Uvodni pojmi Flashcards
Katera dva temeljna interesa ima znanost?
Znanost ima dva temeljna interesa: praktični in teoretični interes:
- Praktični interes (znanost želi reševati praktične primere in praktična vprašanja. (Primer: Kako rešiti problem Korona virusa) Raziskave ne potekajo samo na naravoslovnem področju ampak tudi na družbenem )
- Teoretični interes (Gre za razvoj vednosti kot take, razvoj idej, teoretskih idej. Je zagotovo tisti, ki žene razvoj znanosti naprej)
Kaj so znanstvena področja, naštej jih.
Znanost je usmerjena na preučevanje izsekov znanosti. Ne obstaja ena sama znanost, ki bi dala sama po sebi odgovore na vprašanja, pač pa imamo nekaj temeljnih znanstvenih področij (družboslovje (pedagogika, andragogika, psihologija, geografija, sociologija), naravoslovje (matematika, kemija), humanistika (filozofija, jeziki, antropologija), sicer še tehnika (vendar ni temeljna, spada pod naravoslovje))
Značilnosti znanosti
- Znanost je izkustvena, empirična: temelji na opazovanju stvarnosti
- Teoretična, nomotetska, analitična
- Ugotavlja odnose med pojave: ugotavlja pravilnosti, zakonitosti
- Razlaga, pojasnjuje, odkriva nove možnosti
- Uporablja opazovanje, poskus, razum, logiko
- Mora biti kritična do svojih ugotovitev. Ne sme trditi da so njene ugotovitve stalne in večne, ker se tako nebi nikamor premaknila. Znanstvena resnica je vedno negotova, nepopolna in začasna, vendar bolj zanesljiva kot zdravorazumska sklepanja brez sistematičnega raziskovanja. Logika zdravega razuma pomeni zanašanje izključno na svoj lasten nazoren kot, ki ni objektiven.
- Spoznavni interes znanosti se raziskuje od praktičnega vsakdanjega interesa ljudi. Znanost si pri tem, ko išče nove poti pomaga z določenim odmikom od obravnavane problematike (ločitev subjekta in objekta raziskovanja)
Kaj je raziskovanje? Čemu mora biti zavezano?
Je iskanje odgovorov na nova vprašanja in novih odgovorov na stara vprašanja, pri čemer raziskovalca vodi težnja ugotoviti resnico ne glede na kar koli in kogar koli.
Znanstveno raziskovanje mora biti zavezano iskanju resnice. Vpliv na znanstvena dognanja, ne sme biti nikogar in ničesar z lastnimi interesi. Pritiski na raziskovalce so lahko zelo močni (npr. vpliv združbe Monsanto na znanost).
Raziskovanje je kritična analiza virov in celotnega raziskovalnega postopka.
Prav tako pod raziskovanje spada proučevanje vzgojnih pojavov v različnih okoliščinah (ugotavljanje vplivov).
Pri raziskovanju mora raziskovalec uporabljati ustrezne raziskovalne tehnike in metode. Prav tako mora ustrezno uporabljati raziskovalne instrumente in preverjati njihove merske karakteristike.
Pod raziskovanje spada tudi preverjanje izsledkov s prakso.
Kaj je metodologija?
Metodologija je znanstvena disciplina, ki proučuje na kakšen način, s kakšnimi sredstvi prihajajo znanstveniki do novih spoznanj. Kako delujejo kot načrtovalci, analitiki v svojih raziskavah. Za sodobno znanost je značilno, da morajo biti pot, postopek in sredstva, ki so privedla do nekih rezultatov čim bolje opisani in predstavljeni.
Opis metod postaja obvezen element znanstvenega poročanja in nujna sestavina znanstvenega poročila. Zakaj? Ker samo ta način omogoča preverjanje rezultatov.
Kaj je osnovna naloga metodologije?
Osnovna naloga metodologije je kritična analiza načinov raziskovanja določene znanstvene discipline in njenega sistema.
Kaj je metoda?
Metoda → gre za pot in način raziskave. Označuje način mišljenja, dela in delovanja znanstvenika. Vsaka živa znanost ima razvito svojo metodo ali več njih. Brez metod ni znanosti. Zakaj? Ker si brez uporabe le teh znanost ne more odpreti novih poti, ne more se razvijat in zato stagnira.
Metoda se je vrasla v znanstveno aktivnost. V nekaterih znanstvenih disciplinah obstaja več metod.
Spor okoli pozitivizma
Po 2. svetovni vojni, še posebno pa v šestdesetih letih, je bil pozitivizem kot filozofska smer znanosti deležen številnih kritik, ki jih, predvsem v krogu nemških sociologov in filozofov, poznamo pod skupnim imenom ̋spor okoli pozitivizma ̋.
