgovarja 3. osebi za škodo, ki jo je utrpela.
Vrste obveznosti glede na način nastanka
(1) Poslovne obveznosti nastanejo s pravnim poslom. Potrebna je pravnoposlovna volja.
Sem spadajo:
1) dvostranski in enostranski pravni posli,
2) dvostranska in enostranska poslovna obligacijska razmerja,
3) vzajemna in nevzajemna dvostranska obligacijska razmerja.
(2) Neposlovne obveznosti nastanejo na podlagi dogodka, ki nima narave voljnega ravnanja.
Sem spadajo:
1) neposlovna odškodninska odgovornost;
2) obligacijska razmerja, ki nastanejo na podlagi neupravičene obogatitve;
3) obligacijska razmerja, ki nastanejo pri poslovodstvu brez naročila.
Vrste obveznosti glede na pravno varstvo
(1) Civilne obligacije – so obligacije, ki jim pravo priznava popolno pravno varstvo. Možno jih je iztožiti.
(2) Naturalne obligacije – niso iztožljive, vendar so vseeno plačljive. Nimajo pravnega varstva in niso prisilno izvršljive. Naturalna obligacija je moralna dolžnost, katere izpolnitve ni mogoče uveljaviti. Če se izpolni, izpolnitve ni možno terjati nazaj.
Naturalne obligacije so:
1) obveznosti iz igre ali stave;
2) zastarane obveznosti;
3) obveznosti oseb z omejeno poslovno sposobnostjo.
Vrste obveznosti glede na omejitev
(1) Omejene obveznosti – omejitev lahko nastopi na 2 načina:
1) kot omejitev dolga – dolžnik je dolžan plačati celoten dolg le, če dolg ne preseže meje, določene:
• s pravnim poslom, ali
• z zakonom.
2) kot omejitev jamstva – če dolžnik ne izpolni obveznosti, jo lahko upnik izsili s posegom v dolžnikovo premoženje.
(2) Neomejene obveznosti.
Vrste obveznosti glede na podlago
(1) Kavzalne obveznosti – veljavnost pravnega posla je odvisna od kavze (podlage).
(2) Abstraktne obveznosti – veljavnost pravnega posla je NEodvisna od kavze (podlage).
Vrste obveznosti glede na način izpolnitve
(1) Pozitivne obveznosti dolžnika vežejo na:
1) dajatev (dare) – upnik pridobi na stvari stvarno ali obligacijsko pravico.
Pri naknadni nemožnosti se subjektivna nemožnost upošteva.
2) storitev (facere) – namen pravnega posla se poskuša doseči z delom.
Pri naknadni nemožnosti se subjektivna nemožnost ne upošteva.
Iz kršitve pozitivne obveznosti nastane institucijski zahtevek.
(2) Negativne obveznosti dolžnika vežejo, da nekaj opusti ali trpi (non facere).
Iz kršitve negativne obveznosti nastane restitucijski zahtevek (vrnitev v prejšnje stanje).
Alternativne ali izbirne obveznosti
So obveznosti, ki imajo 2 ali več predmetov, vendar mora dolžnik dati le enega. Pravico izbire ima dolžnik, če ni drugače dogovorjeno (o.o.d.d. = ob odsotnosti drugačnega dogovora). Obveznost preneha, ko dolžnik izroči izbrani predmet. (§ 384 OZ)
Velja nespremenljivost izbire: izbira je opravljena in nespremenljiva, ko stranka s pravico izbire obvesti drugo stranko o izbranem. (§ 385/(1) OZ)
Učinek izbire je fikcija enostavne obveznosti, ki učinkuje ex tunc: po opravljeni izbiri se šteje:
○ alternativna obveznost za enostavno; in
○ izbrana stvar za edini predmet obveznosti
od samega začetka obveznosti. (§ 385/(2) OZ)
Trajanje pravice do izbire:
○ dolžnik ima pravico izbire, dokler ni v prisilni izvršbi dolgovana stvar izročena upniku po njegovi izbiri (§ 386/(1) OZ);
○ upnik ima pravico izbire v roku, določenem za izpolnitev. Če v tem roku ne izbere, ga lahko dolžnik pozove, naj izbere, in določi primeren rok. Po izteku še tega roka preide pravica izbire na dolžnika (§ 386/(2) OZ) – to se imenuje neprava izbira: če ima upnik pravico izbire in je ne opravi, pride v zamudo, s čimer preide pravica izbire na dolžnika.
Izbiro lahko stranki zaupata 3. osebi = izbira, zaupana tretjemu. Če tretji ne opravi izbire, lahko vsaka stranka zahteva, naj izbiro opravi sodišče (§ 387 OZ).
Nemožnost izbire pri alternativni obveznosti
Nemožnost izbire – zaradi določenega dogodka lahko pride do uničenja določenega enega ali več predmetov v izbiri, da se izbira zmanjša ali postane nemogoča, ker ostane le še 1 predmet. Nemožnost izbire je lahko:
1) nezakrivljena – če postane kakšen predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka, za katerega ne odgovarja nobena stranka, se obveznost omeji na preostale predmete. (§ 388 OZ)
2) zakrivljena (§ 389 OZ) – pri tem moramo razlikovati:
• kdo je zakrivil nemožnost izbire (dolžnik ali upnik), ter
• kdo je nosilec izbire (dolžnik ali upnik).
Tako dobimo 4 kombinacije:
nemožnost izbire je zakrivil dolžnik (§ 389/(1) OZ) in:
dolžnik je nosilec izbire – obveznost se omeji na preostale predmete;
upnik je nosilec izbire – upnik lahko zahteva preostale predmete ali odškodnino.
nemožnost izbire je zakrivil upnik (§ 389/(2) OZ) in:
dolžnik je nosilec izbire – dolžnikova obveznost preneha, vendar dolžnik lahko zahteva odškodnino in izpolni s preostalimi predmeti;
upnik je nosilec izbire – dolžnikova obveznost preneha, vendar upnik lahko da odškodnino in zahteva preostale predmete.
Kaj so fakultativne obveznosti
1) Fakultativne obveznosti so obveznosti, ki imajo en predmet, vendar je dolžniku dopuščena oprostitev obveznosti z izročitvijo določenega drugega predmeta. Dolžnik lahko izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. (§ 390)
Drugi predmet, ki ga izbere dolžnik, se imenuje fakultativa ali fakultativni predmet obveznosti.
Latinsko: una res in obligatione, duae res in solutione (O1–S2) = 1 stvar je v obveznosti, 2 stvari sta v izpolnitvi.
• pravice dolžnika pri fakultativnih obveznosti – dolžnik lahko izkoristi fakultativo, dokler ne dobi upnik predmeta obveznosti v prisilni izvršbi. (§ 390 OZ)
• pravice upnika pri fakultativnih obveznostih:
o omejitev upnikovih zahtev = upnik lahko zahteva od dolžnika le predmet obveznosti. Ne more zahtevati fakultative. (§ 391/(1) OZ)
o nemožnost izpolnitve po dolžnikovi krivdi = če postane predmet obveznosti nemogoč zaradi dogodka v dolžnikovi odgovornosti, lahko upnik zahteva le odškodnino. Dolžnik se lahko oprosti odškodninske obveznosti z izročitvijo fakultative. (§ 391/(2) OZ)
Kaj so fakultativne terjatve
2) Fakultativne terjatve – pogodba ali zakon določa, da lahko upnik namesto dolgovanega predmeta zahteva drug določen predmet. Na upnikovo zahtevo je dolžnik dolžan izročiti drug predmet. (§ 392/(1) OZ)
Dolžnik trpi nevarnost glede uničenja predmeta obveznosti. Če se predmet uniči pred izbiro, upnik nima več izbirnega upravičenja.
Nadomestna izpolnitev (datio in solutum)
Pomeni, da se upnik sporazume z dolžnikom, da bo namesto dolgovanega sprejel kaj drugega. (§ 283/(1) OZ)
Za nadomestno izpolnitev je vedno potrebna privolitev upnika.
Dolžnik pri nadomestni izpolnitvi odgovarja za stvarne in pravne napake nadomestne stvari. (§ 283/(2) OZ) Odgovornost dolžnika za napake nadomestne stvari je enaka odgovornosti prodajalca za napake prodane stvari.
Če ima nadomestna stvar stvarne ali pravne napake, upnik lahko namesto zahtevka iz dolžnikove odgovornosti za te napake zahteva izpolnitev prvotne terjatev in odškodnino. (§ 283/(3) OZ).
Posebna pravila za čas izpolnitve denarne obveznosti
če se denarna obveznost po dogovoru plača s posredovanjem banke, je dolg poravnan, ko v banko z upnikovim računom prispe denarno nakazilo dolžnika v dobro upnika (§ 293/(1) OZ);
če se denarna obveznost po dogovoru plača po pošti, je dolg poravnan z vplačilom dolgovanega zneska na pošti;
če se denarna obveznost po dogovoru ne plača po pošti, je dolg poravnan, ko upnik prejme denarno nakazilo. (§ 293/(2) OZ)