Kritike so se nanašale predvsem na to, da ne obstaja le ena realnost, da v družboslovnih raziskavah subjekt in objekt raziskovanja ne moreta biti ločena, saj subjekt sooblikuje objekt, družbo, iz okvira znanstvenega proučevanja se izključuje pomemben del človekovega življenja in da kvantitativnemu raziskovanju ni uspelo zagotoviti večje povezanosti med teorijo in prakso.
Pozitivizem
Začetek razvoja družboslovne metodologije v večjem razmahu, je vezan na čas druge polovice 19. stoletja, ko se soočimo z vzponom pozitivistične ideje. Utemeljitelj slednje je Avgust Comte.
Pozitivizem je filozofska smer, ki zadeva človekovo vedenje in kot osnovno spoznanje določa le pozitivna dejstva. Zadeva človeško védenje in priznava kot osnovno spoznanje le to kar nam je dano v izkušnji, pozitivna dejstva.
»Verjamem, da bom uspel dokazati, da za razvoj človeške vrste (družbe) obstaja zakoni, ki so tako natančno definirani, kot je zakon o padanju kamna (naravoslovni zakon)«.
K oblikovanju pozitivističnih idej je vodila temeljna težnja, da se družboslovje in humanistika konstituirata kot samostojna znanost. Vprašanje je bilo, kako te stvari povzdigniti na nivo naravoslovja. (Kako razviti ustrezno metodologijo?).
Bistvo pozitivizma in njegove metodologije je, da je svet objektivna stvarnost, ki se ji človek (znanstvenik) lahko z ustreznim metodološkim orodjem bliža in spoznava pozitivna dejstva (objektivni del družbe).
Pozitivizem tako zajame družbene vede v drugi polovici 19. stoletja (1850→) in je razlog da se pojavi odpor do dedkutivizma, ki je vladal v tistem času. Prinese zahtevo, da razvijemo metodologijo pri družbi na takšen nivo kot je pri naravoslovju.
1879 – francoska revolucija (začetek razsvetljenstva – 18. stoletje). Kaj je prineslo?
Narava postane objekt človekovega proučevanja. Narava postane predmet naravoslovne znanosti. Te znanosti so zasnovane na eksperimentiranju.
Temeljna logika eksperimenta je pojasnjevanje vzročno-posledičnih zvez. Kavzalnost postane temeljni princip novoveške znanosti, metoda, ki to znanost upraviči pa je eksperiment. Zato si za uporabo eksperimenta začnejo prizadevati tudi družboslovne znanosti, ker omogoča spoznavanje vzročno-posledičnih zvez med pojavi. Ta željo po uporabi eksperimenta je gnana s prizadevanjem da se tudi družboslovne in humanistične znanosti potrdijo v svoji znanstvenosti.
Primer takšne težnje najdemo pri psihologiji, ki v nekem trenutku začne zgolj eksperimentirati. Tista dognanja, do katerih pridejo z eksperimentom imajo atribut znanstvenosti (npr. psihometrija). To kaj se je dogajalo v psihologiji je vplivalo tudi na pedagogiko, pedagoško področje. Prid do razvoja eksperimentalne pedagogike. To pomeni, da mnogi pedagogi dajo atribut znanstvenosti samo tistim stvarem, ki so bile dokazane z eksperimentom.
Razvije se teorija didaktičnega eksperimenta (slednjega bomo podrobneje obravnavali).
Pozitivizem v nekem trenutku postane dominantna »sestavina« osnova vseh znanosti. Močan vplivna razvoj empirične metodologije je imel K. R. Popper.
Zagovarjal je tezo o neodvisnem obstoju materialnega sveta od zavesti ljudi. Če človek razvije primerno metodološko orodje lahko ta svet (neodvisni materialni svet) proučuje.
Glavna dilema: ali je vprašanje odnosa med človekom (posameznikom) in družbo res tako enoznačno in enostavno?
Primat metoda
Primat pomeni prvenstvo. Gre za to, da bi metode iz naravoslovja prenesli v družboslovje. V naravoslovju se kot najboljša izkazuje eksperiment. Tu se potem srečamo s paradoksom. Predmet raziskovanja bi si zožili, saj se marsikaterih vplivov ne da preučevati z eksperimentom, prav tako pa moramo upoštevati etični vidik – ne moremo izpeljati eksperimenta s katerim bi učencem škodovali. Naenkrat postane predmet znanstvenega preučevanja le tisto, na čimer oz. s čim lahko izvedemo eksperiment
Paradoksalna situacija, ko metoda določa predmet, družboslovne znanosti pa se morajo usmeriti na spoznavni predmet. Ugovor je torej, da mora predmet določati metodo, ne obratno.
